thumb|273px|Pogled na Monako iz zraka Velika nagrada Monaka (francosko Grand Prix de Monaco) je dirka Formule 1, ki se odvija na javnih cestah v središču Monaka. Poteka vsako leto od 1929 in je ena najprestižnejših in najpomembnejših avtomobilskih dirk poleg dirk Indianapolis 500 in 24 ur Le Mansa. Njena zgodovina, spektakularnost in z njo povezana glamuroznost jo naredita kot diamant na vrhu krone Formule 1.
Velika nagrada Monaka je starejša od svetovnega prvenstva Formule 1. Prva dirka je tu potekala že leta 1929, organiziral jo je pa Antony Noghes s pomočjo takratnega princa Monaka, Louisa II in kluba Automobile Club de Monaco, dobil pa jo je William Grover-Williams z Bugattijem. Dirka je bil del Evropskega avtomobilističnega prvenstva pred drugo svetovno vojno in del premierne sezona Formule 1 1950. Poteka po ozkih ulicah Monaka in je eno najzahtevnejših dirkališč v Formuli 1 zaradi mnogih vzponov in spustov ter ozkih zavojev. Za konec tedna, ko dirka poteka, zaposlijo potapljače, ki so pripravljeni v pristanišču na reševanje dirkačev iz morja.
Brazilec Ayrton Senna je v Monaku najuspešnejši dirkač s šestimi zmagami, petimi zaporednimi od Velike nagrade Monaka 1989 do Velike nagrade Monaka 1993, kar mu je prineslo naziv Master of Monaco. Toda kljub temu je Graham Hill, ki je zmagal petkrat, tisti ki ima naziv King of Monaco, dobil pa ga je že mnogo prej.
Zgodovina Začetki thumb|220px|left|René Dreyfus na dirki leta 1930 Kot mnoge evropske dirke, je tudi Velika nagrada Monaka starejša od organiziranega Svetovnega dirkaškega prvenstva. Prvo dirko v kneževini je leta 1929 organiziral Antony Noghes pod pokroviteljstvom princa Louisa II, čeprav je bil njegov oče Alexandre Noghes predsednik Automobile Club de Monaco (A.C.M.), s prvotnim imenom Sport Vélocipédique Monégasque. A.C.M. je od leta 1911 organiziral Reli Monte Carla, in leta 1928 je klub zaprosil mednarodno krovno avtomobilistično organizacijo, Association Internationale des Automobiles Clubs Reconnus (AIACR), za povišanje kluba iz regionalnega v nacionalnega, toda prošnja je bila zavrnjena. Kot razlog je bilo podano, da v mejah kneževine ne poteka nobena velika avtomobilistična dirka. Reli tukaj ni štel, saj je večinoma potekal po cestah drugih evropskih držav.
Da bi klub pridobil nacionalni status, je Noghes predlagal ustanovitev avtomobilistične Velike nagrade po ulicah Monte Carla. Noghes je pridobil uradno podporo princa Louisa II. Louis Chiron je tudi podprl idejo, ko mu je Noghes pokazal načrte. Chiron je vedel, da je topografija lokacije zelo primerna za postavitev dirkalne steze.
Premierno Veliko nagrado Monaka je dobil William Grover-Williams z Bugattijem Type 35B. Pomembnost dirke se je hitro povečevala. Zaradi velikega števila dirk, ki so imele oznako Velika nagrada je AIACR najpomembnejšim dirkam podelila oznako Mednarodna Velika nagrada (Grandes Épreuves). Leta 1933 je to oznako dobil tudi Monako poleg Francije, Belgije, Italije in Španije. V letih 1936 in 1937 je bila dirka del novega Evropskega avtomobilističnega prvenstva
Velika nagrada Monaka je bila ena od dirk premierne sezone Formule 1 v sezoni 1950, ko je zmagal Juan Manuel Fangio. To je bila Fangieva prva zmaga na prvenstveni dirki Formule 1. Toda leta 1951 dirke ni bilo, leta 1952 pa je potekala pod pravili športnih avtomobilov. Od leta 1955 pa je bila Velika nagrada Monaka prav vsako leto del prvenstva Formule 1.
Najznamenitejše Velike nagrade Monaka 1929: Prva Velika nagrada Monaka je bila le za povabljene dirkače, toda vsi se niso odzvali. Vodilni dirkači Maseratija in Alfe Romeo se niso odločili za natop, Bugatti pa je bil dobro zastopan. Mercedes je poslal svojega najboljšega dirkača Rudolfa Caracciola, z dirkalnikom Mercedes SSK. Caracciola je po šele 15. štartnem mestu dobro dirkal in prišel do drugega mesta, zmagal pa je William Grover-Williams. Domačin Chiron ni smel tekmovati, ker se je že prijavil na dirko Indianapolis 500 istega dne. Hughes, M. 2007. Street theatre 1929. Motor Sport, LXXXIII/3, str. 62 1933: To je bila prva Velika nagrada, ko za štartna mesta niso uporabili neke vrste žrebanja, ampak prave kvalifikacije. Achille Varzi in Tazio Nuvolari sta se na dirki mnogokrat izmenjala v vodstvu, odločitev pa je padla v zadnjem krogu, ko je Nuvolarijev dirkalnik zagorel zaradi prevelikih vrtljajev motorja, tako je zmagal Varzi. 1965: Graham Hill je štartal z najboljšega štartnega položaja in vodil od štarta. V 25. krogu se je moral po stranski cesti umakniti trčenju z močno počasnejšim dirkačem. Le počasi se je lahko vrnil na stezo na peto mesto v uspešnem lovu za zmago postavil več najhitrejših krogov. Dirka je bila zanimiva tudi zaradi debija Honde v prvenstvu Formule 1 in zaradi nesreče Paula Hawkinsa, ki je z Lotusom zgrmel v pristanišče. 1982: René Arnoux je vodil prvih 15 krogov nato pa odstopil. Alain Prost je prevzel vodstvo in ga držal do 4 kroge pred ciljem, ko se je zavrtel in zaradi trčenja z ograjo izgubil eno kolo. Vodstvo je tako prevzel Riccardo Patrese, ki se je le krog in pol pred koncem zavrtel in s tem spustil naprej Didiera Pironija in Andreo de Cesarisa. V zadnjem krogu je v tunelu Pironiju zmanjkalo goriva, vodstvo je prevzel de Cesaris, ki pa se mu je le malo kasneje zgodilo podobno. Patrese, ki je znova zagnal dirkalnik, je tako prišel do svoje prve zmage v karieri.Henry, Alan (1985) Brabham, the Grand Prix Cars, str. 237 Osprey ISBN 0-905138-36-8 Henryjevi podatki navajajo, da je Pironi odstopil zaradi težav z elektriko, uradno pa je Ferrarijevemu dirkaču zmanjkalo goriva thumb|200px|Ogrevalni krog na Veliki nagradi Monaka 1996 1984: Štart dirke je bil preložen za 45 minut zaradi močnega dežja. Alain Prost je vodil do 11. kroga, ko ga je uspel prehiteti Nigel Mansell. Toda pet krogov kasneje je Mansell raztreščil svoj dirkalnik in Prost je znova prevzel vodstvo. V 27. krogu je Prost vodil pred dirkačem Tolemana, Ayrtonom Senno, in dirkačem Tyrrella, Stefanom Bellofom. Senna je lovil Prosta, Bellof pa oba. Toda v 31. krogu je bila dirka kontroverzno ustavljena. Kasneje je FISA kaznovala direktorja dirke, Jackyja Ickxa, s 6,000 dolarji in mu vzela licenco, ker se ni posvetoval s komisarji pred odločitvijo.The Chequered Flag str. 320, Vrstica 55-56 Weidenfeld & Nicolson ISBN 0-297-83550-5 Dirkači so prejeli polovične točke, ker je bil dirka prekinjena pred dvema tretjinama polne dolžine. Če bi Prost končal kot drugi in bi dirka trajala več kot dve tretjini, bi dobil 1.5 točke več v prvenstvu. Na konce sezone je Niki Lauda v borbi za naslov premagal Prosta z najmanjšo razliko v zgodovini, pol točke. 1992: Nigel Mansell je štartal s prvega mesta in vodil s svojim Williams-Renaultom vse do sedem krogov pred ciljem, ko je moral zaradi težav s kolesom v bokse, vrnil se je tik za McLaren-Hondo Ayrtona Senne. Mansell je s svežimi pnevmatikami Senno takoj ujel, toda v zadnjih štirih krogih mu po hudi borbi ni uspelo prehiteti Brazilca, končal je kot drugi z le dvema desetinkama sekunde zaostanka za Senno. To je bila Sennina peta zmaga v Monaku, s čimer je izenačil Hillov rekord. 1993: Alain Prost je štartal z najboljšega štartnega položaja, a zaradi kazni za prezgoden štart se je uspel prebiti le na četrto mesto. Ayrton Senna je zmagal in izboljšal rekord za največ zmag v Monaku, Grahama Hilla. Damon Hill je končal kot drugi, Jean Alesi pa kot tretji. »Če bi bil moj oče še živ, bi prvi čestital Ayrtonu,« je povedal Hill po dirki.Allsop, Derek. Designs on Victory: On The Grand Prix Trail With Benetton. Hutchinson, str. 109, Vrstica 34-35 . ISBN 0-09-178311-9 1996: Michael Schumacher je osvojil najboljši štartni položaj, toda raztreščil dirkalnik v prvem krogu dirke. Damon Hill je vodil do 40. kroga, ko mu je eksplodiral motor v tunelu. Jean Alesi je prevzel vodstvo, toda odstopil zaradi okvare vzmetenja 20 krogov pozneje. Olivier Panis, ki je štartal šele s 14. mesta, je prevzel vodstvo in ga držal do cilja kljub stalnim napadom Davida Coultharda. To je bila Panisova edina zmaga v karieri in zadnja za moštvo Ligier. 2006: Kvalifikacije so bližale koncu, v vodstvu je bil Michael Schumacher, ki je v ovinku Rascasse ustavil svoj dirkalnik in zablokiral progo. Kot rezultat rumenih zastav, drugi dirkači niso imeli možnosti prehiteti Schumacherjevega časa. Čeprav je Schumacher trdil, da je šlo le za dirkaško napako, ga je FIA poslala na začelje štartne vrste. Dirka se je odločala med Fernandom Alonsom in Kimijem Räikkönenom dokler Räikkönenev McLaren ni zagorel. Juan Pablo Montoya je tako končal kot drugi, David Coulthard pa kot tretji, kar so bile prve stopničke za moštvo Red Bull Racing.
Dirkališče
thumb|180px|Zemljevid Circuit de Monaco Dirkališče Circuit de Monaco poteka po javnih cestah Monte Carla in La Condamina, okoli slavnega pristanišča Monaka. Dirka je edinstvena, saj že vseskozi poteka na tem dirkališču, le Velika nagrada Italije, ki poteka na dirkališču Monza (razen v letih 1921 in 1980), se lahko pohvali s tako dolgo dirko na istem dirkališču. Priprava steze traja šest tednov, odstranitev po dirki pa tri tedne.Allsop, Derek. Designs on Victory: On The Grand Prix Trail With Benetton. Hutchinson, str. 96, Vrstica 4-6. ISBN 0-09-178311-9 Dirkališče ima veliko vzponov in spustov, ozkih ovinkov in ravnino, kar naredi to stezo morda najzahtevnejšo v Formuli 1. Do sedaj sta dva dirkača po trčenju zletela v pristanišče, najbolj znan je bil Alberto Ascari leta 1955. Kljub več manjšim spremembam na stezi skozi leta, še vedno predstavlja največji test dirkaških sposobnosti v Formuli 1, toda če dirka ne bi bila že na koledarju Formule 1, je nanj zaradi varnosti gotovo ne bi uvrstili.In the Driving Seat str. 32, Vrstica 8-10 Stanley Paul & Co. Ltd. ISBN 0-09-173818-0 Dirkališče je veljalo za nevarno že leta 1929 na prvi dirki.revija La Vie Automobile, 25. april 1929
Nelson Piquet je rad primerjal dirkanje v Monaku z vožnjo kolesa po dnevni sobi toda dodal, da je zmaga tu vredna več od zmag drugod.Jean-Michel Desnoues; Patrick Camus & Jean-Marc Loubat Formula 1 99 str. 121, Vrstica 6-8. Queen Anne Press. ISBN 1-85291-606-0
Organizacija thumb|right|150px|Plakat Velike nagrade Monaka 1929 Veliko nagrado Monaka vsakoletno organizira Automobile Club de Monaco, ki vodi tudi Reli Monte Carla in Pokal Monaka v kartingu.
Dirka je trenutno edina, ki poteka po mestnem središču, zato se v več pogledih razlikuje od ostalih dirk. Prosti trening je namesto v petek na sporedu že v četrtek. To omogoča, da so v petek ceste zopet odprte za promet. Do leta 1990 se je dirka začenjala ob 15. uri po lokalnem času, uro kasneje kot ostale evropske dirke. V zadnjih letih poteka dirka ob istem času kot ostale, zaradi televizijskega prenosa.
Po dirki ni običajnega mesta za podelitev pokalov po dirki. Del steze se po dirke zapre in uporabi kot parc fermé, mesto kjer komisarji po dirki pregledajo skladnost dirkalnikov s pravili. Prvi trije dirkači tam parkirajo dirkalnike in gredo proti kraljevi tribuni, kjer poteka podelitev pokala, mnogo bližnje gledalcem kot na ostalih dirkah.
Znameniti dirkači thumb|left|150px|Graham Hill je Britanec z največ zmagami v Monaku Britanec Graham Hill je petkrat dobil prestižno dirko in potal znan kot King of Monaco in Mr. Monaco. Hill, ki si je močno poškodoval noge po trčenju ob koncu sezone 1970, je nadaljeval z dirkanjem, toda ko se na dirki leta 1975 ni uspel kvalificirati, se je upokojil in posvetil svojemu moštvu. Njegov sin, Damon Hill, svetovni prvak in zmagovalec 22-tih dirk ni uspel tu nikoli zmagati, dosegel pa je dve drugi mesti in en najboljši štartni položaj.