Slovenska demokratska stranka (kratica SDS) je slovenska parlamentarna politična stranka, ki se uvršča na politično desnico. Kot ključne programske cilje stranka navaja demokracijo, spoštovanje človekovih pravic, gospodarsko učinkovitost, ekonomsko svobodo in solidarnost.
Trenutni predsednik stranke je Janez Janša. Na evropski ravni je stranka članica Evropske ljudske stranke, mednarodno pa Mednarodne demokratske unije.
Stranka je pod vodstvom Janeza Janše štirikrat vodila slovensko vlado; osmo, deseto, štirinajsto in šestnajsto. Zadnjih dvajset let velja za eno največjih slovenskih političnih strank z okoli 23.000 člani (2018).
Na predsedniških volitvah 2022 je s podporo stranke kandidiral Anže Logar in v drugem krogu prejel nekaj več kot 414 tisoč glasov, kar je bil najboljši rezultat slovenske desnice na predsedniških volitvah.
Zgodovina
Nastanek Slovenska demokratska stranka je naslednica Socialdemokratske zveze Slovenije in Slovenske demokratične zveze, najpomembnejših političnih strank Demokratične opozicije Slovenije (koalicije DEMOS), ki je na prvih povojnih demokratičnih volitvah v Sloveniji aprila 1990 premagala bivšo Zvezo Komunistov Slovenije ter izvedla demokratizacijo in osamosvojitev Slovenije od SFR Jugoslavije.
Socialdemokratska zveza Slovenije se je razvila iz neodvisnega protikomunističnega sindikalističnega gibanja v poznih 1980. letih. Njen prvi predsednik je bil sindikalni voditelj France Tomšič, ki je decembra 1987 po vzoru poljskega sindikalističnega gibanja Solidarność organiziral zgodovinsko prelomno delavsko stavko v komunistični Sloveniji; stavka je privedla do ustanovitve neodvisnega sindikata Neodvisnost in februarja 1989 do ustanovitve stranke. Tomšiča je po njegovem odstopu novembra istega leta zamenjal sociolog, dr. Jože Pučnik, nekdanji disident, ki je v 60. letih iz političnih razlogov, predvsem zaradi nenehnega preganjanja oblasti, emigriral v ZR Nemčijo. Pod Pučnikovim vodstvom se je Socialdemokratska zveza Slovenije, kmalu preimenovana v Socialdemokratsko stranko Slovenije, razvila v zmerno socialdemokratsko stranko, ki se je zavzemala za socialno tržno gospodarstvo in socialno državo po skandinavskem, nemškem in avstrijskem modelu.
Slovenska demokratična zveza je po drugi strani nastala leta 1989 kot opozicija Zvezi komunistov Slovenije; zavzemala se je predvsem za vzpostavitev pravnega varstva, spoštovanje človekovih pravic, pravic manjšin in temeljnih političnih svoboščin ter za evro-atlantsko povezovanje Slovenije (vključitev v Evropsko unijo in NATO). SDZ je delovala kot raznovrstna, a nekoliko razčlenjena koalicija več skupin z neskladnimi liberalnimi, socialno-liberalnimi in nacionalističnimi političnimi cilji.
Leta 1992 je SDZ zaradi sporov med vodstvom in člani razpadla na socialno-liberalno Demokratsko stranko Slovenije in konzervativno Narodno demokratsko stranko (NDS). Nekateri člani so prestopili v Pučnikovo Socialdemokratsko stranko. Ta je na državnozborskih volitvah leta 1992 s 3,3 odstotka glasov komaj prestopila parlamentarni prag in vstopila v koalicijo z zmagovito LDS. NDS se je leta 1995 pridružila SDSS, ki je tako postala ena od pravnih naslednic SDZ.
Leta 1993 je vodja stranke postal Janez Janša, medtem ko se je Jože Pučnik upokojil in do smrti leta 2003 ostal njen častni predsednik. Marca 1994 je predsednik vlade dr. Janez Drnovšek zaradi afere Depala vas (v kateri je vojaško osebje aretiralo policijskega sodelavca v civilni opravi) razrešil Janšo s položaja ministra za obrambo. Leta 2003 je tednik Mladina objavil članek, v katerem navaja, da je tedanja specialna brigada MORiS leta 1994 izvajala vojaške vaje z namenom priprave čete na izvedbo vojaškega državnega udara. Sočasno so policijske sile na skrivaj pripravljale načrt za zavarovanje države in preprečitev vojaškega prevzema oblasti. Na tiskovni konferenci malo pred objavo članka je Janša navajal dokumente, ki so vsebovali načrt za zavarovanje državnih organov s strani policijskih sil, kot dokaz, da je bil dejansko načrtovan policijski udar proti njegovemu ministrstvu. V intervjuju za Delo leta 1999 je Janša dogajanje leta 1994 komentiral: "V svojih rokah sem imel veliko moči. /.../ In leta 1994, ko so me odstavljali, je bilo mnogo predlogov, naj na to odstavitev ne pristanemo. Jaz bi to lahko naredil. Pa nisem."
Stranka je soglasno podprla svojega novega vodjo in izstopila iz koalicije v opozicijo, kjer je ostala naslednjih deset let (izvzemši nekaj mesecev v letu 2000, ko je bila del koalicije kratkožive 5. slovenske vlade pod vodstvom Andreja Bajuka). V tem času je stranka pridobila na priljubljenosti med, po besedah nekdanjega podpornika Petra Jambreka, "frustriranimi nižjimi sloji".
Pozicioniranje na politično desnico Po letu 2000 je stranka postala del Evropske ljudske stranke (EPP), prevzela liberalno gospodarsko politiko in kasneje, tekom finančne krize v poznih 2000. letih, podpirala politiko varčevalnih ukrepov, ohranila pa je natovsko in proameriško zunanjo politiko. Ideološki premik v desno se je izrazil tudi s preimenovanjem iz Socialdemokratske stranke v Slovensko demokratsko stranko leta 2003. Stranka je ohranila proevropsko naravnost.
Populistična, nacionalistična retorika stranke je vzbudila pozornost tudi med političnimi opazovalci. Poleg tega je stranko brezpogojno podprla tudi slovenska katoliška cerkev, ne glede na to, da SDS uradno ni veljala za krščansko stranko.
Prva Janševa vlada (2004–2008) sličica|250x250_pik|8. vlada Republike Slovenije 3. oktobra 2004 je SDS zmagala na državnozborskih volitvah z 29 % glasov in osvojila 29 od 88 sedežev. V novonastali vladi so koalicijo sestavljale Nova Slovenija (NSi), Slovenska ljudska stranka (SLS) in Demokratična stranka upokojencev Slovenije (DeSUS), ki so skupaj obsegale 49 od 90 sedežev v državnem zboru.
Vlada pod vodstvom SDS je sprejela več poslovno prijaznih ukrepov, začela regionalizacijo države s prenosom dela moči lokalnim upravam in, da bi zadovoljila koalicijsko partnerico DeSUS, uvedla gospodarsko nevzdržne spremembe pokojninskega sistema.
SDS je bila s strani kritikov obtožena uklanjanja interesom slovenske rimskokatoliške cerkve v zameno za njeno politično podporo. Ne glede na to je cerkev ohranila kritičen pogled na nekatere od potez stranke, kot so podpora turizmu iger na srečo in raziskavam matičnih celic ter priznanje istospolnih partnerskih zvez.
Notranje zadeve Prva Janševa vlada je vpeljala ukrepe za nadzor nad Slovensko obveščevalno-varnostno agencijo in za omejitev njenih pristojnosti. Opozicija in nekateri mediji so te ukrepe ostro obsodili kot poskus diskreditacije agencije in metanje slabe luči na politiko predhodnih vlad.
Kršitve svobode tiska Vlada je bila deležna številnih obtožb, da posega v neodvisnost tiska. Kritike so navajale politiziranje neodvisnega tiska z nastavitvijo političnih zaveznikov na vodilne položaje pri državni Slovenski tiskovni agenciji, časopisu Delo, regionalnem časopisu Primorske novice in Radioteleviziji Slovenija. Prav tako so državna podjetja prenehala oglaševati v časopisu Dnevnik in reviji Mladina, ki sta kritično poročala o vladi. S spremembo zakonov o upravi javne radiotelevizijske organizacije RTV Slovenija je vlada omogočila povečanje političnega nadzora nad njenim uredniškim in direktorskim odborom, tako da je povečala število članov, izbranih s strani države. Zakon je bil izzvan z referendumom, na katerem je bil ob 30,7-odstotni volilni udeležbi sprejet s tesno večino, po domnevah nekaterih tudi po zaslugi sočasnih obljub o nižjem obveznem prispevku. Leta 2007 je preko 500 novinarjev sprožilo peticijo proti političnim pritiskom na medije. Medtem ko je peticija kratenja politične svobode posebej obtoževala premierja Janšo, je bila usmerjena proti kakršnemukoli poseganju v svobodo tiska s strani katerekoli vlade, političnega akterja ali lastnikov medijskih podjetij. Peticijo je podprl tudi Mednarodni novinarski inštitut (IPI), ki je pozval vlado k oblikovanju neodvisnega organa za preiskavo obtožb o pritisku na medije.
SDS je obtožbe o nepravilnostih zanikala, pri čemer je izjavila, da so medije pravzaprav nadzirale levičarske opozicijske skupine.
Gospodarstvo in finance Čas prve Janševe vlade je zaznamovalo obdobje hitre gospodarske rasti. BDP je med letoma 2004 in 2006 zrasel za skoraj 5 % in leta 2007 dosegel skoraj 7-odstotno rast, s čimer je Slovenija tega leta bila najhitreje rastoča članica evrskega območja. A gospodarska rast je bila v veliki meri pogojevana na zasebnem zadolževanju (zlasti korporativnem zadolževanju). Vlada poleg tega v obdobju hitre rasti ni sprejela primernih strukturnih reform ali ustvarjala proračunskih presežkov. Namesto tega je proračunske prihodke namenila za populistične ekonomske ukrepe, ki so zaobjemali tako zmanjševanje davčnega bremena kot državno trošenje za popularne programe, s čimer je napravila državo posebej dovzetno za prihajajočo gospodarsko krizo.
Andrej Bajuk, minister za finance v času prve Janševe vlade, je ob koncu svojega mandata kot največje dosežke svojega ministrovanja navedel sprejetje obsežne davčne reforme, ki je vključevala znižanje davkov tako za pravne kot fizične osebe (vključno z znižanjem obdavčitve kapitalskih dobičkov in odpravo davka na izplačane plače), znižanje progresivnosti dohodninske lestvice, zvišanje splošne olajšave ter poenostavitev davčnega zakonika, uvedbo evra, privatizacijo državne banke NKBM in znižanje javne porabe.
Opozicija 2008–2011 Na državnozborskih volitvah 21. septembra 2008 je SDS tesno izgubila proti Socialnim demokratom, dotlej glavni opozicijski stranki. V državnem zboru je izgubila en sedež (28).
Po izvolitvi Boruta Pahorja za predsednika vlade je SDS oznanila, da bo ostala v opoziciji in oblikovala vlado v senci. Ta je nastala konec leta 2008 in je vključevala številne neodvisne poslance ter poslance drugih konzervativnih strank.
Na volitvah slovenskih poslancev v Evropski parlament leta 2009 je bila SDS najpriljubljenejša stranka, ki je prejela 26,7 odstotka glasov in osvojila dva od sedmih slovenskih sedežev evropskega parlamenta.
Leta 2009 je poslanec Franc Pukšič zapustil SDS in prestopil v SLS, s čimer se je število poslanskih sedežev SDS zmanjšalo na 27.
Druga Janševa vlada (2012–2013) sličica|250x250_pik|10. vlada Republike Slovenije Na predčasnih državnozborskih volitvah 4. decembra 2011 (potem ko je bila levosredinski Pahorjevi vladi izglasovana nezaupnica) je SDS prejela 26,19 % glasov, s čimer si je prislužila 26 mandatov v državnem zboru in osvojila drugo mesto ob zmagi Pozitivne Slovenije, nove levosredinske stranke pod vodstvom ljubljanskega župana Zorana Jankovića (28,5 % glasov in 28 mandatov). Ne glede na to je, potem ko Pozitivna Slovenija ni zmogla oblikovati koalicije s parlamentarno večino, SDS uspela sestaviti vlado skupaj z Državljansko listo, Novo Slovenijo, Slovensko ljudsko stranko in Demokratično stranko upokojencev Slovenije ter s skupaj 50 sedeži v državnem zboru. Nova vlada je pričela z delovanjem sredi gospodarske recesije, najhujše krize v zgodovini neodvisne Slovenije. Finančno stanje države se je ob tem še dodatno poslabšalo zaradi zniževanja bonitetnih ocen Slovenije s strani bonitetnih agencij zaradi političnih nemirov.