Bitka za Taravo (, ) je bila bitka tihomorskega dela druge svetovne vojne, ki je v glavnem potekala med 20. in 23. novembrom 1943. To je bila druga ofenziva ZDA (prva je bila bitka za Guadalcanal) na Tihem oceanu, prva ofenziva v osrednjem Tihem oceanu in prva bitka, v kateri je ameriško izkrcanje doživelo resen japonski odpor. Ta bitka je pokazala, da se bodo Japonci branili za vsako ceno in da bodo Američani doživeli veliko izgub v t. i. otoškem skakanju.
Bojevanje je bilo tako silovito, da po bitki niso odkrili več kot sto trupel ameriških marincev. Štabni vodnik Norman T. Hatch, ki se je kot bojni snemalec udeležil izkrcanja, je moral dobiti posebno dovoljenje od predsednika ZDA Roosevelta za objavo filma, saj je bil preveč pretresljiv. Posnetek so vključili v kratki dokumentarec Z marinci na Taravi (1944) in je kot prvi film prikazoval grozljive smrti ameriških vojakov.
Uradni naziv Oboroženih sil ZDA za to bitko je Operacija Galvanic (Operation Galvanic).
Predhodno dogajanje
Cesarska japonska vojna mornarica je nebranjeno Taravo zavzela že na začetku druge svetovne vojne - 10. decembra 1941. Po kratkem postanku jo je vojna mornarica zapustila in na njej ni pustila nobene posadke. Za razvojem dogodkov se je atol, ki je ležal v osrednjem Tihem oceanu, izkazal za strateško zelo pomembnega. To je bilo edino ozemlje v krogu 600 km med Marshallovimi otoki proti Japonski, na katerem bi lahko postavili letališče.
7. avgusta 1942 so Oborožene sile ZDA izvedle prvo ofenzivo v tihomorski vojni - bitka za Guadalcanal je potekala do februarja 1943. Toda po izkrcanju na Makin 16. avgusta 1942 so Japonci ugotovili pomembnost Tarave in tako so septembra 1942 poslali na Taravo prve vojaške enote, ki so dobile ukaz, da pripravijo atol za obrambo. 15. septembra 1942 je na atolu pristala 6. specialna pomorska desantna sila Jokosuka. Pozneje, decembra 1942, so zaradi hitre gradnje na atol poslali še 111. pionirski polk, ki je začel utrjevati atol in graditi letališče. Glavna točka obrambe je predstavljal otok Betio, ki je nadzoroval edini prehod iz odprtega morja v atolovo laguno. Februarja 1943 je bila 6. specialna pomorska desantna sila preimenovana v 3. specialno bazno silo, hkrati pa je na otok prišel kontraadmiral Tomanari Saichiro, ki je prevzel poveljstvo nad vsemi enotamiHyperWar: The Battle for Tarawa.
Tako so ugradili betonsko letališko stezo in številne fortifikacije. Zgradili so nekaj nadzemnih betonskih bunkerjev (za topove in poveljstva), toda večino fortifikacij so sestavljale zelo preproste, a zelo učinkovite izkopane jame, katerih stene so utrdili s kokosovimi palmami. Strop je predstavljalo več vrst trdno povezanih palm, ki so jih nato zasuli še z več metri peska. Pustili so le majhen vhod. Ta središča obrambe so med seboj povezali s sistemom strelskih jarkov, ki so bili močno kamuflirani in tako neopazni iz zraka. Saichiro je poleg tega dal zgradili še več takih polodprtih bunkerjev za topove in minomete ter več deset mitraljeških gnezd. Na voljo je imel tudi 14 lahkih tankov, ki pa niso imeli dovolj prostora za gibanje, zato je dal izkopati jame, v katero so zapeljali tanki, ki so tako postali bunkerji s svojimi 37-milimetrskimi topovi. S tem je ustvaril učinkovit prekrivajoči strelski sistem, ki je omogočal, da sta najmanj dva bunkerja lahko pokrivala vsak kvadratni meter površja. Zadnji večji ukrep, ki ga je dal zgraditi, je bil, da je na plaže, katere bi bilo mogoče uporabiti za izkrcanje, obdal z baražnim zidom iz palm in jeklenih kablov, ki je bil visok okoli 1,5 m in od obale oddaljen okoli 6–7 m. S tem je nameraval preprečiti dostop kakršnih koli vozil v notranjost otoka.
17. marca 1943 je na otok prispela še 7. specialna pomorska desantna sila Sasebo, ki je okrepila obrambo. Maja pa je na atol prispela še 4. gradbena enota, z njo pa tudi novi poveljnik atola, kontraadmiral Keiji Shibasaki, ki je zamenjal Saichira (le-ta se je kmalu zatem upokojil). Shibasaki je le nadaljeval dobro Saichirovo delo. Ukazal je izboljšati samo obrambo plaž, tako da so izgradili številne ovire za amfibijska vozila: betonske kocke, koze, železne drogove z minami, ..., ter namestili tudi protipehotne mine.
Tako je ob začetku bitke posadka Tarave štela 2600 cesarskih marincev, 1000 japonskih in 1200 korejskih delavcev. Oboroženi so bili s 14 obalnoobrambnimi topovi (4 so bili kupljeni od Združenega kraljestva v času rusko-japonske vojne), 40 drugimi topovi (tako klasičnimi kot protiletalskimi; v kalibru 13 do 127 mm), 13 lahkimi tanki in 100+ mitraljeziThe Road to Tarawa.
Načrtovanje thumb|right|250px|Načrt napada na Taravo (označeni so japonski položaji in ameriške obale)
S koncem kampanje na Salomonovih otokih je Tarava postala naslednji cilj Oboroženih sil ZDA v njihovi strategiji otoškega skakanja.
5. oktobra 1943 je admiral Chester William Nimitz, vrhovni poveljnik Tihega oceana, izdal ukaz za Operacijo Načrt 13-43 (Operation Plan 13-43). Načrt je začrtal zavzetje Makina, Tarave in Apamame. Tako je admiral Raymond A. Spruance, poveljnik 5. flote, izpeljal operacijske postopke za omenjene atole. Naloga za zavzetje Tarave je bila dodeljena Task Force 53, ki ji je poveljeval kontraadmiral Harry Hill. Njegova sila je bila sestavljena iz 17 letalonosilk, 12 bojnih ladij, 8 težkih in 4 lahkih križark, 66 rušilcev in 36 transportnih ladij. Samo izkrcanje naj bi izvedli pripadniki 2. marinske in 27. pehotne divizije (skupaj okoli 35.000 marincev in vojakov). Poleg tega je bila začasno dodeljena tudi 7. letalska armada.
Hillova osnovna naloga je bila zavzetje, okupacija, obramba in izgradnja Tarave. Sama bitka je bila načrtovana v naslednjem vrstnem redu: glavno je zavzetje otoka Betio (ključni položaj pri vhodu v laguno in letališče), nato pa premik proti severu in nato dokočno zavzetje celotnega otoka.
Ključno nalogo pri zavzetju atola so dodelili 2. marinski diviziji. Tako je bilo načrtovano, da ob uri H na dan D pristala na skrajnem jugozahodnemu delu Tarave, kjer naj bi sprva uredila primerno veliko mostišče, iz katerega naj bi potem potekalo zavzetje celotnega atola. Prvo izkrcanje naj bi izvedla Bojna skupina 3 (Combat Team 3), ki so jo sestavljali 2. marinski polk z dodeljenim 2. bataljonom 8. marinskega polka. V rezervi sta obstala druga dva bataljona 8. marinskega polka in 6. marinski polk. Bojna skupina 3 je bila naprej razdeljena na tri bataljonske skupine, ki so bile zadolžene za zavzetje treh obal: Rdeče 1 (Beach RED 1), Rdeče 2 (Beach RED 2) in Rdeče 3 (Beach RED 3), ki so se nahajale na severu oz. v sami laguni otoka Betio. Na atol naj bi marinci prišli s pomočjo 100 Amtrackov, ki naj bi prekoračili atolski greben in nato zapeljali na obalo, nato pa se naj bi vrnili nazaj k transportnim ladjam po nove vojaške enote. Prvi val bi bil tako sestavljen iz Amtrackov (LVT), poznejši valovi pa iz LCM in LCVP. Izven lagune so se nahajale še tri obale: Zeleno (Green; skrajni zahod), Črno 1 (Black 1) in Črno 2 (Black 2; obe na jugu otoka), ki pa naj bi jih zasegli šele naslednji valovi.
Bitka je bila tako načrtovana in razdeljena na tri sklope: pomorski del, kopenski del in letalski del.
Ob uri W naj bi se pričelo letalsko bombardiranje, ki bi trajalo do ure H minus 60. Takrat naj bi se v bombardiranje vključile tudi podporne vojne ladje, ki so imele določeno ozemlje otoka. S tem naj bi dosegli, da bi bilo celotno ozemlje otoka bombardirano oz. obstreljeno in s tem uničeno oz. težko poškodovana japonska obramba. Ob uri H minus 50 naj bi se pričela druga faza ladijskega obstreljevanja. Takrat naj bi ladje preselile svoj ogenj na rob izkrcevalnih obal, nakar naj bi počasi premikali ogenj proti notranjosti otoka; ponovno je imela vsaka ladja določeno svojo progo/pas ozemlja. Ob uri H naj bi se to bombardiranje in obstreljevanje končalo in pričelo naj bi se samo pehotno izkrcanje na otok. Istočasno naj bi se pričela tretja faza ladijskega obstreljevanja: v primeru klica iz atola naj bil ladje priskrbele artilerijsko podporo napredujočim pehotnim enotam pri uničenju večjih žarišč sovražnikove obrambe.
Ob uri H minus 5 naj bi se bombardiranje in obstreljevanje vključila še lovska letala in jurišniki, ki so imela ponovno dodeljena območja; tako naj bi obstreljevali vse cilje, v 50-metrskem pasu od obale proti notranjosti. S tem naj bi dosegli uničenje preživelih branilcev. Ob uri H naj bi lovci in jurišniki zapustili obalni del in začeli napadati notranjost otoka, s čimer bi onemogočili dostop rezerv na obalne položaje.
Zjutraj 19. novembra 1943 je Task Force 53 priplula v bližino atola. Že predhodni dan je Vojno letalstvo ZDA pričelo s predhodnim bombardiranjem atola. Admiral Hill je ob priplutju določil uro H - 8.30 20. novembra 1943.
Bitka thumb|right|250px|Ameriški marinci na Taravi thumb|right|250px|Ameriški marinci si s pomočjo plamenometalca krčijo pot skozi džunglo
20. november
Po načrtu so ob 3.30 marinci zavzeli svoja mesta v Amtrackih in drugih amfibijskih vozilih, ki so odplula na izhodiščne položaje.
Ob 4.41 so japonski branilci začeli izstreljevati svetilne rakete in ob 5.07 so pričeli obstreljevati stoječa plovila, ki so se hitro umaknila iz izhodiščnih položajev. Tako se je že na začetku podrl ameriški načrt. Ameriške križarke so ob 5.09 posegle v dogajanje in pričele obstreljevati japonske položaje. Obstreljevanje je potekalo do 5.42, ko so se umaknile stran od atola, saj naj bi takrat nad atol priletela letala. Toda le-teh ni bilo in tako so Japonci izrabili zatišje in pričeli obstreljevati ladje s svojimi težkimi (140 in 230 mm) topovi.
Ob 6.05 je bil izdan ukaz, da bojne ladje, križarke in rušilci zaplujejo v bližino atola in odgovorijo na sovražnikov ogenj. V času streljanja je ob 6.12 izšlo Sonce in tri minute pozneje so se nad atolom končno prikazala letala, ki so pričela svoje uvodno bombardiranje. Istočasno z letali sta v laguno zaplula minolovca USS Pursuit (AM-108) in USS Requisite (AM-109), ki sta imela nalogo odstranili pomorske mine iz lagune. Za njima sta plula rušilca USS Ringgold (DD-500) in USS Dashiell (DD-659), ki sta imela nalogo varovati minolovca. Kmalu po priplutju v zaliv so te štiri ladje in številni drugi manjši čolni-proizvajalci umetne megle prišli pod japonski ogenj. Ob 7.11 je bil USS Pursuit (AM-108) zadet; poškodovan, a še vedno ploven in aktiven, se je bil prisiljen umakniti iz lagune. Istočasno je USS Requisite (AM-109) skozi ves dim opazil položaje japonskih topov in proti sovražnikovim položajem izstrelil salvo. Granate so zadele in popolnoma uničile sovražnikov artilerijsko baterijo.
Medtem so iz bojne ladje USS Maryland (BB-46) odposlali dve vodni letali, ki naj bi ugotovili položaj napredujočih Amtrackov. Ob 7.30 sta poročali, da so Amtracki na poti, toda zaradi močnih protitokov ne napredujejo po načrtu. Tako je bil admiral Hill ob 8.03 prisiljen prestaviti uro H na 8.45. S tem je preprečil, da bi letala in ladje obstreljevala lastne vojaške enote. Toda že čez 10 minut je ponovno prestavil uro H, tokrat na 9.00. Zaradi teh sprememb se je prvotni načrt deloma spremenil in tako je bil Hill prisiljen dajati sprotne ukaze. Tako je ob 8.54 ukazal prenehanje letalskega bombardiranja in ladijskega obstreljevanja. Nadaljevati je ukazal le rušilcu v zalivu, ki naj bi tako podprl napredujoče enote. Celotno obstreljevanje in bombardiranje se je izkazalo za učinkovito, saj na napredujoče Amtracke ni streljal več nihče. Večina podzemnih bunkerjev pa je kljub temu ostala nedotaknjenih, toda uničene so bile vse komunikacije med posameznimi enotami na atolu.