Balkansko bojišče (znano tudi kot balkanska fronta) je bilo eno izmed stranskih bojišč prve svetovne vojne. Bojišče se je odprlo 28. julija 1914 s pričetkom prve svetovne vojne ter napadom Avstro-Ogrske na Srbijo. Z vstopom Bolgarije v vojno na strani centralnih sil ter posledično porazom srbske vojske jeseni 1915 je bojišče v glavnem mirovalo, čeprav je po izkrcanju Britancev in Francozov v Solunu ostala odprta solunska fronta. Vstop Romunije v vojno na strani antante avgusta 1916, je povzročil odprtje novega romunsko-bolgarskega bojišča, ki pa zaveznikom ni dalo želenega rezultata, saj je Romunija komaj preživela napad centralnih sil, maja 1918 pa je bila celo prisiljena kapitulirati. Balkanska bojišča so nato mirovala do leta 1918, ko je zavezniška vojska sprožila veliko ofenzivo, s katero so bile centralne sile pregnane z Balkana.
Balkansko bojišče je odigralo pomembno vlogo pri strateško pomembni železniški povezavi med Nemčijo in Osmanskim cesarstvom. S porazom Srbije ter vstopom Bolgarije v vojno na strani centralnih sil sta Nemčija in Osmansko cesarstvo dobila neposredno povezavo. Preko nje sta si državi izmenjavali surovine in orožje. Povezava je bila izrednega pomena predvsem za Osmansko cesarstvo, saj so preko nje Nemci osmansko vojsko zalagali s težko oborožitvijo. Bojišče je tudi preprečevalo neposredno kopensko in pomorsko povezavo med zahodnimi zavezniki in Rusijo.
Predhodno dogajanje Dolga stoletja sta razmere na Balkanu krojila dva ključna igralca, habsburška monarhija in Osmansko cesarstvo, moč katerih pa je konec devetnajstega stoletja začela vidno upadati. To je bilo še najbolj opazno pri Osmanskem cesarstvu, ki je bilo le še bleda senca velesile, zato so cesarstvu pravili kar bolnik iz Bosporja. Slabe razmere v cesarstvu so izkoristile balkanske države in ustanovile balkansko ligo, ki so jo sestavljale: Srbija, Bolgarija, Črna gora in Grčija. Države so bile največje sovražnice Osmanskega cesarstva na Balkanu, njihov edini cilj pa je bila zasedba večine osmanskih ozemelj v Evropi. Osmega oktobra 1912 je izbruhnila prva balkanska vojna, oslabljena osmanska vojska ni bila kos združenim vojskam balkanske lige zato se je umaknila z večine Balkana, 30. maja 1913 pa je bila v Londonu prisiljena podpisati mirovno pogodbo. Balkanske države so slavile zmago, vendar le za kratek čas, težave so se kmalu pojavile z ozemlji, še posebej z Albanijo in Makedonijo. Albanija je na pobudo evropskih velesil, predvsem Avstro-Ogrske, postala samostojna država. Makedonija je takoj za tem postala glavno jabolko spora, ki je balkanske države pripeljal v drugo balkansko vojno. Bolgarija se namreč ni strinjala z dodeljenimi ozemlji, zato se je odločila, da si bo sama vzela tisto, kar ji pripada, s tem po je prišla v spor z ostalimi balkanskimi državami: Srbijo, Črno Goro in Grčijo, ki so bile pred kratkim še njene zaveznice. Bolgarska vojsko je bila zaradi številnih nasprotnikov obremenjena do skrajnosti, zato sta situaciji izkoristili Romunija in Osmansko cesarstvo, ki sta imela do Bolgarije ozemeljske zahteve, ter jo še sami napadli. Bolgarija, obkrožena s sovražniki iz vse strani, je popolnoma izgubila nazor nad dogajanjem na bojišču, zato je bila po mesecu dni bojev prisiljena zaprositi za premirje. Druga balkanska vojna se je končala s podpisom mirovnega sporazuma v Bukarešti, 10. avgusta 1913. Vojna se je za Bolgarijo končala slabo, saj je izgubila več ozemlja, kot ga je v prvi balkanski vojni pridobila. 250px|sličica|desno|Aretacija Gavrila Principa po uspešno izpeljanem atentatu na Franca Ferdinanda V balkanskih vojnah je moč Srbije tako politično kot vojaško skokovito narasla s tem pa tudi njen nacionalizem. Stara Avstro-Ogrska, ki jo je sestavljalo kar 11 narodov, pa se je nacionalizma, še posebej slovanskega, najbolj bala, saj bi lahko v cesarstvu kadar koli lahko prišlo do upora, ki bi imel katastrofalne posledice za državo. Da bi prekrila te strahove in pokazala svojo moč, je v Bosni organizirala vojaške manevre, ki si jih je ogledal prestolonaslednik Franc Ferdinand s svojo ženo Sofijo Chotek. Po končanih manevrih se je par 28. junija 1914 odpravil v Sarajevo. Tam jih je pričakala množica radovednežev, med katerimi pa je bilo tudi šest atentatorjev organizacije Črna roka. Ob 10:10 se je zgodil prvi napad, napadalec je v kolono avtomobilov vrgel ročno bombo, ranjenih je bilo dvajset ljudi prestolonaslednik v napadu ni bil poškodovan zato je v spremstvu pot nadaljeval proti mestni hiši, kjer ga je čakal sprejem. Po sprejemu se je par odločil, da bo v bližnji bolnici obiskal ranjene v bombnem napadu. Vodja protokolarne skupine se je zaradi varnosti odločil, da bo spremenil pot avtomobilov, pri tem pa ni obvestil voznika avtomobila, v katerem se je vozil prestolonaslednik z ženo. Avtomobil je zato na enem izmed križišču zavil v napačno smer, voznik je to ugotovil, zato se je ustavil in se pripravil, da z vzvratno vožnjo popravi smer vožnje. Kratki postanek je izkoristil Gavrilo Princip, stopil je proti avtomobilu in dvakrat ustrelil. Prva krogla je zadela Sofijo v trebuh, druga pa prestolonaslednika v zgornji del trupa. Principa so prijeli nekaj sekund po atentatu, prestolonaslednik in njegova žena sta umrla na poti proti guvernerjevi rezidenci, kjer naj bi ju čakal zdravnik.
Atentat je šokiral Avstro-Ogrsko, Evropo in svet. Preiskava je pokazala, da je za atentatom stala srbska obveščevalna služba, zato je Avstro-Ogrska zahtevala povračilne ukrepe zoper Srbijo. Z njo so se strinjale vse glavne kraljeve družine Evrope, med njimi je bila tudi ruska, ki je bila sicer glavna zavetnica Srbije. Ker pa so bili povračilni ukrepi zelo širok pojem, so priliko zgrabili politični in vojaški krogi željni vojne. Ironično pri tem je bilo, da je bil atentat izveden prav na Franca Ferdinanda, ki je tem krogom že v preteklosti preprečeval, da se Avstro-Ogrska ni zapletla v vojne. Vendar pa Avstro-Ogrska sama ni morala vstopiti v vojno, potrebovala je dovoljenje Nemčije, svoje glavne zaveznice. Prepričevanje ni trajalo dolgo. Avstrijski politiki so se takoj lotili dela, za Srbijo so sestavili seznam desetih zahtev, ki jih mora ta izpolniti, sicer tvega vojno napoved. Zahteve so bile napisane tako, da se jih svobodna in suverena država nikakor ni mogla izpolniti. Avstrija zahteve dostavi Srbiji 23. julija 1914, odgovor nanje pa pričakuje do 25. julija 1914. Srbska vlada in kralj se znajdejo v dilemi ali zahteve sprejmejo ali ne, časa za odločanje je malo. Iz njihovega vidika so avstrijske zahteve sramotne in nesprejemljive. zato se jim poizkušajo izogniti tako, da iščejo politično in vojaško podporo pri svoji zaveznici, Rusiji. Ta jih zavrne, saj sama ni pripravljena vstopiti v vojno z Avstro-Ogrsko ter posledično z Nemčijo, po drugi strani pa je sama prepričana, da Avstro-Ogrska ne bo tvegala vojne s Srbijo in s tem z Rusijo. Rusija Srbiji da le moralno podporo in ji hkrati svetuje, naj sprejme avstrijske zahteve. Srbiji tako ni ostalo drugega, kot da sprejme avstrijske zahteve. Srbska vlada tik pred rokom Avstriji posreduje odgovor, da sprejema vse zahteve z izjemo zahteve št. 5, ki bi Avstro-Ogrski dovoljevala, da s svojimi silami v Srbiji razišče ter zatre vsa protiavstrijska nacionalistična gibanja. V normalnih političnih razmerah zavrnitev ene zahteve od desetih ne bi bil problem, na predvečer velike vojne pa je to odličen izgovor za vojno napoved. Tri dni kasneje, 28. julija 1914, ob 11:00 Avstro-Ogrska napove vojno Srbiji.
Srbska fronta
Fronta se je odprla 28. julija 1914 z Avstro-Ogrsko napovedjo vojne Srbiji ter bombardiranjem Beograda, ki se je takrat nahajal tik ob Avstro-Ogrsko Srbski meji. Temu je sledilo še nekaj avstrijskih vpadov čez Savo, Donavo in Drino, ki pa razen visokih izgub niso prinesli nobenega uspeha. Do glavnega napada še ni prišlo saj je Avstro-Ogrska čakala na odobritev Nemčije, ki pa takrat še ni bila v vojni in je pravkar začela z mobilizacijo. To je srbski vojski dalo nekaj dodatnega časa, da se pripravi na obrambo. Mobilizacija srbske vojske se je začela dva dni pred vojno napovedjo in se končala 9. avgusta tik pred začetkom glavnih bojnih operacij. Vpoklicanih je bilo 450.000 vojakov med 21 in 45 letom, ki so bili razdeljeni v štiri armade: 1. armado, 2. armado, 3. armado in armadno skupino Užice. Bojna moč vseh armadnih skupin skupaj je znašala 250.000 mož, preostali vojaki so bili razporejeni v zaledne službe. Čeprav je mobilizacija potekala hitro in učinkovito pa so srbsko vojsko pestile številne težave. Velik problem je bila oborožitev in oprema, primanjkovalo je pehotnega orožja, topov, ter streliva zanje. Uniform ni bilo za vse vpoklicane zato je bila večina vojakov oblečena v civilne obleke. Država je bila večinoma agrarna, ni imela težke industrije zato ni imela razvite tudi vojaške industrije. Večino orožja je uvažala iz Francije in Rusije, ko sta se ti dve znašli v vojni je začelo orožja primanjkovati tudi njima, zato je bil uvoz vedno težji. Problem se je pojavil tudi z izgubami, v primerjavi z Avstro-Ogrsko je imela Srbija majhno populacijo zato izgube v ljudeh ni morala enostavno nadomeščati, vse kar je lahko naredila je, da je premaknila starostno mejo za vpoklic navzdol in navzgor. Edina prava prednost, ki jo je srbska vojska imela so bile bojne izkušnje, dve balkanski vojni sta vojake in generale dobro prekalili. Srbski vojski je bila v pomoč tudi vojska Črne gora, ki je zbrala do 40.000 vojakov, vendar pa ta vojska ni imela prave borbene vrednosti saj poveljniški kader ni bil profesionalen, vojaki pa niso bili deležni pravega vojaškega urjenja.
Nasproti srbske vojske je stala mogočna avstro-ogrska vojska, ki je pod orožje lahko spravila preko 3 milijona mož. Za napad na Srbijo je imela pripravljeno 2. 5. in 6. armadno skupino. Vsaka armada je imela preko milijon vojakov. Vojska je bila oborožena in vodena po takrat najvišjih vojaških standardih. Sprva je kazalo, da Srbija nima možnosti za zmago z vstopom Rusije v vojno pa so se stvari korenito spremenile. Da bi Avstro-Ogrska zavarovalo mejo z Rusijo je morala tja premestiti večino armade tako je na Srbski meji ostalo le še okoli 285.000 vojakov namenjenih za boj. Tako kot Srbsko so tudi Avstro-Ogrsko vojsko pestili številni problemi, eden izmed večjih je bila izredno pisana narodnostna sestava. Več jezikov je pomenilo veliko težavo v komunikaciji znotraj armade poleg tega so posamezni narodi nasprotovali monarhiji kaj šele, da bi se borili ter umrli zanjo. Problem so bile tudi bojne izkušnje, zadnja večja vojna v katero je bila vpletena Avstro-Ogrska se je zgodila pred več kot štiridesetimi leti, Avstro-Ogrski častniki in vojaki za razliko od Srbskih tako niso imeli nobenih pravih izkušenj v odprtem spopadu z nasprotno vojsko. Na splošno je bila vojska namenjena zatiranju nemirov in revolucij znotraj monarhije.