Solkan je predmestno naselje v Občini Nova Gorica z okoli 3.200 prebivalci (2020). Leta 1988 je kraj ponovno pridobil status samostojnega naselja, ki ga je izgubil leta 1955, ko je bil z uvedbo komunalnega sistema priključen k Novi Gorici. Najbolj je znan po Sveti gori, Solkanskem mostu, ki ima najdaljši kamniti lok na svetu, in po kajakaštvu po Soči. Zatonu gospodarstva, ki smo mu bili priča v zadnjih desetletjih, sledi razcvet industrije in storitvenega sektorja, predvsem turizma. Solkan obsega naslednje predele: Na Bregu, Na Potoku, V Doru, Ščedne, Žabji kraj, Klošter, Čahalne, Drage, Gorišček.
Zgodovina kraja Prva omemba Solkana sega v leto 1001, ko je bil omenjen poleg naselbine Gorica v listini cesarja Otona III. Gorica je omenjena kot »villa quae Sclavorum lingua vocatur Goriza«, kastel Solkan v isti listini pa »castellum Siliganum«. Verjetno začetki kastela Solkana sodijo že v langobardsko dobo in je imel takrat večji pomen kot Gorica, kajti kot kastel je združeval vojaške, upravne, sodne in cerkvene funkcije prostora spodnje Vipavske doline ob izhodu v Furlanijo.Kosi, Miha. »Nastanek mesta Gorica – dileme in nove perspektive«, Kronika: Iz zgodovine Goriške, 55 (2007), str. 172. Goriški grofje, nasledniki Spanheimov se od srede 12. stoletja začnejo imenovati po Gorici. To ozemlje so obvladovali do svojega izumrtja leta 1500, ko je prišlo pod Habsburžane. Habsburžani so nato obvladovali ozemlje do razpada monarhije oz. prve svetovne vojne, ko je prišlo do izseljevanja prebivalstva in italijanske zasedbe ter skoraj popolnega porušenja kraja. Leta 1544 je bila posvečena cerkev na Sveti Gori oz. Skalnici. V Solkanu so leta 1597 začeli voditi krstne knjige. Konec 17. stoletja je tudi ta kraj prizadela kuga in umrlo je kar 112 ljudi, kar je za tako majhen kraj velik podatek. Prvi resni podatki o prebivalstvu v kraju so bili objavljeni z novim katastrom leta 1830, ki je ponudil širok opis kraja, ki je imel 1165 prebivalcev. Med njimi je bilo 586 moških in 579 žensk, ki so živeli v 123 hišah. Družin je bilo sicer 242. Kraj je imel tudi dve cerkvi, v okolici pa je bilo še 50 hiš in cerkev na Sveti Gori (681m nmv). To je spadalo pod zemljiško gospostvo Grafenberg.Kosi, Miha. »Nastanek mesta Gorica – dileme in nove perspektive«, Kronika: Iz zgodovine Goriške, 55 (2007), str. 172-174, in: http://www.solkan.si/o-solkanu/solkanska-kronika Solkan je bil prizadet predvsem v prvi svetovni vojni, ko je bil kraj skoraj popolnoma porušen in prebivalstvo večinoma izseljeno. Z veliko vojno so zaznamovani tudi okoliški hribi - Sabotin, Škabrijel in Skalnica oz. Sveta Gora. Na hribu Sabotin, kjer stojijo ostanki cerkvice sv.Valentina, je bil v zadnjem času dourejen "Park miru". Tukajšnja flora in fauna bistveno označujeta tako kulturne, kot tudi podnebne spemembe. Pristnost sredozemskega, alpskega in kraškega sveta, tako pomembno definirajo tukajšnje življenje.
Občina Solkan Leta 1848 so se tudi tukaj pojavile zahteve po občinah in lokalni samoupravi, Solkanci so vzpostavili narodno stražo in uporabljali slovensko trobojnico. Občine so bile v Habsburški monarhiji uvedene z oktroirano marčno ustavo – 4. Marca 1849. Ustava, ki jo je s cesarskim patentom izdal cesar Franc Jožef je vsebovala določila o »neodstopnih temeljnih pravicah občine«. Občina je postala temelj nove ureditve kot samostojna in samoupravna oblast na prvi stopnji. Državne izpostave so bile okrajna glavarstva z okrajnimi sodišči, višja stopnja upravne oblasti pa so bila okrožja. Po marčni ustavi so imele vse občine pravico: voliti svoje predstavnike; sprejemati nove člane v občino; samostojno opravljati svoje naloge; javno predstaviti občinsko gospodarjenje; javno delovanje občinskih predstavnikov. V ustavi je bilo tudi določilo o natančnejših pravilih za občine, ki bodo zapisana v posebnem občinskem zakonu. Občine so postale temeljne za takratno državno ureditev, največja novost pa je bila relativno samostojen položaj. V mestih se je preoblikovalo obstoječe stanje, na podeželju, kjer je bila patrimonialna ureditev v kateri je imel odločilno vlogo zemljiški gospod, pa so občine prinesle povsem nekaj novega. Celotno ozemlje cesarstva se je razdelilo na občine.
Solkan je spadal pod Goriško-Gradiščansko in tam so bile občine oblikovane leta 1850. Za njih so uporabljali v zakonodaji in literaturi izraz »županije« in so bile sestavljene iz davčnih oz. katastrskih občin. Prve občine so bile relativno velike, tudi 3-4 katastrske občine skupaj (občino Solkan so sestavljale tri katastrske občine - Kromberk, Loke in Solkan). Leta 1850 je bilo na Goriško-Gradiščanskem število občin 102. Pred uvedbo komunalnega sistema leta 1819 je bilo tukaj le 53 glavnih občin, ob razpadu monarhije 1918 pa je število naraslo na 146. Zanimivo je, da je bilo več občin na območju, kjer je bilo večinsko prebivalstvo slovensko, na območju z italijansko večino pa so bile občine večje in jih je bilo manj. Slovenci so imeli večino na območjih okrajnih glavarstev Gorica, Sežana in Tolmin. Pod okrajno glavarstvo Gorica so spadali sodni okraji Ajdovščina, Gorica in Kanal, pod okrajnim glavarstvom Sežana sta bila sodna okraja Komen in Sežana pod tolminskim okrajnim glavarstvom pa so bili sodni okraji Bovec, Cerkno, Kobarid in Tolmin (pod tolminskim okrajnim glavarstvom je bilo več sodnih okrajev prav gotovo zaradi razgibanega reliefa, ki je onemogočal učinkovito upravljanje). Na tem področju je bilo najprej ustanovljenih 58 občin, nato pa so nastale še dodatne 43, največ leta 1866. Občina Solkan je spadala pod sodni okraj Gorica. Pod ta okraj je leta 1904 spadalo kar 22 občin, v osnovi leta 1850 pa jih je bilo 13 oz. skupaj z mestom Gorica 14. Nove občine so ustanavljali zaradi gospodarskih razmer, oddaljenosti od sedeža občine, visokega deleža pri davkih, velikokrat pa so bili razlog tudi medkrajevni spori. Ti spori so bili sicer bolj pogosti na Tolminskem. Kljub temu, da je deželni zbor leta 1867 sprejel zakon o združitvi malih občin, so občine temu nasprotovale in je bilo udejanjanje zakona odloženo. Zanimiva je primerjava z italijanskimi občinami, okrajno glavarstvo Gradiška je imelo leta 1850 samo 15 občin, pozneje so nastale še štiri. V okrajnem glavarstvu Tržič (Monfalcone) pa je bilo leta 1850 število občin 26 in se je pozneje zaradi združevanja še znižalo za dve.
Če gledamo imena teh občin iz srede 19. stoletja in jih primerjamo z današnjo velikostjo krajev, ki se verjetno ni dosti spremenila, ugotovimo, da je bila praktično vsaka vas samostojna občina in so bile občine res majhne.
Statistični podatki občine Solkan z dne 31. decembra 1880 (povzeto po Posebnem krajevnem imeniku za Primorje izdanem l. 1885) V občini Solkan je konec leta 1880 živelo 2188 prebivalcev v 330 hišah. Žensk je bilo 1045, moških pa skoraj sto več oz. 1143. Prav vsi prebivalci so bili katoliške vere, kot občevalni jezik je večina navedla slovenščino - 2133. Petnajst prebivalcev je govorilo italijansko, 14 pa nemško, ob seštevku ljudi z občevalnim jezikom zmanjka 26 ljudi, ki se očitno niso hoteli opredeliti. Pod občino Solkan so spadale tri katastrske občine - Kromberk, Loke in Solkan.
Katastrska občina Kromberk je štela 498 prebivalcev, med katerimi je bilo 274 moških in 224 žensk. Vsi so bili katoličani in navedeno je, da jih je 497 govorilo slovenski občevalni jezik (takrat v popisih niso spraševali po maternem, ampak po občevalnem jeziku). Na območju te katastrske občine je bilo 72 hiš, kar pomeni v povprečju 6,916 prebivalca na hišo.
Najmanjša katastrska občina so bile Loke. Tam je v 29 hišah živelo samo 179 prebivalcev. Žensk je bilo 83, moških pa 96. Vsi so bili katoliške vere in govorili slovenski jezik. V povprečju je živelo tukaj 6,17 prebivalca na hišo.
Največja pa je bila katastrska občina Solkan, ki je štela 1511 duš v 229 hišah. Med njimi je bilo 738 žensk in 773 moških. Vsi so bili katoliške veroizpovedi, pri občevalnem jeziku pa je opaziti razlike, večina jih je seveda govorila slovensko - 1457, vendar se jih je 14 opredelilo za nemško in 15 za italijansko govoreče. Do 1511 prebivalcev jih je v tem seštevku zmanjkalo 25, ki se očitno o občevalnem jeziku niso opredelili, ali pa je bila v uradni statistiki storjena kakšna napaka. V katastrski občini Solkan je živelo v povprečju 6,6 prebivalca na hišo, kar je blizu povprečja celotne občine, ki je znašalo 6,6.
V katastrski občini Kromberk sta pod institucijami navedena vikariat in ljudska šola, v Solkanu (katastrska občina) pa so bile župnija, ljudska šola in pošta.
Za primerjavo si oglejmo podatek o prebivalstvu in hišah v mestnem okraju Gorica. V 1388 hišah je živelo 20920 prebivalcev, med njimi 10525 moških in 10395 žensk. To pa pomeni 15,6 prebivalca na hišo.Hölder, Alfred. Special-Orts-Repertorium vom Küstenlande.Wien: K. K. statistischen Central-Commision, 1885.
Statistika občine Solkan 31. decembra 1890 (Specialni repertorij krajev na Avstrijsko-Ilirskem Primorju izdan 1894) V krajevnem repertoriju objavljenem leta 1894 je kot novost podana tudi skupna površina občine, ki je znašala 19,11 km². Število hiš se je povečalo za 31 na 361, prebivalcev pa je bilo 245 več, se pravi 2433. Še vedno so prevladovali moški - 1259, žensk pa je bilo 1174. Vsi razen dveh občanov so se izrekli za katoličane, dva pa sta bila druge veroizpovedi. Velika večina je uporabljala slovenski občevalni jezik - 2376, 28 občanov je govorilo italijansko, 16 pa nemško. Tako nekje "zmanjka" 13 ljudi, ki ali se niso izrekli o občevalnem jeziku, ali pa jih statistika tukaj nekako ni zaznala. Zanimiv je podatek o povprečnem številu prebivalcev na hišo, ki se je povečal na 6,74, na km² pa je bilo v povprečju 127,31 prebivalcev. Še vedno so občino sestavljale tri katastrske občine.
Katastsrska občina Kromberk je imela 531 prebivalcev, med njimi je bilo 282 moških in 249 žensk. Živeli so v 79 hišah, kar je pomenilo 6,72 prebivalca na hišo. Vsi so bili katoličani. 529 jih je uporabljalo slovenščino, eden nemščino, en prebivalec pa očitno ni bil zabeležen ali opredeljen. V tej katastrski občini sta omenjena vikariat in ljudska šola.
Katastrska občina Loke se je malenkostno povečala za eno hišo na 30 in za 10 prebivalcev na 189. Kar 110 je bilo moških, samo 79 pa žensk. Vsi so bili katoliške veroizpovedi, povprečno pa je v hiši živelo 6,3 osebe. V Lokah ni bilo za uradno avstrijsko statistiko nobene omembe vredne infrastrukture.
V katastrski občini Solkan je bilo takrat 1713 prebivalcev. Žensk je bilo 846, moških pa 867. Vsi razen 12 so bili katoličani, za teh 12 pa je podatek zgolj, da so bili druge veroizpovedi. Še vedno je velika večina govorila slovensko - 1638, sicer pa je bilo 15 nemško in 28 italijansko govorečih občanov. Do skupnega števila prebivalcev tukaj zmanjka 32 oseb. V Solkanu je bilo 252 hiš, kar pomeni v povprečju 6,8 prebivalcev na hišo. Še vedno so bile pomembne institucije župnišče, ljudska šola in pošta.
Občina Solkan je spadala pod sodni okraj Gorica (okolica, mestni okraj mesta z lastnim statutom je bil poseben okraj), ki je štel 37579 prebivalcev. Več je bilo moških - 19160, žensk pa je bilo 18419. V tem okraju je bilo 6671 hiš, kar je pomenilo 5,63 osebe na hišo. Samo mesto Gorica pa je imelo leta 1890 - 21852 prebivalcev, ki so živeli v 1603 hišah, to pomeni 13,63 prebivalca na hišo. Bolj zanimiv pa je podatek o številu prebivalcev na km², ki v primeru mesta Gorica znaša 928,7, za občino Solkan pa 127,3. Razlika med urbanim naseljem in predmestno občino je očitna. Glede na to da je imel Solkan župnijo, šolo in pošto lahko sklepamo, da je bil nekako pol-urbano naselje.Hölder, Alfred. Special-Orts-Repertorium vom Küstenlande.Wien: K. K. statistischen Central-Commision, 1894.
Statistika občine Solkan z dne 31. decembra 1900 (Leksikon občin je bil izdan leta 1906)