thumb|Krajinska freska iz Pompejev
Krajinsko slikarstvo, znano tudi kot krajinska umetnost, je upodabljanje naravnih pokrajin, kot so gore, doline, reke, drevesa in gozdovi, zlasti kjer je glavni motiv širok pogled – z elementi, razporejenimi v koherentno kompozicijo. V drugih delih so lahko krajinska ozadja za figure še vedno pomemben del dela. Nebo je skoraj vedno vključeno v pogled, vreme pa je pogosto element kompozicije. Podrobne krajine kot ločen motiv niso prisotne v vseh umetniških tradicijah in se razvijejo, ko že obstaja prefinjena tradicija predstavljanja drugih motivov.
Dve glavni tradiciji izvirata iz zahodnega slikarstva in kitajske umetnosti, ki v obeh primerih segata več kot tisoč let nazaj. Prepoznavanje duhovnega elementa v krajinski umetnosti je prisotno že od njenih začetkov v vzhodnoazijski umetnosti, ki črpa iz daoizma in drugih filozofskih tradicij, na Zahodu pa postane eksplicitno šele z romantiko.
Pokrajinski pogledi v umetnosti so lahko povsem namišljeni ali kopirani iz resničnosti z različnimi stopnjami natančnosti. Če je glavni namen slike prikazati dejanski, določen kraj, zlasti vključno z vidnimi stavbami, se imenuje topografski pogled.British Library, Topographical collections: an overview . Takšni prizori, ki so na Zahodu izjemno pogosti kot grafika, se pogosto dojemajo kot manjvredni umetniškim krajinskim slikam, čeprav razlika ni vedno smiselna; podobni predsodki so obstajali tudi v kitajski umetnosti, kjer so literati slikali običajno namišljene prizore, medtem ko so profesionalni umetniki slikali resnične.British Library, Topographical prints and drawings: glossary of terms .
Urbani krajini sta veduta in panorama (mest, trgov ali ulic), medtem ko v primerih osredotočenja na en sam objekt pravimo temu portret arhitekture.
Krajinske slike lahko vključujejo urbane elemente (pri neurbanih) in človeške figure, vendar te igrajo podrejeno vlogo. Med krajinami, ki največkrat vključujejo urbane elemente so marine, kjer so po navadi prikazani tudi deli pristanišča ali ladje na morju.
Glede na način predstavitve, oziroma umetnikov odnos do stvari delimo krajino na realistično in idealistično, seveda pa obstaja ogromno slik, ki nihajo med tema dvema poloma. Najbolj uveljavljena idealna krajina je tako imenovana arkadijska krajina.
Zgodovina
Najzgodnejše oblike umetnosti po svetu prikazujejo le malo tega, kar bi lahko resnično imenovali krajina, čeprav so vključene talne črte in včasih namigi na gore, drevesa ali druge naravne značilnosti. Najzgodnejše "čiste pokrajine" brez človeških figur so freske iz minojske umetnosti iz okoli leta 1500 pr. n. št.Honour & Fleming, 53. Edini zelo popoln primer, »Pomladna freska«, je zdaj v Narodnem arheološkem muzeju v Atenah, vendar je še nekaj drugih, ki imajo le živalske figure, ohranjenih v fragmentih.
Lovski prizori, zlasti tisti, ki so postavljeni v zaprto veduto trstičja delte Nila iz Starega Egipta, lahko dajo močan občutek prostora, vendar je poudarek na posameznih rastlinskih oblikah ter človeških in živalskih figurah, ne pa na celotni krajinski postavitvi. Freske iz Nebamonove grobnice, ki je zdaj v Britanskem muzeju (okoli 1350 pr. n. št.), so znan primer.
Za koherenten prikaz celotne pokrajine je potreben grob sistem perspektive ali skaliranja za razdaljo, in glede na literarne dokaze se zdi, da je bil ta prvič razvit v antični Grčiji v helenističnem obdobju, čeprav se ni ohranil noben primer v velikem merilu. Več starodavnih rimskih krajin se je ohranilo od 1. stoletja pr. n. št. naprej, zlasti freske krajin, ki krasijo sobe in so se ohranile na arheoloških najdiščih v Pompejih, Herkulaneju in drugod, ter mozaiki,Honour & Fleming, 150–151 pa tudi po opisih antičnih piscev. Grška umetnost je dodobra razvila iluzionistično krajino z zelo uspešnim perspektivičnim poglabljanjem prostora. To zvrst slikarstva so gojili tudi v Rimu, ohranilo in razvilo pa jo je bizantinsko slikarstvo.
Krajina v vlogi ozadja se z izjemo italijanskega polotoka ni ohranila v nepretrgani tradiciji, ampak jo je ponovno uveljavila šele karolinška renesansa.
Kitajska tradicija slikanja s črnilom šan šui (»gora-voda«) ali »čista« pokrajina, v kateri je edini znak človeškega življenja običajno modrec ali bežen pogled na njegovo kočo, uporablja prefinjena krajinska ozadja za upodabljanje motivov, krajinska umetnost tega obdobja pa ohranja klasičen in pogosto posneman status znotraj kitajske tradicije.
Tako rimska kot kitajska tradicija običajno prikazujeta velike panorame namišljenih pokrajin, običajno podprte z vrsto spektakularnih gora – na Kitajskem pogosto s slapovi, v Rimu pa pogosto z morjem, jezeri ali rekami. Te so se pogosto uporabljale, kot v prikazanem primeru, za premostitev vrzeli med prizorom v ospredju s figurami in oddaljenim panoramskim razgledom, kar je bila stalna težava za krajinske umetnike. Kitajski slog je običajno prikazoval le oddaljen pogled ali pa je uporabljal mrtvo zemljo ali meglo, da bi se izognil tej težavi.
Glavna razlika med krajinskim slikarstvom na Zahodu in Vzhodni Aziji je bila v tem, da je na Zahodu do 19. stoletja zasedalo nizko mesto v sprejeti hierarhiji žanrov, medtem ko je bilo v Vzhodni Aziji klasično kitajsko slikanje s črnilom v gorah in vodi tradicionalno najprestižnejša oblika vizualne umetnosti. Estetske teorije v obeh regijah so najvišji status dajale delom, za katera so menili, da od umetnika zahtevajo največ domišljije. Na Zahodu je bilo to zgodovinsko slikarstvo, v Vzhodni Aziji pa namišljena pokrajina, kjer so bili znani umetniki, vsaj teoretično, amaterski literati, vključno z več cesarji Kitajske in Japonske. Pogosto so bili tudi pesniki, katerih verzi in podobe so se medsebojno ilustrirali.A major theme throughout both Sickman and Paine. See for example Sickmann pp. 132–133, 182–186, 203–204, 319, 352–356, and Paine pp. 160–168, 235–243.
Vendar pa je na Zahodu zgodovinsko slikarstvo po potrebi zahtevalo obsežno krajinsko ozadje, zato teorija ni povsem delovala proti razvoju krajinskega slikarstva – več stoletij so se pokrajine redno uveljavljale v statusu zgodovinskega slikarstva z dodajanjem majhnih figur, ki so ustvarjale narativni prizor, običajno religiozen ali mitološki.
Zahodna tradicija Srednji vek thumb|left|Iluminacija iz Sijajnega horarija vojvode Berrijskega V zgodnji zahodni srednjeveški umetnosti zanimanje za krajino skoraj v celoti izgine in se ohrani le v kopijah poznoantičnih del, kot je Utrechtski psalter; zadnja predelava tega vira v zgodnji gotski različici reducira prej obsežne krajine na nekaj dreves, ki zapolnjujejo vrzeli v kompoziciji, brez občutka celotnega prostora.Clark, 17–18 Oživitev zanimanja za naravo se je sprva kazala predvsem v upodobitvah majhnih vrtov, kot sta Hortus Conclusus ali tisti v millefleur tapiserijah. Freske figur pri delu ali igri pred ozadjem gostih dreves v Papeški palači v Avignonu so verjetno edinstven ostanek tega, kar je bila pogosta tema.Clark, 23-4; image, another Več fresk vrtov se je ohranilo iz rimskih hiš, kot je Livijina vila.Now removed to the Palazzo Massimo; Commons images
V 14. stoletju so Giotto di Bondone in njegovi privrženci začeli v svojem delu priznavati naravo in vse bolj uvajali elemente krajine kot ozadje za dogajanje figur v svojih slikah.The landscape in Western Painting, Minneapolis Institute of the Arts retrieved February 20, 2010 V začetku 15. stoletja se je krajinsko slikarstvo v Evropi uveljavilo kot žanr, kot prizorišče človeške dejavnosti, pogosto izražene v verski tematiki, kot so teme Počitka na begu v Egipt, Potovanja modrecev ali Svetega Hieronima v puščavi. Razkošni iluminirani rokopisi so bili zelo pomembni v zgodnjem razvoju krajinskega slikarstva, zlasti serije Delo mesecev, kot so tiste v Très Riches Heures du Duc de Berry, ki so običajno prikazovale majhne žanrske figure v vse večjih krajinskih okoljih. Poseben napredek se kaže v manj znanih Torino-Milanskih urah, ki jih je danes večinoma uničil požar, katerih razvoj se je odražal v zgodnjem nizozemskem slikarstvu do konca stoletja. Umetnik, znan kot Hand G, verjetno eden od bratov Van Eyck, je bil še posebej uspešen pri reprodukciji svetlobnih učinkov in v naravnem napredovanju od ospredja do oddaljenega pogleda.Clark, 31-2 To je bilo nekaj, kar so drugi umetniki imeli težave stoletje ali več, pogosto pa so težavo rešili tako, da so krajinsko ozadje prikazali čez parapet ali okensko polico, kot da bi bilo z znatne višine.
Renesansa Krajinska ozadja za različne vrste slikarstva so v 15. stoletju postajala vse bolj izrazita in spretna. Obdobje okoli konca 15. stoletja je bilo priča čistim krajinskim risbam in akvarelom Leonarda da Vincija, Albrechta Dürerja, Fra Bartolomeja in drugih, vendar so čiste krajinske motive v slikarstvu in grafiki, še vedno majhne, prvi ustvarili Albrecht Altdorfer in drugi iz nemške donavske šole v začetku 16. stoletja.Honour & Fleming, 357, see Wood for full coverage Vendar pa so zunanje strani kril triptiha Gerarda Davida, datiranega v okoli 1510–1515, najstarejše iz Nizozemske in morda tudi iz Evrope.Maryan Ainsworth et al., From Van Eyck to Bruegel: Early Netherlandish Paintings in the Metropolitan Museum of Art, p. 302, 323; 2009, Metropolitan Museum of Art, 2009. , google books Hkrati je Joachim Patinir na Nizozemskem razvil svetovno krajino, slog panoramske krajine z majhnimi figurami in uporabo visokega zračnega zornega kota, ki je ostal vpliven stoletje, uporabljal in izpopolnil pa ga je Pieter Bruegel starejši. Prvi čisti pejsaž, Donavska krajina pri Regensburgu, Albrechta Altdorferja je nastala šele leta 1520. V drugi polovici 16. stoletja se je krajina naglo razvijala in dosegla enega od vrhuncev v delih Pietra Bruegla starejšega. Italijanski razvoj temeljitega sistema grafične perspektive je bil zdaj znan po vsej Evropi, kar je omogočilo zelo učinkovito slikanje velikih in kompleksnih prizorov.
Pokrajine so bile idealizirane, večinoma so odražale pastoralni ideal, ki ga je črpal iz klasične poezije, ki sta ga prva v celoti izrazila Giorgione in mladi Tizian, in so ostale povezane predvsem z gričevnato gozdnato italijansko pokrajino, ki so jo upodabljali umetniki iz severne Evrope, ki še nikoli niso obiskali Italije, tako kot so literati, ki so živeli v preprostih krajih na Kitajskem in Japonskem, slikali vrtoglave gore. Čeprav so mlade umetnike pogosto spodbujali k obisku Italije, da bi doživeli italijansko svetlobo, so se mnogi severnoevropski umetniki lahko preživljali s prodajo italijanskih pokrajin, ne da bi se sploh potrudili, da bi se odpravili na potovanje. Dejansko so bili nekateri slogi tako priljubljeni, da so postali formule, ki jih je bilo mogoče vedno znova kopirati.Glej na primer krajinska dela Barenta Gaela in Jacoba van der Ulfta, katerih krajine v italijanskem slogu so bile šablonske kopije, včasih z grafik.
Objava dveh serij skupno 48 grafik (Male krajine) v Antwerpnu leta 1559 in 1561 po risbah anonimnega umetnika, imenovanega Mojster malih krajin, je nakazovala premik od namišljenih, oddaljenih krajin z religiozno vsebino svetovne krajine k bližnjim upodobitvam v višini oči prepoznavnih podeželskih posestev in vasi, naseljenih s figurami, ki se ukvarjajo z vsakodnevnimi dejavnostmi. Z opustitvijo panoramskega pogleda na svetovno krajino in osredotočanjem na skromno, podeželsko in celo topografsko so Male krajine postavile temelje za nizozemsko krajinsko slikarstvo v 17. stoletju. Po objavi Malih krajin so krajinski umetniki v Nizozemski bodisi nadaljevali s svetovno krajino bodisi sledili novemu načinu, ki so ga predstavile Male krajine.Silver, p. 6-7
17. in 18. stoletje