Oglej

Oglej (, , , ) je mesto v Furlaniji - Julijski krajini v Italiji.

Ime Aquileia izhaja iz predrimskega imena reke Nadiže »Aquilis«. Nedavna izkopavanja so potrdila obstoj prazgodovinskih naselbin na tem območju iz 13. - 9. stoletja pr. n. št.

V mestu so na ogled ostanki rimskega foruma, ki je pod zaščito UNESCA, najdbe rimskih stanovanjskih objektov z ohranjenimi mozaiki vzdolž »Vie Giulia Augusta«, kjer se ob cesti nahaja tudi velik rimski nagrobni mavzolej, na novo postavljen leta 1956, ki ga izkopavanja in ostanki epitafov uvrščajo v obdobje cesarja Avgusta. Narodni arheološki muzej se nahaja v vili Cassis-Faraone in v bližnjem parku. V muzeju je na ogled ena najpopolnejših arheoloških zbirk severne Italije, z lapidarijem. Ohranjena je tudi bazilika v zaselku Monastero, severovzhodno od rimskega pristanišča, kjer je od leta 1961 Zgodnjekrščanski muzej.

Za zgodovino Slovencev je bil Oglej pomemben zlasti kot sedež oglejskega patriarhata.

Zgodovina

Rimska republika Rimljani so Oglej (Aquileia) ustanovili kot kolonijo v letih 180/181 pr. n. št. ob reki Natiso, na območju južno od Julijskih Alp, a približno 13 kilometrov severno od lagun. Kolonija je služila kot strateška obmejna utrdba na severovzhodnem robu območja onkraj reke Pad (Cisalpska Galija) in je bila namenjena zaščiti Venetov – zvestih rimskih zaveznikov v času Hanibalovega vdora med drugo punsko vojno in med ilirskimi vojnami. Kolonija je delovala kot oporišče za zadrževanje vdorov drugih bojevitih ljudstev v Cisalpsko Galijo, kot so bili sovražni Karni na severovzhodu (na območju današnje Karnije) in Histri na jugovzhodu (na območju današnje Istre). Lokacija za Oglej je bila dejansko izbrana le približno 6 km stran od kraja, kjer se je leta 183 pr. n. št. poskušalo naseliti okoli 12.000 pripadnikov keltskega plemena Tavriskov. Vendar pa je imela ta lokacija ob reki in na vrhu Jadranskega morja že od 13. stoletja pr. n. št. tudi trgovski pomen kot končna točka trgovine z baltskim jantarjem (sucinum). Teoretično torej ni izključeno, da je bil Oglej keltski oppidum (utrjeno naselje) že pred prihodom Rimljanov, čeprav je bilo odkritih le malo keltskih artefaktov iz obdobja med letom 500 pr. n. št. in prihodom Rimljanov.G. Bandelli, "Aquileia dalla fondazione al II secolo d.C" in Aquileia dalla fondazione al alto medioevo, M. Buora, ed. (Udine: Arte Grafiche Friulane, 1982), 20.

Leta 181 pr. n. št. so naselbino. s podelitvijo latinskih pravic, ustanovili triumviri P. Cornelius Scipio Nasica, Caius Flaminius in L. Manlio Acidius (dva med njimi sta imela konzularni, eden pa pretorski rang), ki jih je poslal rimski senat na čelu 3000 družin. Na podlagi imen, vklesanih v kamen, je razvidno, da je večina kolonizatorskih družin prišla iz Picenuma, Samnija in Kampanije, kar pojasnjuje tudi, zakaj je bila kolonija »latinska« in ne »rimska«. Med temi kolonisti so navadni vojaki (pedites) prejeli po 50 iugerov zemlje, centurioni (centuriones) po 100 iugerov, konjeniki (equites) pa po 140 iugerov. Drugih 1500 iz bližnjega ljudstva Venetov se jim je pridružilo leta 169 pr. n. št.G. Bandelli, "Aquileia dalla fondazione al II secolo d.C" in Aquileia dalla fondazione al alto medioevo, M. Buora, ed. (Udine: Arte Grafiche Friulane, 1982), 20.

Ceste so kmalu povezale Akvilejo z rimsko kolonijo Bologno, verjetno leta 173 pr. n. št. Leta 148 pr. n. št. je bila s cesto Via Postumia povezana z Genovo; ta cesta je potekala prek Padske nižine od Akvileje skozi ali mimo krajev Opitergium (Oderzo), Tarvisium (Treviso), Vicetia (Vicenza), Verona, Bedriacum (Calvatone) ter treh rimskih kolonij: Cremone, Placentie (Piacenza) in Dertone (Tortona). Gradnja ceste Via Popilia, ki je leta 132 pr. n. št. povezala rimsko kolonijo Ariminium (Rimini) s krajem Ad Portum blizu Altinuma, je še dodatno izboljšala prometne povezave. V 1. stoletju je cesta Via Gemina povezala Akvilejo z Emono vzhodno od Julijskih Alp, do leta 78 ali 79 pa je cesta Via Flavia povezala Akvilejo s Puljem.

Medtem se je leta 169 pr. n. št. v mestu kot okrepitev garnizije naselilo še 1500 latinskih kolonistov z družinami, ki jih je vodil triumvirat v sestavi Titus Annius Lucius, Publius Decius Subulo in Marcus Cornelius Cethegus.Livy XLIII 17,1 Odkritje nahajališč zlata blizu današnjega Celovca leta 130 pr. n. št.Strabon IV. 208 je povečalo prepoznavnost rastoče kolonije, ki je kmalu postala pomemben kraj – ne le zaradi strateške vojaške lege, temveč tudi kot središče trgovine, zlasti s kmetijskimi pridelki in vinom. Vsaj v poznejšem obdobju je imela tudi obsežne obrate za izdelavo opeke.

Leta 90 pr. n. št. je prvotna latinska kolonija postala municipij, njeni prebivalci pa so bili vključeni v rimskim ljudstvom Velina. V Cicerovem času je bila v bližini meja carinskega območja Italije. Julij Cezar je mesto večkrat obiskal; v letih 59–58 pr. n. št. je v njegovi bližini postavil zimski tabor.

Rimsko cesarstvo Čeprav so Japodi v času Avgusta plenili po Akvileji, sta kasnejša povečana poseljenost in obilo donosnega dela mestu omogočila razvoj njegovih virov. Judovski obrtniki so razvili cvetočo trgovino s steklenimi izdelki. Obdelovali in izvažali so kovine iz Norika. Nadaljevala se je starodavna venetska trgovina z jantarjem iz baltskih dežel. Izvažali so vino, zlasti znamenito pucinum, uvažali pa oljčno olje iz province Afrika (Africa Proconsularis). Pomorsko se je razvilo pristanišče Aquae Gradatae (današnji Gradež). Na kopnem je bila Akvileja izhodišče več pomembnih cest, ki so vodile izven Italije v severovzhodni del cesarstva: cesta (Via Julia Augusta) prek Iuliuma Carnicuma (Zuglio) do Veldidene (današnji Wilten pri Innsbrucku), od katere se je odcepila cesta v Norik, ki je vodila prek Virunuma (Celovec) do Lauriaca (Lorch) ob Donavi; cesta, ki je prek Emone vodila v Panonijo in do Sirmiuma (Sremska Mitrovica); cesta do Tarsatice (blizu Reke) in Siscije (Sisak) ter cesta do Tergesta (Trst) in istrske obale.

V obdobju vladavine cesarja Avgusta postane Oglej glavno mesto - caput - regije Venetia et Histria. Začne se obdobje velikega razcveta mesta, ki postane eno glavnih trgovskih centrov v rimskem cesarstvu. Avgust je bil prvi izmed številnih cesarjev, ki so obiskali Akvilejo, zlasti med panonskima vojnama v letih 12–10 pr. n. št. V slednjem letu se je tam rodil Tiberijev sin, ki ga je imel z Julijo. Rimski pesnik Marcial je Akvilejo hvalil kot svoje želeno zatočišče in kraj počitka v starosti.Martial, Epigrams lib. 4, 25: Aemula Baianis Altini litora villis et Phaethontei conscia silva rogi, quaeque Antenoreo Dryadum pulcherrima Fauno nupsit ad Euganeos Sola puella lacus, et tu Ledaeo felix Aquileia Timauo, hic ubi septenas Cyllarus hausit aquas: uos eritis nostrae requies portusque senectae, si iuris fuerint otia nostra sui. http://www.thelatinlibrary.com/martial/mart4.shtml

Kar zadeva vero, je prebivalstvo sprejelo rimski panteon, čeprav je imel keltski bog sonca Belenus številne častilce. Judje so prakticirali svojo vero prednikov. Vojaki pa so prinesli bojevniški kult Mitre.

Med vojno proti Markomanom leta 167 je bilo mesto v težkem položaju; njegovo obzidje je bilo v času dolgotrajnega miru dotrajalo. Kljub temu je mesto doseglo vrhunec svojega razcveta, potem ko ga je Mark Avrelij leta 168 določil za glavno cesarsko utrdbo proti severnim in vzhodnim barbarom; kmalu zatem je štelo 100.000 prebivalcev. Leta 193 ga je obiskal Septimij Sever. Leta 238, ko se je mesto v sporu s cesarjem Maksiminom Tračanom postavilo na stran senata, so naglo obnovili obzidje; izkazalo se je za dovolj trdno, da je zdržalo večmesečno obleganje, vse dokler niso Maksimina umorili.

Pozna Antika Od leta 284 do 305, za časa cesarja Dioklecijana, je v mestu sedež guvernerja regije in poveljnika vojaške flote v Severnem Jadranu. V Ogleju je bila zgrajena cesarska palača, v kateri so po času Dioklecijana pogosto prebivali cesarji.

V 4. stoletju je Oglej ohranil svoj pomen. Konstantin je tam večkrat bival. Mesto je postalo pomorsko oporišče in sedež upravitelja province Venetia et Histria (corrector Venetiarum et Histriae). Ustanovljena je bila kovnica, ki je izdala veliko število kovancev.

Leta 313, po razglasitvi Milanskega edikta in z njim svobode za kristjane, se škof Teodor iz Ogleja udeleži Koncila v Arlesu in v Ogleju zgradi prvo cerkveno središče. Oglejski škof je pridobil naziv metropolitanskega nadškofa. Cerkveni zbor, ki je v mestu potekal leta 381, je bil le prvi v vrsti oglejskih koncilov, sklicanih skozi stoletja. Mesto je imelo pomembno vlogo tudi v spopadih med vladarji 4. stoletja. Leta 340 je bil v bližini ubit cesar Konstantin II., ko je vdrl na ozemlje svojega mlajšega brata Konstansa. Leta 361 cesar Julijan Odpadnik oblega mesto in preusmeri tok reke Nadiže. Leta 452 mesto uničijo Huni, ki jih vodi Atila, prebivalstvo se zateče na obalo in v Gradež. Tudi sedež škofije je bil začasno preseljen v Gradež.

Ob koncu 4. stoletja je Avzonij uvrstil Oglej na deveto mesto med velikimi mesti sveta; pred njim je navedel Rim, Konstantinopel, Kartagino, Antiohijo, Aleksandrijo, Trier, Mediolanum in Capuo. Vendar pa je takšen ugled mesto izpostavil nevarnosti; leta 401 sta ga oblegala Alarik in Vizigoti, pri čemer so nekateri prebivalci zbežali v bližnje lagune. Alarik ga je ponovno napadel leta 408. Atila je mesto napadel leta 452. Med tem vdorom sta Atila in njegovi Huni 18. julija mesto tako popolnoma uničila, da je bilo kasneje težko prepoznati njegovo prvotno lokacijo. Padec Ogleja je bil prvi v nizu Atilovih vdorov na rimsko ozemlje; sledila so mu mesta, kot sta Mediolanum in Ticinum. Rimski prebivalci so skupaj s prebivalci manjših krajev v okolici množično zbežali v lagune, kjer so postavili temelje mestu Benetke in bližnjemu Gradežu. Vendar si je Oglej (Aquileia) – čeprav precej oslabljen – opomogel in obstajal vse do vdora Langobardov leta 568; ti so ga leta 590 še drugič porušili. Medtem je patriarh pobegnil v otoško mesto Gradež (Grado), ki je bilo pod zaščito Bizantincev. Ko se je patriarh s sedežem v Gradežu leta 606 spravil z Rimom, so tisti, ki so vztrajali pri shizmi treh poglavij in zavračali drugi carigrajski koncil, v Ogleju izvolili svojega patriarha. Tako se je škofija dejansko razdelila na dva dela: na celinski oglejski patriarhat pod zaščito Langobardov ter na otoški oglejski patriarhat s sedežem v Gradežu, ki je užival zaščito ravenskega eksarhata in pozneje beneških dožev – ob tihem soglasju Langobardov. Linija patriarhov, izvoljenih v Ogleju, je v shizmi vztrajala do leta 699. Čeprav so ohranili naziv oglejskega patriarha, so svoj sedež najprej preselili v Cormons, pozneje pa v Čedad (Cividale).

Srednji vek Langobardski vojvode Furlanije so iz Cividaleja upravljali Oglej in okoliško celinsko ozemlje. Leta 774 je Karel Veliki osvojil langobardsko vojvodino in jo preoblikoval v frankovsko, za njenega vojvodo pa imenoval Erika Furlanskega. Leta 787 je Karel Veliki za novega oglejskega patriarha imenoval Pavlina II., duhovnika in učitelja slovnice na dvorni šoli. Kljub delitvi, pri kateri je bil severni del dodeljen v pastoralno skrb novoustanovljeni salzburški nadškofiji, je patriarhat ostal ena največjih škofij. Čeprav je Pavlin prebival predvsem v Cividaleju, je njegov naslednik Maksencij razmišljal o obnovi Ogleja; vendar projekt ni bil nikoli uresničen.

V času patriarha Maksencija je papež potrdil sklepe sinode v Mantovi, ki so priznavali prvenstvo oglejskega patriarha (s sedežem na celini) pred patriarhom iz Grada. Vendar pa so se razmere za Oglej kmalu poslabšale. Ruševine Ogleja so nenehno plenili zaradi gradbenega materiala, z zlomom karolinške države v 10. stoletju pa so prebivalci trpeli tudi zaradi vpadov Ogrov.