Medina uradno Al-Madinah al-Munawwarah ( ali ) in tudi običajno poenostavljeno kot Madīnah ali Madinah (), je glavno mesto province Medina (prej znane kot Jathrib) v regiji Hedžas v zahodni Saudovi Arabiji. Je eno najstarejših in najpomembnejših krajev v islamski zgodovini. Eno najbolj svetih mest v islamu, leta 2022 je imelo 1.411.599 prebivalcev, in bilo četrto najbolj naseljeno mesto v državi. Približno 58,5 % prebivalstva je saudskih državljanov in 41,5 % tujcev. Je v središču province Medina v zahodnem delu države in se razprostira na 589 km², od tega 293 km² predstavlja mestno območje mesta, medtem ko ostalo zasedajo gorovje Hedžas, prazne doline, poljedelske površine in starejši speči vulkani.
Medina na splošno velja za »zibelko islamske kulture in civilizacije«. Mesto velja za drugo najsvetejše mesto. Al-Masjid al-Nabavi (Prerokova mošeja) je izjemnega pomena v islamu in služi kot grobišče preroka Mohameda, ki je zgradil mošejo leta 622 n. št. (prvo leto hidžre). Verujoči muslimani običajno obiščejo njegovo grobnico ali ravdha vsaj enkrat v življenju med romanjem, znanim kot Zijarat, čeprav to ni obvezno. Prvotno ime mesta pred prihodom islama je bilo Jathrib (), s tem imenom pa je omenjeno v 33. poglavju Korana (Al-Aḥzāb, lit. 'Konfederati'). Po Mohamedovi smrti so ga preimenovali v Madīnat an-Nabī (lit. »prerokovo mesto«) in kasneje v al-Madinah al-Munawwarah (lit. »razsvetljeno mesto«), preden so ga poenostavili in skrajšali do njenega sodobnega imena, Madinah (lit. 'Mesto'), iz katerega izhaja izraz Medina. Saudska cestna signalizacija izmenično uporablja Madinah in al-Madinah al-Munawwarah.
Mesto je obstajalo več kot 1500 let pred Mohamedovo selitvijo iz Meke, znano kot hidžra. Medina je bila prestolnica hitro rastočega muslimanskega kalifata pod Mohamedovim vodstvom, ki je služila kot njegovo operativno oporišče in kot zibelka islama, kjer je bil Mohamedov ummet ('narod') – sestavljen iz državljanov Medine (Ansar) in tistih, priseljenih z Mohamedom (Muhadžirun), ki so bili skupaj znani kot sahabi – pridobili velik vpliv. Medina je dom treh uglednih mošej in sicer al-Masjid an-Nabawi, mošeja Kuba in mošeja al-Kiblatajn, pri čemer je mošeja Kuba najstarejša v islamu. Večji del Korana je bil razkrit v Medini v nasprotju s prejšnjimi mekanskimi surami.
Podobno kot večina Hedžasa je Medina doživela številne izmenjave moči v svojem sorazmerno kratkem obstoju. Regijo so nadzorovala judovsko-arabska plemena (do 5. stoletja našega štetja), ʽAws in Hazradž (do Mohamedovega prihoda), Mohamed in Rašidun (622–660), Omajadi (660–749), Abasidi (749–1254), Mameluki v Egiptu (1254–1517), Osmani (1517–1805), prva Saudska država (1805–1811), Mohamed Ali iz Egipta (1811–1840), Osmani drugič (1840–1918), šerifat v Meki pod Hašemiti (1918–1925) in nazadnje v rokah današnje Kraljevine Saudove Arabije (1925–danes).
Poleg obiska Zijare turisti pridejo obiskati druge pomembne mošeje in znamenitosti v mestu, ki imajo verski pomen, kot so gora Uhud, pokopališče Al-Baki' in sedem mošej med drugim. Saudska vlada je izvedla tudi uničenje več zgodovinskih struktur in arheoloških najdišč, tako v Medini kot v Meki.
Imena Jathrib Pred prihodom islama je bilo mesto znano kot Jathrib (; ). Beseda Jathrib se pojavlja v napisu, najdenem v Haranu, ki pripada babilonskemu kralju Nabonidu (6. stoletje pr. n. št.) in je dobro potrjena v več besedilih v naslednjih stoletjih. Ime je bilo zabeleženo tudi v Āyah (verz) 13 Sure (poglavje) 33 Korana [Koran 33:13] in je tako znano, da je bilo ime mesta do bitke pri Roku. Po islamskem izročilu je Mohamed kasneje prepovedal, da bi mesto imenovali s tem imenom.
Tajbah in Tabah Nekaj časa po bitki je Mohamed preimenoval mesto v Taybah (Prijazni ali Dobri) (; ) in Tabah (), kar ima podoben pomen. To ime se uporablja tudi za sklicevanje na mesto v priljubljeni ljudski pesmi Ya Taybah! (O Taybah!). Obe imeni sta združeni v drugem imenu, po katerem je mesto znano, Taybat at-Tabah (Najprijaznejši od te vrste).
Madinah Mesto se v nekaterih hadisih preprosto imenuje Al-Madinah (tj. 'mesto'). Imena al-Madīnah an-Nabawiyyah (ٱلْمَدِيْنَة ٱلنَّبَوِيَّة) in Madīnat un-Nabī (obe pomenita 'Mesto preroka' ali 'Prerokovo mesto') in al-Madīnat ul-Munawwarah ('Razsvetljeno mesto') so izvedenke te besede. To je tudi najpogosteje sprejeto moderno ime mesta, ki se uporablja v uradnih dokumentih in cestnih oznakah, skupaj z Medino.
Zgodovina Medina je dom številnih uglednih krajev in znamenitosti, od katerih so večinoma mošeje in imajo zgodovinski pomen. Sem spadajo tri prej omenjene mošeje, Masjid al-Fath (znana tudi kot Masjid al-Khandaq), sedem mošej, pokopališče Baki', kjer naj bi bili grobovi mnogih znanih islamskih osebnosti; neposredno jugovzhodno od Prerokove mošeje, gore Uhud, prizorišče istoimenske bitke pri Uhudu in tiskarskega kompleksa kralja Fahda Glorious Qur'an, kjer je natisnjena večina sodobnih koranskih Mus'hafov (beseda za kodeks ali zbirko listov, nanaša pa se tudi na pisno kopijo Korana).
Zgodnja zgodovina in judovski nadzor Medina je bila naseljena vsaj 1500 let pred hidžro ali približno v 9. stoletju pred našim štetjem. Do 4. stoletja so arabska plemena začela posegati iz Jemna in tam so bila tri ugledna judovska plemena, ki so naseljevala mesto okoli časa Mohameda: Banu Qaynuqa, Banu Qurayza in Banu Nadir.Jewish Encyclopedia Medina Ibn Khordadbeh je kasneje poročal, da so med prevlado Perzijskega imperija v Hedžasu Banu Qurayza služili kot pobiralci davkov za perzijskega šaha.
Razmere so se spremenile po prihodu dveh novih arabskih plemen, 'Aws ali Banu 'Aws in Khazraj, znanih tudi kot Banu Khazraj. Sprva so bila ta plemena povezana z judovskimi plemeni, ki so vladala regiji, vendar so se kasneje uprla in postala neodvisna.Al-Medina. Encyclopaedia of Islam
Pod Mohamedom in Rašidunom Leta 622 so Mohamed in približno 70 mekanskih muhadžirov za nekaj mesecev zapustili Meko in se zatekli v zatočišče v Jathribu, dogodek, ki je popolnoma spremenil versko in politično krajino mesta; dolgotrajno sovraštvo med plemenoma Aus in Khazraj je oslabilo, ko so številna arabska plemena in nekateri lokalni Judje sprejeli novo vero islam. Mohamed, ki je bil s Khazrajom povezan prek svoje prababice, je bil dogovorjen za vodjo mesta. Domačini v Jathribu, ki so se spreobrnili v islam ne glede na poreklo – pogansko arabsko ali judovsko – so se imenovali Ansar (»zavetniki« ali »pomočniki«).
Po besedah Ibn Išaka so se vse strani na tem območju strinjale z Medinsko ustavo, ki je vse strani zavezala k medsebojnemu sodelovanju pod vodstvom Mohameda. Narava tega dokumenta, kot ga je zabeležil Ibn Išak in posredoval Ibn Hišam, je predmet spora med sodobnimi zahodnimi zgodovinarji, od katerih mnogi trdijo, da je ta 'pogodba' verjetno kolaž različnih dogovorov, ustnih in ne pisnih, različnih datumov in da ni natančno jasno, kdaj so bili narejeni. Drugi učenjaki, tako zahodni kot muslimanski, pa trdijo, da je besedilo sporazuma – ne glede na to ali gre za izvirni dokument ali več dokumentov – verjetno eno najstarejših islamskih besedil, kar jih imamo.Firestone 118. For opinions disputing the early date of the Constitution of Medina, see e.g., Peters 116; "Muhammad", "Encyclopaedia of Islam"; "Kurayza, Banu", "Encyclopaedia of Islam". V jemenskih judovskih virih je bila med Mohamedom in njegovimi judovskimi podložniki sestavljena še ena pogodba, znana kot Kitāb Dimmat al-Nabi, napisana v 3. letu hidžre (625) in ki je Judom, ki živijo v Arabiji, dala izrecno svobodo obhajanja šabat. V zameno naj bi letno plačali džizijo za zaščito svojih pokroviteljev, medtem ko bi muslimani plačali davek Zakat.Shelomo Dov Goitein, The Yemenites – History, Communal Organization, Spiritual Life (Selected Studies), editor: Menahem Ben-Sasson, Jerusalem 1983, pp. 288–299.
Bitka pri Uhudu
Leta 625 je Abu Sufjan ibn Harb, višji poglavar v Meki, ki se je kasneje spreobrnil v islam, vodil mekanske sile proti Medini. Mohamed je odkorakal proti kurejšijski vojski z ocenjenimi 1000 vojaki, toda ravno ko se je vojska približala bojišču, se je 300 mož pod poveljstvom 'Abd Alaha ibn Ubaja umaknilo, kar je močno prizadelo moralo muslimanske vojske. Mohamed je nadaljeval pohod s svojo zdaj 700-člansko silo in ukazal skupini 50 lokostrelcev, naj se povzpnejo na majhen hrib, ki se zdaj imenuje Jabal ar-Rummaah (Hrib lokostrelcev), da bi opazovali mekansko konjenico in zagotovili zaščito muslimanske vojske. Ko se je bitka razgrela, so se bili Mekanci prisiljeni umakniti. Frontna črta je bila vse bolj odmaknjena od lokostrelcev in ker so predvidevali, da bo bitka zmaga za muslimane, so se lokostrelci odločili, da zapustijo svoja mesta in zasledujejo umikajoče se Mekance. Majhna skupina pa je ostala; ostale rotila, naj ne ubogajo Mohamedovih ukazov.
Ko je videl, da se lokostrelci začenjajo spuščati s hriba, je Khalid ibn al-Walid ukazal svoji enoti, naj postavi zasedo na hrib, njegova konjeniška enota pa je zasledovala spuščajoče se lokostrelce, ki so bili sistematično pobiti, ker so jih ujeli v ravnini pred hribom in fronto; opazovali so jih njihovi obupani tovariši, ki so ostali na hribu in streljali puščice, da bi preprečili napadalce, vendar z malo ali nič učinka. Vendar pa Mekanci niso izkoristili svoje prednosti z vdorom v Medino in so se vrnili v Meko. Medinci (prebivalci Medine) so utrpeli velike izgube, Mohamed pa je bil poškodovan.Esposito, John L. "Islam." Worldmark Encyclopedia of Religious Practices, edited by Thomas Riggs, vol. 1: Religions and Denominations, Gale, 2006, pp. 349–379.
Pod poznejšimi islamskimi režimi Omajadski kalifat Potem ko je al-Hasan, 'Alijev sin, prepustil oblast Muaviji I., sinu Abu Sufjana, je Muavija vkorakal v Kufo, Alijevo prestolnico in prejel zvestobo lokalnih Iračanov. To velja za začetek Omajadskega kalifata. Muavijini guvernerji so posebej skrbeli za Medino in izkopali izvir 'Ayn az-Zarqa'a ('Modri izvir') skupaj s projektom, ki je vključeval ustvarjanje podzemnih kanalov za namene namakanja. V nekaterih vadijih so zgradili jezove in kasnejši kmetijski razcvet je privedel do krepitve gospodarstva.
Po obdobju nemirov med drugo fitno leta 679 je bil Husain ibn Ali mučen v Karbali in Jazid je naslednja tri leta nenadzorovano prevzel oblast. Leta 682 se je Abdulah ibn al-Zubejr razglasil za kalifa Meke in prebivalci Medine so mu prisegli zvestobo. To je vodilo v osemletno obdobje gospodarske stiske za mesto. Leta 692 so Omajadi ponovno pridobili oblast in Medina je doživela drugo obdobje velike gospodarske rasti. Trgovina se je izboljšala in v mesto se je preselilo več ljudi. Bregovi Vadi al-Akik so bili zdaj poraščeni z zelenjem. To obdobje miru in blaginje je sovpadlo z vladavino Omarja ibn Abd al-Aziza, ki ga mnogi smatrajo za petega Rašiduna.
Abasidski kalifat Abdulbasit A. Badr v svoji knjigi Madinah, The Enlightened City: History and Landmarks deli to obdobje na tri različne faze: