Starogrška književnost obsega književno ustvarjalnost v grškem jeziku, ki se začne s Homerjevimi epi okoli 8. stoletja pr. n. št. in se konča okoli leta 529 n. št., ko je bizantinski cesar Justinijan zaprl Platonovo Akademijo v Atenah, zadnjo filozofsko šolo v antiki. Grška književnost je ne le usodno vplivala na nastanek rimske književnosti, ampak je izjemno vplivala tudi na celotno evropsko književnost s tematiko in skoraj vsemi književnimi zvrstmi. V 13 stoletjih v antiki – osem pred našim štetjem in pet iz nove dobe – so ustvarjali mnogi pesniki in prozni pisci, ki so bili po jeziku in kulturi Grki, ne pa vsi rojeni Grki: osvajanja Aleksandra Velikega so razširila grško civilizacijo zunaj meja stare Grčije, zato so glavna mesta Aleksandrovih naslednikov – Aleksandrija, Antiohija in druga – postala večja središča grške civilizacije od starih grških polisov. Glede na družbene, politične in književne odnose lahko celotno antično grško književnost razdelimo na štiri obdobja:
arhaično obdobje (od prvih pisnih spomenikov do konca 6. stoletja pr. n. št.); atiško ali klasično obdobje (5. in 4. stoletje pr. n. št.); helenistično obdobje (od 3. do 1. stoletja pr. n. št.); rimsko obdobje (od leta 30 pr. n. št. do 529 n. št.).
Arhaično obdobje Najstarejša znana grška pisava je mikenska slogovna linearna pisava B, ki je ohranjena na glinenih tablicah iz tega obdobja. Na teh tablicah so različni zapisi, ki se nanašajo na trgovino, ni prave književnosti, kar pojasnjujejo različno. Po eni teoriji se je mikenska književnost, kot je na primer poznejša Homerjeva in druga epika, prenašala z ustnim izročilom, še posebej zato, ker linearna pisava B ni bila povsem prilagojena glasovom grškega jezika. Po drugi teoriji so bila književna dela – verjetno prvina družbene elite – zapisana na nekem finejšem materialu, ki se ni ohranil.
Epsko pesništvo Homer Na začetku grške književnosti sta bili največji deli Homerjeva epa Iliada in Odiseja, nekaj je neznatnih metričnih zapisov iz 8. stoletja pr. n. št. Ti dve pesniški stvaritvi sta s svojo zapleteno strukturo in slogom vrhunec epske tradicije, katere začetki in razvoj ostajajo v temi tistih stoletij, ki jih imenujejo grška temna doba (od 12. do 8. stoletja pr. n. št.). Homer (Ὅμηρος) je bil prvi pisec grške književnosti in največji epski pesnik vseh časov. Predvidevamo, da je živel v 8. stoletju pr. n. št., a zanesljivih podatkov o njem in njegovem življenju nimamo. Antična tradicija pravi, da je bil Homer slep pevec, kar je najbrž samo preslikava lika slepega pevca Demodoka iz Odiseje. Od antike pa do danes je bilo veliko različnih teorij o prvem grškem pesniku, ki so se ukvarjale s »homerskim vprašanjem«. thumb|left|200px|Homer
Homerjeva dela je tako treba razumeti kot vrhunec dolgoletnega razvoja ustne narodne književnosti v Mali Aziji. Danes domnevajo, da so bili Homerjevi predhodniki morda pevci – rapsodi (ῥάψοδοι), ki so hodili od mesta do mesta in zabavali prebivalce s pesmimi o »slavnih delih junakov« (κλέα ἀνδρῶν), med njih prištevajo tudi Homerja, ali Aojdi (ἀοιδοί) so živeli na dvorih vladarjev in nato na zabavah ali po potrebi peli o junaških delih junakov mitskega obdobja. Rapsodi in aojdi naj bi prenašali junaške pesmi skozi mnoga stoletja. Da je v Grčiji že pred Homerjem cvetela epska poezija, potrjujejo tudi Homerjevi epi, v katerih najdemo dovršeno epsko tehniko, umetniški izraz, književni jezik, spreten verz, mnogo ukrasnih pridevkov (epitetonov, za katere ni utemeljitve v Homerjevem besedilu (npr. »hitri Ahil«, noben dogodek v epih ne opravičuje tega), oblike, ki se kar naprej ponavljajo, ko so v pripovedi opisane bitke ali plutje ladje, in na koncu značilne številke. Vse to je plod dolgotrajnih umetniških izkušenj. Morda so pred grško herojsko epopejo obstajale krajše pesmi, v katerih so ob spremljavi glasbila peli o junaških delih. Te pesmi so bile verjetno delo Eolcev – Ahajcev, ki so prišli iz Tesalije in drugih delov grške celine in se prvi udomačili na maloazijskem primorju, v Troadi in sosednjih otokih. Pesmi so bile podrejene eni sami temi – boju s prebivalci v novem kraju. Z negovanjem teh pesmi v stoletjih je bil ustvarjen čvrst temelj za veliko ljudsko epopejo, ki je najvišjo umetniško vrednost dosegla v Iliadi in Odiseji okoli 8. stoletja pr. n. št.
Iliada (Ἰλιάς, 24 spevov, 15.693 heksametrov) se imenuje po Ilionu (Ἴλιον), drugem imenu za mesto Troja. Vsebina temelji na zgodbah o trojanski vojni. Pesnik ni obdelal daljšega časovnega obdobja, ampak se je omejil na dogodke, ki so se zgodili v 51 dneh v desetem letu vojne. Glavni temi tega epa sta spor med Ahilom in Agamemnonom zaradi ugrabitve Ahilove sužnje Brizeide in Ahilova jeza na trojanskega junaka Hektorja, ki je ubil Ahilovega prijatelja Patrokla.
Odiseja (Ὀδύσσεια, 24 spevov, 12.110 heksametrov) ima ime po glavnem junaku Odiseju in opeva Odisejevo vrnitev na Itako. Po desetletnem bojevanju pred Trojo se je Odisej deset let potikal po raznih morjih in doživljal mnoge nevarne pustolovščine. V tem času je izgubil vse prijatelje, se vrnil na Itako, kjer se je ob pomoči sina Telemaha maščeval snubcem, ki so zlorabljali njegovo zvesto ženo Penelopo in na veselicah zapravljali njegovo lastnino. Okostje tega speva je Odisejeva vrnitev in maščevanje snubcem, kar je obogateno s sintetičnim in dramatskim prikazom predhodnih junakovih desetletnih potikanj, ki jih pripoveduje sam junak na dvoru fajaškega kralja Alkinoja (9.–12. spev). V pesnitvi je tudi motiv o sinu, ki gre iskat očeta (1.–4. spev). Kompozicija Odiseje je zapletena, medtem ko je v Iliadi enostavna, kar je opazil že Aristotel, ki je v Poetiki 1459 b zapisal: »Obe sta namreč sestavljeni: Iliada je enostavna in polna trpljenja, Odiseja prepletena in mirna.« Homer je genialen pesnik, ki mu je uspelo narodno epsko poezijo povzdigniti na umetniško raven, ki je od tedaj ni nihče več dosegel. Homerjeva poezija je polna živega pripovedovanja, jasnega izražanja, pazljivega orisovanja ljudskih značajev, sveže življenjske dinamike in humanizma.
Prvotno so v antiki Homerju pripisovali ne samo ta dva epa, ampak celo epsko ustvarjanje arhaičnega obdobja, kar že od 5. stoletja pr. n. št. povzroča resno kritiko, ki traja še danes in se imenuje »homersko vprašanje«. Pod imenom mali Homer se skrivajo manjša pesniška dela, ki so jih pripisovali Homerju. Med njimi je najpomembnejši zbornik 33 homerskih himn (ὕμνοι), napisanih v heksametrih in epskem slogu v obdobju med 7. do 5. stoletjem pr. n. št., ki proslavljajo različna božanstva. Te himne so se prvobitno imenovale uvodi (προοίμια), kar pomeni, da niso bile himne, ampak so jih rapsodi uporabljali kot uvod pri svojem recitiranju epskih pesmi. Nekatere so po številu verzov prave male pesnitve. Tako Himna Demetri pripoveduje zgodbo o ugrabitvi Perzefone in veliki žalosti Demetre, ki hodi po svetu in išče hčer. Himna Apolonu opeva rojstvo tega boga na Delosu in njegove doživljaje ob snovanju preročišča v Delfih. Himna Afroditi opisuje ljubezensko avanturo boginje z Anhizom, Himna Hermesu je polna humorja in govori o tem, kako je komaj rojeni Hermes z nagajivo zvijačo prevaral svojega brata Apolona. Poleg himn so znani še Batrahomiomahija (Vojna med žabami in mišmi) (Βατραχομυομαχία, 303 verzi), ki parodira vsebino in slog epske pesmi in je verjetno nastala šele v helenističnem obdobju, Margit (Μαργίτης, od μάργος = norec), ki posmehljivo govori o nekem junaku norcu, ki je veliko vedel, a vse narobe, ter Kerkop (Κέρκωπες), ki prikazuje dva brata — vešča tatova, ki ju je ujel Heraklej, a sta ga tako nasmejala s svojimi dovtipi, da ju je spustil.
Kiklični epi Epska poezija se je naprej razvijala tudi po Homerju v Joniji in po vsem grškem svetu, tako da je nastalo veliko pesmi, ki so jih pogosto pripisovali Homerju. V epih je kronološko prikazan neprekinjen krog (κύκλος) mitskih dogodkov kot vsebinska celota. Te pesmi so bile na recitatorskem repertoarju rapsodov in so omogočale bogato mitološko vsebino lirskim, zborovskim in dramskim pesnikom. Iliada in Odiseja sta potisnili te pesmi v ozadje, zato so se v glavnem izgubile in ali so ohranjeni samo deli, zato njihove vsebine ne poznamo. Tebanskemu ciklusu pripadajo pesmi Ojdipodeja (Οἰδιπόδεια – 'Pesem o Ojdipu', 6600 verzov) o Ojdipovem umoru očeta, zmagi nad Sfingo, incestnem zakonu z materjo in njegovi smrti, potem Tebaida (Θεβαίς, 7000 verzov) o vojni sedmih junakov proti Tebam in Ojdipovem prekletstvu z umorom Polinejka in Eteokla, Epigoni (Ἐπίγονοι – 'Potomci', 7000 verzov) o vojni sinov sedmih junakov proti Tebam in Alkmajonida o tem, kako je Alkmajon ubil svojo mater in se potem očistil greha.
Trojanskemu ciklusu je pripadala tudi Kiprija (Κύπρια, 11 spevov), ki je opevala dogodke pred nastankom Iliade, potem Etiopida (Αἰθιοπίς – 'Etiopska pesem', 5 spevov), ki opisuje dogodke po Iliadi, tudi o tem, kako Ahil ubije Amazonko Pentezilejo, etiopskega vodjo Memnona ali kako sam umre zaradi Parisove puščice, Mala Iliada (Ἰλιάς μικρά, 4 spevi), ki opisuje tekmovanje za Ahilovo orožje med Ajantom in Odisejem, Ajantov samomor, smrt Parisa zaradi Filoktetovega kopja, prihod Ahilovega sina Neoptolema, ki ubije Telefovega sina Evripila, gradnjo lesenega konja in padec Troje. Pesem Uničenje Iliona (Ἰλίου πέρσις, 2 speva) ima prizor o lesenem konju, Laokoontovi smrti, Enejevem begu, zavzetje Troje, smrt Priama in Astijanaksa, oskrunjenje Kasandre, delitev plena, požar mesta in žrtvovanje Poliksene na Ahilovem grobu. Vrnitev (Νόστοι, 2 speva) opeva vračanje grških junakov iz Troje, Telegonija pa se naslanja na vsebino Odiseje in se začne z opisom pogreba Penelopinih snubcev, imenuje se po Telegonu, sinu Odiseja in Kirke, ki išče očeta in na Itako. Zaradi nevednosti ubije Odiseja, se poroči z vdovo Penelopo, in Telemah s Kirko.
Heziod Velike družbene in gospodarske spremembe, ki so v drugi polovici 8. stoletja pr. n. št. zajele celotno Grčijo, se jasno kažejo v delu drugega znamenitega pesnika arhaične epike. Heziod (Ἡσίοδος, morda konec 8. stoletja pr. n. št.) iz Askre v Beociji je prvi grški pesnik, ki je zapisal svoje biografske podatke, kar lahko štejemo za prvi življenjepis v grški književnosti. Njegova Teogonija (Θεογονία = 'Izvor bogov', 1022 heksametrov) je prva grška mitološka sinteza z rodovnikom bogov, ki je izpeljan iz prvotnega Kaosa in genealogije bogov. Je najbogatejši in najdosledneje urejen inventar grškega politeizma, kar jih je ohranjenih iz antike. Ideja je prikazati Zevsa kot simbol pravičnosti, ki z zmago nad Titani in drugimi zvermi iz preteklosti postane vsemogočni čuvar pravice. Poudarjanje moralnih vprašanj in težnja po sistemskem razumevanju sveta najavljata začetek rušenja tradicionalnega pogleda na svet. Moralna vprašanja in vladavina prava v svetu so idejna osnova tudi Heziodovega drugega dela z naslovom Dela in dnevi (Ἔργα καὶ ἡμέραι, 828 heksametrov). Povod za njen nastanek je bil pravda za očetovo dediščino, v kateri je Heziodov brat Perzes očitno podkupil sodnike in si prigrabil večji delež, kot mu je pripadal. To je le okvir za nauk ljudem o tem, da se mora človek osvoboditi bede z moralno energijo in delom, kar je prikazano z mitom o Prometeju in Pandori ter mitom o petih rodovih, ki govorita, da je bilo človeško življenje nekoč sladko, zdaj pa je grenko. Delo in pravica sta temelj Heziodove etike. V pesnitvi Dela in dnevi je Heziod zapel najveličastnejšo himno človeškemu delu, kar jih poznamo iz antike. Čeprav je Heziodov pogled na življenje pesimističen – predvsem zaradi takratnih razmer – se je v svoji globoki poeziji pokazal kot nosilec novih, skoraj revolucionarnih družbenih prizadevanj glede na predhodni vojaški ideal herojske dobe.
Lirsko pesništvo thumb|right|250px|Grški svet okoli 550 pr. n. št.