thumb|300px|Reka Kučerla v Altaju thumb|300px|Reka Isar pri Münchnu, Nemčija
Réka je velik naravni vodni tok. Po navadi vodni slap odvaja del padavinske vode in najde svojo pot z reko ali z vodotokom do oceana ali do velike vodne površine, kot sta morje ali jezero. Reke so sestavljene iz nekaterih osnovnih delov. Njen tok razdelimo na tri predele, izvir in gornji tok tvorita začetni del reke, ki postane glavni, spodnji ali dolnji tok. Reka teži k uravnoteženemu podolžnemu preseku in vzpostavitvi ravnovesja med erozijo in odlaganjem. V zgornjem toku prevladuje erozija. Manjši potoki se združujejo v močnejše tokove, ki odnašajo vedno več gradiva in v dolgih obdobjih izoblikujejo široke doline. V nižjih delih toka se strmec zmanjša in kamninski drobir se začne usedati.
Tista reka, ki doseže morje ali jezero je glavna reka, manjši vodotoki, tekoči po ozemlju, ki ga odmakajo in se združijo z reko, so pritoki. Vodni tok je navadno zaprt v strugo s koritom med brežinama. Voda poskuša po najkrajši poti doseči erozijsko bazo in pri tem vrezuje struge, erodira površje ter prenaša in odlaga kamninski drobir. Od količine vode in stalnosti tokov sta odvisni oblika rečne struge in način usedanja kamninskega drobirja.
Najnižji konec reke je njeno ustje. Glavna reka s svojimi pritoki tvori porečje ali rečni sistem. Ozemlju, s katerega odteka voda v glavno reko, rečemo porečje ali hidrografski bazen. V Sloveniji so štiri porečja: soško, največje savsko, dravsko in mursko, kolpsko. Del zemeljskega površja, ki ga odmaka več porečij, je povodje. Porečja in povodja so med seboj ločena z razvodji. Črta, ki razmejuje dve porečji ali razvodji je razvodnica. Glavna razvodnica loči povodij, ki se odmakajo v različne oceane.
Reke so najpomembnejši dejavnik oblikovanja zemeljskega površja, poleg tega pa imajo izjemen pomen za človeštvo, saj neposredno vplivajo na nastajanje mest, kmetijstvo, proizvodnjo električne energije in promet.
Vrste rek alogéna réka je reka, ki priteka z območij z obilnimi padavinami in teče čez sušna območja; reka, ki priteka na kraško površje z neprepustnih sedimentov alohtóna réka je reka, ki priteka iz tujega okolja, npr. v sušnem podnebju z bolj namočenega območja efluéntna réka je reka, ki jo napaja zlasti talna voda eksótična réka je tranzítna réka epigenétska réka je reka, ki je zašla z lastne nasipine in se zajedla v trdno kamninsko podlago epizódna réka je obdóbna réka glávna réka je osrednja, največja, navadno najdaljša, najbolj vodnata in/ali najvišje izvirajoča reka v porečju; osnovna reka gôrska réka je reka, ki teče v gorskem svetu in ima zaradi neuravnovešenega strmca hitrejši tok, večjo erozijsko in transportno moč, izrazitejše mešanje vode in njeno hitro izmenjavanje jézerska réka je jézernica kráška réka je reka s kraškim izvirom, ponorom in prekinjenim površinskim tokom; reka na krasu ledeníška réka je motna reka, ki izvira izpod talečega se ledenika in ima največ vode poleti; vodni tok na površju ledenika, navadno kratek meándrska réka je reka z meandri nèpresihajóča réka je stálna réka občásna réka je reka, ki zaradi premalo padavin, prevelikega izhlapevanja vode, ponikanja vode v tla, prevelikega izčrpavanja podtalnice občasno presahne; periódična réka, presihajóča réka obdóbna réka je reka, ki teče le po priložnostnem izdatnejšem deževju, ponekod samo za kratek čas v večletnem razdobju obglávljena réka je reka, ki jo je druga reka z globljo strugo z zadenjsko erozijo preusmerila v svoje korito
(Vir: Geografski terminološki slovar )
Topografija
Reka se začne pri izviru (ali pogosteje iz več izvirov) in konča na ustju, vmes pa sledi toku reke. Voda v reki je omejena na strugo (kanal), ki je običajno sestavljena iz struge med bregovoma. Pri večjih rekah tudi med poplavnimi nasipi ali poplavnimi ravnicami, ki preprečujejo poplavnim vodam uiti iz struge ali omogočajo kontrolo nad njimi. Poplavne ravnice so lahko zelo široke glede na velikost struge. Razlika med strugo in poplavno ravnico je lahko zabrisana, posebej v urbanih območjih, kjer je ta obzidana.
Reke lahko tečejo po pobočjih gora, skozi rečne doline (depresije) ali po ravninah in lahko ustvarijo kanjone ali soteske.
Izraz gornji tok se nanaša na smer proti izviru reke, tj. v nasprotni smeri toka. Podobno izraz spodnji tok opisuje smer proti izlivu.
Izraz levi breg se nanaša na levo stran v smeri toka, desni breg na desno stran v smeri toka.
Rečna struga običajno vsebuje en sam tok vode, so pa nekatere reke, ki tečejo v več prepletenih in povezovalnih vodnih tokovih. Obsežne prepletene reke so v le nekaj regijah po svetu, kot je južni otok na Novi Zelandiji ali nekatere reke v Himalaji (primer Yarlung Tsangpo/Brahmaputra), tudi na Aljaski, itd. Pojavljajo se tudi na zelo ravninskem terenu in v nekaterih večjih rečnih deltah. Anastamosne reke so podobne prepletenim rekam, a so precej redke. Imajo obliko ožilja in prenašajo velike količine sedimentov (primer reka Columbija v Britanski Kolumbiji, reka Narew na Poljskem,...). Obstajajo redki primeri bifurkacije ko se reka ločuje in novi tokovi končajo v različnih izlivih, lahko v različnih oceanih. Primer je bifurkacija reke Nerodimka na Kosovu.
Rečni tok je vir energije, ki deluje na rečno strugo, da spreminja svojo obliko (smer in prerez). Leta 1757 je nemški hidrolog Albert Brahms empirično ugotovil, da je potopljena teža predmetov, ki jih lahko odnese reka, proporcionalna do šestkratne moči hitrosti rečnega toka. Zgodovina rečne hidravlike [Garde, R. J. (1995), History of fluvial hydraulics, New Age Publishers. p. 14., ISBN 81-224-0815-X. OCLC 34628134] Ta formulacija je zato včasih imenovana zakon zračen je. Torej, če se hitrost pretoka podvoji, bi tok preselil predmete s 64-krat toliko potopljene teže. V gorskih hudourniških območjih je to mogoče razumeti kot erozijske kanale preko trdih kamnin in ustvarjanje peska in proda z uničenjem večjih skal. Ledeniške doline v obliki črke U so lahko naslednji primer, pogosto so reke vklesale struge v obliki črke V. V srednjem toku, kjer reka teče čez položnejša zemljišča, lahko oblikuje okljuke z erozijo zunanjih delov brežin in odlaganjem materiala na notranji strani zavojev. Včasih bo reka odrezala zanko, skrajšala strugo in oblikovala mrtvico. Reke nosijo velike količine sedimentov in lahko v ustju razvijejo delte. Reke, katerih ustja so v slanih plimskih vodah lahko tvorijo estuarij.
V celotnem toku reke, bo skupna količina vode, ki se transportira v toku, kombinacija površinskega pretoka vode skupaj z znatnim obsegom, ki teče skozi podpovršinske kamnine in prod. To je tako imenovana hiporeična cona, z vodo nasičeno območje pod in ob strugi. Hiporeična cona je povezana s talno vodo. Pri številnih rekah v velikih dolinah, lahko ta nevidna komponenta toka močno presega vidni tok.
Rečni relief thumb|300px|Reke (na sliki Soča) s svojim delovanjem ustvarjajo značilen relief dolin in slemen Rečni relief je posledica delovanja rečnih tokov in je najznačilnejša podoba kopnega površja Zemlje. Takšno površje je sestavljeno iz več porečij, ta pa iz dolin in slemen. Pri tem so pomembna tudi pobočja kot elementi dolin zaradi omogočanja denudacije in erozije, rečni tokovi pa zaradi odnašanja nanešenega materiala. Voda v rečnem toku namreč premore od svoje hitrosti in količine odvisno kinetično energijo, ki je največja v sredini toka tik pod njegovo površino (prikaz te hitrosti je mogoč z izotahami). Hitrost tokov se navadno giblje med 1 m/s v nižinskih rekah oziroma delih rek ter 6 m/s v gorskih. S hitrostjo je povezan tip preoblikovalnih procesov, tako je v zgornjem toku najčešče zaznati erozijo, v spodnjem akumulacijo in v srednjem mešanico obeh. Postopek oblikovanja reliefa slemen in dolin je v teoriji erozijskega cikla opisal ameriški geomorfolog William M. Davis, a je bila ta nekoč široko priznana teorija kasneje močno dopolnjena zlasti z vidika števila dejavnikov preoblikovanja površja.
Razvoj rečnega reliefa Zgornji tok
Globinska erozija - vrezovanje v globino Soteska ali deber - ozka globoka dolina v obliki črke V. Vintgar - zelo ozka soteska, enako široka na dnu in na vrhu, kar pomeni da ima skoraj navpična pobočja Korita - reka je vrezana v dolinsko dno. Široka je le nekaj metrov, globoka pa več 10 metrov. Kanjon - zelo globoka dolina velikih dimenzij, ki ima navpične ali stopničaste stene Brzica - mesto na katerih voda skače čez kamenje in skale Slap - reka pada čez navpične stopnje
Srednji tok
Okljuk ali meander - zelo močni zavoji Stržen - del vodnega toka, kjer je hitrost največja (pri vsakem zavoju se postavi na zunanjo stran); najgloblji del rečne struge, sredina rečnega toka, glavni tok reke (vodni stržen) Bočna erozija - bočno spodkopavanje brežine Naplavna ravnica - odlaganje materiala Dolina z ravnim dnom - razširjeno in izravnano celotno dno reke Vršaj - iz strme in ozke doline reka priteče na ravno in širše dno kotline, tam se ji zmanjša strmec in transportna moč, zato začne odlagati material v obliki pahljačastega nanosa. Rečna terasa - reka zaradi različnih razlogov preide iz bočne in akumulacijske erozije spet v globinsko in se ponovno bočno razširi Ježa - strmo pobočje med prejšnjo in novo naplavno ravnico pri rečnih terasah.
Spodnji tok
Prevladujoč proces je akumulacija, na zunanjih delih meandrov pa deluje bočna erozija Mrtvi meandri ali mrtvice - ob visokih vodah reka pogosto menja strugo, za seboj pa opušča meandre. Delta (nekakšen podaljšek kopnega v morje) - reka, ki se izliva v morje se lahko razcepi na več rokavov in v morje odlaga velike količine materiala.
Rečno korito Glede na vijugavost in prepletenost lahko ločimo štiri tipe rečnih oblik: enokoritne, rahlo vijugave (ravne) tokove; enokoritne, vijugave (meandrske) tokove; večkoritne, rahlo vijugave (prepletajoče) tokove in večkoritne, vijugave (anastomozne) tokove.
Dimenzije rečnega korita so pri enakem pretoku odvisne med drugim od vrste sedimenta in načina njegovega transporta, kar vpliva tudi na značaj dna korita in njegovih bregov. Stabilnost korita pa je odvisna od moči in hitrosti pretoka, količine sedimenta, ki ga ta prenaša in odpornosti brežin na erozijo.
Erozija Rečna erozija, ki je razdeljena na globinsko in bočno, je močna pri velikem strmcu in z njim povezani hitrosti vode, saj se kinetična energija toka sprva troši za prenos samega toka, presežek se vloži v prenos prostih (akumuliranih) delcev in šele po premiku vseh slednjih pride do uporabe energije za erodiranje. Zato je zadnje značilno zlasti za zgornji tok reke, dolžina tega pa se skladno s starostjo rečnega toka manjša zaradi napredovanja erodiranja pobočij dolin. Reka na ta način dosega erozijsko terminanto oziroma naklon strmca, ki ne dopušča ne erodiranja ne akumuliranja. Erozijska terminanta v praksi ni mogoča in se ji najstarejše reke sveta le približujejo, saj sta razgibanost reliefa in z njo strmec odvisna od mnogih preoblikovalnih dejavnikov. Tako se za primer ob premiku morske gladine (erozijska baza reke) zaradi tektonskih dvigov prične ponovno uravnoteževanje strmca in zato zadenjska (tudi regresivna) erozija, ki preoblikuje rečno strugo od ustja navzgor proti povirju.
thumb|300px|left|Slapovi (na sliki Viktorijini slapovi) nastajajo na še ne erozijsko uravnanih strukturnih stopnjah
Ker sta erozija in denudacija najmočnejši v zgornjem toku, lahko reka prebije razvodni hrbet ter preusmeri vodo sosednjega povirja v svoj tok (obglavljenje reke). Zaradi vodnih vrtincev in različno odpornih kamnin v dnu struge na območju erodiranja nastajajo do 2 metra globoki erozijski lonci oziroma draslje, pod slapovi in na rečnih zavojih pa tolmuni. Slapovi in brzice se pojavljajo na tektonskih stopnjah in so značilni za mlade rečne profile, kjer erozija še ni občutneje uravnotežila površinskih razlik vzdolž struge. Posebna oblika so nestabilni slapovi v lehnjaku, ki se tvorijo kot posledica izločanja sige. Osamelci v rekah so gmote bolj odpornih kamnin v strugi.