thumb|right|Enso, simbol budizma zen.
Zen je šola mahajana () budizma, v kitajskem jeziku znana kot čán. Izraz čán izvira iz sanskrtske besede dhjana (), ki pomeni »meditacija« (glej poglavje Etimologija).
Zen poudarja izvajanje dharme in izkustveno modrost — zlasti v obliki meditacije, poznane kot zazen — v iskanju prebujenja, ki ga pogosto preprosto imenujejo pot razsvetljenja. Zen tako ne poudarja teoretičnega znanja in preučevanja verskih besedil, temveč neposredno, izkustveno samouresničenje s pomočjo meditacije in izvajanja dharme.
Osnovanje zena tradicionalno pripisujejo Bodhidharmi, južnoindijskemu palavskemu princu, spreobrnjenemu v meniha. Bodhidharma je pripotoval na Kitajsko, da bi poučeval »poseben prenos zunaj svetih spisov«, ki »ne temelji na besedah«. Pojav zena kot ločene šole budizma je bil prvič dokumentiran na Kitajskem v 17. stoletju n. št. Menijo, da se je razvil kot zmes raznih smeri budizma mahajana — vključno s filozofijami jogačara in madhjamaka ter z literaturo Pragnjaparamite () — in krajevnih kitajskih tradicij, kot so taoizem in budizem hujan. Iz Kitajske se je zen kasneje razširil južneje, v Vietnam ter proti vzhodu, na Korejo in na Japonsko.
Etimologija
Japonska beseda »zen« je sinojaponska izgovorjava kitajskega znaka , ki ga v sodobni standardni mandarinščini izgovarjamo kot , vendar so ga v srednji kitajščini verjetno izgovarjali kot ., 52–3; , Baxter 13. Izraz »zen« je pravzaprav krajšava redko rabljene dolge oblike zena (禅那), oziroma mandarinske besede čana. Vse oblike teh izrazov izvirajo iz sanskrtske besede dhjána () (pali: džhána), ki se nanaša na posebno vrsto meditacije. Sanskrtska beseda izvira iz indoevropskega korena *dheiə-, ki pomeni »videti« ali »gledati«. Kljub temu da zahodni svet večinoma uporablja besedo »zen«, je ta oblika budizma znana tudi kot čan na Kitajskem, seon v Koreji, thien v Vietnamu in dhjána v Indiji.
Mitologija
V zenu najdemo razne legende in mitologije, ki so večinoma del kitajskega in japonskega ljudskega izročila, vendar jih je treba ločevati od zgodovine zena.
Cvetlična pridiga
thumb|right|Cvet lotosa — vrsta rože, ki naj bi jo uporabili v Cvetlični pridigi.
Izvor budizma zen pripisujejo Cvetlični pridigi, enemu najzgodnejših virov iz 14. stoletja. Pravijo, da je nekega dne Buda okrog sebe zbral svoje učence za razpravo o dharmi. Ko so bili zbrani okrog njega, je bil Buda popolnoma tih, zato so nekateri mislili, da je utrujen ali bolan. Buda, še vedno molčeč, je z roko dvignil cvet in nekateri učenci so se trudili razložiti, kaj naj bi to pomenilo, čeprav nihče od njih ni imel prav. Le Mahakasjapa () je tiho strmel v cvet in naj bi na ta način iz Budovega uma, onstran besed, prejel posebno razumevanje. Mahakasjapa, ki je nekako razumel pravi neizrekljivi pomen cveta, se je nasmehnil, Buda pa je nato s sledečim govorom potrdil njegov vpogled:
Tako se je s pomočjo zena razvila pot, ki se osredotoča na neposredno izkustvo in ne na razumska prepričanja ali razkrita sveta besedila. Modrost se ni prenašala v pisni obliki, temveč iz roda v rod, od učitelja do učenca, v obliki neposrednega učenja. Navadno učijo, da je rod učiteljev zena neprekinjen in sega vse od Bude pa do današnjega časa. Zgodovinsko gledano je ta trditev sporna zaradi pomanjkanja dokazov. D. T. Suzuki meni, da so to trditev iznašli hagiografi, da bi zenu dali pridih legitimnosti in prestiža.
Bodhidharma
thumb|right|Bodhidharma. Lesorezni odtis; avtor: Jošitoši, 1887.
Od Mahakasjape, preko raznih drugih učiteljev in učencev, je dharmo prejel tudi indijski menih Bodhidharma. Nemalo učenjakov je domnevalo, da Bodhidharma kot oseba ni nikoli zares obstajal, ampak je bil kombinacija raznih zgodovinskih likov v razponu nekaj stoletij.
V Pesmi razsvetljenja (證道歌 Zhèngdào gē), katere avtor je Yǒngjiā Xuánjué (665-713). — eden izmed glavnih učencev Huìnénga, 6. patriarha budizma čan — je zapisano, da je bil Bodhidharma 28. patriarh od Mahakasjape, učenca Šakjamuni Bude, ter prvi patriarh budizma čan:
Legenda pravi, da je Bodhidharma kar nekaj desetletij preživel v jami, kjer je strmel v jamsko steno in meditiral. Indijo je zapustil leta 517 n. št. in prispel na Kitajsko leta 520 n. št., da bi budizem razširil po Aziji. Ko je prispel na cilj, je ugotovil, da je budizem, ki je bil tam že uveljavljen, sprevržen zaradi vraževerne bogaboječnosti ter da mu manjka pravi uvid. Bodhidharma se je iz tega naslova osredotočil na neposredno razumevanje posameznikovega izkustva pod vodstvom učitelja zena, hkrati pa je odvračal zgrešeno čaščenje Bud zavoljo vraževerja. Bodhidharmi pogosto pripisujejo Pridigo krvnega obtoka (Bloodstream Sermon), ki je bila pravzaprav napisana precej časa po njegovi smrti.
Druga slavna legenda o Bodhidharmi govori o njegovem srečanju s cesarjem Vujem. Cesar Wu se je zanimal za budizem in potrošil veliko vsoto javnega premoženja za ustanovitev budističnih samostanov na Kitajskem. Ko je izvedel, da je na Kitajsko prišel velik budistični učitelj, Bodhidharma, se je želel z njim sestati. Ko sta se srečala, ga je cesar Wu vprašal, koliko dobre karme je dobil zaradi svoje plemenite podpore budizma? Bodhidharma mu je odgovoril: »Prav nič.« Cesar ga je nato vprašal: »Kaj pa je potem resnica (budističnih) učenj?« »Neizmerna praznina, nič svetega,« mu je odgovoril Bodhidharma. Cesar Wu je še vedno vztrajal: »Kdo pa si potem ti, ki stojiš pred menoj?« »Ne vem,« mu je odgovoril Bodhidharma in odšel.
Spet, druga legenda o Bodhidharmi pripoveduje, kako je nekoč obiskal šaolinski tempelj v kraljestvu Vei, kjer je menihe naučil sklop vaj, ki so kasneje postale temelj za šaolinske borilne veščine.
Zgodnja zgodovina
Večji del zgodovine zena je tesno prepleten z mitologijo, kot je opazno v prejšnjih odstavkih. Zgodovinski viri, potrebni za celovit in natančen opis zgodovine zena, ne obstajajo več. Čan, kot je običajno poznan v budizmu zen zgodnje Kitajske, se je verjetno razvil iz vzajemnega vpliva budizma mahajana in taoizma. Nekateri učenjaki prav tako trdijo, da so korenine čana jogijske vaje, še posebej kamathana (), pozornost na svojo aktivnost in na okolico, in kasina (), popolna osredotočenost uma.
Ko je budizem vstopil na Kitajsko, je nanj vplival stik s taoističnimi verami. Tedanji prevajalci so budistične svete spise prevajali s taoističnim besednjakom, ker so budizem dojemali kot nekakšno tujo obliko taoizma. V obdobju tang, je taoizem vključeval značilne budistične elemente, kot so samostani, vegetarijanstvo, prepoved uživanja opojnih substanc, doktrino praznine ter zbiranje svetih besedil v »trojno urejenost«. V tem času je budizem čan postal največja ločina kitajskega budizma.
Ustanovitev čana tradicionalno pripisujejo indijskemu princu Bodhidharmi (zgodnje peto stoletjeMacmillan Encyclopedia of Buddhism (Volume One), pages 57, 130), ki je na Kitajsko pripotoval, da bi poučeval »poseben prenos zunaj svetih spisov«, ki »ne temelji na besedah«. Bodhidharma se je nastanil v kraljestvu Wei, kjer je za svoja učenca vzel Daoyuja in Huikeja. Na začetku so Bodhidharmovo učenje na Kitajskem imenovali »Indijska sekta Ene poti«.The Platform Sutra of he Sixth Patriarch, translated with notes by Philip B. Yampolsky, 1967, Columbia University Press, ISBN 0-231-08361-0, page 29, note 87 Ena pot (sanskrt ), poznana tudi kot Največja pot ali Budova pot, je razložena v Lankavatara sutri, ki je bila tesno povezana z Bodhidharmo. Kljub temu oznaka »sekta Ene poti« ni prešla v splošno uporabo, zato je učenje Bodhidharme postalo znano kot sekta čan, zaradi primarnega osredotočanja na izvajanje in vadbo čana. Tik pred smrtjo je Bodhidharma kot svojega naslednika izbral Huikeja. Tako je Huike postal prvi kitajski partiarh ter drugi patriarh čana na Kitajskem. Bodhidharma naj bi Huikeju, kot znamenje prenosa dharme, zapustil tri predmete: plašč, skledo in kopijo Lankavatara sutre. Prenos se je nato nadaljeval od drugega patriarha, Huikeja, do tretjega, Sengcana, četrtega, Dao Xina in do petega patriarha, Hongrena.
Šesti in zadnji patriarh, Huineng (638–713), je bil eden izmed velikanov zgodovine čana, zato ga imajo vse današnje šole za svojega prednika. Kljub temu dramatična zgodba Huinengovega življenja govori o spornosti njegovega naziva patriarha. Potem ko ga je Hongren, peti patriarh, izbral in mu podelil naziv, je bil Huineng prisiljen ponoči zbežati na jug, v tempelj Nanhua, da se je izognil srdu Hongrenovih ljubosumnih starejših učencev. Kasneje, sredi osmega stoletja, so menihi, ki so se imeli za Huinengove naslednike in se imenovali Južna šola, javno nasprotovali naslednikom Hongrenovega javno priznanega učenca, Shenxiuja (神秀). Učenjaki so prepričani, da na tej točki (polemika teh dveh nasprotujočih si struj) čan vstopi v območje polno dokumentirane zgodovine. Poleg nesoglasja o nasledstvu, je Južna šola povezana z učenjem, da je razsvetljenje nenadno, medtem ko je Severna šola učila, da razsvetljenje dosežemo postopoma. Sčasoma je postala Južna šola prevladujoča, njihovi severni tekmeci pa so izumrli. Sodobni raziskovalci dvomijo v pristnost te zgodbe, saj so edini preživeli viri delo članov Južne šole.
Sledi seznam šestih patriarhov čana na Kitajskem, kot jih navajajo tradicionalni viri:
Bodhidharma (बोधिधर्म) približno 440 - približno 528 Huike (慧可) 487 - 593 Sengcan (僧燦) ? - 606 Daoxin (道信) 580 - 651 Hongren (弘忍) 601 - 674 Huineng (慧能) 638 - 713
Pet hiš zena
Klasični zen, ki se je razvijal predvsem v dinastiji Tang na Kitajskem, je tradicionalno in zgodovinsko razdeljen v Pet hiš zena ali pet »šol«. V tedanjem času jih niso dojemali kot šole ali sekte, a jih je kasneje zgodovina tolmačila na tak način. Na začetku šole niso bile institucionalizirane, bile so brez dogme, učiteljev, ki so jih ustanovili, pa niso malikovali.
Pet hiš zena so:
guijang (japon., igjo), poimenovana po mojstrih Guishanu Lingyou (japon., Isan Reiy, 771-854) in Yangshanu Huijiju (japon., Kyozan Ejaku, 813-890) lindži (japon., rinzai), poimenovana po mojstru Linjiju Yixuanu (japon., Rinzai Gigen, umrl leta 866) kaodong (japon., soto), poimenovana po mojstrih Dongshanu Liangjieju (japon., Tozan Ryokai, 807-869) in Caoshanu Benjiju (japon., Sozan Honjaku, 840-901) junmen (japn., ummon), poimenovana po mojstru Yunmenu Wenyanu (japon., Ummon Bun’en, umrl leta 949) fajan (japon., hogen), poimenovana po mojstru Fayanu Wenyiju (tudi Fa-jen Ven-i) (japon., Hogen Mon’eki, 885-958)
Večina rodbin zena v Aziji in drugod po svetu se je izvirno razvila iz prvotnih petih hiš zena.
Zenovska učenja in prakse Temelji
Zen, tako kot druge šole budizma mahajana, trdi, da imajo vsa čuteča bitja Budovo naravo, univerzalno naravo prirojene modrosti (sanskrt, ) in vrline ter poudarja, da Budova narava ni nič drugega kot zgolj narava uma. Namen izvajanja zena je s pomočjo meditacije in pozornosti na vsakodnevna izkustva odkriti to Budovo naravo v vsakem posamezniku. Tisti, ki izvajajo zen, verjamejo, da jim to daje nove perspektive in vpoglede v obstoj, kar na koncu pripelje do razsvetljenja.
Za razliko od številnih drugih budističnih ločin zen odvrača zanašanje na verska besedila in razprave o metafizičnih vprašanjih. Zen meni, da te stvari posameznika zavajajo, da išče zunanje odgovore, namesto da bi v samemu sebi poiskal neposredno, intuitivno zaznavo Budove narave. To notranje iskanje je poznano pod mnogimi imeni, kot so »introspekcija«, »korak nazaj«, »pogled v notranjost« itd.