Maroko (arabsko المغرب; uradno Kraljevina Maroko) je obmorska država v severozahodni Afriki. Na severu meji na Sredozemsko morje in Gibraltarsko ožino, na zahodu na Atlantski ocean, na vzhodu na Alžirijo, s katero ima zaprto mejo, ter na jugozahodu na Zahodno Saharo, katere del sta okupirala skupaj z Mavretanijo, tako da ima prek zasedbenega območja dostop tudi do Mavretanije. Maroko zahteva tudi španske eksklave Ceuta, Melilla in Peñón de Vélez de la Gomera ter več majhnih otokov ob njegovi obali pod španskim nadzorom. Ima približno 37 milijonov prebivalcev. Islam je hkrati uradna in prevladujoča vera, medtem ko sta arabščina in berberski jezik uradna jezika. Poleg tega sta razširjena francoščina in maroško narečje arabščine. Kultura Maroka je mešanica arabske, berberske, afriške in evropske kulture. Njeno glavno mesto je Rabat, največje mesto pa Casablanca.
Območje, ki sestavlja Maroko, je bilo naseljeno že od paleolitika pred več kot 300.000 leti. Idrisidsko rodbino je ustanovil Idris I. leta 788, Maroku pa je pozneje vladala vrsta drugih neodvisnih rodbin, ki je svoj vrhunec kot regionalna sila dosegla v 11. in 12. stoletju pod dinastijama Almoravidov in Almohadov, ko je nadzoroval večino Iberskega polotoka in Magreb. Stoletja arabskega preseljevanja v Magreb od 7. stoletja so spremenila demografski obseg regije. V 15. in 16. stoletju se je Maroko soočal z zunanjimi grožnjami svoji suverenosti, pri čemer je Portugalska zavzela nekaj ozemlja, Osmansko cesarstvo pa je poseglo z vzhoda. Rodbini Marinid in Saadi sta se sicer uprli tuji nadvladi in Maroko je bil edina severnoafriška država, ki se je izognila osmanski nadvladi. Rodbina Alavi, ki državi vlada še danes, je oblast prevzela leta 1631 in v naslednjih dveh stoletjih razširila diplomatske in trgovinske odnose z zahodnim svetom. Strateška lega Maroka blizu izliva v Sredozemsko morje je ponovno vzbudila zanimanje Evropejcev; leta 1912 sta Francija in Španija razdelili državo na ustrezne protektorate in si pridržali mednarodno območje v Tangerju. Po občasnih nemirih in uporih proti kolonialni vladavini je Maroko leta 1956 ponovno pridobil neodvisnost in se ponovno združil.
Maroko je edina afriška država, ki trenutno ni članica Afriške unije. Je pa članica Arabske lige, Unije arabskega Magreba, Organizacije islamskega sodelovanja, skupine 77 in je glavna ne-NATO-va zaveznica ZDA. Maroko je enotna pol-ustavna monarhija z izvoljenim parlamentom. Izvršno vejo oblasti vodita maroški kralj in predsednik vlade, medtem ko je zakonodajna oblast v dveh domovih parlamenta: predstavniškem domu in domu svetnikov. Sodno oblast ima ustavno sodišče, ki lahko presoja veljavnost zakonov, volitev in referendumov.Kralj ima obsežna izvršilna in zakonodajna pooblastila, zlasti nad vojsko, zunanjo politiko in verskimi zadevami; izdaja lahko uredbe, imenovane dahirji, ki imajo veljavo zakona, lahko pa tudi razpusti parlament po posvetovanju s predsednikom vlade in predsednikom ustavnega sodišča.
Etimologija in ime Beseda Maroko izvira iz španskega imena za državo, Marruecos, ki izhaja iz imena mesta Marakeš, ki je bilo glavno mesto Almoravidov, kalifata Almohad in rodbine Saadov.] Med obdobjem Almoravidov je bilo mesto Marakeš ustanovljeno pod imenom Tāmurākušt, kar izhaja iz starodavnega berberskega imena mesta amūr n Yakuš (dob. 'dežela/država Boga').
Zgodovinsko gledano je bilo ozemlje del tega, kar so muslimanski geografi označevali kot al-Maghrib al-Aqṣā ( 'najbolj oddaljeni zahod [islamskega sveta]'), kar približno označuje območje od Tiareta do Atlantika) nasprotno s sosednjimi regijami al-Maghrib al-Awsaṭ 'Bližnji zahod': Tripoli do Béjaïa) in al-Maghrib al-Adnā ( 'Najbližji zahod': Aleksandrija do Tripolija).
Sodobno arabsko ime Maroka je al-Maghrib (, prev. 'dežela sončnega zahoda', zahod'), uradno arabsko ime kraljestva pa je al-Mamlakah al-Maghribīyah (; prev. 'kraljestvo sončnega zahoda/zahod'). V turščini je Maroko znan kot Fas, ime, ki izhaja iz njegove srednjeveške prestolnice Fes, ki izhaja iz arabske besede Faʾs (; prev. 'kramp'), saj je ustanovitelj mesta Idris I. ibn Abd Alah domnevno uporabljal srebrn in zlat kramp da bi izrisal obris mesta. V drugih delih islamskega sveta, na primer v egipčanski in bližnjevzhodni arabski literaturi pred sredino 20. stoletja, je bil Maroko običajno imenovan Murakuš (). Izraz se še danes uporablja za Maroko v več indoiranskih jezikih, vključno s perzijščino, urdujem in pandžabščino.
Maroko se politično omenja tudi z različnimi izrazi, ki označujejo šarifijsko dediščino rodbine Alavi, kot so al-Mamlaka aš-Šarīfa (), al-Iyālah aš-Šarīfa () in al-Imbarāṭūrija aš-Šarīfa (), prevedeno v francoščini kot l'Empire chérifien ali 'Šarifsko cesarstvo'.
Zgodovina
Prazgodovina in antika Območje današnjega Maroka je bilo naseljeno vsaj od paleolitika, začenši nekje med letoma 190.000 in 90.000 pred našim štetjem.Field Projects – Jebel Irhoud . Department of Human Evolution. Max Planck Institute for Evolutionary Anthropology Nedavna objava je nakazala, da obstajajo dokazi o še zgodnejših človeških bivališčih na tem območju: fosili Homo sapiensa, ki so bili odkriti v poznih 2000-ih v bližini atlantske obale v Džebel Irhoudu, so bili nedavno datirani na približno 315.000 let nazaj.Oldest Homo sapiens fossil claim rewrites our species' history News. Nature Magazine, International Weekly Journal of Science V zgornjem paleolitiku je bil Magreb bolj rodoviten kot danes, podoben savani, v nasprotju s svojo moderno sušno pokrajino.
Študije DNK iberomavrskih ljudstev v Taforaltu v Maroku izpred približno 15.000 let so odkrile, da imajo značilno magrebsko poreklo, sestavljeno iz mešanice bližnjevzhodnega in afriškega porekla, ki je še vedno del genoma sodobnih severozahodnih Afričanov. Kasneje med neolitikom, od pred približno 7500 leti, je v severozahodno Afriko prišlo do selitve evropskih neolitskih kmetov z Iberskega polotoka (ki so izvirali iz Anatolije nekaj tisoč let pred tem), pa tudi pastirjev iz Levanta, ki sta oba prav tako pomembno prispevala k poreklu sodobnih severozahodnih Afričanov. Protoberberska plemena so se razvila iz teh prazgodovinskih skupnosti v pozni bronasti in zgodnji železni dobi.Mário Curtis Giordani, História da África. Anterior aos descobrimentos. Editora Vozes, Petrópolis (Brasil) 1985, pp. 42f., 77f. Giordani references Bousquet, Les Berbères (Paris 1961).
V zgodnjem delu klasične antike so severozahodno Afriko in Maroko počasi pritegnili v širši nastajajoči sredozemski svet Feničani, ki so tam ustanovili trgovske kolonije in naselbine, med katerimi so bile najpomembnejše Chellah, Lixus in Mogador. Mogador je bil ustanovljen kot feničanska kolonija že v 6. stoletju pr. n. št..
Maroko je pozneje postal kraljestvo severozahodne afriške civilizacije starodavne Kartagine in del Kartaginskega imperija. Najzgodnejša znana neodvisna maroška država je bila berberska kraljevina Mavretanija pod kraljem Bago.Tit Livij Ab Urbe Condita Libri 29.30 To starodavno kraljestvo (ne smemo ga zamenjevati s sodobno državo Mavretanijo) je cvetelo okoli leta 225 pred našim štetjem ali prej. Mavretanija je postala klientsko kraljestvo Rimskega cesarstva leta 33 pr. Cesar Klavdij I. je Mavretanijo neposredno priključil leta 44 našega štetja, s čimer je postala rimska provinca, ki ji je vladal cesarski guverner (bodisi prokurator Avgusti bodisi legatus Augusti pro praetore).
Krščanstvo v Maroku se je pojavilo v rimskih časih, ko so ga izvajali berberski kristjani v rimski Tingiški Mavretaniji. Med krizo v 3. stoletju so dele Mavretanije ponovno osvojili Berberi. Do poznega 3. stoletja je neposredna rimska vladavina postala omejena na nekaj obalnih mest, kot sta Septum (Ceuta) v Tingiški Mavretaniji in Cherchel v Cezarejski Mavretaniji (Mauretania Caesariensis). Ko so leta 429 našega štetja območje opustošili Vandali, je Rimsko cesarstvo izgubilo svojo preostalo posest v Mavretaniji, nadzor nad njimi pa so prevzeli lokalni mavro-rimski kralji. Leta 530 je Vzhodno rimsko cesarstvo pod bizantinskim nadzorom ponovno vzpostavilo neposredno cesarsko oblast Septuma in Tingija, utrdilo Tingis in postavilo cerkev.
Ustanovitev in rodbine
Muslimansko osvajanje Magreba, ki se je začelo sredi 7. stoletja, je bilo dokončano pod Omajadskim kalifatom do leta 709. Kalifat je na to območje uvedel tako islam kot arabski jezik; v tem obdobju se je tudi začel trend preseljevanja Arabcev v Magreb, ki bo trajal stoletja in povzročil demografski premik v regiji. Čeprav je bil Maroko del večjega imperija, je bil sprva organiziran kot pomožna provinca Ifriqiya, z lokalnimi guvernerji, ki jih je imenoval muslimanski guverner v Kairouanu.Abun-Nasr 1987, p.33
Avtohtona berberska plemena so sprejela islam, vendar so ohranila svoje običajne zakone. Plačevali so tudi davke novi muslimanski upravi. Prva neodvisna muslimanska država na območju sodobnega Maroka je bila Kraljevina Nekor, emirat v gorovju Rif. Ustanovil jo je Salih I. ibn Mansur leta 710 kot državo stranko Omajadskega kalifata. Po izbruhu Berberskega upora leta 739 so Berberi ustanovili druge neodvisne države, kot sta Miknasa Sijilmasa in Barghawata.
Ustanovitelj rodbine Idrisidov in pravnuk Hasana ibn Alija, Idris ibn Abdalah, je po poboju njegove družine s strani Abasidov v Hedžasu pobegnil v Maroko. Prepričal je berberska plemena Avraba, da prekinejo svojo zvestobo oddaljenim abasidskim kalifom, in leta 788 ustanovil rodbino Idrisidov. Idrisidi so ustanovili Fes kot svojo prestolnico in Maroko je postal središče muslimanskega učenja in velika regionalna sila. Idriside so leta 927 izgnali Fatimidski kalifat in njihovi zavezniki Miknasa. Potem ko je Miknasa leta 932 prekinil odnose s Fatimidi, jih je Maghrawa iz Sijilmase leta 980 odstranil z oblasti.
Od 11. stoletja naprej se je pojavila vrsta berberskih rodbin. Almoravidi iz južnega Maroka (1054–1147) s prestolnico v Marakešu (od 1062) so osvojili velik del muslimanske Španije in zahodne Alžirije; v tem času je v Maroko doživel gospodarski in kulturni razcvet. Sledila je rodbina Almohadov z Atlasa (1147–1269) in dosegla vrhunec pod vladavino Abu Yusufa al-Mansurja (1184–1199), nato pa popolnoma propadla zaradi notranjih sporov in španske rekonkviste. Od 13. stoletja naprej je država doživela množično selitev arabskih plemen Banu Hilal. V 13. in 14. stoletju so Zenata Berber Marinids imeli oblast v Maroku in si prizadevali posnemati uspehe Almohadov z vojaškimi akcijami v Alžiriji in Španiji. Sledili so jim Wattasidi. V 15. stoletju je rekonkvista končala muslimansko vladavino v Iberiji in mnogi muslimani in Judje so zbežali v Maroko.
Njihovo oblast je zlomila dinastija Merinidov (1269–1469) in prestolnico prestavila v Fes. Portugalci so 1415 osvojili Ceuto, nato še Tanger, Safi in Agadir, španci pa Melillo (1497).
Portugalska prizadevanja za nadzor nad atlantsko pomorsko trgovino v 15. stoletju niso močno vplivala na notranjost Maroka, čeprav so uspeli nadzorovati nekatere posesti na maroški obali, vendar niso posegli dlje v notranjost.
Leta 1549 je regija padla pod zaporedne arabske dinastije, ki so trdile, da izvirajo iz islamskega preroka Mohameda: najprej rodbina Saadi, ki je vladala od 1549 do 1659, nato pa rodbina Alavi, ki je ostala na oblasti od 17. stoletja. Maroko se je soočil z agresijo Španije na severu in zavezniki Osmanskega cesarstva, ki so pritiskali proti zahodu.
Pod Saadiji je sultanat leta 1578 v bitki pri Alcácer Quibirju končal portugalsko dinastijo Aviz. Vladavina Ahmada al-Mansurja je sultanatu prinesla novo bogastvo in ugled, velika ekspedicija v Zahodno Afriko pa je leta 1591 zadala uničujoč poraz imperiju Songhay. Vendar se je upravljanje ozemelj čez Saharo izkazalo za pretežko.. Po al-Mansurjevi smrti je bila država razdeljena med njegove sinove.