Bratje Karamazovi () je osmi in zadnji roman ruskega pisatelja Fjodorja Mihajloviča Dostojevskega, ki je izšel leta 1880. Dostojevski je za pisanje romana porabil skoraj dve leti in roman je prvič izšel v Ruskem vestniku kot serija med januarjem 1879 in novembrom 1880. Dostojevski je umrl manj kot štiri mesece po njegovi objavi. Velja za enega največjih dosežkov svetovne literature.
Dogajanje je postavljeno v Rusijo v 19. stoletju. Bratje Karamazovi je strasten filozofski roman, ki obravnava vprašanja o Bogu, svobodni volji in morali. Opisujejo ga tudi kot teološko dramo, ki se ukvarja s problemi vere, dvoma in razloga v kontekstu modernizirajoče se Rusije, z zgodbo ki se razvija okrog vprašanja očetomora. Dostojevski je večino romana napisal v Staraji Russi, ki je navdihnila glavno postavitev.
Vsebina Bratje Karamazovi so eden največjih literarnih eposov vseh časov. To je roman o Bogu, svobodni volji, veri, družini, sinovih, očetu, umoru in krivdi.
O delu
Čeprav je Dostojevski začel pisati svoje prve zapiske o Bratih Karamazovih šele aprila 1878, vključuje roman elemente in teme iz zgodnejšega nedokončanega projekta, ki ga je začel leta 1869 z naslovom Veliki grešnik. Še en nedokončan projekt, Drama v Tobolsku, velja za enega prvih osnutkov prvega poglavja Bratov Karamazovih. Datirana je v 13. september 1874 in opisuje izmišljen umor v Staraji Russi, ki ga zagreši praporščak po imenu Dmitrij Ilinskov (temelji na resničnem vojaku iz Omska), ki naj bi ubil lastnega očeta. Očetovo truplo naenkrat odkrijejo v jami pod hišo. Podobno nedokončani Sorokovini iz 1. avgusta 1875 nastopajo v deveti knjigi, v poglavjih 3–5 in v enajsti knjigi, v devetem poglavju.
Oktobra 1877 Dostojevski v članku Bralcu v Pisateljevem dnevniku omeni »književno delo, ki ima neopaznost in se je oblikovalo proti moji volji v meni v zadnjih dveh letih od izdaje Dnevnika«. Dnevnik pokriva več tem in težav, od katerih so nekatere bolj raziskane v Bratih Karamazovih. Med njimi so umor očeta, zakon in red ter množica družbenih težav.
Na pisanje Bratov Karamatovih je vplivala osebna tragedija: maja 1878 je triletni sin Dostojevskega Aljoša umrl zaradi epilepsije, bolezni, ki jo je podedoval po svojem očetu. Žalovanje romanopisca je očitno skozi celo knjigo. Dostojevski je glavnega junaka poimenoval Aljoša in ga navdal z lastnostmi, ki jih je najbolj iskal in občudoval. Njegova zgodba je očitna tudi v zgodbi kapetana Snegirjeva in njegovega mladega sina Iljuše.
Smrt njegovega sina je Dostojevskega pozneje tega leta spravila v samostan Optina. Tam je našel navdih za več vidikov Bratov Karamazovih, čeprav je takrat namesto tega nameraval pisati roman o otroštvu. Deli biografskega dela življenja Zosime temeljijo na Življenju starca Leonida, besedilu, ki ga je našel v Optini.
Roman je zadnje delo F. M. Dostojevskega, poleg Idiota, Besov ter Zločina in kazni pa ga štejejo za največje avtorjevo delo, ki je bilo sprva mišljeno kot prvi roman izmed niza romanov, toda Dostojevski je umrl manj kot 4 mesece po objavi Bratov Karamazovih.
Dobrih osemdeset let po prvem prevodu Bratov Karamazovih (najprej ga je prevedel Vladimir Levstik, prevod je prvič izšel leta 1929, potem pa bil nekajkrat ponatisnjen v različnih izdajah izbranih del), je leta 2010 izšel nov in jezikovno posodobljen prevod, ki ga je opravil Borut Kraševec.
Po romanu je nastalo več gledaliških in filmskih uprizoritev, med katerimi sta najbolj znani ameriška filmska priredba iz leta 1958 in sovjetska iz leta 1969.
Glavne osebe Fjodor Pavlovič Karamazov
Fjodor Pavlovič, 55-leten hedonist in kompulzivni lažnivec, je oče treh sinov: Dmitrija, Ivana in Alekseja, ki izhajajo iz dveh zakonov. Sumi se tudi, da je oče nezakonskega sina Pavla Fjodoroviča Smerdjakova, ki dela kot njegov hlapec. Fjodor Pavlovič se ne zanima za nobenega od svojih sinov, ki so posledično vzgojeni ločeno od drug drugega in od njihovega očeta. Odnos med Fjodorjem in njegovimi odraslimi sinovi je v ospredju dogajanja v romanu.
Dmitrij Fjodorovič Karamazov Dmitrij Fjodorovič (pogosto imenovan Mitja) je najstarejši sin Fjodorja Karamazova in edini otrok iz njegovega prvega zakona z Adelaido Ivanovno Miusovo. Dmitrij velja za hedonista, kakor njegov oče in se pogosto predaja alkoholizmu in popivanju. Dmitrij vstopi v stik s svojo družino ko potrebuje dediščino, za katero verjame, da jo zadržuje njegov oče. Zaročen je bil s Katerino Ivanovno, vendar z zaroko prekine, ko se zaljubi v Grušenko. Dmitrijev odnos z očetom je najbolj spremenljiv od vseh njegovih bratov in preraste v nasilje, saj se z očetom borita za njegovo dediščino in Grušenko. Z Ivanom ima odnos, vendar je najbližje svojemu mlajšemu bratu Aljošu, ki ga imenuje moj kerubin.
Lik Dmitrija je navdihnil obsojenec D. I. Iljinski, ki ga je Dostojevski spoznal, ko je bil v zaporu v Sibiriji. Iljinski, ki ga v romanu Dostojevskega Beležke Hiše mrtvih imenuje kot vedno živahen, vesel duh, je bil v zaporu zaradi umora svojega očeta, da bi dobil svojo dediščino, čeprav je vedno trdil, da je nedolžen. Pozneje, ko je drugi mož priznal svojo krivdo, je bil izpuščen na svobodo.
Ivan Fjodorovič Karamazov
Ivan Fjodorovič (včasih imenovan tudi Vanja) je 24-letni srednji sin in prvi iz drugega zakona Fjodorja Pavloviča. Ivan je zadržan, vendar intelektualno genialen. Njegov izrek »Le ni Boga, je vse dovoljeno« se v romanu večkrat pojavlja. Sprva za svojega brata Aljošo nima veliko časa, pozneje pa se njuna povezava in vzajemna naklonjenost poglobi. Svojega očeta ima za odbijajočega, proti Dmitriju pa čuti močno antipatijo. Fjodor Pavlovič pove Aljoši, da se Ivana boji bolj kot Dmitrija. Ivan se zaljubi v Katerino Ivanovno, toda njuna intimnost se razvija v senci njene prejšnje povezanosti z Dmitrijem in njena protislovnost je vir njegovega trpljenja.
Eden od najbolj cenjenih odlomkov v romanu vključuje Ivana, v poglavjih Upor in Veliki inkvizitor iz pete knjige in tri pogovore s Smerdjakovim in sledeče poglavje Ivanova nočna mora s hudičem v enajst knjigi. Peta knjiga, z naslovom Za in proti, zadeva predvsem notranji pogovor v Ivanu med njegovo prepoznavo moralne sublimnosti krščanskega ideala in njegovega ogorčenja do vesolja bolečin in trpljenja. Ivanova zavrnitev Boga predpostavlja krščansko vrednoto sočutja, vrednoto, ki jo je Dostojevski sam (skozi osebo knez Miškin v Idiotu) imenoval glavni in mogoče edini zakon vsega človeškega obstoja. Ivanova zavrnitev Boga je utemeljena na podlagi osnove srca krščanstva. Za Ivana je absurdnost vse človeške zgodovine dokazano nesmisel trpljenja otrok: če je mera razum, božji svet ne more biti sprejet. Ivan je vse primere grozot, zagrešenih proti otrokom, vzel iz dejanskih časopisov in zgodovinskih virov.
Aleksej Fjodorovič Karamazov
Aleksej Fjodorovič (pogosto imenovan Aljoša) je pri starosti 20 najmlajši od bratov. Je drugi otrok druge žene Fjodorja Pavloviča, Sofje Ivanovne in Ivanov pravi brat. Pripovedovalec ga v prvem poglavju in v uvodu postavi za glavnega junaka romana. Na začetku romana je Aljoša novinec v lokalnem ruskem pravoslavnem samostanu. Njegova vera je v nasprotju z ateizmom njegovega brata Ivana. Samostanski brat oče Zosima, ki je očetovska figura in duhovni vodnik Aljoše skozi knjigo, ga pošlje v svet, kjer spozna ekstremne osebnosti in težavne odnose v njegovi družini in drugje. Občasno deluje kot sočutni mirovnik, poln vpogleda in ljubljen s strani vseh.
Pri ustvarjanju Aljošinega lika se je Dostojevski večinoma ukvarjal s sodobno rusko radikalno mladino, kot pozitivno alternativo ateističnemu pristopu do pravice in pridobitve dobrin. Aljoša uteleša isto prizadevanje družbe, ki ji vlada boginja in sočutje, ki je v socialističnem idealu, vendar se ne loči od vere v Boga, od vere v nesmrtnost duše in Boga ali od pravoslavne krščanske tradicije v Rusiji.
Pavel Fjodorovič Smerdjakov Pavel Fjodorovič Smerdjakov je sin smrdeče Lizavete, neme ženske s ceste, ki je umrla med porodom v kopališču Fjodorja Pavloviča: ime Smerdjakov pomeni 'sin smrdeče'. Domneva se, da je nezakonski sin Fjodorja Pavloviča. Vzgajal ga je njegov zvesti služabnik Grigorij Vasiljevič in njegova žena Marfa. Grigorij ga je učil in mu poskušal dati versko izobrazbo, toda Smerdjakov je odgovoril z nehvaležnostjo in posmehom. Nekoč ga je Grigorij udaril v obraz in teden pozneje je imel Smerdjakov svoj prvi epileptični napad. Pripovedovalec omeni tudi to, da je Smerdjakov kot otrok rad obešal mačke in jih ritualno pokopaval. Grigorij mu je dejal »Nisi človek. Si odložena plesen na kopališčnem zidu, to si« - opazka, ki mu je Smerdjakov ni nikoli odpustil. Smerdjakov postane del Karamazovega gospodinjstva kot služabnik in je delal kot lakaj in kuhar. Do drugih se je običajno obnašal zaničljivo, vendar je globoko občudoval Ivana in delil njegov ateizem ter ga je navdahnil njegov izrek, da je »vse zakonito«. Kljub njegovi očitni pameti, so druge osebe, zlasti Ivan, Dmitrij in Fjodor podcenjevali njegovo inteligenco.
Agrafena Aleksandrovna Svetlova Agrafena Aleksandrovna Svetlova, običajno imenovana 'Grušenka', je lepa in strastna 22-letna ženska z izjemnim šarmom za moške. V njeni mladost jo je zapustil poljski častnik in nato je prišla pod zaščito tiranskega skopuha. Ta epizoda povzroči v Grušenki nujnost za neodvisnost in nadzor nad svojim življenjem. Grušenka povzroči popolno občudovanje in slo tako v Fjodorju kot v Dmitriju Karamazovu. Njuno rivalstvo za njeno naklonjenost postane glavni fokus njunega spora, kar Grušenka z veseljem izkoristi za njeno lastno zadovoljstvo in zabavo. Pozno zgotovi, da resnično ljubi Dmitrija in postane jo sram zaradi svoje krutosti. Njeno rastoče prijateljstvo z Aljošo jo vodi k duhovnemu odrešenju in pojavijo se skrite značilnosti nežnosti in velikodušnosti, čeprav njen strastni značaj in ponos ostaneta nedotaknjena.
Katerina Ivanovna Verhovceva Katerina Ivanovna (včasih imenovana Katja) je Dmitrijeva lepa zaročenka, kljub njegovemu odprtemu spogledovanju z Grušenko. Njena zaroka z Dmitrijem je stvar ponosa na obeh njunih straneh, potem ko reši njenega očeta iz dolgov. Katerina je izjemno ponosna in se vede kot ugledni mučenik. Zato se ne more soočiti s svojo ljubeznijo do Ivana in neprestano ustvarja moralne meje med njim in njo.
Oče Zosima, starec Oče Zosima je starec in duhovni svetovalec (starec) v mestnem samostanu in Aljošin učitelj. Med meščani velja za zvezdnika zaradi njegovih preroških in zdravilskih zmožnosti. Njegov duhovni status navdihuje tako občudovanje, kot tudi zavist med ostalimi samostanskimi brati. Zosima zagotovi ovržbe za Ivanove ateistične argumente in pomaga pojasniti Aljošin značaj. Zosimovo učenje oblikuje način, na katerega se Aljoša vede z mladimi fanti, ki jih sreča v Iljušini zgodbi.
Namen Dostojevskega z likom Zosime (kakor tudi z Aljošo) je, da predstavi cerkev kot pozitivni socialni ideal. Njegov lik do določene mere temelji na očetu Ambrosu iz Optinskega samostana, ki ga je Dostojevski srečal med obiskom samostana leta 1878. Za Zosimovo učenje v šesti knjigi, Ruski menih, Dostojevski napiše, da je prototip vzet iz določenih naukov Tihona Zadonskega in naivni slog iz knjige potovanj meniha Parfenija.Letters 102-103; August 7/19, 1879, quoted in . Slog in ton v šest knjigi, kjer pripoveduje Zosima, je značilno drugačen od ostanka romana. V. L. Komarovič predlaga, da je ritem proze »odhod od vseh norm sodobne sintakse in istočasno posreduje celotno pripovedovanje posebno, čustveno barvanje ceremonialne in idealne mirnosti.«Quoted in .
Iljuša Iljuša (včasih imenovan Iljušečka) je krajevni šolar in osrednja osebnost bistvene zgodbe v romanu. Dmitrij napade in poniža njegovega očeta, osirotelega častnika kapetana Snegirjevega, ki ga je najel Fjodor Pavlovič, da bi zagrozil Dmitriju zaradi njegovih dolgov in Snergirjeva družina je posledično osramočena.
Povzetek Prva knjiga: Majhna lepa družina