Pitagora je bil starogrški matematik, filozof in mistik. O njem se ne ve veliko, saj je bila večina razpoložljivih virov in informacij zapisanih šele nekaj stoletij po njegovi smrti, večina teh informacij pa je tudi sila nezanesljivih. Rodil se je okoli leta 570 pr. n. š. na otoku Samosu, v vzhodnem delu Egejskega morja. Veliko naj bi potoval, saj je po besedah Herodota svojo mladost preživel v Babilonu, Egiptu in Perziji, svojo mladost naj bi namenil spoznavanju različnih kultur in nabiranju znanja. Po vrnitvi na rodni otok, pa je Pitagora kmalu od tam tudi odšel zaradi vladavine tirana Polikrata. Šel je v južno Italijo – Magno Graecijo v mesto Kroton, kmalu po njegovi naselitvi leta 529 pr. n. št. je tam okoli sebe zbral bratstvo ljudi, nekakšno sekto, ti so sledili obredom in običajem, ki jih je razvil Pitagora sam, proučevali so njegove filozofske teorije ter se udeleževali njegovih predavanj. Po ustanovitelju in začetniku se je gibanje poimenovalo Pitagorejstvo. Združba je aktivno sodelovala v mestni politiki, kar pa je s časoma privedlo do njihovega padca in propada, njihova zbirališča so bila požgana, Pitagora pa je bil primoran od tam zbežati. Umrl naj bi v Metapontumu okoli leta 495 pr. n. št. Tekom svojega življenja je ključno pripomogel k razvoju filozofije v poznejšem 6.stol pr. n. št. Cenjen je predvsem kot veliki matematik, mistik in znanstvenik, najbolj je prepoznan po svojem Pitagorovem izreku (čeprav obstaja velika verjetnost, da sam ni avtor tega izreka). Njegovo delo je izmed vseh pomembnih predsokratikov najbolj zamegljeno in nejasno. Asketsko življenje znotraj njegove filozofske šole je pripeljalo tako daleč, da nova odkritja niso bila pripisana avtorju, ampak celotni skupini oz. šoli. Zaradi tega in zaradi zelo malo ohranjenih zgodovinskih virov je tako zelo težko natančno določiti komu pripadajo določene trditve, definicije in nazori, ki so nastali znotraj pitagorejstva. Celo lastne definicije so pripisali svojim učiteljem, rekoč »Autos efa.«, (on je tako rekel). Pitagorejci so se ukvarjali z matematiko, filozofijo, astronomijo, medicino in celo z glasbo. Vendar njihova šola ni bila samo šola, bila je način življenja, življenja v skupnosti, izolirani od ostalega sveta. Skrivnosti so si delili le med seboj, na ta način so hoteli preprečiti, da bi se do njihovih spoznanj in raznih ugotovitev dokopali njihovi nasprotniki. Pitagorove ideje so imele velik vpliv na Platona in posredno preko njega tudi na poznejše filozofe.
Viri o Pitagorovem življenju Natančnih podatkov o njegovem življenju je tako zelo malo, da je vsaka informacija o njem sila nezanesljiva in vprašljiva, tako je težko izvedeti kaj več kot le najbolj osnovne detajle njegovega življenja. Njegovi sodobniki o njem tudi niso kaj prida pisali, saj se je okoli njega in celotnega gibanja dvigovala tančica skrivnosti. Informacije o njem so bile iskane predvsem s strani Neoplatonikov, ki so tudi temeljni vir za sodobno dojemanje Pitagore, vendar pa so bili v svojem pisanju nekritični do vsega, kar je bilo povezano z bogovi in z vsem božanskim svetom. Kar se tiče biografskih podatkov se lahko, z izjemo nekaterih omemb s strani Ksenofana, Heraklita, Herodota, Platona, Aristotela in Izokrata, zanašamo predvsem na Diogna Laertskega in Porfirijeta Tirskega. Aristotel mu je tudi posvetil celotno delo, a se do danes ta knjiga žal ni ohranila, njegovi privrženci so tudi pisali o Pitagori, njihovo delo je služilo kot izhodišče za Porfirijeta Tirskega, ki pa je sam dodal še nekatere mitološke prvine in njegova lastna dognanja. Zgodovinarji so tako prepuščeni tavanju v temi in izločevanju malo verjetnih informacij. Če so vse informacije dotikajoče Pitagore resnične, potem je le ta imel izjemen spekter dejavnosti in aktivnosti.
Življenjepis
Rodil se je okoli leta 570 pr. n. št na Samosu, grškem otoku v vzhodnem delu Egejskega morja, očetu Mnesarkusu, ki se je ukvarjal z graviranjem dragih kamnov oz. s prodajo. Njegovo ime se lahko razloži takole : Govoril je (agor-) resnico nič manj kot delfijski orakelj (Pyth-), delfijski orakelj naj bi tudi napovedal Pitagorovi materi, da bo ta rodila prelepega, pametnega otroka, ki bo človeštvu prinesel veliko koristi. Letnico njegovega rojstva so izračunali na podlagi podatka s strani Aristoksena iz Tarenta, ki pravi, da naj bi Pitagora zapustil Samos in se preselil V Korotan pri svojih 40-ih letih. Tekom mladosti, naj bi ga učilo veliko različnih učiteljev, nekateri viri mu pripisujejo izključno grško izobrazbo, drugi pa trdijo, da naj bi ga poučevali izključno Egipčani. Njegovi učitelji naj bi bili med drugimi tudi Tales, Anaksimander in Ferekid, takratna delfijska svečenica pa naj bi ga seznanila s svetom etike. Egipčani naj bi ga naučili geometrijo, Fenečani aritmetiko in Kaldejci astronomijo. Izmed vseh omenjenih učiteljev se najbolj pogosto omenja Ferekid. Diogen Laertski omenja Pitagorova obširna potovanja v Egipt in med Kaldejce, katerih namen je bilo nabiranje vseh razpoložljivih informacij, še posebej tistih, ki so se nanašale na skrivnosti mističnih kultov bogov. Plutarh je v delu: Izida in Oziris celo zatrjeval, da je Pitagora prejemal navodila s strani egipčanskega svečenika, drugi antični pisci pa zatrjujejo, da ga je v Egipt privabila radovednost. Težko je z gotovostjo trditi v kolikšni meri so na Pitagoro vplivali egipčanski svečeniki, oziroma če sploh kaj, v njegovem simbolizmu namreč ni moč zaznati kakšnih posebnih egipčanskih vplivov. Skrivnostni obredi Pitagorejcev niso prikazovali ničesar drugega, kot pa dele, ki so bili najverjetneje prevzeti s strani grške kulture in religije. Celo antična oblast je opazila podobnosti med versko in asketsko nenavadnostjo gibanja in kretskimi skrivnostmi ter orakljem iz Delfija. Izjemno malo je tudi dokazov o tem, kakšno znanje ter koliko znanja je pridobil tekom potovanj ter kako je le-to vplivalo na njegove kasnejše filozofsko udejstvovanje. Platon in Aristotel sta vso znanje Pitagore pripisala, ne njemu, temveč celotnemu gibanju pitagorejstva. Heraklit navaja, da je bil Pitagora človek širnega znanja. Ksenofan pa je zapisal, da je Pitagora verjel v transmigracijo duš, nekoč naj bi celo pomagal psu, ki so ga pretepali, saj je v njegovem cviležu prepoznal preminulega prijatelja. Trdil naj bi celo, da je bil v prejšnjem življenju med drugim tudi junak Euforb, ki je umrl na strani Trojancev v Trojanski vojni, bil pa naj bi tudi prodajalec, sodnik... Filostrat je celo zapisal, da Pitagora ni bil le oseba, ki je vedel kdo je, temveč tudi kdo je bil. Veliko matematičnih in naravoslovnih odkritij je bilo pripisanih Pitagori, med njimi je najbolj znan Pitagorov izrek. Odlikoval pa se je tudi na področju glasbe, astronomije in medicine. Kljub vsemu naštetemu, pa je najgloblji vtis na sodobnike pustil predvsem skozi prizmo svojega verskega udejstvovanja. Ljudje Krotana so ga tako celo enačili z bogom Apolonom, prakticiral pa naj bi tudi vedeževanje in preroštvo. Med njegovimi obiski po različnih grških mestih, je bil vedno viden v svoji svečeniški obleki, drugod pa je deloval tudi kot zakonodajalec. Po njegovih potovanjih pa se je leta 530 pr. n. št. preselil v Kroton v Magna Graeciji, saj mu je na rodnem otoku vladavina tirana Polikrata preprečevala udejstvovanje njegovega načrta. Nekateri celo pravijo, da je to storil, ker je bil preobremenjen z javnimi dolžnostmi, saj so njegovo visoko-leteče cilje omejevali njegovi sokrajani. Kmalu po svojem prihodu, si je pridobil ugled ter s tem vpliv, tako je pridobil veliko novih somišljenikov. Kasnejši biografi fanatično pripovedujejo o učinku, ki ga je imel njegov govor, ta je privedel do tega, da so tamkajšnji prebivalci opustili svoje koruptivno in luksuzno življenje ter se prepustili čistejšemu sistemu, ki ga je osnoval Pitagora sam. Njegovi sledilci so vzpostavili ekskluzivno bratstvo, nekakšen klub z namenom sledenja verskim in asketskim nazorom, ki se jih je domislil njihov idejni vodja. Vse dogajanje znotraj kroga je bila velika skrivnost, informacije so se lahko pretakale le znotraj same šole. Ezoteričen pouk je morda zadeval znanost in matematiko ali pa skrivnostne verske doktrine, vse to je bilo najverjetneje v povezavi s čaščenjem Apolona. Striktna vzdržnost združenja na mnogih področij je privedla do nestrinjanja piscev o tem ali so bili Pitagorejci med drugim tudi neomajni vegaterijanci, mnogi pravijo, da jim je bilo dovoljeno jesti določene vrste mesa. Klub je bil hkrati filozofska šola, verska bratovščina in politično združenje. Takšen aristokratski in ekskluziven klub pa je kaj kmalu privedel lokalno prebivalstvo do zavidanja, sovražnosti in nastrojenosti. Okoliščine so sicer nejasne, konflikt naj bi izbruhnil med mestoma Kroton in Sibaris, krotonskim četam je poveljeval pitagorejec Milo, ostali člani pa naj bi pri tem tudi nezanemarljivo aktivno sodelovali. Po odločilni zmagi je prišlo do predloga za vzpostavitev bolj demokratične ustave, čemur pa so Pitagorejci nasprotovali. Njihova največja nasprotnika sta bila Kilon in Ninon, ki sta bil razdražena zaradi izključitve iz prestižnega združenja. Tako sta naprtila razhudeno ljudstvo nad svoje nekdanje brate. Napad je bil izvršen, med zasedanjem šole na domu Mila, oziroma kakšnem drugem zbirališču. Večina zbranih je preminula, le tisti nekoliko mlajši in fizično aktivnejših so uspeli zbežati iz goreče stavbe, podobni dogodki so se vršili po celotni Magna Graeciji, kjer so imeli Pitagorejci svoje klube. Od tedaj je bilo bratstvo povsod zatrto in potisnjeno v ozadje, gibanje si ni nikoli več opomoglo, od takrat naprej je delovalo le v obliki nekakšne skrivnostne sekte, katere člani so še naprej ohranjali religijozna načelom ter znanstvene izsledke. Občasno pa so tudi posamezniki pridobili znaten politični vpliv (npr Arhit). Kar se tiče usode Pitagore, so mnenja deljena, nekateri pravijo da je umrl skupaj s svojimi somišljeniki, med samim napadom medtem ko drugi zagovarjajo teorijo o njegovem prebegu, najprej v Tarant, nato pa v Metapont, kjer naj bi se izstradal do smrti. Za časa Cicerona so tam razkazovali grobnico, ki naj bi pripadala Pitagori. Za časa svojega življenja naj bi bil Pitagora oženjen s Teano, skupaj pa naj bi imela tudi 4 otroke, enega sina in tri hčere
Dela Do sedaj se ni se ohranilo niti eno delo, ki bi ga spisal Pitagora sam. Ohranilo se je le nekaj ponaredb v njegovem imenu, te so naokoli krožile že v antiki. Kritični viri (npr: Aritotel in Aristoksen iz Tarenta) so že tedaj podali senco dvoma nad pristnostjo teh del. Stari Pitagorejci so večinoma citirali doktrine svojega voditelja, rekoč: Autos ephe (on je tako rekel), s tem so poudarili esencialnost ustnega učenja s strani Pitagore.
Dognanja
Pitagorov izrek Pitagora je najbolj prepoznan ravno po znamenitem izreku, Pitagorovem izreku, ki velja za enega najpomembnejših izrekov v matematiki. Pitagori pa ga priznavajo vse od 4 st. n. št., Pitagorov izrek je izrek v ravninski geometriji, ki pravi, da je vsota površin kvadratov nad katetama v pravokotnem trikotniku enaka površini kvadrata nad hipotenuzo, torej najdaljšo stranico v pravokotnem trikotniku. Kljub temu, da so sam izrek pred tem uporabljali že Babilonci in Indijci, pa le ti niso skovali dokaza, ki bi dokončno potrdil resničnost izreka, čeprav pa je moč sklepati, da so poznali osnovno načelo in verjetno tudi dokaz, ki pa ga do sedaj še niso odkrili. Zaradi skrivnostnih načel pitagorejske šole, tudi ne moramo z gotovostjo trditi, da je izrek resnično delo Pitagore. Med drugim tudi ni trdnega dokaza, ki bi pričal, da je Pitagora sploh sodeloval pri nastanku izreka. Nekateri to pripisujejo skrbno načrtovanemu mitu, ki so ga okoli Pitagore spletli sledilci Platona, več kot 2 stoletij po njegovi smrti. Ta prispevek matematiki, je obstal na svetu vse do moderne dobe. Prvo povezavo tega izreka s Pitagoro pa sta prva omenila Ciceron in Plutarh, več kot 5 stoletij po Pitagorovi smrti.
Glasbene teorije in števila