Iran, uradno Islamska republika Iran (IRI), v preteklosti poznan tudi kot Perzija je država v Zahodni Aziji. Na severozahodu meji na Turčijo, na zahodu na Irak, na severu na Azerbajdžan, Armenijo, Kaspijsko jezero in Turkmenistan, na vzhodu na Afganistan, na jugovzhodu na Pakistan in na jugu na Omanski in Perzijski zaliv. Iran se s skoraj 90 milijoni prebivalcev večinoma perzijskega etničnega ozadja na območju 1.648.195 km2 uvršča na 17. mesto na svetu tako po geografski velikosti kot po številu prebivalcev. Je šesta največja država v Aziji in ena najbolj goratih držav na svetu. Iran je uradno islamska republika in ima večinsko muslimansko prebivalstvo. Država je razdeljena na pet regij z 31 pokrajinami. Teheran je glavno mesto, največje mesto in finančno središče države.
Kot zibelka civilizacije, je Iran naseljen že od mlajšega paleolitika. Kot državo ga je prvič združil Dejok v sedmem stoletju pred našim štetjem, svoj ozemeljski vrh pa je dosegel v šestem stoletju pred našim štetjem, ko je Kir Veliki ustanovil Ahemenidsko cesarstvo, eno največjih v antični zgodovini. Aleksander Veliki je cesarstvo osvojil v četrtem stoletju pred našim štetjem. Iranski upor je v tretjem stoletju pred našim štetjem osvobodil državo in privedel do ustanovitve Partskega cesarstva, čemur je v tretjem stoletju našega štetja sledilo Sasanidsko cesarstvo. Antični Iran je bil eden izmed najbolj zgodnjih mest, kjer so je razvila pisava, kmetijstvo, urbanizacija, religija in centralna vlada. V sedmem stoletju našega štetja so regijo osvojili muslimani, kar je privedlo do islamizacije Irana. Razcvet književnosti, filozofije, matematike, medicine, astronomije in umetnosti so postali glavni elementi iranske civilizacije v času islamske zlate dobe. Vrsta iranskih muslimanskih dinastij je končala arabsko vladavino, oživila perzijski jezik in vladala državi do seldžuških in mongolskih osvajanj v 11. do 14. stoletju.
V 16. stoletju so domači Safavidi ponovno vzpostavili enotno iransko državo, katere uradna vera je bil dvanajstiški šiizem. V času afšaridskega cesarstva v 18. stoletju je bil Iran vodilna svetovna sila, čeprav je v 19. stoletju zaradi spopadov z Ruskim cesarstvom izgubil precej ozemlja. V začetku 20. stoletja je prišlo do perzijske ustavne revolucije in vzpostavitve dinastije Pahlavi. Poskusi Mohameda Mosadeka, da bi nacionaliziral naftno industrijo, so leta 1953 privedli do anglo-ameriškega državnega udara. Po iranski revoluciji je bila leta 1979 monarhija strmoglavljena, Islamsko republiko Iran pa je ustanovil Ruholah Homeini, ki je postal prvi vrhovni voditelj države. Leta 1980 je Irak napadel Iran in sprožil osemletno iransko-iraško vojno, ki se je končala s premirjem.
Iran je uradno urejen kot unitarna islamska republika s predsedniškim sistemom, najvišjo oblast pa ima vrhovni voditelj. Vlada je avtoritarna in je deležna številnih kritik zaradi velikih kršitev človekovih pravic in državljanskih svoboščin. Iran je pomembna regionalna sila zaradi velikih zalog fosilnih goriv, vključno z drugo največjo zalogo zemeljskega plina na svetu in tretjo največjo dokazano zalogo nafte, geopolitično pomembne lege, vojaških zmogljivosti, kulturne hegemonije, regionalnega vpliva in vloge svetovnega središča šiitskega islama. Iransko gospodarstvo je 19. največje na svetu po pariteti kupne moči. Iran je aktiven in ustanovni član Združenih narodov, Organizacije islamske konference (OIC), Organizacije držav izvoznic (OPEC), Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (ECO), Gibanja neuvrščenih (NAM), Šanghajske organizacije za sodelovanje (SCO) in skupine BRICS. V Iranu se nahaja 28 Unescovih spomenikov svetovne dediščine, kar Iran uvršča na 10. mesto na svetu, in na 5. mesto na svetu po nesnovni kulturni dediščini ali človeških zakladih.
Geografija
Iran meji na sedem držav: na zahodu in severozahodu na Irak (dolžina meje 1609 km), Turčijo (511 km), Azerbajdžan (800 km) in Armenijo (48 km), na severovzhodu in vzhodu na Turkmenistan (1205 km) in vzhodu in jugovzhodu na Afganistan (945 km) in Pakistan (978 km). Na severu Irana leži 756 km dolga obala Kaspijskega jezera (največje jezero na svetu). Na jugu in jugozahodu ima 2.045 km dolgo obalo v Omanskem zalivu in Perzijskem zalivu, ki ju loči Hormuška ožina. Na tej za nafto pomembni transportni poti ležita, pri kraju Bandar Abbas, otoka Qeschm in Hormuz, oddaljena od Arabskega polotoka (Oman in Združeni arabski emirati) le 50 kilometrov.
Najsevernejša točka Irana se nahaja na 39° 47' severne zemljepisne širine in se je na približno isti zemljepisni širini kot Palma de Mallorca (Španija). Najjužnejša točka se nahaja na 25° severne zemljepisne širine in se je na približno isti zemljepisni širini kot Doha (Katar). Najzahodnejša točka se nahaja na 44° 02' vzhodne zemljepisne dolžine (približno kot Bagdad - Irak). Vzhodna točka se nahaja na 63° 20' vzhodne zemljepisne dolžine ali tako kot Herat (Afganistan).
Iran je gorata dežela in obsega večji del Iranskega višavja. Od SV proti V se odcepita dve mlado nagubani gorstvi: 900 km dolg Elburs (Kũhhã-ye-Albroz z najvišjim vrhom Damãvand, 5670 m, ugasli vulkan) in vzhodno Kopet Dag (Koppe Dãg), na jugu leži gorovje Zagros (Kũhhã-ye-Zagros z najvišjim vrhom Zard Kũh, 4548 m). Gorski hrbti ležijo v smeri SZ–JV, vmes so doline in nekaj kotlin.
Iransko višavje s poprečno nmv. okoli 1200 m obsega velike puščavske kotline, napolnjene z rečnimi naplavinami, na vzhodu pa so slane puščave Dasht-e Kavĩr in Dasht-e Lũt. Zaradi geoloških pogojev se pogosto pojavljajo potresi.
Ob obali Kaspijskega jezera so reke iz Elbrusa nasule 500 km dolgo in več kilometrov široko delno zamočvirjeno ravnino.
Ravnina Huzistan ob vznožju Zagrosa je najvzhodnejši del Mezopotamije.
Večina rek v Iranu ne odteče v morje. Ko pritečejo z gora, presahnejo v rečnih naplavinah in slanih jezerih. Pritoki Kaspijskega jezera imajo dovolj vode vse leto. Največja iranska reka Karun (Rũd-e Kãrũn) je dolga 890 km in teče v območju Huzistana ter se izliva v Šațț al-'Arab. Iran ima tudi več slanih jezer, med njimi zelo veliko na severozahodu države, 4868 km², Urmijsko jezero.
Podnebje Podnebje v Iranu je suho subtropsko. Puščavsko s hladnimi zimami in vročimi poletji na vzhodu. Ob Kaspijskem jezeru je vlažno subtropsko. Tukaj je tudi največ padavin, do 1200 mm. Sicer je padavin malo, manj kot 200 mm v nižinah, do 300 mm v višavju.
Tla, rastlinstvo in živalstvo Na dnu mnogih kotlin prevladujejo slana tla, ki so nerodovitna, gorska pobočja so kamnita. Rodovitna tla so v glavnem na rečnih naplavinah v dnu dolin in ob obali Kaspijskega jezera. Večina Irana (53 %) je prekrita z rjavimi puščavskimi tlemi. 27 % je pašnikov, 10 % je obdelane zemlje (75.620 km² se namakajo), 11 % je gozd, ki je prekomerno izkoriščan. Večina gozdov se nahaja med gorovjem Elburs in Kaspijskim jezerom. Prevladujejo listavci, nekaj je tudi endemičnih vrst (npr. Parrotia caspica). V okviru projekta Parrotia (2001) o Iranu, nemške zvezne agencije za varstvo narave in Fundacije Michael Succow je »Kaspijski gozd« priznan kot svetovna dediščina UNESCO in trajno zaščiten v skladu s konceptom za zaščito in uporabo Kaspijskega gozda.W. Bode und H.D. Knapp (Hrsg.): Schutz der Biologischen Vielfalt und integriertes Management der Kaspischen Wälder (Nordiran). [bilingual Deutsch/Farsi]. Bundesamt für Naturschutz, Bonn-Bad Godesberg 2005, ISBN 3-7843-3912-3 (Naturschutz und Biologische Vielfalt; 12)
Večina Iranskega višavja je puščava ali polpuščava, tukaj uspeva skromno rastje.
Prosto živeče živali v Iranu so zelo raznolike in prilagojene na različne vegetacijske cone. Živali step in polpuščav so gazele in divji osli, tudi divje ovce in koze in druge tipične gorske živali. V gozdovih živi jelenjad. Nekaj je rjavih medvedov, hijene, gepardi in leopardi so še vedno prisotni v oddaljenih območjih, tigri in levi so iztrebljeni. Iran ima več zavarovanih območij: rezervat Arasbaran, zaščiteno območje Touran, narodni park Golestan in narodni park Kavir. Na otoku sredi Urmijskega jezera je bil mezopotamski jelen (Dama dama mesopotamica), ki je v divjini izumrl. Edina endemična vrsta ptic v Iranu je perzijska talna šoja (Podoces pleskei).
Zgodovina
Iranska zgodovina seže več tisoč let nazaj in je ena najstarejših na svetu. Na Iranskem višavju je živelo mnogo civilizacij, od Šahri Sohte (Shahr-e Sūkhté - Požgano mesto) v Sistanu iz bronaste dobe, Džiroftske kulture in Elamitskega kraljestva, preko Ahemenidskega, Partskega in Sasanidskega cesarstva, vse do današnje Islamske Republike Iran.
Prazgodovina in stari vek Na področju Irana, točneje v Beludžistanu, so našli ostanke prisotnosti ljudi še iz časa spodnjega paleolitika, od katerih najstarejši datirajo do 800.000 let nazaj. Na severozahodu dežele ob Kaspijskem jezeru, so našli ostanke gospodarske dejavnosti iz obdobja mezolitika. Neolitska nahajališča kažejo na poljedelsko dejavnost izpred okoli 6.000 do 7.000 let v dolini Gorgana, v Tureng-Tapeju, Jarim-Tapeju in v osrednjem delu, v Sialku II (blizu Kašana)R. Ghirshman, Fouilles de Sialk près de Kashan, 1933, 1934, 1937, Pariz, 1938..
Predmete iz bakra in poslikane keramike iz bronaste dobe (pred 4.000 leti) so našli v Suzi (pokrajina Huzestan) in Tape-Sialku. Šele z arheološkimi raziskovanji v novejšem času spoznavamo zelo stare civilizacije ki so na tem mestu gradile mesta pred 5000 leti.
V začetku tretjega tisočletja pr. n. št., se v Suzi pojavi oblika pisave, ki je verjetno nastala iz stare sumerske pisave. Elamsko cesarstvo (pred tem je obstajala protoelamitska civilizacija) je postalo nova regionalna moč v jugozahodnem Iranu ter svojevrstna konkurenca sosednim cesarstvom Babiloniji in Asiriji. Šele v drugem tisočletju pr. n. št. pridejo na iranski plato narodi iz srednje Azije. Sredi 7. stoletja pr. n. št. Medijci zbrani v plemenih na severu in severozahodu postanejo samostojna regionalna sila in ustanovijo Medijsko cesarstvo. Ob koncu istega stoletja se Medijci in Babilonci osvobodijo od Asircev, ko zavzamejo Ninive (612. pr. n. št.). V tem času viri pišejo o Kiru I., kralju Anšana in vnuku Ahemena, ustanovitelja prvega perzijskega cesarstva.
Ahemenidska dinastija thumb|250px|right|Rekonstrukcija Perzepolisa, prestolnice ahemenidskih Perzijcev
550 pr. n. št. Kir Veliki premaga Medijce in jih vključi v svojo državo, premaga pa tudi Elam.
Ahemenidi so oblikovali veliko cesarstvo, ki se je razprostiralo od Indije do Egipta, ogrožala je tudi Grčijo, in je bilo organizirano v satrapije povezane z razsežno mrežo cest. »Kirov cilinder« je prvi zapis neke deklaracije o človekovih pravicah iz časa Kira II.Shapour Suren-Pahlav Cyrus Charter of Human Rights Iran Chamber. Ahemenidska dinastija je zgradila pomembna mesta kot so Pasargad, Perzepolis, Suza in Ekbatana. Njihova vladavina je najbolj poznana po grško-perzijskih vojnah. Ahemenidsko cesarstvo začne propadati po vladavini Kserksesa I.. Prvi večji poraz so mu zadali Grki v bitki pri Maratonu (leta 490 pr. n. št.), Salamini (480 pr. n. št.) in Plateji (479 pr. n. št.), leta 330. pr. n. št. pa ga osvoji Aleksander Veliki - bitka pri Isu (333 pr. n. št.) in bitka pri Gavgameli (331 pr. n. št.).
Po razdelitvi Aleksandrove države, je Perzija pripadla Selevku I. Rodbina Selevkidov je vladala do leta 250 pr. n. št., ko so jo osvojili Parti.
Partsko cesarstvo
thumb|250px|right|Bamska citadela, zgrajena 500 pr.n.št.