Ádis Abêba (redkeje Áddis Abêba, , ) je glavno mesto in največje mesto Etiopije. Etiopski kartografski inštitut uporablja zapis Addis Abeba. Trenutno število prebivalcev je okoli 4 milijone, z 8 % letnim prirastkom. Tako je mesto daleč najgosteje naseljeno mesto v Etiopiji. Adis Abeba ima kot mesto s posebno pravico (ras gez astedader) status mesta in države. Adis Abeba je visoko razvito in pomembno kulturno, umetniško, finančno in upravno središče Etiopije.
Zgodovina ustanovitve Adis Abebe sega v pozno 19. stoletje s strani Menelika II., Negusa iz Ševe, leta 1886, potem ko je dve leti pred tem ugotovil, da je gora Entoto neprijetna. Takrat je bilo mesto letoviško mesto; njegovo veliko mineralno bogastvo je privabilo plemstvo cesarstva in jih pripeljalo do ustanovitve trajne naselbine. Privabilo je tudi številne pripadnike delavskega razreda – vključno z obrtniki in trgovci – ter tuje obiskovalce. Menelik II. je nato leta 1887 ustanovil svojo cesarsko palačo. Adis Abeba je leta 1889 postala prestolnica cesarstva, nato pa so odprli mednarodna veleposlaništva. Urbani razvoj se je začel v 20. stoletju brez predhodnega načrtovanja.
Mesto leži nekaj kilometrov zahodno od Velikega tektonskega jarka, ki deli Etiopijo na dvoje, med Nubijsko in Somalijsko ploščo.Gizaw, Berhanu. "The origin of high bicarbonate and fluoride concentrations in waters of the Main Ethiopian Rift Valley, East African Rift system." Journal of African Earth Sciences 22.4 (1996): 391–402. Mesto je obkroženo s posebno cono Oromia in je naseljeno z ljudmi iz različnih regij Etiopije. Je dom Univerze v Adis Abebi. Mesto ima visok indeks človekovega razvoja in je znano po svoji živahni kulturi, močni modni sceni, veliki državljanski in politični vključenosti mladih, cvetoči umetniški sceni in po tem, da je srce države z eno najhitrejših gospodarskih rasti stopnje v svetu.
V Adis Abebi je od leta 1950 Univerza, ki se je nekdaj, med letoma 1962 in 1975 imenovala Univerza Haileja Selassieja I., po nekdanjem etiopskem negušu, ki je univerzi leta 1961 daroval svojo Palačo Guenete Leul.
Zgodovina Prazgodovina Študija, ki temelji na dokazih DNK skoraj 1000 ljudi po vsem svetu, kaže, da so zgodnji ljudje prvič odpotovali iz Afrike prek kraja blizu Adis Abebe in se razširili iz regije na preostali del planeta pred približno 100.000 leti. Raziskave so pokazale, da se genetska raznolikost vztrajno zmanjšuje, dlje ko so predniki potovali iz Adis Abebe.
Srednji vek Gora Entoto, visoka planota severno od sedanje Adis Abebe, je eno od peščice območij, predlaganih kot možna lokacija za srednjeveško cesarsko prestolnico, znano kot Barara. To stalno utrjeno mesto je bilo ustanovljeno v začetku do sredine 15. stoletja in je služilo kot glavna rezidenca več zaporednih cesarjev do zgodnje vladavine Libne Dengel v 16. stoletju. Mesto je bilo na zemljevidu, ki ga je okoli leta 1450 narisal italijanski kartograf Fra Mauro, upodobljeno med gorama Zukualla in Menegaša, porušil in oropal pa ga je Ahmad ibn Ibrahim al-Ghazi, medtem ko je bila cesarska vojska leta 1529 ujeta na jugu reke Avaš, dogodek, ki ga je dve leti kasneje dokumentiral jemenski pisatelj Arab-Fakih. Predpostavko, da je bila Barara na gori Entoto, podpira zelo nedavno odkritje velikega srednjeveškega mesta s pogledom na Adis Abebo, ki je med v skalo vklesano Vasha Mikael in modernejšo cerkvijo Entoto Marjam, ustanovljeno v poznem 19. stoletju. 30 hektarjev veliko območje, imenovano Pentagon, vključuje grad z 12 stolpi, skupaj s 520 metri kamnitih zidov, visokih do 5 metrov.
Ustanovitev Začetna naselitev
Neposredni predhodnik mesta kot prestolnice Etiopije, Entoto, je leta 1884 ustanovil Menelik II. Poleg tega ga je uporabil za oporišče garnizije. Menelik, sprva kralj province Ševa, je našel na gori Entoto uporabno oporišče za vojaške operacije na jugu svojega kraljestva, leta 1879 pa je obiskal slovite ruševine srednjeveškega mesta in nedokončano skalnato cerkev. Njegovo zanimanje za to območje je naraslo, ko je njegova žena Tajtu začela delati na cerkvi na gori Entoto, Menelik pa je podaril drugo cerkev na tem območju. Ugotovljeno je bilo, da je imel Menelik velik interes, da se naseli na tem območju zaradi delnega vpliva vzpostavitve svojega starega imperija in delovanja kot metropole. Čez nekaj časa je bilo ugotovljeno, da Entoto ni zadovoljiv kot prestolnica zaradi hladnega podnebja, pomanjkanja vode in akutnega pomanjkanja drv.
Ustanovitev Leta 1886 se je začelo naseljevanje v dolini južno od gore v kraju Finfinne, ime, ki se nanaša na prisotnost vročih vrelcev. Mesto je izbrala cesarica Tajtu Betul. Sprva si je zgradila hišo v bližini vročih mineralnih vrelcev Filvuha, kjer so se ona in člani kraljevega dvora radi kopali v mineralnih kopelih. Drugo plemstvo in njihovo osebje ter gospodinjstva so se naselili v bližini, Menelik pa je leta 1887 razširil hišo svoje žene v cesarsko palačo, ki je še danes sedež vlade v Adis Abebi.Roman Adrian Cybriwsky, Capital Cities around the World: An Encyclopedia of Geography, History, and Culture, ABC-CLIO, USA, 2013, p. 6 Leta 1886 se je mesto preimenovalo v Adis Abebo kot glavno mesto Menelikovega kraljestva Ševa. Postala je prestolnica Etiopije leta 1889, ko je Menelik postal cesar. Mesto je raslo skokovito. Ne le za plemiče, ampak je mesto pritegnilo tudi številni delavski razred, vključno z obrtniki, trgovci in tujimi obiskovalci. Z razvojem mesta je seveda prihajalo do pomanjkanja lesa. Košate zigbe, ki so prej krasile gozdnato pokrajino, so hitro porabili za gradnjo in kurjavo. Tako je bil Menelik II. prepričan da bo moral mesto zapustiti. Leta 1900 je 20.000 prostovoljcev v Adis Alemu (Novi svet), zahodno od Adis Abebe, gradilo novo palačo. Čeprav je bilo Etiopcem v krvi da so menjali prestolnice po potrebah, se je Menelik II. vdal njihovemu nasprotovanju in je gradnjo ustavil. Poleg tega so na golem območju pogozdili avstralski evkalipt (bahr zaf - prekomorsko drevo), ki se je dobro prijel. Zato bi lahko imenovali Adis Abebo tudi Evkaliptovo mesto.
Zgodnja stanovanjska bivališča so bila običajno sestavljena iz krožnih koč; stene so bile zgrajene z blatom (amharsko: ጭቃ, čeka) in slamo, ometan na lesen okvir in slamnate strehe. Stopnja rasti Adis Abebe se je začela z zgodnjo hitro urbanizacijo brez vnaprej načrtovanega namena. To je bil čas, ko se je plemstvo lotilo koncentrirane stalne naselitve, ki so jo spremenili družbeni vzorci; tj. vsaka soseska (sefer) je bila na višjih legah, ločena od sosednjih naselij. Zgodnje socialno okolje je prispevalo sodobno primes klasične soseske. Eden od prispevkov cesarja Menelika, ki so vidni še danes, je zasaditev številnih evkaliptov po mestnih ulicah.Pankhurst, p. 195
Poleg tega je imelo mesto pred italijansko invazijo močne vzorce družbene organizacije. Po mnenju Richarda Pankhursta (1968) je bila pospešena rast prebivalstva mesta posledica dejavnikov začasnih guvernerjev in njihovih čet, lakote leta 1892 in na koncu bitke pri Advi. Drugi vključuje zemljiški zakon iz leta 1907, občinsko upravo leta 1909 ter razcvet železnice in posodobljenega transportnega sistema, ki se je začel v 20. stoletju, kar je doseglo vrhunec v nenehni rasti. Dodatni dodatki, na primer postavitev železnice Etio-Džibuti in topografski dejavniki so dodatno pripeljali do tega, da se je meja mesta razširila proti jugu.
20. stoletje Preditalijanska okupacija (1916–1935)
Gebrehiwot Baykedagn (etiopski zdravnik, ekonomist in intelektualec) je leta 1916 prevzel glavno mesto upravne delitve in železnice Adis Abeba–Džibuti, ki prav tako povezuje Adis Abebo s francoskim somalijskim pristaniščem Džibuti. Ras Tafari Mekonnen, ki je pozneje postal cesar Haile Selassie I., je bil po imenovanju leta 1917 najmočnejša osebnost v mestu. Preoblikoval je mesto s prepoznavanjem pomena modernizacije in urbanizacije ter razdelil bogastvo v podporo nastajajočemu razredu. Od te točke je Ras Tafari leta 1918 dobil legitimno moč kot regentski svet.
V letih 1926 in 1927 je prišlo do obsežne gospodarske revolucije, presežek proizvodnje kave je začel rasti kot posledica akumulacije kapitala. S tem bogastvom je buržoazija koristila mestu z gradnjo novih, kamnitih hiš z uvoženim evropskim pohištvom in uvozom najnovejših avtomobilov ter širjenjem bank po krajevnih območjih. Leta 1926 je bilo registrirano 76 avtomobilov, leta 1930 pa na 578. Prvi priljubljeni cestni prevoz se je odprl med Adis Abebo in Džibutijem, približno 97 milj severno v smeri Desie. Cesta, ki je bila prvotno namenjena povezovanju italijansko okupiranega Asaba z Adis Abebo v italijansko-etiopski pogodbi iz leta 1928, je veljala za vožnjo z motornimi vozili. Cesta je bila pomembna za francosko železnico v Džibutiju, tovorna cena pa je bila zelo visoka zaradi pomanjkanja konkurence in povečanega tovora med Etiopijo in Asabom.
Leta 1930 je bil cesar okronan in nadaljeval z novimi tehnologijami in gradnjo infrastrukture. Med njimi je napeljal daljnovode in telefone ter postavil več spomenikov (kot je trg Mejazia 27).
Italijanska okupacija (1936–1941)
Po vseh večjih spopadih njihove invazije so italijanske čete iz kolonije Eritreja 5. maja 1936 vstopile v Adis Abebo. Skupaj z Dire Davo je bilo mestu prihranjeno zračno bombardiranje (vključno z uporabo kemičnega orožja, kot je iperit), ki so ga izvajali drugod po Etiopiji. To je tudi omogočilo, da je njegova železnica do Džibutija ostala nedotaknjena. Po okupaciji je mesto do leta 1941 služilo kot prestolnica vojvode Aoste za združeno italijansko Vzhodno Afriko, ko je bilo med vzhodnoafriško kampanjo druge svetovne vojne opuščeno v korist Amba Alagi in drugih redut. Po sovjetskih ocenah je bilo 15.000 žrtev Etiopijcev žrtev kemičnega orožja, zlasti žveplovega iperita.
Italijanska ambicija glede Adis Abebe je bila ustvariti polepšano kolonialno glavno mesto skupaj z novim master planom, ki ga je sprožilo sedem arhitektov, kot so Marcello Piacentini, Alessandro Bianchi, Enrico Del Debbio, Giuseppe Vaccaro, Le Corbusier, Ignazio Guidi in Cesare Valle. Kljub nasprotujočim si in drugačnim zamislim se je načrt nameraval osredotočiti na splošni arhitekturni načrt mesta. Iz master plana sta bila odobrena dva: Le Corbusierov ter Guidija in Valleja. Med povabilom k Mussoliniju je francoski švicarski arhitekt Le Corbusier ilustriral master plan v smerniški skici, ki je vključevala monumentalno strukturo poti, ki poteka po velikem bulvarju čez mesto od severa proti jugu, kot je izvlekel iz svojega koncepta Radiant City iz let 1930–1933. Njegova dva kolega, Guildi in Valle, sta poleti 1936 pripravila master plan, ki je verjetno poudarjal fašistično ideologijo z monumentalno zgradbo in brez udeležbe domačih Etiopijcev v sektorju oblikovanja. Narisani sta bili dve vzporedni osi v evropskem značaju, ki povezujeta Arado/Gijorgis z železniško postajo na južni konec, dolga pet kilometrov in različno široka od 40 do 90 metrov.
5. aprila 1941 so Adis Abebo osvobodile enote Združenega kraljestva in etiopskih partizanskih sil in cesar Haile Selassie se je vrnil pet let pred dnevom njegovega odhoda.
Po italijanski okupacij (1941–1974) Po tem je Adis Abeba trpela zaradi gospodarske stagnacije in hitre rasti prebivalstva, je središče mesta prizadela urbana morfologija, ki jo je sprožila italijanska okupacija. Obrobno območje se je začelo širiti. Leta 1946 je Haile Selassie povabil slavnega britanskega glavnega načrtovalca Sira Patricka Abercrombieja s ciljem oblikovati in polepšati mesto, da postane prestolnica Afrike. S tem organizacijskim modelom je Abercrombie predstavil master plan s sosedskimi enotami, obdanimi z zelenimi parki, in bil je spodbujen, da nariše obvoznice, za katere so značilne radialne oblike, da usmerijo prometno pot iz osrednjega območja.