Republika Uzbekistan je celinska država v Srednji Aziji. Na skrajnem jugu meji na Afganistan, na severu in zahodu na Kazahstan, na vzhodu na Kirgizistan in Tadžikistan ter na jugu na Turkmenistan. Leži med dvema večjima rekama, Sir Darjo (antično ime Jaxartes) na severovzhodu in Amu Darjo (antično ime Oksus) na jugozahodu in z njima delno oblikuje svoje meje. Obsega 448.978 km² površine. Avtonomna republika Karakalpakistan (Qoraqalpog'histon), ki je del Uzbekistana, se nahaja v zahodni tretjini države. V času obstoja Sovjetske zveze je bil Uzbekistan po številu prebivalcev tretja najbolj obljudena republika v Sovjetski zvezi s 37,5 milijoni prebivalcev.
Geografija Površje: nizka peščena puščava s sipinami; široke, ravninske, intenzivno namakane rečne doline vzdolž Amu Darje in Sir Darje; osušeno Aralsko jezero; polsuha travišča obdana z goratim Tadžikistanom in Kirgizistan na vzhodu.
Skoraj štiri petine ozemlja Uzbekistana obsegajo puščavska območja. Na severozahodu, v okolici Aralskega jezera, v pokrajini Karakalpakistan, se razprostira Turansko nižavje s 60 do 90 m n. m. v. Tam je tudi delta reke Amu Darje in del Ustjurtske planote. Nižavje sega na jugu do puščave Kizilkum (uzbeško Qyzylqum in pomeni »Rdeči pesek«), ki se na zahodu spremeni v planoto Ustjurt (regija nizkih grebenov s slanimi močvirji, vrtačami in jamami). Na JV sega država do obronkov Pamirja, kjer leži tudi najvišji vrh v državi, Baštor (4299 m). Tukaj se nahajajo kotline in široke rečne doline. Ob vznožju gora ležijo oaze, med njimi dolina reke Zarafšon, v kateri se nahajajo najpomembnejša Uzbekistanska mesta Samarkand (Samarqand), Buhara (Bukhoro) in Šahrisabz (Shakhrisabz). Na vzhodu leži rodovitna Ferganska dolina (Farghona) dolga 320 km in široka 120 km. Glavno mesto Taškent (Toshkent) stojii na vzhodu države ob meji s Kazahstanom, ob robu gorovja Tjanšan.
Podnebje Velika področja Uzbekistana prekrivajo puščave. Poletja so dolga, vroča in suha, zime so mrzle. Padavin je malo, v povprečju le 50–200 mm letno, v gorah do 1000 mm. Od meseca junija do avgusta znaša povprečna temperatura 32 °C, dnevne temperature zraka v Taškentu in drugod pogosto presežejo 40 °C. Jeseni se temperature spustijo do ledišča, pozimi pa so krajša obdobja s sneženjem in temperaturami precej pod lediščem.
Vode Uzbekistan ima preko 600 rek in še več kanalov za namakanje. Največji reki sta Amu Darja (2540 km) in Sir Darja (3019 km), pritoka Aralskega jezera. Imata ledeniški vodni režim in sta zelo onesnaženi. Druge večje reke so še: Kara Darja, Narin, Čirčik. Zaradi velikega odvzema vode iz rek zaradi namakanja, se je Aralsko jezero skoraj posušilo. thumb|250 px|right| Primerjava stanja obsega Aralskega jezera med letoma 1989 in 2008
Osuševanje Aralskega jezera Katastrofalno izčrpavanje toka dveh rek Sir Darje in Amu Darje je povzročilo velike spremembe v Aralskem jezeru in močno spremenilo tudi delto Amu Darje. Večina krakov delte je usahnila in Aralsko jezero, četrto največje vodno telo na svetu na kopnem, je od leta 1961 izgubilo več kot tri petine vode in dve petini površine. V nekaterih krajih se je jezero umaknilo od prvotne obale več kot 120 km. Na severu in vzhodu so ostale velike plitvine in mrtvi ribniki, ločeni od glavnega Aralskega jezera s peščenimi barierami, ki so nastale, ko je vodostaj med letoma 1961 in 1992 padel za približno 45 metrov. Prevelik odvzem vode iz obeh rek je kmetijstvu in industriji, ki sta živeli od jezera, prinesel izjemno škodo. Sir Darja že od leta 1978 praktično ne priteče do Aralskega jezera, Amu Darja daje jezeru pičlih 1 do 5 km3 vode na leto, v primerjavi z 9,6 km3 v letu 1959. Južni pritoki reke Amu Darja (Surhan in Šerabad, Zerafšon in Kaška) prispevajo malo vode, zadnja dva se skoraj porazgubita v puščavi. Sir Darja, druga največja reka v Uzbekistanu, nastane s sotočjem rek Narin in Kora Darja. Preusmeritev voda iz Amu Darje in Sir Darje je povzročilo intenzivno salinizacijo preostanka Aralskega jezera in močno onesnaženje z insekticidi in kemičnimi gnojili, ki so jih reke nanosile iz poljedelskih površin. To kemično onesnaženje in padec nivoja vode so uničili nekoč cvetočo ribiško industrijo, večina ladij sedaj leži kot kup železja na obalah Aralskega jezera. S slanim, smrtonosnim prahom, ki ga raznaša veter, so kontaminirana tudi široka področja okoli jezera. To pa zastruplja zelenjavo in pitno vodo, škodljivo vpliva na zdravje in preživetje ljudi okrog Aralskega jezera.
thumb|250 px|right|Satelitska slika Uzbekistana
Rastlinski in živalski svet Rastlinstvo se razlikuje glede na nadmorsko višino. Nižine na zahodu imajo slabo rastje puščavskega šaša in trav. Najrodovitnejša je puhličasta prst v kotlinah in rečnih dolinah, posebej rodovitna je Ferganska kotlina na vzhodu države. Puščava je delno peščena (Kizilkum), delno ilovnata. Visoko predgorje v vzhodnem delu je travnato, gozdovi in grmičevje se pojavijo šele v višje ležečih hribih, nad gozdno mejo pa so gorski pašniki. Gozdovi pokrivajo manj kot 12 % površine Uzbekistana. Živalstvo v puščavah in ravnicah predstavljajo glodavci, lisice, volkovi in antilope, občasno tudi gazele. V visokogorju živijo divja svinja, srnjad, medved, volk in sibiriske koze ter nekaj risov.
Prebivalstvo Nacionalnost: Uzbeki Prebivalstvo (stanje 2011 ): 28.128 milijonov. Etnične skupine (stanje 1996): Uzbeki – 80 %, Rusi – 5 %, Tadžiki – 5 %, Kazahi – 3 %, Karakalpaki – 2,5 %, Tatari – 1,5 %, Kirgizi – 1 %, drugi – 2 %. Religije: muslimani – 88% (večinoma Suniti), pravoslavni – 9 %, drugi – 3 %. Jeziki: uzbeški – 74,3 %, ruski – 14,2 %, tadžiški – 4,4 %, drugi – 7,1 %. Ruski jezik se uporablja za med etnično komunikacijo, uporablja ga tudi še velik del vlade, je pa tudi v poslovni rabi. Izobrazba: pismenost – 99,3 % (od vseh prebivalcev). Zaposleni (15,28 milijonov): v kmetijstvu in gozdarstvu – 28,2 %; v industriji – 33,9 %; terciarni dejavnosti 37,9 %. (Vir: World Development Indicators Database, April 2009).
Uzbekistan je najbolj naseljena država Srednje Azije z zelo mladim prebivalstvom. Večina živi v rodovitni Ferganski dolini v skrajni vzhodni polovici države. Močno poseljene so oaze in doline ob vznožju gora. Tukaj so tako nova kot stara mesta in tradicionalna podeželska naselja. Velik del pokrajine Karakalpakistan je ogrožen zaradi okoljske zastrupitve območja Aralskega jezera. Večina prebivalstva se ukvarja s pridelavo bombaža v majhnih podeželskih skupnostih. Prebivalstvo je še vedno močno podeželsko in njihovo preživetje pa je močno odvisno od kmetijstva.
Dobrih socialnih stanovanj še vedno primanjkuje kljub velikim naložbam, ki jih vlada zagotavlja v tem sektorju. Šele leta 1990 je zasebno lastništvo mestnih stanovanj postalo običajno tudi v Uzbekistanu. Primestne parcele okoli Taškenta in drugih mest, so v velikem številu na voljo državljanom, da si postavijo svoje hiše. Običajno so preproste in majhne, kot tiste iz preteklosti, zgrajene okoli dvorišča in zasajene s sadnim drevjem in vrtom.
Izobraževalni sistem je dosegel 99% pismenost. Moški končajo šolanje v poprečju po 12 letih, ženske pa po 11 letih. Zaradi proračunskih omejitev in drugih težav po razpadu Sovjetske zveze so učbeniki, učne metode, učni načrti in izobraževalne ustanove zastarele in slabo vzdrževane. Čeprav je vlada zaskrbljena zaradi tega, proračun ne dopušča izboljšanja. Podobno je v zdravstvu, pričakovana življenjska doba je sicer dolga (moški 63,6 in ženske 67,5 let), vendar so se po razpadu Sovjetske zveze sredstva zdravstvenega varstva zmanjšala, kar zmanjšuje kakovost zdravstvenega varstva, dostopnost in učinkovitost.
Državna ureditev Uzbekistan je po ustavi iz leta 1992 predsedniška republika, ki je razglasila neodvisnost 1. septembra 1991, konstituirala pa se je 8. decembra 1992. Vodstvo predstavljajo: Izvršna oblast: predsednik, izvoljen na splošnih volitvah, predsednik vlade in kabinet. Predsednik ima zelo veliko oblast, saj imenuje tako predsednika vlade in ministre, kot tudi sodnike višjih sodišč. Zakonodajna oblast: dvodomna vrhovna skupščina ali Oliy Majlis sestavljen iz zgornjega doma (100 sedežev; 84 delegatov voljenih po regijah za 5-letni mandat in 16, ki jih imenuje predsednik) in Spodnji dom (150 sedežev; voljeni na splošnih volitvah za 5-letni mandat). Sodstvo – Vrhovno sodišče, ustavno sodišče, gospodarsko sodišče.
Upravna razdelitev (viloyatlar): 12 provinc, avtonomna republika Karakalpakstan in mesto Taškent.
Avtonomna republika Karakalpakistan (1,63 milijona prebivalcev, 164.900 km2 površine, glavno mesto Nukus) ima svoj parlament in vlado in je del Uzbekistana od leta 1936. Razdeljena je na dve provinci.
Volilna pravica: imajo jo vsi državljani stari nad 18 let, razen če posameznik ni zaprt ali je potrjen kot nor. Obramba: primerni za služenje vojaškega roka so moški v starosti 16–49 let in jih je 6.566.118 (stanje 2010) ter ženske v starosti 16–49 in jih je 6.745.818 (stanje 2010); obvezno služenje vojaškega roka je z 18 leti in traja 1 leto.
Zgodovina Umeščen v srcu Centralne Azije med rekama Amu Darjo in Sir Darjo ima Uzbekistan dolgo in zanimivo zgodovino.
Ljudje so živeli na ozemlju današnjega Uzbekistana že v obdobju paleolitika pred okoli 55.000 do 70.000 leti. Prvi bronastodobni kolonisti so bili ljudje bele rase, ki so prišli verjetno iz severa in zahoda in govorili jezike, ki bi jih lahko opredelili kot predhodnike toharskih indoevropskih jezikov, dokumentiranih kasneje v Tarimski kotlini. Ti zgodnji naseljenci so zasedli severne in vzhodne dele Tarimske kotline, kjer so našli njihove grobove z mumijami, datiranimi okoli leta 1800 pr. n. št. Delovali so v kulturnem svetu na vzhodnih stepah osrednje Evrazije, vključno z današnjim severovzhodnim delom Kazahstana, Kirgizije in Tadžikistana. Nekaj stoletij kasneje, v 2. ali kasneje že 1 stol. našega štetja so bili ostanki ljudi mongoloidne rase najdeni v vzhodnem delu Tarimske kotline, na pokopališčih, kot je Janbulak. Približno v istem času so se v Tarimsko kotlino iz step na zahodu preselila iranska ljudstva. Njihova jezikovna dediščina in njihovi ostanki so najdeni v južnih in zahodnih delih Tarima. Te tri populacije so se mešale tako na jezikovnem področju kot fizičnem, za kar so našli arheološke dokaze.
V 1. tisočletju pr. n. št. so prišli iranski nomadi iz severnih iranskih step na ozemlje današnjega Uzbekistana v rodovitno območje okoli reke Amu Darja. Ti nomadi, ki so govorili iranska narečja, so začeli graditi obsežen namakalni sistem. V tem času so se mesta, kot so Buhara, Samarkand in Taškent, začela pojavljati kot središča nastajajočih držav in visoke kulture. Do 5. stoletja pred našim štetjem so na tem območju nastale države Baktrija, Horezm in Sogdija, ki jih je v 6. stol. osvojila Perzija.
Migracije različnih ljudstev so prispevale k demografski raznolikosti, ki je značilna za Uzbekistan. Arabci v letu 711, Mongoli pod Džingiskanom v 13. stoletju, Džungarci med 15. in 17. stoletjem in Perzijci v 18. stoletju, so vplivali tako na izgled ljudi kot na socialni in politični sistem ter pustili za seboj relativno majhno a izenačeno število svojih predstavnikov.
Skozi vodilna mesta na znameniti svilni poti - Samarkand, Buhara in Hiva, so šli mnogi znani osvajalci: Aleksander Veliki se je ustavil v Samarkandu na poti v Indijo v letu 327 pr. n. št. in se poročil z Roksano, hčerko lokalnega poglavarja. V 8. stoletju so ozemlje med rekama Amu Darjo in Sir Darjo osvojili Arabci (Ali Ibn Sattor). V času Islamske zlate dobe so tukaj živeli in ustvarjali mnogi znanstveniki in umetniki. Med dosežki je pomemben razvoj trigonometrije, napredek v optiki, v astronomiji kot tudi v poeziji, filozofiji, umetnosti, kaligrafiji in mnogih drugih. Postavili so temelje muslimanske renesanse. Avtohtona rodbina Samanidov je ustanovila cesarstvo v 9. stoletju. Kasneje vdrejo na to območje Turki.