thumb|right|thumb|300px|Francesco Guardi: Sala del Collegio
Doževa palača (italijansko Palazzo Ducale) je bila sedež doža in je simbol Benetk. Je mojstrovina beneške gotike na Trgu svetega Marka.
Benečani v 16. stoletju niso bili nič bolj sprejemljivi za nove ideje kot danes. Ko je v letih 1574 in 1577 doževo palačo močno poškodoval požar, so razpisali arhitekturni tečaj za novogradnjo. Andrea Palladio, eden najbolj znanih arhitektov, je predložil izviren načrt: podrli naj bi srednjeveško, z gostim plaščem obdano stavbo, in postavili elegantno, klasično renesančno. Zmagali so konservativci in doževo palačo so v manj kot enem letu spet postavili v starem gotskem slogu. In prav tako gledamo še danes. Steni, ki ju nosijo šilasti loki, sta iz belega, rožnatega in sivega marmorja, dolgi sta 71 in 75 metrov. Počivata na 17 in 18 arkadah.
Danes kar težko verjamemo, da je bila ta na videz lahka, skoraj neresnična stavba prvotno trdnjava, ki so jo doži, ko so leta 1814 prenesli svoj sedež iz Malamocca na bolje zavarovano območje Rialto, ogradili z vogalnimi stolpi in obrambnimi jarki. Šele ko so Benetke utrdile svojo vodilno vlogo na območju Jadranskega morja in se jim ni bilo treba bati napadov, je iz obrambne stavbe nastal eleganten sedež vlade, doževo stanovanje pa je zasedalo le manjši del. Največ prostora so zavzemale dvorane, v katerih so sprejemali politične odločitve, s slikami, ki poveličujejo politične velikane in moč Benetk, in so jih okrasili največji umetniki tistega časa Tintoretto, Tizian, Francesco Bassano, Paolo Veronese, Giambattista Zelotti, Jacopo Palma il Giovane, Andrea Vicentino in Antonio Vassilacchi.
V Doževi palači so danes pomembne razstave, povezane z beneško preteklostjo in nekdanjo usmerjenostjo lagunskega mesta proti Orientu.
Zgodovina Dožev grad Pripoveduje se, da je dož Angelo Partecipazio leta 811 svoj sedež z Malamocca (Metamaucum) preselil v Rivoaltus, antični Rialto, kjer je imel posest. Ker je bila to prva beneška doževa rezidenca, ni znano, kje točno je bila. Točno lokalizirana je malo poznejša: dož Giustiniano Partecipazio je napisal v oporoki, da mora njegova žena Felicita zgraditi cerkev za relikvije svetega Marka zraven doževe palače, in to iz kamna iz Equilia (danes Jesolo) in Torcella, verjetno iz porušenih tamkajšnjih zgradb. Delo se je začelo, ko ga je nasledil brat Giovanni I. Participazio, in bilo dokončano leta 836. Od takrat je trg z baziliko in doževim svetim Markom politično in versko središče lagune.
Ni zgodovinskih dokumentov ali slik, ki bi pojasnile, kako je bila videti prva stavba, ali je bilo več stavb ali so bile na odprtem ali zaprtem območju. Es gibt aus späterer Zeit in der Chronologia magna des Fra Paolino Veneto (Biblioteca Marciana Cod.lat.Z. 399, fol 12) številka, ki kaže stanje okoli sredine 12. stoletja. V starih spisih se doževa rezidenca omenja le bežno. Izkopavanja v drugi polovici 19. stoletja so odkrila srednjeveške temelje in kose opeke, ki so morda ostanki gradu. In der neueren Literatur z.B. Michela Agazzi: Platea Sancti Marci. Venezia 1991 S. 13, 84; Elena Bassi: Appunti per la storia del Palazzo Ducale di Venezia. In: Critica d’Arte 9/1962 S. 28ff; Anna Bortolozzi: Indagini sull’insediamento ducale veneziano fino al termine del XII secolo. In: Venezia Arti 11/1997 S. 5; Wladimiro Dorigo: Venezia origini. Bd. 2 Milano 1983 S. 535ff; Umberto Franzoi: Il Palazzo Ducale – architettura. In: ders., Terisio Pignatti, Wolfgang Wolters (Hg.): Il Palazzo Ducale di Venezia. Treviso 1990 S. 12f. Obstaja tudi pogosto upodobljena risba doževega gradu, a ker so bile Benetke v 10. stoletju na bizantinskem ozemlju, to ni mogla biti kvadratna utrdba s stolpi na vsakem vogalu. Lermer S. 40. Stališče, da je bil grad s štirimi stolpi, temelji na izjavi kronista Giovannija Diacona ob obisku cesarja Otona III. v Benetkah. Take zgradbe so delali okoli 100 let pozneje Normani.
V uporu proti dožu Pietru IV. Candianu leta 976 sta bila grad in predhodnica bazilike svetega Marka popolnoma požgana.
Palača Sebastiana Zianija Prva doževa palača, vredna tega imena, je bila zgrajena med vladanjem Sebastiana Zianija in po njegovem naročilu. Howard, Deborah: Die gotische Architektur in Venedig. In: Venedig. Kunst u. Architektur. Köln 1997. S. 122. Imela je tri krila in dvorišče, vzhodno krilo, ki je bilo neposredno povezano z nekdanjo kapelo, stanovanjski del za doža in sodno palačo, ki je mejila na današnjo Piazzetto. V južnem krilu proti območju San Marca je bila med drugim sejna soba, v kateri se je sestajal veliki svet.
S tako imenovano serrato iz leta 1297, ki se je uporabljala do leta 1797 in je uresničevala pravico do dostopa do velikega sveta, se je število članov v nekaj desetletjih povečalo s 400 na 1200. Zato so morali razširiti sejno sobo, sestanki so morali biti začasno v Arsenalu. Širitev oziroma gradnja nove sejne sobe se je začela 17. decembra 1340.
Gotska palača
Med vladanjem doža Bartolomea Gradeniga so leta 1340 začelo prenavljati palačo in je dobila podobo, kakršno vidimo še danes.
Začeli so z južnim krilom. Zasnova za novo stavbo, katere arhitekt ni bil znan, je bila končana do leta 1343, ko je dož postal Andrea Dandolo. V skladu s sklepom sveta iz leta 1344 bi se morala dvorana preseliti v prvo nadstropje južnega krila. Zaradi izbruha kuge se je rekonstrukcija zavlekla do leta 1365, ko je bilo krilo dokončano s sliko kronanja Marije, ki je delo Guarienta di Arpa, na sprednji strani dvorane. Od tedaj dalje se je veliki svet spet sestajal v doževi palači.
Leta 1404 je bilo krilo končano. Drugi dodatki in prenove so bile narejene med dolgim vladanjem Francesca Foscarija. Porušili so konjske hleve na Piazzetti in od leta 1424 delali fasado proti Piazetti po zgledu južnega krila. Prizidek je bil po starosti del, pri katerem so bile dopolnjene štiri arkade, od tu so nadaljevali tako, kot je videti danes. Leta 1438 se je začela gradnja glavnega vhoda Porta della Carta, dostopa do dvorišča palače, ki je bil hkrati vizualna povezava bazilike svetega Marka in doževe kapele, in to ideološko in funkcionalno.
V tretji fazi gradnje so dodali novo vzhodno krilo s fasado ob kanalu Palazzo, ki je pogorela leta 1483.
Požar in rekonstrukcija palače V 15. in 16. stoletju so trikrat izbruhnili uničujoči požari: leta 1483, potem pa spet leta 1547 in 1577.
Konservativnost republike se kaže v tem, da je bila palača obnovljena po starih načrtih, saj so Palladijeve in Rusconijeve "sodobne" načrte zavrnili. Fasada je bila delno ohranjena ali obnovljena, notranjost pa so preoblikovali v skladu s spremenjenim okusom.
Po koncu republike Po koncu republike, francoske in avstrijske nadvlade in z nastankom nove italijanske države je bila palača sedež več organov in agencij. Od 1811 do 1904 je bila v njej knjižnica Marciana. Proti koncu 19. stoletja je palači grozilo, da bo postala zastarela, kar je spodbudilo italijansko državo, da jo je obnovila. 13 izvirnih stebrov s kapiteli v portiku iz 13. stoletja je bilo nadomeščenih s kopijami, izvirniki pa so shranjeni v notranjosti palače. Ti so bili osnova za Museo dell 'Opera, ki je danes prav tako urejen v doževi palači.
Pisarne v palači so izselili in uredili drugje. Leta 1923 je kompleks v upravljanje prevzela italijanska vlada v Benetkah. Palača je zdaj na ogled kot muzej.
Od leta 1996 je v Doževi palači tudi Mestni beneški muzej (Musei Civici Veneziani).
Arhitektura V Doževi palači je na zunanjosti razviden konglomerat sestavnih delov, ki so bili izvedeni od sredine 14. stoletja do sredine 15. stoletja. Med letoma 1340 in 1400 je bilo zgrajeno južno krilo, leta 1404 pa je bil končan kompleks oken. Med letoma 1424 in 1457 je bilo zgrajeno krilo do Piazzette, delo Francesca Foscarija, 1438–1442. Tudi pod Foscarijem je bil zgrajen glavni vhod Porta della Carta. Vzhodno krilo ob kanalu Palazzo je bilo po požaru leta 1483 ponovno obnovljeno po načrtih Rizzosa, vendar je bilo končano šele v začetku 17. stoletja pod dožem Leonardom Donatom. Med letoma 1563 in 1614 so čez kanal zgradili nove zapore (Prigione nuove), ki so povezani z Mostom vzdihljajev (Ponte dei Sospiri) iz leta 1603 s severnim krilom in sodiščem.
V severnih mejah je kompleks neposredno povezan z baziliko svetega Marka. Na vzhodu Most vzdihljajev povezuje palačo z zapori, na zahodu Porta della Carta vodi na dvorišče palače. Temelji zgradbe so hrastovi piloti, zgrajena je iz istrskega kamna in opeke. Je v celoti pokrita, razen majhnega dela kanala Palazzo, in oblečena v marmor in obarvano marmorno inkrustacijo, mestoma je iz klesanega istrskega kamna in marmorja. Južni in zahodni del sta videti kot trinadstropna stavba, medtem ko vzhodno krilo kaže štiri nadstropja.
Arhitektura Doževe palače je enkratna, takoj prepoznavna v arhitekturni zgodovini in tudi pri poznejših zgradbah, ki so jo posnemale. V prevladujočih oblikah gotike se mešajo orientalski elementi, kot so cine, ki se zgledujejo po obzidjih severnoafriških mameluških mošej. Nenavadno rombasto rožnato-belo okrasje v prvem nadstropju je izposojeno iz vzhodne Turčije ali Irana in je seldžuški motiv Howard 1997. S. 128, tudi banjasti oboki v ložah spominjajo na islamsko umetnost. Naklonjenost za obarvano dekoracijo in pisan gradbeni material lahko iščemo pri bizantinski umetnosti. To je temeljna značilnost beneške arhitekture in zaznamuje "čarobnost" Doževe palače v Benetkah, ki je naredila velik vtis na generacije popotnikov. Beneška gotika se bistveno razlikuje od drugih delov Evrope. Težnjo po višini v severnjaški evropski gotiki so v Benetkah onemogočila že sama labilna tla, načeloma pa se skoraj vse gotske cerkve in posvetne stavbe v Italiji zgledujejo po francoski gotiki.
Še vedno veličastna velika urbana celota bazilike svetega Marka, Doževe palače, trga svetega Marka, Piazzette, lože (loggia) in knjižnice je posledica namerne in daljnovidne urbanizacije beneških oblasti, ki so poznale svojo republiko in ustvarile delovanju primerne javne prostore.
Kapiteli Filippa Calendaria thumb|Izvirni greh Adama in Eve Vodilni arhitekt in kipar Benetk v 14. stoletju je bil Filippo Calendario, umetniško izjemna osebnost, kar je bilo potrjeno v zadnjih raziskavah. Bil je zarotnik doža Marina Faliera, usmrčenega leta 1355.
Na enem velikih vogalnih kapitelov v zgornjem nadstropju sta Adam in Eva ali drevo spoznanja s kačo. Fino rezljana značilnost teh figur se znova in znova pojavlja v številnih manjših kapitelih. Novejši kritiki in zadnji izsledki raziskav o gradnji palače potrjujejo stare kronike, da je Filippo Calendario že med gradnjo doževe palače leta 1340 začel kiparsko okraševati stavbo, kar je končal leta 1355. Venedig. Kunst und Architektur. Hrsg. von Giandomenico Romanelli, Bd 1. Köln 1997. S. 158. Drug pomemben kapitel na vogalu Doževe palače (k mostu Paglia) kaže pijanega Noeta. Noe kot starec razlije skodelico vina. Njegov sin Sem pokriva s krpo svojo goloto in dvigne roke za zaščito. Noetov drugi sin Ham se zdi nemilosten in opozarja na neprijetne okoliščine.
Kapiteli na spodnji vrsti stebrov: teme so podobne zunanjim območjem stolnice in prevladujočih stavb, kot na primer podobe mesecev, znakov zodiaka, sedem svobodnih umetnosti, prizori iz Stare in Nove zaveze, zgodovine mesta itd.
Raven okoliških tal je bila v preteklih stoletjih večkrat prestavljena, zato osnove stebrov niso več vidne in so deleži nekoliko spremenjeni.
thumb|150px|left|Rdeča stebra v loži
Rdeča stebra za smrtne obsodbe Na dvorišču palače sta v prvem nadstropju vidna dva sosednja stebra, ki sta obarvana malo bolj rdeče kot drugi. Med njima so objavljali tudi smrtne kazni. Nedaleč stran so tudi delo Filippa Calendaria Pravica z mečem in dva beneška leva na okroglih stebrih kot simbola sodstva.
Porta della Carta thumb|Porta della Carta