thumb|300px|right|Alpski kozorog (Capra ibex) se človekove bližine ne boji. To je tudi vzrok, da so jih v Alpah sredi 19.stoletja skoraj iztrebili. Prvih 15 kozorogov so leta 1964 naselili v dolino Zadnjice v Trenti. Živi svet v Triglavskem narodnem parku je prisoten v ostrem visokogorju s svojim značilnim rastjem in življenjem, v vmesnih dolinah je življenju bolj naklonjeno prijaznejše okolje, na južni strani pa se na posameznih mestih pojavlja vpliv morja. Ekosistemi so med seboj tesno povezani.

Rastlinstvo na območju narodnega parka je večinoma značilno alpsko, vendar se zaradi obrobne lege in bližine Sredozemlja prepleta s predstavniki sosednjih rastlinskih območij. Po bogatem rastlinstvu in redkih vrstah so znana travišča na Črni prsti, pobočja Krna in Rdečega roba ter Mangartsko sedlo.

Z živalskimi vrstami so zelo bogate nižje živalske skupine, med katerimi je mnogo endemičnih vrst. Med vretenčarji so posebno znani soška postrv, planinski orel, veliki petelin in ruševec. Med divjadjo pa je najbolj značilni gams. V zadnjih letih so bile naseljene v parku tudi tuje ali tu že izumrle živali: kozorog , svizec in muflon. Kopenski ekosistemi Zaradi vlažnega poletja in zmerno mrzlih zim z veliko snega, so se živali in rastline prilagodile tako, da lažje preživijo zimo - listopadnost, odebeljeni podzemni deli, zgodnje cvetenje, zimsko spanje ....

Predel listnatih gozdov (montanski pas) 200px|thumb|right|Listnati gozd v bližini Kranjske gore. 200px|thumb|right|trilistna vetrnica (Anemone trifolia) V spodnjem montanskem pasu uspevajo listavci v gostejših sestojih v dolinah in na južnih pobočjih, kjer segajo do 1100 m, na severnih pa do 700 m nad morjem. To so bukovi in bukovo-gabrovi gozdovi. Vsebujejo tudi nekaj hrasta, jesena in ponekod tudi topola. V zgornjem montanskem pasu se omenjenim drevesnim vrstam pridružita tudi smreka ali jelka.

V podrasti bukovih gozdov prevladujejo trilistna vetrnica (Anemone trifolia), črni teloh (Helleborus niger), navadna ciklama (Cyclamen purpurascens), jetrnik (Hepatica nobilis) in gnezdovnica (Neottia nidus-avis). Na južnih pobočjih apnenčastih sten pa rastejo toploljubni gozdiči črnega gabra (Ostrya carpinifolia), malega jesena (Fraxinus ornus), mokovca (Sorbus aria), dobrovite (Viburnum lantana), pri tleh pa resa (Erica carnea), kokoševec (Vincetoxicum hirundinaria), primožek (Bupthalmum salicifolium) in omelika (Genista radiata). Poseben pomen v listnatem gozdu imajo glive, ki so z drevesi povezane v mikorizo, kar omogoča gozdu lažje preživetje.

Montanski pas je bogat svet za žuželke in zato tu živi tudi več žužkojedih živali. Nekatere izmed živali iz tega predela zimo tudi prespijo (npr. polh, jazbec).

V spodnjem montanskem pasu so najpogostejši med sesalci gozdna rovka (Sorex araneus), gozdna voluharica (Clethrionomys glareolus) in rumenogrla miš (Apodemus flavicollis). Tu živijo še navadna veverica (Sciurus vulgaris), navadni polh (Glis glis) in kuna belica (Martes foina). V tem pasu živi tudi naš največji sodoprsti kopitar navadni jelen (Cervus elaphus). V zgornjem montanskem pasu med žužkojedi prevladujeta mala rovka (Sorex minutus) in gorska rovka (Sorex alpinus), ob vodotokih pa povodna rovka (Neomys fodiens). Tu živijo še vrtna voluharica (Microtus subterranues), drevesni polh (Dryomys nitedula) in kuna zlatica (Martes martes). Gosti gorski gozdovi na skalni podlagi so življenjski prostor muflona (Ovis ammon).

Ker je to bogat svet za žuželke, živi zato tu tudi več žužkojedih ptic - slavec, taščica, mali muhar, drozg, šoja in sove. Omenimo žolne in detle, ki si sami dolbejo gnezdilna dupla. Največja med njimi je črna žolna (Dryocopus martius). Med detli je najpogostejši veliki detel (Dendrocopos major). Tu živi tudi naš največji ptičji prebivalec mešanih in iglastih gozdov, divji petelin (Tetrao urogallus).

Od žuželk omenimo le zavarovanega hrošča alpskega kozlička (Rosalia alpina), ke je vezan predvsem na bokove sestoje.

Pas smreke (montanski pas) thumb|right|200px|Zasneženi smrekov gozd na Pokljuki thumb|right|200px|Menišček (Parus ater) je značilna ptica iglastih in mešanih gozdov, pogosta od nižin do visokih gora. Z naraščanjem nadmorske višine se slabšajo temperaturne razmere za rast rastlin. Na določeni nadmorski višini postanejo tako nizke, da neposredno omejujejo rast. Smreka je v samem parku močno razširjena. Na spodnji meji se srečuje z listavci, na zgornji, na višini okrog 1700 m pa z ruševjem in macesnom. Padavine in snežna odeja sta podobni kot pri listnatem gozdu, le da sneg leži dalj časa, pogoste so slane. Žled večkrat uniči vrhove dreves.

Rastline in živali so prilagojene ostrejšim razmeram. Kratko poletje ne omogoča vsakoletnega razvoja listov pri drevju, v podrasti pa večinoma rastejo večletne trave in zeljnice z odebeljenimi podzemskimi deli - planinsko kosteničevje (Lonicera alpigena), dlakava bekica (Luzula pilosa), gozdni črnilec (Melampyrum sylvaticum), lisičje (Huperzia selago), dlakavi lepen (Adenostyles alliariae), zeleni sršaj (Asplenium viride) , okroglolistni kamnokreč (Saxifraga rotundifolia), tripernata špajka (Valeriana tripteris), borovnica in resa. Tudi tu igrajo pomembno vlogo gljive. Lišaji, ki rastejo po drevesih, so znanilci čistega zraka.

Žuželke so večinoma podobne tistim iz listnatih gozdov, več je mravelj. Tudi v vrstni sestavi ptic ne najdemo bistvenih razlik; samo v iglastem gozdu se pojavlja menišček (Parus ater) in nekatere sinice. Od sesalcev pa veverica, podlasica, ris, lisica in mnoge druge, ki žive tudi v drugih gozdovih.

Pas ruševja in macesna (subalpinski pas) thumb|200px|Dolina Triglavskih jezer thumb|200px|right|Alpski svizci (Marmota marmota) so bili razširjeni pred zadnjo poledenitvijo širom po Sloveniji. Obdržali so se le v Zahodnih Alpah, od koder izvirajo tudi naši današnji svizci, ki so bili k nam uspešno naseljeni pred dobrimi štiridesetimi leti in sicer najprej v Julijce, kjer so še danes najštevilčnejši. To je najvišji gozdni pas na Slovenskem in sega ponekod do 1900 m. Podnebne razmere so še ostrejše kot pri pasu listnatih gozdov in pasu smreke. Čas za razvoj in razmnoževanje je zelo kratek. Macesen in pritlikavo rasli bor sta temu primerno prilagojena, podobno kot vse rastline in živali v tem pasu.

Lesne vrste rastlin so, razen macesna, grmovnate. Tu najdemo pritlikavi brin, pritlikave vrbe, nešpljico, gorski šipek, borovnico, brusnico in sleč.

Zaradi močnih vetrov je več brezkrilih žuželk, nekaj tudi pajkovcev. V vlažnih okoljih srečamo tudidvoživke: močerade in žabe. Planinski močerad (Salamandra atra) je zanimiv predstavnik dvoživk. Pri tleh prebivajo plazilci - navadni gad (Vipera berus) in živorodna kuščarica ( (Lacerta vivipara) in manjši sesalci - alpska rovka (Sorex alpinus), alpski svizec (Marmota marmota).

Alpske trate so bivališče značilnih alpinskih vrst, kot so snežna voluharica (Chionomys nivalis), planinski zajec (Lepus timidus) in gams (Rupicapra rupicapra).

Med žuželkami so črmlji izmed vseh čebel najbolje prilagojeni hladnemu podnebju. Metulj lorkovičev rjavček (Erebia calcaria) je endemit jugovzhodnih Alp.

Značilne ptice tega pasu so stržek (Troglodytes troglodytes), siva pevka (Prunella modularis), taščica (Erithacus rubecula) in pogorelček (Phoenicurus phoenicurus), črnoglavka (Prunella modularis), pogoste so tudi gorske sinice (Parus montanus), ščinkavec (Fringilla coelebs), krivokljun (Loxia curvirostra), brezovček (Carduelis flammea) in ruševec (Tetrao tetrix).

Pas nad gozdno mejo, melišča in skalovje (alpinski in subnivalski pas) thumb|200px|right|Triglav thumb|200px|right|Planika (Leontopodium alpinum) je naša prva zavarovana rastlina (1896) in simbol planinstva. Rastline so se prilagodile na ostre razmere s pritlikavo ali poleglo rastjo, hitrim razvojem in večletnim razmnoževanjem, odebeljenimi listi, pogosto poraslimi z dlačicami. Dolge korenine jim omogočajo močno zakoreninjenost, cvetovi so bolj barviti. Živali so pogosto temnejše in se pozimi selijo v nižine.

Na gorskih tratah srečamo večino najbolj znanih gorskih cvetnic in mnoge od njih so zavarovane. Najpogostejše so tu škržolice (dlakava: Hieracium piliferum, kosmata: Hieracium villosum), alpski ranjak (Anthyllis vulneraria ssp. alpestris), navadna podkvica (Hippocrepis comosa), skalna špajka (Valeriana saxatilis), bleščeči grintavec (Scabiosa lucida), razni svišči (rod Gentiana), alpska možina (Eryngium alpinum), pelini (rod Artemisia), gorski kosmatinec (Pulsatilla montana), rožnordeči dežen (Heracleum austriacum subsp. siifolium), .... Tu rasteta tudi planika (Leontopodium alpinum) in rdeča murka (Nigritella rubra).

V snežnih dolinicah najdemo prav posebno rastlinje, kjer prevladuje zelnata vrba (Salix herbacea), najdemo pa še žoltec (Sibbaldia procumbens), nizki griževec (Sibbaldia procumbens) in alpske zvončke (Soldanella pusilla).

Melišča so ekosistemi z nestabilno podlago. Med drugim najdemo repuhe (rod Petasites), popkorese (Moehringia ciliata), kislice (rod Rumex), pokalice (Silene vulgaris), madronščico (Linaria alpina), rapontiko (Stemmacantha rhapontica), razne make in obirski grobeljnik (Alyssum ovirense), .

Skalne razpoke so majhni ekosistemi, kjer pogosto rastejo le pritlikave rastline - predalpski petoprstnik (Potentilla caulescens), razni sršaji (rod Asplenium ), nizka krhlika (Rhamnus pumila), avrikelj (Primula auricula), rumeno (Paederota lutea) in modro milje (Paederota bonarota), navadni slečnik (Rhodothamnus chamaecistus), mična vudsovka (Woodsia pulchella), zoisova zvončnica (Campanula zoysii), triglavska roža (Potentilla nitida) in triglavska neboglasnica (Eritrichium nanum) in druge. Nekatere vrste so endemiti.

Živali v tem predelu večinoma niso vezane samo na to okolje. Težkim življenjskim razmeram sta se uspešno prilagodila snežna voluharica (Microtus nivalis) in alpski kozorog (Capra ibex), ki tukaj tudi prezimujeta. Značilni sesalci tega pasu so pri tleh isti kot v pasu ruševja, med večjimi pa opazimo tudi gamse.

Med žuželkami tu žive zavarovani gorski apolon (Parnassius apollo) in drugi metulji, kobilice ter hrošči. Srečamo črnega močerada (Salamandra atra). Od ptic lahko opazimo planinskega orla (Aquila chrysaetos), kotorno (Alectoris graeca), belko (Lagopus muta), vrane, kavke, planinsko pevko (Prunella collaris) in mnogo drugih.

Vodni ekosistemi Tekoče vode 200px|thumb|right|Potočna postrv (Salmo trutta fario) je avtohtona v Črnomorskem porečju, na primorsko pa so jo naselili v 20. stoletju. Zlahka jo spoznamo po značilnih rdečih ali črnih pikah. Nekateri potoki so stalni, drugi hudourniški. V zgornjem toku zaradi hitrosti vode ni poraslosti, le ob robu opazimo mahove in redke cvetnice. Redke živali žive v zatišnih tolmunih in prodnati podlagi. Tu najdemo ličinke nekaterih insektov, tudi drobne rake. Nekoliko nižje, kjer je tolmunov in obrežnega proda več, se naselijo obrežne vrbe in jelše.

V Triglavskem narodnem parku so avtohtone le tri vrste rib, ki pa jih najdemo v obeh porečjih, čeprav bi morali biti v savskem le potočna (Salmo trutta m. fario) in jezerska postrv (Salmo trutta m. lacustris), in v soškem le soška postrv (Salmo marmoratus).

Med žuželkami najdemo značilno visokogorsko vrsto vrbnice (rod Plecoptera), vrsto Protonemura nimborum, na Slovenskem le v kratkem potočku Močilca pri Dvojnem jezeru. S Studorskega prevala nad bohinjem je bila nedavno opisana mladoletnica vrste Drusus slovenicus. Med enodnevnicami so značilne alpinske vrste alpska brzičnica (Epeorus alpicola) in alpska mala enodnevnica (Baetis alpinus).

Jezera