Švica, uradno Švicarska konfederacija, je celinska država na stišišču zahodne, srednje in južne Evrope. Je zvezna republika, sestavljena iz 26 kantonov z zveznimi oblastmi s sedežem v Bernu.
Imena Zaradi svoje jezikovne raznolikosti ima Švicarska konfederacija več različnih uradnih imen: Schweiz (nemščina), Suisse (francoščina), Svizzera (italijanščina) in Svizra (retoromanščina). Na kovancih in poštnih znamkah se namesto štirih nacionalnih jezikov uporablja latinsko ime Confoederatio Helvetica - pogosto skrajšano v Helvetia.
Opis Švica je država brez izhoda na morje, na jugu meji na Italijo, na zahodu z Francijo, na severu z Nemčijo ter na vzhodu z Avstrijo in Lihtenštajnom. Geografsko je razdeljena med nižji Mittelland, visokogorske Alpe in Juro, njena celotna površina je 41.285 km2, od tega vode 4,34 km2. Medtem ko Alpe zasedajo večji del ozemlja, je približno 8,5 milijona švicarskega prebivalstva večinoma osredotočeno na Mittelland, kjer so največja mesta in gospodarska središča, med njimi Zürich, Ženeva in Basel. V teh mestih je več uradov mednarodnih organizacij, kot so sedež FIFA, drugi največji urad OZN in glavna stavba Banke za mednarodne poravnave. V teh mestih se nahajajo tudi glavna mednarodna letališča Švice.
Ustanovitev Stare Švicarske konfederacije sega v pozno srednjeveško obdobje, ki je posledica vrste vojaških uspehov proti Avstriji in Burgundiji. Švicarska neodvisnost od Svetega rimskega cesarstva je bila formalno priznana v Vestfalskem miru leta 1648. Zvezna listina iz leta 1291 velja za ustanovni dokument Švice, ki se praznuje kot švicarski državni praznik. Od reformacije 16. stoletja je Švica vodila močno politiko oborožene nevtralnosti; od leta 1815 se ni borila v mednarodnih vojnah in se je Združenim narodom pridružila šele leta 2002. Kljub temu vodi aktivno zunanjo politiko in je pogosto vključena v mirovne procese po vsem svetu. Švica je rojstni kraj Rdečega križa, ene najstarejših in najbolj znanih humanitarnih organizacij na svetu, v njej pa domujejo številne mednarodne organizacije, med drugim tudi Urad Združenih narodov v Ženevi, ki je drugi največji na svetu. Je ustanovna članica Evropskega združenja za prosto trgovino, predvsem pa ni del Evropske unije, Evropskega gospodarskega prostora ali evroobmočja. Vendar v dvostranskih pogodbah sodeluje v schengenskem območju in evropskem enotnem trgu.
Švica zaseda stičišče germanske in romanske Evrope, kar se kaže v njenih štirih glavnih jezikovnih in kulturnih regijah: nemški, francoski, italijanski in retoromanski. Čeprav je večina prebivalstva nemško govorečega, je švicarska nacionalna identiteta zakoreninjena v skupnem zgodovinskem ozadju, skupnih vrednotah, kot so federalizem in neposredna demokracija in alpska simbolika.
Razvita država ima najvišje nominalno bogastvo na odraslo osebo Archived. The country data comes from Table 3.1 on page 117. The region data comes from the end of that table on page 120. in osmi najvišji bruto domači proizvod na prebivalca in je veljala za davčno oazo. Visoko se uvršča po nekaterih mednarodnih merilih, vključno z gospodarsko konkurenčnostjo in človeškim razvojem. Njegova mesta, kot so Zürich, Ženeva in Basel, se po kakovosti življenja uvrščajo med najvišja na svetu, čeprav z nekaterimi najvišjimi življenjskimi stroški na svetu. Leta 2020 je IMD Švico postavil na prvo mesto pri privabljanju kvalificiranih delavcev. Svetovni ekonomski forum jo uvršča na 5. mesto najbolj konkurenčnih držav na svetu.
Zgodovina
Švica obstaja kot država v sedanji obliki od sprejetja švicarske zvezne ustave leta 1848. Predhodniki Švice so konec 13. stoletja (1291) ustanovili zaščitno zvezo in tvorili ohlapno konfederacijo držav, ki je obstajala stoletja.
Zgodnja zgodovina Najstarejše sledi obstoja hominidov v Švici segajo pred približno 150.000 leti.History. swissworld.org. Retrieved on 27 June 2009 Najstarejša znana kmetijska naselja v Švici, ki so bila najdena v Gächlingenu, so bila datirana okoli leta 5300 pred našim štetjem.
Najzgodnejša znana kulturna plemena tega območja so bili pripadniki halštatske in latenske kulture, poimenovane po arheološkem najdišču La Tène na severni strani jezera Neuchâtel. Latenska kultura se je razvijala in cvetela v pozni železni dobi od približno 450 pr. n. št., verjetno pod vplivom grške in etruščanske civilizacije. Ena najpomembnejših plemenskih skupin v švicarski regiji so bili Helveti. Germanska plemena so se nenehno nadlegovala, leta 58 pred našim štetjem pa so se Helveti odločili zapustiti švicarski Mittelland in migrirati v zahodno Gallijo, vendar jih je vojska Julija Cezarja zasledila in premagala v bitki pri Bibractu, v današnji vzhodni Franciji, zaradi česar se je moralo pleme preseliti nazaj v prvotno domovino. Leta 15 pred našim štetjem sta Tiberij, kasnejši rimski cesar in njegov brat Druz osvojila Alpe in jih vključila v Rimsko cesarstvo. Območje, ki so ga zasedli Helveti - soimenjaki kasnejše Confoederatio Helvetica - je najprej postalo del rimske province Gallia Belgica, nato pa province Germania Superior, medtem ko je bil vzhodni del sodobne Švice vključen v rimsko provinco Retija. Nekje na začetku skupne dobe so Rimljani vzdrževali veliko legionarsko taborišče, imenovano Vindonissa, danes ruševina ob sotočju rek Aare in Reuss, blizu mesta Windisch, obrobja mesta Brugg.
1. in 2. stoletje našega štetja je bilo obdobje blaginje prebivalstva, ki je živelo na Mittellandu. Več mest, kot so Aventicum (sodobni Avenches), Noviodunum (sodobni Nyon) in Augusta Raurica vzhodno od Basla, je doseglo izjemno velikost, medtem ko je bilo na podeželju ustanovljenih na stotine kmetijskih posesti (Villa rustica).
Okoli leta 260 našega štetja je padec ozemlja Agri Decumates severno od Porenja preoblikoval današnjo Švico v obmejno deželo cesarstva. Ponavljajoči se napadi plemen Alamanov so povzročili propad rimskih mest in gospodarstva ter prisilili prebivalstvo, da je našlo zavetje v bližini rimskih trdnjav, kot je Castrum Rauracense (sodobni Kaiseraugst) blizu Auguste Raurice. Cesarstvo je zgradilo novo obrambno linijo na severni meji (tako imenovani Donau-Iller-Rhine-Limes), vendar je konec 4. stoletja povečan germanski pritisk prisilil Rimljane, da so opustili linearni obrambni koncept, Mittelland pa je bil končno odprt za naseljevanje germanskih plemen.
V zgodnjem srednjem veku je bil od konca 4. stoletja zahodni del današnje Švice del ozemlja Burgundskih kraljev. Alemani so naselili Mittelland v 5. stoletju in doline Alp v 8. stoletju in tvorili Alemanijo. Sodobna Švica je bila torej razdeljena med kraljevini Alemanija in Burgundija. Celotna regija je postala del razširjenega Frankovskega cesarstva v 6. stoletju po zmagi Klodvika I. nad Alemani pri Tolbiacu leta 504 n. št. in pozneje frankovski prevladi Burgundov.Switzerland history Nationsencyclopedia.com. Retrieved on 27 November 2009History of Switzerland Nationsonline.org. Retrieved on 27 November 2009
V preostalem delu 6., 7. in 8. stoletja so švicarske regije nadaljevale pod frankovsko hegemonijo (Merovingi in Karolingi). Toda po razširitvi pod vodstvom Karla Velikega, je bilo Frankovsko cesarstvo z Verdunsko pogodbo iz leta 843 razdeljeno. Območja današnje Švice so se razdelila na Srednjefrankovsko državo cesarja Lotarja I. (817-855) ozemlje od reke Aare pa Vzhodnofrankovsko cesarstvo kralja Ludvika Nemškega (843-876). V zahodni Švici je 888 nastala kraljevina Zgornja Burgundija in se leta 933 s Spodnjo Burgundijo združila v kraljevino Burgundijo, ta pa se je leta 1032 vključila v Sveto Rimsko cesarstvo.
V 11. - 13. stoletju so v nižjih delih Švice nastale velike fevdalne posesti družin Savojcev, Zähringerjev, Habsburžanov in Kyburg, hkrati so se okrepila mesta (Ženeva, Basel, Bern, Zürich), ki so dobila status svobodnih cesarskih mest. V gorskih območjih so živeli svobodni kmetje organizirani v samoupravne skupnosti. Z izumrtjem moške linije je leta 1263 rodbina Kyburg izumrla leta 1264; nato so Habsburžani pod kraljem Rudolfom I. (sveti rimski cesar leta 1273) zahtevali dežele Kyburg in jih priključili, tako da so njihovo ozemlje razširili na vzhodni švicarski Mittelland.
Stara švicarska konfederacija
Ko so Habsburžani v 13. stoletju poskušali razširiti oblast proti jugu in si pridobiti pomembne alpske prelaze, kantoni Uri, Schwyz, Unterwalden, kasneje znani kot Waldstätten, 1.avgusta 1291 ustanovili tako imenovano Večno zvezo. Stara švicarska konfederacija je bila zveza dolinskih skupnosti osrednjih Alp. Konfederacija, ki so ji vladali plemiči in patriciji različnih kantonov, je olajšala upravljanje skupnih interesov in zagotavljala mir na pomembnih gorskih trgovskih poteh. Zvezna listina iz leta 1291, dogovorjena med podeželskimi občinami Uri, Schwyz in Unterwalden, velja za ustanovni dokument konfederacije, čeprav so podobna zavezništva verjetno obstajala že desetletja prej.Greanias, Thomas. Geschichte der Schweiz und der Schweizer, Schwabe & Co 1986/2004.
Po veliki zmagi svobodnih kmetov v bitki pri Morgartnu (15. november 1315), ko so Švicarji porazili habsburško vojsko so se trem prakantonom pridružili še Luzern (1332), Zürich (1351), Zug in Glarus (1352) in Bern (1353) ter oblikovali staro konfederacijo osmih držav, ki so obstajale do konca 15. stoletja. Širitev je privedla do večje moči in bogastva za konfederacijo. Do leta 1460 so konfederalci nadzorovali večino ozemlja južno in zahodno od Rena do Alp in pogorja Jura, zlasti po zmagah proti Habsburžanom (bitka pri Sempachu, bitka pri Näfelsu) nad Karlom Drznim v 1470-ih in uspeh švicarskih plačancev. Leta 1481 sta se konfederaciji pridružila Solothurn in Fribourg. Po švicarski zmagi v švabski vojni proti Švabski ligi cesarja Maksimilijana I. leta 1499 je z baselskim mirom (22. november 1499) dejansko postala neodvisna in izstopila iz Svetega rimskega cesarstva. Leta 1501 sta se Stari švicarski konfederaciji pridružila še Basel in Schaffhausen, 1513 pa še Appenzell.
Od druge polovice 14. stoletja se je za zvezo začelo uporabljati ime Švica (po kantonu Schwyz).
Stara švicarska konfederacija si je v teh zgodnjih vojnah pridobila sloves nepremagljivosti, vendar je širitev konfederacije leta 1515 s švicarskim porazom v bitki pri Marignanu utrpela spodrsljaj. S tem se je končala tako imenovana 'junaška' doba švicarske zgodovine. Uspeh Zwinglijeve reformacije v nekaterih kantonih je v letih 1529 in 1531 (Kappelske vojne) povzročil medkantonalne verske spopade. Šele več kot sto let po teh notranjih vojnah so leta 1648 v skladu z Vestfalskim mirom evropske države priznale neodvisnost Švice od Svetega rimskega cesarstva in njeno nevtralnost.
V zgodnje novoveškem obdobju švicarske zgodovine je naraščajoča avtoritarnost patricialnih družin v kombinaciji s finančno krizo po tridesetletni vojni privedla do švicarske kmečke vojne leta 1653. V ozadju tega boja je prišlo do konflikta med katoliškimi in protestantski kantoni, kar je izbruhnilo v nadaljnjem nasilju med prvo vojno v Villmergenu leta 1656 in vojno v Toggenburgu (ali drugo vojno v Villmergenu) leta 1712.
Napoleonsko obdobje
Leta 1798 je revolucionarna francoska vlada napadla Švico in uvedla novo enotno ustavo. To je centraliziralo vlado države in dejansko odpravilo kantone: poleg tega se je Mülhausen pridružil Franciji, dolina Valtellina pa je postala del Cisalpinske republike in se ločila od Švice. Novi režim, znan kot Helvetska republika, je bil zelo nepriljubljen. Uvedla ga je tuja invazijska vojska in uničila stoletno tradicijo, zaradi česar je Švica postala le francoska satelitska država. Ostro francosko zatiranje upora v Nidwaldnu septembra 1798 je bil primer zatirajoče prisotnosti francoske vojske in odpora lokalnega prebivalstva proti okupaciji.