Viktorijini slapovi (tudi Mosi-oa-Tunya) so slapovi na reki Zambezi, na meji med Zambijo in Zimbabvejem. Slapovi so široki približno 1,7 km in visoki 108 m. Posebnost slapov se kaže zaradi ozke kotanjaste razpoke, kamor pada voda.
Škotski raziskovalec David Livingstone je slapove obiskal leta 1855 in jih poimenoval po kraljici Viktoriji, čeprav so jih domačini pred tem že poimenovali z izrazom Mosi-oa-Tunya, »dim, ki grmi«. Slapovi so razdeljeni med dva narodna parka: zambijski Narodni park Mosi-oa-Tunya in Narodni park Viktorijinih slapov države Zimbabve. So ena glavnih turističnih atrakcij južne Afrike in uvrščeni med naravne spomenike svetovne dediščine (UNESCO).
Viktorijini slapovi so tako po pretoku vode kot po obsegu mnogo večji kot severnoameriški Niagarski slapovi. Edini tekmec so jim južnoameriški Iguasujski slapovi, ki pa so razdeljeni v 270 (relativno) majhnih slapov. Viktorijini slapovi so glede na značilnost, da voda pada v eni sami kontinuirani vodni zavesi, največji slapovi v svetovnem merilu.
Poimenovanje David Livingstone, škotski misijonar in raziskovalec je verjel, da je bil prvi Evropejec, ki je 16. novembra 1855 videl Viktorijine slapove iz kraja, ki je zdaj znan kot Livingstonov otok, ki je ena od dveh kopenskih enot v sredini reke, takoj gorvodno od slapa na zambijski strani. Livingstone je poimenoval svoje odkritje v čast kraljici Viktoriji, avtohtono ime Mosi-oa-Tunya (dim, ki grmi) pa je tudi v skupni rabi. V bližini je Nacionalni park v Zambiji, ki se imenuje Mosi-oa-Tunya,National Parks and Nature Reserves of Zambia, World Institute for Conservation and Environment. saj se narodni park in mesto na zimbabvejski obali oba imenujeta Victoria Falls.National Parks and Nature Reserves of Zimbabwe, World Institute for Conservation and Environment . Unescov seznam svetovne dediščine uradno priznava tako ime.
Leta 2013 je vlada Zimbabveja razglasila svojo namero, da bo uradno preimenovala slap Mosi-oa-Tunya, vse v smislu kontinuitete z drugimi preimenovanji kot Harare (prej Salisbury) in Zimbabve (prej Rodezija).
Velikost Medtem ko ni niti največji niti najširši slap na svetu, je razvrščen kot največji na podlagi svoje širine 1.708 Southern Africa Places (2009). Victoria Falls. Retrieved on 2009-05-18 from Victoria Falls - South Africa Places metrov in višine 108 metrov, kar je največja dimenzija slapu na svetu. Viktorijini slapovi so približno dvakrat višji od Niagarskih slapov v Severni Ameriki in tudi več kot dvakrat širši od podkvastega dela Niagarskih slapov. V višino in širino se lahko merijo le z argentinsko brazilskimi Iguasujskimi slapovi.World Waterfalls Website accessed 1 March 2007 Oglejte si tabelo za primerjavo v nadaljevanju.
Na precejšnji razdalji gorvodno od slapov, reka Zambezi teče preko ravninskega bazalta v plitvi dolini, ki jo omejujejo nizki in oddaljeni peščenjakovi hribi. Rečni tok je poln številnih z drevesi pokritih otokov, katerih število se povečuje bolj kot se reka približuje slapovom. Tukaj ni gora, brežin ali globokih dolin; samo raven plato se razteza sto kilometrov na vse strani.
Slapovi padajo ob navpični steni, v polni širini reke, v eni višinski razliki v prečno brezno široko 1708 metrov, ki ga je vklesala voda vzdolž območja preloma v bazaltni planoti. Globina brezna, ki se imenuje prva soteska, se giblje od 80 metrov na zahodnem koncu do 108 metrov v centru. Edini izhod prve soteske je 110 metrov široka reža približno na dveh tretjinah poti čez širino slapa na zahodnem koncu, prek katerega se celotna količina reke izliva v sotesko Viktorijinih slapov.
Na vrhu slapov obstajata dva otoka, ki sta dovolj velika, da razdelita zaveso vode tudi pri polni poplavi: otok Boaruka (ali Kataraktov otok) v bližini zahodnega brega in Livingstonov otok v bližini sredine - točke, iz katere je Livingstone prvič zagledal slapove. Pri nižjem vodostaju dodatni otočki razdelijo zaveso vode v ločene vzporedne tokove. Glavni tokovi so poimenovani (iz Zimbabveja (zahodno) v Zambijo (vzhodno): Hudičev katarakt (imenovan tudi Leaping Water), Glavni slapovi, Mavrični slapovi (najvišji) in Vzhodni katarakt.
Reka Zambezi, gorvodno od slapov, doživlja deževno sezono od konca novembra do začetka aprila, ter suho sezono v preostalem delu leta. Letna sezona poplav reke je od februarja do maja z viškom v aprilu, ko se pršenje slapov navadno dvigne do višine več kot 400 metrov in je včasih celo dvakrat višje in je vidno do 48 km stran. Ob polni luni lahko v pršcu vidimo "moonbow" (mavrico). V sezoni pred poplavami je nemogoče videti vznožje slapov, saj je večina njihovega pročelja, in sprehod ob steni nasproti njega v nenehnem pršenju in zavito v meglice. Blizu roba klifa se pršenje dviga kot je obrnjen dež, še posebej na mostu Knife-Edge v Zambiji.
Ko se začne suha sezona, otočki na grebenu postanejo širši in številnejši, med septembrom in januarjem do polovice skalnato pročelje slapov lahko postane suho tako, da je mogoče videti dno prve soteske v večini njene dolžine. V tem času je možno (čeprav ne nujno varno), hoditi po nekaterih odsekih reke na grebenu. Možno je tudi, da se pride na dno Prve soteske na zimbabvejski strani. Minimalni pretok, ki se pojavi v novembru, je okoli desetine tistega v aprilu. To nihanje pretoka je večje od drugih velikih slapov, zato je letno povprečje pretoka Viktorijinih slapov nižje, kot bi bilo pričakovati na podlagi največjega pretoka.
Soteska
Celoten obseg reke Zambezi se prelije skozi 110 metrov široko Prvo sotesko z izstopom na razdalji približno 150 metrov, nato pa reka teče skozi niz cik-cak potekajočih sotesk. Ko reka vstopi v Drugo sotesko, naredi oster desni ovinek, kjer je izklesala globok bazen, ki se imenuje Boiling Pot ("kotel v katerem vre"). Dosegljiv je preko strme pešpoti iz zambijske strani in je širok približno 150 metrov. Njegova površina je gladka ob nizki vodi, ob visoki vodi pa nastanejo ogromni, počasni vrtinci in močne turbulence. Razni predmeti in ljudje, ki padejo čez rob, občasno tudi povodni konj ali krokodil, se pogosto pojavi v vrtincu ali ga naplavi na severovzhodnem koncu Druge soteske. Tukaj so leta 1910 našli trupla ge Moss in gospoda Orcharda, poškodovana od krokodilov, ko so dva kanuja prevrnili povodni konj, ki je padel v slap na Long Islandu.The Northern Rhodesia Journal online, B. L. Hunt: "Kalomo to Livingstone in 1907". Vol IV No 1 (1959) p16. Accessed 28 February 2007. Mr Moss and Mrs Orchard and the eight Lozi paddlers managed to swim to the island, one of the paddlers saving the Orchards' year-old baby.
Glavne soteske so: Prva soteska: tista, ko reka pade vanjo pri Viktorijinih slapovih Druga Soteska: (čeznjo je speljan most Victoria Falls), 250 m južno od slapov, 2,15 km dolga Tretja soteska: 600 m južno, 1,95 km dolga, ki vsebuje elektrarno Victoria Falls. Četrta soteska: 1,15 km južno, dolga 2,25 km Peta soteska: 2,55 km južno, 3,2 km dolga Soteska Songwe: 5,3 km južno, 3,3 km dolga, poimenovana po mali reki Songwe, ki prihaja iz severovzhoda in je najgloblja s 140 m; med mokro in suho sezono se višina do gladine vode razlikuje do 20 metrov.
Oblikovanje
Nedavno geološko zgodovino Viktorijinih slapov je mogoče videti v obliki korit pod slapovi. Bazaltna planota na kjer teče zgornji tok reke Zambezi ima številne velike razpoke, napolnjene s šibkejšim peščenjakom. Na področju sedanjega slapu največje razpoke tečejo približno od vzhoda proti zahoda (nekaj skoraj od severovzhoda proti jugozahodu), z manjšimi razpokami sever-jug, ki jih povezujejo.
Vsaj 100.000 let so se slapovi umikali proti toku skozi sotesko Batoka in spodkopavali s peščenjakom napolnjene razpoke in oblikovali soteske. Seveda je reka v bližini slapov tekla je od severa proti jugu, tako da je naredila velike razpoke vzhod-zahod po celotni širini, potem tekla nazaj skozi kratko razpoko sever-jug na naslednjo vzhod-zahod. Reka je padala v različnih obdobjih v različna brezna, ki zdaj tvorijo serijo močno cik-cak korito dolvodno od slapov.
Razen nekaterih suhih odsekov, od Druge do Pete in Songwe soteske vsaka predstavlja preteklo mesto slapov do časa, kjer so zdaj. Njihove velikosti kažejo, da niso doživele starosti najširšega slapa.
Slapovi so že začeli rezanje naslednje velike soteske, pri na eni strani globokem "Hudičevem kataraktu" (znan tudi kot "skakajoča voda"). To ni sicer ni razpoka sever-jug, ampak veliko bolj vzhodno-severovzhodna linija šibkosti, kjer se bo sčasoma oblikovala naslednja polna širina slapov.
Predkolonialna zgodovina Arheološka najdišča okolice slapov so dala kamnite artefakte izpred 3 milijonov let iz časa Homo habilisa, orodje izpred 50.000 let iz srednje kamene dobe in orožje, nakit in orodja za kopanje iz pozne kamene dobe (pred 10.000 in 2.000 let).United Nations Environment Programme: Protected Areas and World Heritage World Conservation Monitoring Centre . Website accessed 1 March 2007. Kojsanski lovci in nabiralci, ljudje iz te kamene dobe so uporabljali železne predmete in izpodrinili Bantujce plemena kot so južna Tonga ljudstva, znana kot Batoka / Tokalea, ki so imenovala slapove Shungu na mutitima. Ljudstvo Ndebele, kasnejši prišleki, so jih poimenovali aManz' aThunqayo in ljudstva Tswana in Makololo (čigar jezik uporabljajo ljudje Lozi), so jih imenovali Mosi-o-Tunya. Vsa ta imena v bistvu pomenijo »dim, ki grmi«.The Northern Rhodesia Journal online: "Native Name of Victoria Falls", Vol I No 6 pp68 (1952). Pridobljeno 28.2.2007.
Zemljevid iz okoli leta 1750, ki gaje narisal Jacques Nicolas Bellin za duhovnika Antoina Françoisa Prevosta d'Exilesa, kaže slapove kot "katarakte" in označuje naselje na severu Zambezija kot prijazno Portugalcem v tistem času. Še prej je karta južne Afrike Nicolasa de Fera iz leta 1715 slapove jasno označila v pravilnem položaju. Prav tako je prepredena z linijami, ki označujejo trgovske poti, katerim je sledil David Livingstone 140 let kasneje.
Prvi Evropejec, ki je videl slapove, je bil David Livingstone 17. novembra 1855, v času njegovega potovanja (1852-56) od zgornjega Zambezija do izliva reke. Slapovi so bili dobro znani lokalnim plemenom in pionirskim lovcem, ki so bili znani med njimi. Evropejci so bili skeptični glede njihovih poročil, saj so misli, da zaradi odsotnosti gora in dolin na planoti niso mogli nastati veliki slapovi.The Northern Rhodesia Journal online: "Native Name of Victoria Falls", Vol I No 4 pp80–82 (1951). Accessed February 28, 2007.Agter die Magalies"]: "Agter Die Magalies" B.K. de Beer, pp43–44 (1975) Postma Publications. Pridobljeno 1.9.2007.</ref>
Livingstone je povedal o slapovih še preden jih je dosegel ob reki, čez katero je veslal na majhen otok, ki zdaj nosi ime Livingstone Island v Zambiji. Navdušili so ga že slapovi Ngonye na zgornjem toku, vendar so bili na novo odkriti slapovi veliko bolj impresivni in jim dal angleško ime v čast kraljici Viktoriji. Slapove je opisal, "Nihče si ne more zamisliti lepote pogleda nobeni priči v Angliji Tega ni bilo nikoli prej videti v evropskih očeh;.. prizori so tako lepi, da so jih morali zreti angeli na svojih letih".