Novi Sad (v cirilici Нови Сад, madžarsko Újvidék, slovaško Nový Sad) je drugo največje mesto v Srbiji, največje mesto Bačke in glavno mesto Avtonomne pokrajine Vojvodine. Je kulturno, industrijsko, finančno, izobraževalno in upravno središče Vojvodine in severne Srbije. V njem je sedež Matice srpske, najstarejše kulturne ustanove srbskega naroda v Avstro-Ogrski, in Univerze v Novem Sadu, druge največje srbske univerze.
Samo mesto-naselje Novi Sad ima 260.000 prebivalcev (2022), območje sklenjene poselitve 325.000, upravno območje mesta pa dobrih 370.000 ljudi, kar predstavlja približno petino prebivalstva Vojvodine. Je večetnično mesto, v katerem poleg Srbov tradicionalno živijo Madžari, Slovaki, Hrvati in Rusini.
Ime V Novem Sadu so poleg srbskega uradno v uporabi tudi madžarski, slovaški in rusinski jezik. Ime mesta v madžarščini je Újvidék, v slovaščini Nový Sad in v rusinščini Нови Сад. Zgodovinsko latinsko ime mesta je Neoplanta in nemško Neusatz oziroma Neusatz an der Donau.
Prvotna imena Novega Sada so bila Racko selo, Racka varoš, Racki grad (Ratzen Stadt, Ratzenstatt) in Petrovaradinski šanac (Peterwardeiner Schantz), ime Novi Sad (Neoplanta, Neusatz, Újvidék) pa datira v leto 1748. Manojlo Grbić je v prvi knjigi z naslovom Karlovačko vladičanstvo napisal: »Jeseni 1722 je potekal ljudski zbor v Varadinskem Šancu, to pa je v današnjem Novem Sadu.«
V času habsburške uprave je bil Novi Sad žarišče srbskega političnega in kulturnega boja, zato je tedaj dobil vzdevek »Srbske Atene«.
Zemljepis sličica|levo|Pogled na Novi Sad
Novi Sad leži v osrednjem delu avtonomne pokrajine Vojvodine, na severu Srbije, na meji pokrajin Bačke in Srema.
Leži na bregovih reke Donave med 1252. in 1262. kilometrom rečnega toka. Na levem bregu Donave je ravninski del mesta (Bačka), na desnem bregu, na pobočju Fruške gore, pa hriboviti del (Srem). Nadmorska višina na bački strani je med 72 in 80 m, na sremski pa med 250 in 350 m. Pri Novem Sadu se v Donavo (na levi strani) izliva Mali bački kanal, ki je del sistema prekopov Donava–Tisa–Donava. Bački del mesta se razprostira ob obeh straneh tega prekopa.
Upravno območje mesta Novi Sad s 15 primestnimi naselji pokriva 702,7 km² površine, medtem ko ožji Novi Sad s Petrovaradinom in Sremsko Kamenico obsega 129,4 km².
Mesto Novi Sad obkrožajo občine Bački Petrovac, Vrbas, Temerin, Žabalj, Titel, južno od Drave, že v Sremu pa Inđija, Sremski Karlovci, Irig in Beočin, ki skupaj s prebivalci drugih občin Južnobačkega upravnega okraja gravitirajo k Novemu Sadu.
Podnebje Podnebje v Novem Sadu prehaja iz zmerno celinskega v celinsko. Jeseni in pozimi občasno zapiha hladna košava, ki običajno traja tri do sedem dni. Košava lahko pozimi ob sneženju ustvarja snežne nanose in zamete. Povprečna temperatura zraka v mestu je 10,9 °C, povprečna januarska temperatura je −1 °C, julijska pa 21,6 °C. Letno povprečno zapade 578 mm padavin, število dni s padavinami pa je 122. Zaradi podnebnih sprememb na svetovni ravni se v zadnjih letih na območju Novega Sada povečuje količina padavin, ki občasno povzročajo poplave v nekaterih delih mesta, saj trenutna mestna kanalizacija ni projektirana za takšne razmere.Klima | Novi Sad Pridobljeno 28. februarja 2019.
Zgodovina Starejša naselja na območju Novega Sada Izvzemši petrovaradinsko trdnjavo z okolico, kjer so bile odkrite sledi iz skoraj vseh obdobij od prazgodovine do srednjega veka, je na bački strani raztresenih več arheoloških najdišč. Na Klisi je bila odkrita zemljanka iz bakrene in železne dobe, na mestu današnje Temerinske pentlje pa ostanki različnih obdobij, od nekropole starčevske kulture do velike srednjeveške vasi.
Prvi zgodovinski dokument, ki priča o obstoju naselja na območju Novega Sada, je listina ogrskega kralja Béle IV. leta 1237, s katerim je novi cistercijanski opatiji v Belakutu (srednjeveški utrdbi na mestu današnje petrovaradinske trdnjave) daroval posestva in vasi na bački strani. V listini se omenjajo kraji Peturvarad (tudi stari Petrovaradin, Vašaroš Varad in Varadinci), Gornji in Donji Zajol (pozneje Sajol, Isailovo in Sajlovo, kakor se danes imenuje eno od predmestij) ter Bakša (Bakšić, Bačić, Bakšafalva). V srednjem veku so obstajala tudi naselja Sent Marton na bregu Donave, Bivaljoš (verjetno na območju današnje Slane bare) in Bistrica (na zemljevidih iz 16. in 17. stoletja, a doslej brez materialnih dokazov o obstoju).Бранко Ћурчин, Слана Бара некад и сад, Нови Сад, 2002.
Večina teh naselij je bila večkrat uničena in spet ustanovljena, najprej zaradi pohodov Mongolov v 13. stoletju, pozneje pa zaradi ogrsko-turških vojn. V urbarju iz leta 1522 so med prebivalci teh naselij zabeležena tako madžarska kot slovanska imena (Božo, Radovan, Radonja itd.),Мелхиор Ердујхељи, Историја Новог Сада, Ветерник, 2002. turški podatki iz leta 1590 pa na območju beležijo 105 hiš, ki so plačevale davek, in to popolnoma srbskih.Ђорђе Рандељ, Нови Сад — слободан град, Нови Сад, 1997. Glede na to, da nekateri Srbi niso plačevali davka (v kolikor so na primer bili v turški službi), je bilo pravo število prebivalcev teh naselij verjetno še večje.
Ustanovitev in razvoj sličica|levo|Zemljevid Racke varoši (Ratzen Stadt) z okolico, začetek 18. stol. Domnevajo, da je naselje na levem bregu Donave, iz katerega se je razvil današnji Novi Sad, nastalo po izgonu Turkov z območja leta 1694, verjetno pa že nekaj let prej, saj so leta 1692, ko se je začela gradnja petrovaradinske trdnjave, na levem bregu Donave lahko bile kolibe rokodelcev, ki so spremljali gradbenike in avstrijsko vojsko.Agneš Ozer, Život i istorija u Novom Sadu.
To naselje je bilo prvotno znano pod imeni: Racka varoš (Raitzenstadt, Ratzen Stadt, tj. Srbsko mesto) in Petrovaradinski Šanac. Prvotni prebivalci naselja so bili v veliki večini Srbi, pa tudi Nemci, Judje, Madžari, Armenci, Bolgari, Cincarji in Grki, o katerih prisotnosti pričajo številni arhitekturni in kulturni spomeniki. Od leta 1702 je bilo naselje del habsburške vojaške meje, leta 1708 pa je postalo sedež bačkega škofa in glavno mesto bačkega dela podonavske vojaške meje. Po novi avstrijsko-turški vojni se je leta 1718 državna meja odmaknila od Racke varoši, ta pa se je razvila v trgovsko naselje, kjer so trgovali s plodovi sremsko-fruškogorskega vinograda in žitorodne Bačke ravnice.
Leta 1718 se je skoraj celotno prebivalstvo vasi Almaš (nahajala se je med Temerinom in Srbobranom) preselilo v Racko varoš (današnji Almaški kraj), zaradi česar je prebivalstvo mesta hitro naraslo. Po podatkih iz leta 1720 je imela Racka varoš 112 srbskih, 14 nemških in 5 madžarskih domov.Др Душан Ј. Поповић, Срби у Војводини, књига 2, Нови Сад. (1990). стр. 325. Tedaj je Racka varoš postala »Komorska varoš«, z zametki urbanih značilnosti, kot del vojaške meje pa se je prebivalstvo mesta delilo na vojaški in civilni del.
Leta 1748 so premožni meščani (nekaj Srbov in dva Nemca) odšli na Dunaj, kjer so od cesarice Marije Terezije za 80.000 rajnških goldinarjev kupili status svobodnega kraljevega mesta. Tedaj je tudi dobilo današnje ime Novi Sad. Status mu je cesarica z odlokom podelila 1. februarja, ki se od leta 1996 praznuje kot uradni dan mesta.desno|sličica|Petrovaradin in Novi Sad leta 1821 Po zaslugi statusa svobodnega kraljevega mesta je Novi Sad doživel hiter gospodarski razvoj in napredek, tako da je v šestdesetih letih 18. stoletja v njem živelo okoli 8000 prebivalcev – večinoma obrtnikov in trgovcev, pa tudi poljedelcev in pridelovalcev zelenjave. Po zgledu svobodnih mest tistega časa je mesto vodil magistrat s sodnikom in dvanajstimi senatorji na čelu. Za Srbe je bila pridržana polovica skupnega števila članov magistratov, sodnika, mestnega glavarja in druge pa so izmenično volili iz srbske in drugih narodnosti. Leta 1780 je imel Novi Sad okoli 2000 domov, od tega 1144 srbskih.Др Душан Ј. Поповић, Срби у Војводини, књига 2, Нови Сад. (1990). стр. 326. V letih 1771 in 1838 so mesto prizadele poplave.
V prvi polovici 19. stoletja je bil Novi Sad največje srbsko mesto:Ђорђе Рандељ, Нови Сад — слободан град, Нови Сад, 1997. okoli leta 1820 je imel približno 20.000 prebivalcev, od tega približno dve tretjini Srbov,Јован Миросављевић, Нови Сад — атлас улица, Нови Сад, 1998. današnje največje srbsko mesto Beograd pa je podobno število doseglo šele leta 1853. Leta 1817 je Vuk Karadžić o Novem Sadu dejal, da je »danes največja srbska skupnost na svetu«,30 година месне заједнице „7. јули” у Новом Саду 1974—2004, Нови Сад, 2004. medtem ko je Pavol Jozef Šafárik leta 1813 izjavil, da je »tu gnezdo srbstva«. Novi Sad je bil takrat središče političnega, kulturnega in družbenega življenja Srbov. V njem so stalno ali dlje časa bivali Svetozar Miletić, Mihailo Polit-Desančić, Jovan Jovanović Zmaj, Laza Kostić, Đorđe Natošević, Ilija Vučetić, Stefan Branovački, S. Pavlović, Teodor Mandić, L. Stanojević, A. Hadžić, Kosta Trifković, Arsa Pajević, pa tudi številni vidnejši emigranti iz Srbije. Vse to so bili razlogi, da je Novi Sad dobil vzdevek »srbske Atene«.
Revolucije leta 1848–1849 Ob začetku narodnih vrenj leta 1848 je Novi Sad odigral pomembno vlogo. V njem so 26. marca na skupni seji »srbskega občestva« sprejeli peticijo v 16 točkah, pogoj za samoupravne svoboščine Srbov na Ogrskem. V mestu so razrešili dotedanji magistrat in izvolili novega, sestavljenega izključno iz Srbov; iz njega je izšla tudi pobuda za majsko skupščino, ki je potekala od 13. do 15. maja 1848 v Sremskih Karlovcih in na kateri so proglasili avtonomno Srbsko vojvodino, katere del je postal tudi Novi Sad.Lien web Újvidék Site de la Bibliothèque électronique hongroise Révai nagy lexikona страна 612. Pridobljeno 7. marca 2019.
Pred razglasitvijo Srbske vojvodine v Sremskih Karlovcih so novosadski Srbi na sestanku v Novem Sadu izvolili deputacijo, ki je 8. aprila odšla v Požun, da bi se dogovorila z Lajosem Kossuthom o odnosih med novo revolucionarno madžarsko vlado in vojvodinskimi Srbi. Dogovora niso dosegli in tako se je na ozemlju današnje Vojvodine vnela krvava vojna med Srbi in Madžari. Med vojno je še posebej trpel Novi Sad, ki ga je madžarska vojska razdejala z bombardiranjem s Petrovaradinske trdnjave. Od več kot 2800 zgradb in hiš jih je ostalo komaj 800, prebivalstvo pa se je razbežalo na vse strani. Po zadušitvi madžarskega upora se je del prebivalstva vrnil v mesto, vendar je popis iz leta 1850 v mestu naštel le 7102 prebivalca, niti polovice od 20 000, kolikor jih je imelo pred revolucijo. Šele popis leta 1870 je v Novem Sadu naštel 19 000 prebivalcev. O uničenju mesta pričajo tudi podatki o zamislih avstrijskih uradnikov, da bi zgradili novo mesto nekaj kilometrov vzvodno.Revolucija 1848 i proglašenje Srpske Vojvodine Pridobljeno 12. marca 2019.
Novi Sad do prve svetovne vojne Med letoma 1849 in 1860 je bil Novi Sad del Vojvodstva Srbije in Tamiškega Banata, posebne habsburške pokrajine, katere upravni sedež je bil v Temišvaru. Po ukinitvi te pokrajine je Novi Sad postal del Bačko-Bodroške županije v okviru habsburške Ogrske. Upravni sedež te županije je bil v Somboru.Трива Милитар, Нови Сад на раскрсници минулог и садашњег века, Нови Сад. (2000). стр. 307. desno|sličica|Mestna hiša v Novem Sadu, zgrajena leta 1895