Pákistan, uradno Íslamska repúblika Pákistan () je država v Južni Aziji. Na jugozahodu meji na Iran, na zahodu na Afganistan, na severu na Ljudsko republiko Kitajsko in na vzhodu na Indijo. Na jugu si Pakistan deli obalo Arabskega morja, ki je del Indijskega oceana.
Država Pakistan je bila ustanovljena leta 1947 iz večinsko muslimanskih delov Britanske Indije, medtem ko so bila območja s hindujskim ali drugim večinskim prebivalstvom in večina pretežno muslimanskega Kašmirja vključena v današnjo Indijo. Leta 1956 se je Pakistan razglasil za prvo islamsko republiko na svetu. Nekdanji del Vzhodnega Pakistana je bil neodvisen kot Bangladeš od bangladeške vojne leta 1971. Za novejšo zgodovino Pakistana je značilen predvsem spor z Indijo glede regije Kašmir (Kašmirski konflikt).
Pakistan pesti kronična nestabilnost. Etno-verski konflikti, terorizem, avtoritarizem, kršitve človekovih pravic in korupcija so problemi v državi. Diskriminacija žensk in verskih manjšin velja za posebej resno. Država ima naraščajoči srednji razred, a je še vedno ena najrevnejših in gospodarsko najmanj razvitih držav v Aziji. Hkrati ima jedrsko orožje in ima šesto največjo vojsko na svetu. V indeksu človekovega razvoja je Pakistan uvrščen med slabo razvite in zaseda 161. mesto (od leta 2022).
Zgodovina Regionalna zgodovina do nastanka Pakistana thumb|Kamnita figura iz indske kulture iz Mohendžo-daro interpretirana kot »kralj-duhovnik«
Čeprav je bilo ozemlje današnjega Pakistana – države s tem imenom do osamosvojitve leta 1947 nikoli ni bilo – pogosto le tranzitno območje za osvajalce Indijske podceline ali obrobje velikih indijskih imperijev, je v starih časih tvorilo osrčje indske civilizacije, ene najzgodnejših civilizacij na zemlji z visoko razvitim poljedelstvom in obrtjo, urbanističnim načrtovanjem, razvejano trgovsko mrežo, napredno znanostjo in lastno, še nedešifrirano pisavo (indska pisava). Začetek Indske civilizacije sega v sredino 3. tisočletja pr. n. št. Njen propad je bil verjetno okoli leta 1800 pr. n. št. Razlogi za to niso jasni. Indska civilizacija se je razširila po Indskem nižavju in njegovih pritokov v Sindu in Pandžabu do severozahodne Indije in Gudžarata. Odkritih je bilo na stotine starodavnih naselbin in mest, med katerimi sta najpomembnejši Harapa v Pandžabu in Mohendžo-daro v Sindu.
Okoli sredine 2. tisočletja pr. n. št. so Arijci iz Srednje Azije vdrli v Pakistan. Oblikovali so vedsko kulturo in hinduizem. Budizem se je razširil v 4. stoletju pred našim štetjem, po napredovanju Aleksandra Velikega pa se je leta 326 pred našim štetjem razširil v porečje Inda, pomešan z grško kulturo, in se oblikuje grški-budizem. Slednji so prispeli v 1. in 2. stoletju pr. n. št. v kraljestvu Gandara na ozemlju današnjega Afganistana in severozahodnega Pakistana. V pozni antiki je Pakistan pripadal Kušanskemu in Guptskemu imperiju
Ozemlje današnjega Pakistana je prišlo v stik z islamom že v zgodnjem 8. stoletju, ko so Arabci leta 712 pod Mohamedom ibn al-Kasimom osvojili dolino Inda. Stoletja je meja med islamskim svetom in indijskim kulturnim območjem potekala vzhodno od Inda. Pandžab je sprva ostal zunaj muslimanskega vpliva. Šele okoli leta 1000 je turška dinastija Gaznavidov razširila svoj imperij na ves Pakistan in dele severne Indije. Do zgodnjega 19. stoletja je bil Pakistan del različnih islamskih imperijev, vključno s tistimi perzijskih Guridov (12. in 13. stoletje), severnoindijskim sultanom (13. in 14. stoletje) in Moguli (16. do 18. stoletje) ter afganistanska dinastija Durrani (18. in 19. stoletje).
Leta 1843 je Britanska vzhodnoindijska družba osvojila Sind, šest let kasneje pa si je podredila tudi Pandžab, kjer so prevladovali Sikhi. S tem se je začela 100-letna pripadnost Pakistana britanskemu kolonialnemu imperiju. Leta 1858 so britanske posesti v Indiji postale neposredna last krone.
Zgodovina nastanka in delitve Britanske Indije Indijsko gibanje za neodvisnost se je oblikovalo leta 1885 z ustanovitvijo Indijskega nacionalnega kongresa. Vseindijska muslimanska liga je bila ustanovljena leta 1906 kot protipostavka kongresu, v katerem so prevladovali hindujci. Šele potem, ko je več poskusov iskanja kompromisa s kongresom in ohranitve muslimanskega vpliva v 1930-ih propadlo, je vodja Muslimanske lige Ali Džinah mobiliziral večino indijskih muslimanov za lastno državo (teorija dveh narodov). Pogled, da se islam vidi kot posebnost pri oblikovanju države in da se mu pripisuje večji politični pomen, se je zato razvil precej pozno. Medtem ko so zahodno usmerjeni, izobraženi srednji razred, veleposestniki in tudi podeželsko prebivalstvo podpirali zahtevo po ustanovitvi Pakistana, so nekateri konservativni verski učenjaki ostali na distanci. Poleg tega je velik del Paštunov zagovarjal nerazdeljeno Indijo. Kljub temu je leta 1940 sprejeta lahorska resolucija dokončno odločila o ustanovitvi neodvisne muslimanske države v Indiji. Diplomat sir Muhammad Zafrullah Kan je zastopal Indijo v Društvu narodov in predstavil stališče Muslimanske lige v korist Pakistana Radcliffovi komisiji za mejo, malo pred delitvijo Indije julija 1947 in zagovarjal pravično razmejitev meje.Artikel über die Rede von Sir Zafrullah Khan über die Palästina-Frage
Leta 1937 so ženske dobile volilno pravico na državni ravni, vendar je bila ta vezana na sposobnost branja in pisanja ter na dohodek in plačevanje davkov. Leta 1946 je bilo na prvih volitvah v skladu z zakonom o indijski vladi iz leta 1919 ženskam dovoljeno glasovati pod določenimi pogoji. Pogoji so veljali le za zelo malo žensk. Šaista Suhravardi Ikramula je bil izvoljen v Združeno ustavodajno skupščino Indije leta 1946, preden se je Pakistan odcepil. Vendar pa je zaradi nenehnih sporov Muslimanska liga odredila, da njeni člani ne smejo zasesti sedežev v skupščini.Mart Martin: The Almanac of Women and Minorities in World Politics. Westview Press Boulder, Colorado, 2000, S. 296. Leta 1947 sta bila Šaista Suhravardi Ikramula in Džahanara Šah Navaz izvoljena v nacionalni parlament.
Zgodovina od osamosvojitve Ustanovitev države Država Pakistan je nastala 14. avgusta 1947 iz pretežno muslimanskih delov Britanske Indije]g. Zaradi delitve Indije je več kot štiri milijone muslimanov zapustilo današnjo Indijo, medtem ko je približno sedem milijonov hindujcev in sikhov zapustilo Pakistan. Menijo, da je v nasilnih dejanjih in stiskah med begom izgubilo življenje do 750.000 ljudi.
Po razdelitvi je bil Pakistan sestavljen iz dveh delov države, Zahodnega in Vzhodnega Pakistana, ki sta oddaljena približno 1500 kilometrov. Zahodni Pakistan je identičen današnji Islamski republiki Pakistan. Vzhodni Pakistan je sestavljal vzhodni, pretežno muslimanski del nekdanjega britanskega indijskega predsedstva Bengal, ki je kasneje razglasil neodvisnost kot Bangladeš. Vendar pa je bilo sporno, ali je kneževska država Kašmir pripadala Indiji ali Pakistanu. Razen večinsko hindujskega območja okoli Džamuja in večinsko budističnega Ladaka je bilo prebivalstvo države pretežno muslimansko. Vendar je bila vladajoča dinastija hindujska, zato se princ sprva ni želel odločiti in se je kasneje pridružil Indiji. Vendar pa je Pakistan pridobil nadzor nad zahodnimi in severnimi deli te regije. Obe državi zahtevata ves Kašmir kot svoje ozemlje, plebiscit, ki so ga predlagali Združeni narodi, pa ni nikoli potekal. Kašmirski konflikt je vse od takrat oblikoval odnos med državama.
Po osamosvojitvi avgusta 1947 je zakon o indijski vladi iz leta 1935 postal pakistanska ustava. Na podlagi tega so nekatere ženske lahko sodelovale na pokrajinskih in državnih volitvah.
Zahodni in Vzhodni Pakistan pod vojaškim režimom thumb|Lokacija zahodnega in vzhodnega Pakistana (1971) v Aziji
Leta 1948 je umrl Muhammad Ali Jinnah, oče novoustanovljene države Pakistan.
Med posvetovanji o novi ustavi v 1950-ih je bilo predlagano, da bi vsi moški dobili volilno pravico, vendar le izobražene ženske. 23. marca 1956 je bila sprejeta prva pakistanska ustava, ki je določala splošno volilno pravico in volilno pravico za odrasle, stare 21 let in več, na vseh ravneh, če so v državi živeli šest mesecev.June Hannam, Mitzi Auchterlonie, Katherine Holden: International Encyclopedia of Women’s Suffrage. ABC-Clio, Santa Barbara, Denver, Oxford 2000, ISBN 1-57607-064-6, S. 221–222. Leta 1956 je bila ženskam prvič v celoti in v enakem obsegu podeljena volilna pravica kot moškim.Robin Morgan: Sisterhood is Global: The International Women’s Movement Anthology. New York: Anchor Press/Doubleday, 1984, S. 525. Vendar po tej ustavi ni bilo volitev zaradi težav med civilno in vojaško oblastjo.
8. septembra 1958 je Oman predal eksklavo Gvadar Pakistanu, potem ko je Aga Kan III. plačal tri milijone funtov. Nestanovitne politične razmere so 27. oktobra 1958 pripeljale do prvega vojaškega udara pod vodstvom generala Muhammeda Ajuba Kana, kar je pomenilo prelomnico v zgodovini države. Od takrat so vojaške diktature vedno znova odločale o usodi Pakistana. Režimu Ajub Kana je leta 1969 sledila vlada generala Agha Muhammada Jahja Kana.
Poleg tega je bila mlada država že na začetku pred interno preizkušnjo. Velika razdalja med obema deloma države, Zahodnim in Vzhodnim Pakistanom, ni oteževala le državne in gospodarske ureditve, temveč tudi nastanek skupne nacionalne identitete. Kljub poudarku na verski enotnosti, izraženi v ustavi iz leta 1956, s katero je Pakistan postal prva islamska republika na svetu, sta bengalski jezik in kultura ostala sestavni del identitete vzhodnega Pakistana. Temu je bila dodana neenakomerna porazdelitev gospodarskih virov in politične moči. Vlada v Karačiju v Zahodnem Pakistanu in od leta 1958 v Islamabadu - prestolnici, ustanovljeni posebej za novo državo - je oddaljeni Vzhodni Pakistan postavila v slabši položaj tako pri razdeljevanju državnih sredstev kot pri dodeljevanju vodilnih položajev v upravi in oboroženih silah. Ko je separatistična Avami Liga, ki je že leta 1954 zamenjala Muslimansko ligo kot najmočnejša politična sila v Vzhodnem Pakistanu, delno pod vplivom posledic ciklona novembra 1970, na volitvah decembra 1970 zmagala v skoraj vseh vzhodnopakistanskih volilnih okrožjih in tako absolutno večino v vsepakistanskem parlamentu, je predsednik Muhammad Jahja Kan razglasil volitve za neveljavne, prepovedal ligo Avami in zajel njene voditelje. Posledično je prišlo do nemirov, ki so dosegli vrhunec v genocidu v Vzhodnem Pakistanu in vzhodnopakistanski vojni za neodvisnost. Decembra 1971 je Vzhodni Pakistan razglasil neodvisnost kot Bangladeš.
Zunanjepolitično je bil Pakistan ves čas v senci svoje večje in močnejše sosede Indije, s katero je od leta 1947 vodil tri vojne, od tega dve zaradi Kašmirja, ki si ga lastita obe strani. Niti prva indo-pakistanska vojna od 1947 do 1949 niti druga indo-pakistanska vojna leta 1965 nista spremenili ničesar o spornem statusu Kašmirja. Leta 1971 je Indija posredovala v bangladeški vojni na strani gibanja za neodvisnost Vzhodnega Pakistana. Leta 1999 je prišlo do še enega oboroženega spopada zaradi Kašmirja, vendar je bil omejen na majhno geografsko območje. Indija in Pakistan uradno nista bila v vojni, vendar se spopad imenuje kargilska vojna zaradi več sto smrti v nekaj tednih in uporabe težke vojaške opreme.