thumb|right|250px|Ferrarijevi dirkalniki vseh obdobij Korenine Formule 1 segajo v evropske dirke za Veliko nagrado, ki so se začele že v dvajsetih in tridesetih letih 20. stoletja. Ampak prava zgodovina Formule 1 se je začela leta 1946 s standardizacijo pravil s strani Fédération Internationale de l'Automobile (FIA).Tekmovanje za naslov svetovnega prvaka pa je sledilo v sezoni 1950. Zgodovina Formule 1 je tesno povezana z zgodovino sprememb tehničnih pravil v Formuli 1; (glej pravila Formule 1 za povzetek sprememb tehničnih pravil). Čeprav je bil naslov svetovnega prvaka vedno v ospredju tekmovanja, so se mnogo let prirejale tudi dirke, ki niso štele za naslov. Zaradi povečevanja stroškov tekmovanja, se je zadnja taka dirka, Race of Champions, odvijala v sezoni 1983. Nacionalna prvenstva so se prirejala v Južnoafriški republiki, Južnoafriška Formula 1, in Združenem kraljestvu, Britanska Formula 1, v šestdesetih in sedemdesetih letih.
Zgodnja leta
Formula 1 je bila prvič definirana leta 1946 s strani Commission Sportive Internationale (CSI), ki je del FIE, predhodnice FISE, kot prva enosedežna dirkaška kategorija v svetu motošporta. Najprej je bila znana kot Formula A, vendar je bilo ime Formula 1 zelo razširjeno in tudi postalo uradno leta 1950.
Na začetku je bila Formula večinoma definirana s prostornino motorja, na začetku 4,5 litra za navadne ali 1.5 litra za predvojne turbo motorje. Prva dirka po naznanitvi nove Formule 1 je bila v sezoni 1947 Velika nagrada Valentina 1. septembra v Turninu. Zmagal je Achille Varzi z Alfo Romeo 158 Alfetta, čeprav dirkalniki niso bili nič drugačni kot tisti, s katerimi so dirkali prej v sezoni. Prvenstva dirkačev in konstruktorjev niso uvedli istočasno. V zgodnjih letih je bilo približno 20 dirk od pozne pomladi do zgodnje jeseni v Evropi, čeprav niso imele vse dirke enako težo. Najboljši so bili italijanski dirkalniki, še posebej Alfa Romeo. Predvojni junaki, kot so bili Varzi, Jean-Pierre Wimille in Tazio Nuvolari so zaključevali kariere, medtem ko so se bili dirkači, kot sta Alberto Ascari in Juan Manuel Fangio, prebijali v ospredje.
Svetovno prvenstvo thumb|200px|Juan Manuel Fangio je pripeljal Alfo-Romeo 159 do naslova leta Glej sezono 1950, sezono 1951, sezono 1952, sezono 1953, sezono 1954, sezono 1955, sezono 1956 in sezono 1957. Leta 1950 je Fédération Internationale de l'Automobile (FIA) kot odgovor na leta 1948 uvedeno svetovno motociklistično prvenstvo, organizirala prvo uradno svetovno prvenstvo v Formuli 1 za dirkaški naslov s pravili Formule 1. Organizacija prvenstva, ki je vsebovalo šest pomembnih Velikih nagrad v Evropi in Indianapolis 500, je bila le formalizacija dogajanja na dirkah za Veliko nagrado v prejšnjih letih. Italijanska moštva Alfa Romeo, Ferrari in Maserati so bila v najboljšem položaju, da dominirajo prva leta prvenstva. Tekmovala so tudi nekateri nacionalni proizvajalci kot francoski Talbot ali britanski BRM, vendar manj uspešno. Tekmovalo pa so tudi številne privatne ekipe na lokalnih dirkah.
thumb|left|320px|Ferrari 125 F1, prvi Ferrarijev dirkalnik Formule 1 (1948-)
Alfa Romeo je bila dominantna v sezoni 1950, saj so zmagali na vseh dirkah v prvenstvu s predvojno Alfetto 158. Edina izjema je bil Indianapolis 500, ki je štel za prvenstvo, čeprav ni potekal po pravilih Formule 1 in z redko udeležbo evropskih moštev. Ta dirka ni bila nikoli pomembna za Formule 1 in je bila tudi izključena iz prvenstva po letu 1960. Nino Farina je osvojil premierni naslov, leta 1951 pa je postal prvak Juan Manuel Fangio z Alfo-Romeo 159, evolucijsko različico Alfe-Romeo 158. Motorji Alfetta so bili za svojo prostornino izjemno zmogljivi: Leta 1951 je motor 159 proizvajal okoli 420 BKM, a za ceno porabe goriva, ki je bila med 125 in 175 litri za 100 km. Enzo Ferrari, ki je dirkal z Alfettassimi pred vojno, je prvi uvidel da je 1,5 litrskim turbo motorjem odzvonilo: Kakršno koli povečanje moči, bi pomenilo težji tovor goriva ali izgubo časa v boksih zaradi dolivanja goriva. Za zadnje dirke v sezoni 1950 je Ferrari poslal svoj 1.5 litrski 125s turbo motor v muzej, in uporabil nov V12 4.5 litrski navadni 375s motor. S porabo okoli 35 litrov na 100 km, je 375s pomenil dobro konkurenco Alfettom proti koncu sezone 1951. Alfa Romeo se je odločila umakniti po zahtevi italijanske vlade po dragem oblikovanju novega avtomobila. Presenetljivo je Alfa Romeo nato sodelovala z zelo majhnim proračunom, zato je bila primorana uporabljati predvsem predvojne materiale in tehnologijo za dve sezoni. Na primer moštvo je osvojilo dva naslova z uporabo le devetih pred vojno zgrajenih motorjev.
Brez Alfe Romeo je postal Ferrari nepremagljiv. To je postavilo FIO v slab položaj, saj je že napovedala, da bodo takratna pravila veljala do leta 1954 in prihoda 2.5 litrskih motorjev. Zato je večina boljših proizvajalcev že delalo na dirkalnikih za prihodnja pravila, ne pa za dirkalnik, ki bi ga lahko uporabljali le dve leti. Rešitev je bila, da so za svetovno prvenstvo dve leti veljala pravila Formule 2. Kljub temu se je Ferrarijeva dominacija nadaljevala tudi z lahkimi 4-cilindričnimi 500s motorji, ki so omogočili italijanski legendi Albertu Ascariju osvojitev naslovov v sezoni 1952 in 1953. Ferrarijevi dirkalniki so v tem obdobju uspešno dirkali tudi na dirkah Formule 1, ki niso štele na prvenstvo in Formuli Libre. Ironično je bila v tem obdobju edina dirka prvenstva dovoljena za dirkalnike Formule 1 Indianapolis 500. Leta 1952 je Ferrari pripeljal 4 dirkalnike Formule 1 375s s Albertom Ascarijem kot glavnim dirkačem, a brez vidnejšega uspeha.
Če ne štejemo dirke za 500 milj Indianapolisa, je bilo svetovno prvenstvo Formule 1 popolnoma evropsko do leta 1953, ko se je sezona začela v Argentini. Od takrat je bila vedno vsaj ena dirka izven Evrope.
thumb|250px|Fangio z dirkalnikom Mercedes-Benz W196 (1954 - 1955) Kot načrtovano, se je svetovno prvenstvo vrnilo pod pravila Formule 1 v sezoni 1954 s 2,5 litrskimi motorji. Z njimi sta prvič vstopila v Formulo 1 Lancia in Mercedes-Benz in takoj najela takratna najboljša dirkača, Lancia Ascarija ter Mercedes Fangia. Z uporabo desmodromičnih ventilov, vbrizgavanjem goriva, magneziju, drugih vlitih eksotičnih delov in ostalih naprednih komponent, je novi Mercedes začel sezono 1954 s najboljšim štartnim položajem na Veliki nagradi de l'ACF" v Reims-Gueux s prvim krogom preko 200 km/h v Formuli 1 ter nato z zmago v dvoboju z drugim Mercedesovim dirkačem Karlom Klingom, ki je končal kot drugi.
Mercedesi so dominirali naslednji dve sezoni z Fangiom, ki je zmagal vse dirke razen treh. Kljub temu pa je Mercedes po koncu sezone 1955 izginil tako hitro, kot se je pojavil. Prikazali so superiornost svoje tehnologije, ampak nesreča enega njihovih športnih dirkalnikov na dirki 24 ur Le Mansa, ki je ubila 83 ljudi, je bila ključni faktor odločitve. Mercedes se ni vrnil v Formulo 1 naslednjih štirideset let. Po Le Mansu so bile odpovedane preostale tri dirke za Veliko nagrado.
Na Veliki nagradi Monaka se je pripetila spektakularna nesreča, ko sta Ascari in Lancia po zgrešeni šikani zgrmela v morje. Ascarija so rešili in izgledalo je, da je ostal nepoškodovan. Ampak obstajal je dvom na neopažene notranje poškodbe, ko se je le štiri dni kasneje Ascari smrtno ponesrečil na testiranjih športnega dirkalnika v Monzi. Po tej nesreči je Lancia po zgledu Mercedesa zapustila Formulo 1, motorje, dirkalnike, podatke in tehnologijo pa predala Ferrariju.
V sezoni 1956 je Fangio vnolčil Ferrari obogaten z Lancianimi deli in osvojil svoj četrti naslov. Že v naslednji sezoni 1956 pa je z Meseratijem osvojil še svoj peti naslov, rekord ki je ostal nepremagan 46 let.
Revolucija - motor zadaj Glej sezono 1958, sezono 1959, sezono 1960 in sezono 1961
S Fangiovo upokojitvijo je Mike Hawthorn s Ferrarijem v sezoni 1958 osvojil dirkaški naslov ter tako postal prvi angleški dirkač z naslovom. britansko moštvo Vanwall je osvojilo konstruktorski naslov v sezoni 1958, vendar uničilo možnosti za dirkaški naslov s tem, ko so si moštveni dirkači kradli točke med sabo. Moss, je kljub več zmagam od Hawthorna, izgubil naslov za točko. Jack Brabham je zaključil prvo desetletje Formule 1 z naslovom v sezoni 1959.
1958 je bila še ena prelomnica za Formulo 1. Stirling Moss je zmagal Veliko nagrado Argentine s Cooperjem privatne ekipe Roba Walkerja z 2 litrskim motorjem Coventry-Climax Straight-4. To je bila prva zmaga za dirkalnik z motorjem pritrjenim za dirkačem v Formuli 1. Naslednjo dirko za Veliko nagrado Monaka je spet zmagal isti Cooper, ki ga je tokrat vozil Maurice Trintignant. Copperji so bili z nizko zmogljivimi motorji outsiderji leta 1958, a ko so zgradili nov 2.5 litrski Coventry-Climax motor, so dominirali v Formuli 1 dve leti, ko sta se za zmage borili le uradno moštvo Copper in moštvo Roba Walkerja. Medtem ko sta ostali britanski moštvi Lotus in BRM tudi prestavili motorje zadaj, je Enzo Ferrari vztrajal pri konzervativnem pogledu »Konji naj potiskajo dirkalnik, ne porivajo«. Avstralec Jack Brabham je osvojil svoja prva dva naslova od treh v majhnih britanskih dirkalnikih, zadnja dva z 2.5 litrskim dirkalnikom.
V sezoni 1958 je prvič vozila dirkalnik Formule 1 na dirki ženska Maria Teresa de Filippis za privatno ekipo Maserati na Veliki nagradi Belgije.
right|thumb|280px|Stirling Moss na Veliki nagradi Nemčije v sezoni 1961 Motorna revolucija je naredila še en potencialno dober dirkalnik zastarel. Ferguson P99 s motorjem spredaj in pogonom na vsa štiri kolesa je dirkal v Britanski Formuli 1 v letu 1961 in zmagal na dirki Oulton Park Gold Cup, ki pa ni štela za naslov. Toda bil je pretežek za kosanje z novo vrsto dirkalnikov.
V sezoni 1961 z zmanjšanjem prostornine motorja na 1,5 litra želeli zmanjšati hitrosti dirkalnikov, kar je obveljalo naslednjih pet sezon. Ferrari bi lahko uporabil že preizkušen motor V6, ki so ga uporabljali v Formuli 2, vendar so želeli narediti korak naprej z zelo sofisticiranim dirkalnikom z 120° V6 motorjem. To je vodilo v dominanco Ferrarija 1961, saj so imele Britanska moštva težave sestaviti primeren motor.
V petdesetih in šestdesetih letih 20. stoletja je bilo svetovno prvenstvo Formule 1 le vrh ledene gora, kar zadeva dirke po pravilih Formule 1. Število dirk po pravilih Formule 1 je ostalo približno enako kot pred uvedbo svetovnega prvenstva. Mnoge slavne dirke kot sta bili Veliki nagradi Pauja in Syracuseja ter Oulton Park Gold Cup niso spadale pod svetovno prvenstvo, vendar so vseeno privabljale najboljše dirkače in moštva.
Pojav tehnologije Glej sezono 1962, sezono 1963, sezono 1964, sezono 1965, sezono 1966 in sezono 1967.
thumb|200px|John Surtees (Ferrari) na Veliki nagradi Velike Britanije 1964
V sezoni 1962 je Lotus nastopal z dirkalnikom Lotus 25, ki je imel nov motor Coventry-Climax FWMV V8. Dirkalnik je imel aluminijasto šasijo narejeno iz enega kosa, kar se je izkazalo za največji tehnološki preboj po prestavitvi motorjev nazaj, vendar Lotus je bil na začetku nezanesljiv. Jim Clark je sezono zaključil na drugem mestu za Grahamom Hillom z BRMom.
Vendar takoj ko so popravili zanesljivost dirkalnika in motorja, se je začela era Lotusa in s tem tudi Jima Clarka. Clark je osvojil dva naslova v treh letih, v sezonah in , ko je postal tudi edini svetovni prvak v zgodovini Formule 1, ki je isto letos osvojil naslov prvaka in dirko 500 milj Indianapolisa. Za sezono 1964 je Lotus naredil nov dirkalnik Lotus 33, Ferrari pa je vložil velik tehnološki in finančni napor za osvojitev naslova prvaka. Tako so v sezoni uporabili kar tri različne motorje, že obstoječega V6, V8 in flat-12, medtem ko je imel Lotus spet težave z zanesljivostjo. Naslov je osvojil John Surtees s Ferrarijem. S tem pa je Surtees postal edini dirkač v zgodovini, ki je osvojil naslov svetovnega prvaka tako v avtomobilistični in motociklistični seriji.
V sezoni 1966 so pravila zopet omogočila močnejše motorje, 3.0 litrske navadne ali 1.5 litrske turbo, zato je bila ta sezona prehodna za večino ekip.