Zimski dvorec (rusko Зимний дворец, tr. Zimnij dvorec) je bil uradno prebivališče ruskih carjev od leta 1732 do 1917. Danes dvorec in njegova okolica tvorijo muzej Ermitaž. Stoji med Dvornim nabrežjem in Dvornim trgom v Sankt Peterburgu, poleg mesta prvega Zimskega dvorca Petra Velikega. Sedanja oziroma četrta stavba Zimskega dvorca je bila zgrajena in spreminjana skoraj neprekinjeno med letoma 1730 in 1837, ko jo je močno poškodoval požar in je bila takoj obnovljena. Številčenje zimskih dvorcev se razlikuje. Večina virov, uporabljenih pri pisanju te strani, se na današnjo palačo sklicuje kot na četrto. To je: Trezzini, 1711 (I); Mattarnovy, 1721 (II); Trezzini, 1727 (III) in Rastrelli, 1732 (IV). Vendar nekateri viri brunarice Petra Velikega ne štejejo za prvi dvorec, drugi pa Trezzinijevo obnovo iz leta 1727, eni pa obnovo leta 1837 štejejo za 5. zimski dvorec.[https://web.archive.org/web/20071126025206/http://spbcity.info/eng/content/view/44/30/ Nevihta v dvorcu leta 1917, kot je upodobljena v sovjetski propagandni umetnosti in filmu Oktober Sergeja Eisensteina iz leta 1927, je postala ikonični simbol ruske revolucije. Dvorec je bil zgrajen v monumentalnem obsegu, ki naj bi odražal moč in veličino carske Rusije. Iz dvorca je car Leta 1721 je car Peter Veliki prejel naslov carja od Upravnega senata. do konca 19. stoletja vladal več kot 22.400.000 kvadratnim kilometrom (skoraj 1/6 zemeljskega kopna) in več kot 125 milijonom ljudem. Oblikovali so ga mnogi arhitekti, predvsem Bartolomeo Rastrelli, v slogu petrovskega baroka. Zeleno-bel dvorec ima obliko podolgovatega pravokotnika, njegova glavna fasada pa je dolga 215 metrov in visoka 30 m. Izračunano je, da Zimski dvorec vsebuje 1886 vrat, 1945 oken, 1500 sob in 117 stopnišč. Po resnem požaru je obnovitev dvorca iz leta 1837 zunanjost pustila nespremenjeno, vendar so bili veliki deli notranjosti preoblikovani v različnih okusih in slogih, zaradi česar je dvorec opisan kot »dvorec 19. stoletja, ki ga je navdihnil model v rokoko slogu«.Budberg, p. 200.
Leta 1905 se je zgodil krvavi nedeljski pokol, ko so demonstranti krenili proti Zimskemu dvorcu, zato se je carska družina odločila živeti v bolj varni in osamljeni Aleksandrovi palači v Carskem selu in se vrnila v Zimski dvorec le za formalne in državne priložnosti. Po februarski revoluciji leta 1917 je bil dvorec kratek čas sedež ruske začasne vlade, ki jo je vodil Aleksander Kerenski. Kasneje istega leta je palačo napadel odred vojakov in mornarjev Rdeče armade - odločilni trenutek rojstva sovjetske države.
Zimski dvorec Petra Velikega (1711–1753)
Po vrnitvi z velikega potovanja leta 1698 je Peter I. Ruski začel politiko westernizacije in širitve, ki naj bi preoblikovala Rusko carstvo v glavno evropsko silo.Massie 1981, pp. 234–243 Ta politika se je kazala z opeko in malto z ustanovitvijo novega mesta, Sankt Peterburga, leta 1703. Kultura in oblikovanje novega mesta sta bila namenjena zavestnemu zavračanju tradicionalne ruske arhitekture, ki je bila pod vplivom Bizanca, kot je na primer takrat moderen moskovski barok, v prid klasično navdahnjene arhitekture, ki je prevladovala v velikih evropskih mestih. Car je načrtoval, da bo njegovo novo mesto zasnovano v flamskem renesančnem slogu, pozneje imenovanem petrovski barok in to je bil slog, ki ga je izbral za svoj nov dvorec v mestu. Prva kraljeva rezidenca na tem mestu je bila skromna brunarica, tedaj imenovana Domik Petra I., zgrajena leta 1704, in je bila obrnjena proti reki Nevi. Leta 1711 so jo prepeljali na Petrovsko Naberežne Peter's Quay on the St Petersburg Website, kjer stoji še danes. Na očiščenem mestu je med letoma 1711 in 1712 začel graditi večjo hišo. To hišo, ki se danes imenuje prvi Zimski dvorec, je zasnoval Domenico Trezzini.Swiss Architecture on the Neva. Trezzini, catalogue of works. 1711
18. stoletje je bilo obdobje velikega razvoja evropske kraljevske arhitekture, saj se je potreba po utrjenem bivanju postopoma zmanjševala. Ta postopek, ki se je začel v poznem 16. stoletju, je pospešeno nadomeščal gradove po močnejših evropskih državah v velike klasične dvorce. Eden najzgodnejših in najpomembnejših primerov je bila Versajska palača Ludvika XIV. V veliki meri dokončana leta 1710 je Versailles - s svojo velikostjo in sijajem - okrepil rivalstvo med evropskimi suvereni. Peter Veliki Ruski, ki si je želel promovirati vse zahodne koncepte, si je želel imeti sodobno palačo, kot njegovi kolegi vladarji. Vendar pa Peter, za razliko od nekaterih njegovih naslednikov, nikoli ni stremel h konkurenci Versaillesu.
Prvi Zimski dvorec je bila skromna stavba dveh glavnih nadstropij pod skrilasto streho. Zdi se, da se ga je Peter kmalu naveličal, saj je bila leta 1721 postavljena druga različica Zimskega dvorca pod vodstvom arhitekta Georga Mattarnovyja. Ta, čeprav še vedno zelo skromen v primerjavi s kraljevskimi dvorci v drugih evropskih prestolnicah, je bil v dveh nadstropjih nad zidanim pritličjem, osrednji pediment pa podprt s stebri. Tu je leta 1725 umrl Peter Veliki.
Zimski dvorec ni bil edini dvorec v nedokončanem mestu ali celo najbolj čudovita, saj je Peter svojim plemičem naročil, naj zgradijo kamnite stavbe in tam preživijo pol leta.Cowles, p. 49. To je bil nepriljubljen ukaz; Sankt Peterburg je bil ustanovljen na močvirju z malo sončne svetlobe in govorilo se je, da bo tam rastlo le zelje in repa. Za gorivo je bilo prepovedano sekati drevesa, zato je bila topla voda dovoljena le enkrat na teden. Le Petrova žena, carica Katarina, se je pretvarjala, da uživa življenje v novem mestu.
Kot rezultat suženjskega dela iz vsega carstva, je delo v mestu hitro napredovalo. Ocenjujejo, da je v dvajsetih letih med gradnjo mesta umrlo 200.000 ljudi. Takratni diplomat, ki je mesto označil za »kopico vasi, povezanih skupaj, kot kakšen nasad v Zahodni Indiji«, ga je le nekaj let pozneje označil za »čudo sveta, če upoštevamo njegove veličastne dvorce«.Hughes, p. 216. Nekatere nove stavbe v Petrovem ljubljenem flamskem baročnem slogu, kot sta Kikinova dvorana in Menšikova palač, še vedno stojijo.
Dvorec , 1725–1855
Po smrti Petra Velikega leta 1725 je bilo mesto Sankt Peterburg še vedno daleč od središča zahodne kulture in civilizacije, ki si ga je zamislil. Številni aristokrati, ki jih je car prisilil, da se naselijo v Sankt Peterburg, so odšli. Volkovi so ponoči pohajkovali po trgih, medtem ko so se nezadovoljni kmetje, uvoženi za izgradnjo carjevega novega mesta in baltske flote, pogosto upirali.
Petra I. je nasledila njegova vdova Katarina I., ki je vladal vse do svoje smrti leta 1727. Njo je nasledil vnuk Petra I., Peter II., ki je leta 1727 Mattarnovyjev dvorec močno povečal z arhitektom Domenicom Trezzinijem. Trezzini, ki je leta 1711 zasnoval Poletno palačo, je bil eden največjih zagovornikov petrovskega baročnega sloga, ki je zdaj popolnoma preoblikoval in razširil obstoječ Zimski Mattarnovyjev dvorec tako, da je ta postal le eden od dveh zaključnih paviljonov novega in tretjega Zimskega dvorca.
Leta 1728, kmalu po dokončanju tretjega dvorca, je carski dvor zapustil Sankt Peterburg in se preselil v Moskvo, Zimski dvorec pa je izgubil status glavne carske rezidence. Moskva je bila znova razglašena za glavno mesto, ki je bilo Sankt Peterburgu dodeljeno leta 1713. Po smrti Petra II. leta 1730 je prestol prešel na nečakinjo Petra I., Ano Ivanovno, kneginjo Courlandsko.
Ana (1730–1740) Nova carica je bolj skrbela za Sankt Peterburg kot njene predhodnice; znova je ustanovila carski dvor v Zimskem dvorcu in leta 1732 je Sankt Peterburg uradno zamenjal Moskvo kot prestolnica Rusije, položaj, ki ga je obdržal do leta 1918.
Carica je ob vrnitvi v Sankt Peterburg prezrla tretji Zimski dvorec in se nastanila v sosednji Apraksinovi palači. Leta 1732 je arhitektu Francescu Bartolomeu Rastrelliju naročila, naj v celoti obnovi in razširi Apraksinovo palačo, vključno z drugimi sosednjimi stavbami. Tako jedro četrtega in končnega Zimskega dvorca ni dvorec Petra Velikega, ampak dvorec generala admirala Fjodorja Matvejeviča Apraksina.
Carica Ana, čeprav je bila nepriljubljena in je veljala za »dolgočasno, grobo, debelo, ostro in zlobno« Cowles, p. 65., si je zaželela, da bi na svoj dvor vnesla bolj civiliziran in kultiviran zrak. Za svoje služabnike je zasnovala nove livreje in po naročilu sta medico in vodko zamenjala šampanjec in burgundec. Bojarjem je naročila, naj svoje navadno pohištvo zamenjajo z mahagonijem in ebenovino, medtem ko so njeni lastni okusi v notranjem dekorju vodili do toaletne mize iz trdnega zlata in stol z nočno posodo iz srebra, obloženega z rubini. Prav na takšnem ozadju veličastnosti in ekstravagantnosti je dala prvo žogo v na novo dokončano galerijo pri Zimskem dvorcu, ki je sredi ruske zime spominjala na oranžni gaj.Ward, pp. 93–94. Ta, četrta različica Zimskega dvorca, naj bi bil projekt arhitekta Rastrellija v času vladavine carice Ane.
Elizabeta (1741–1762) Otroka carja Ivana VI., ki je nasledil Ano leta 1740, je kmalu v brezčutnem državnem udaru nasledila velika kneginja Elizabeta, hči Petra Velikega. Nova carica Elizabeta, ki je skoraj vse pristojnosti prenesla na svoje favorite, si je privoščila življenje užitka, zaradi česar je dvor v Zimskem dvorcu pozneje ruski zgodovinar Vasilij Klučevski opisal kot kraj »pozlačenega hudomušja«.
V času Elizabetine vladavine je Rastrelli, ki še je vedno deloval na svojem prvotnem načrtu, leta 1753 zasnoval povsem novo shemo v kolosalnem merilu - sedanji Zimski dvorec. Hitro dokončanje dvorca je postala stvar časti za carico, ki ga je obravnavala kot simbol državnega prestiža. Dela na stavbi so se nadaljevala vse leto, tudi v najtežjih mesecih zime. Pomanjkanje ruskemu ljudstvu in vojski, ki ga je povzročila sedemletna vojna, ni smelo ovirati napredka. Za projekt je bilo dodeljenih 859.555 rubljev, kar je znesek, ki ga je zbral davek na gostilne v državni lasti. Čeprav so delavci zaslužili mesečno plačo v višini le enega rublja, so stroški projekta presegli proračun toliko, da je delo prenehalo zaradi pomanjkanja sredstev kljub caričini obsesivni želji po hitrem zaključku. Konec koncev so bili za financiranje dodatnih stroškov povišani davki na sol in alkohol, čeprav so bili ruski ljudje že obremenjeni z davki za plačilo vojne. Končni stroški so znašali 2.500.000 rubljev. Do leta 1759, tik pred Elizabetino smrtjo, se je Zimski dvorec zares vreden imena bližal koncu gradnje.
Katarina II. (1762–1796) Cesarica Elizabeta je nemško princeso Sophie Anhalt-Zerbst izbrala za nevesto svojega nečaka in naslednika Petra III. Poroka ni bila uspešna, vendar je bila ta princesa kot Katarina Velika povezana z Zimskim dvorcem. Leta 1762 je po državnem udaru, v katerem je bil umorjen njen mož, Katarina na balkonu Zimskega dvorca paradirala s sedemletnim sinom Pavlom pred navdušeno množico. Sina pa ni predstavljala kot novega in zakonitega vladarja Rusije; to čast si je uzurpirala sama.
Katarinino pokroviteljstvo arhitektov Ivana Starova in Giacoma Quarenghija je videlo povečanje in preoblikovanje dvorca. V tem času je bila operna hiša, ki je obstajala v jugozahodnem krilu dvorca, odstranjena, da bi zagotovila stanovanja za člane Katarinine družine. Leta 1790 je Quarenghi preoblikoval pet Rastrellijevih državnih sob, da bi ustvaril tri prostrane dvorane Nevsko enfilado (Envilada je v arhitekturi nabor sob, ki so formalno povezane med seboj). Katarina je bila odgovorna za tri velike sosednje dvorce, ki so jih skupaj poznali kot Ermitaž - ime, po katerem naj bi 150 let pozneje postal znan celoten kompleks, vključno z Zimskim dvorcem.
Katarino je navdušil francoski arhitekt Jean-Baptiste Vallin de la Mothe, ki je zasnoval Cesarsko akademijo umetnosti (tudi v Sankt Peterburgu) in mu naročila, naj v Zimski dvorec doda novo krilo. To je bilo mišljeno kot kraj umika od formalnosti in ceremonij dvora. Katarina ga je krstila kot Ermitaž, ime, ki ga je njena predhodnica carica Elizabeta uporabljala za opisovanje svojih zasebnih sob znotraj dvorca.