Suverena država je razdeljena na triindvajset provinc (špansko provincias, ednina provincia) in eno avtonomno mesto (ciudad autónoma), Buenos Aires, ki je zvezna prestolnica države (špansko Capital Federal), kot je odločil kongres. Province in glavno mesto imajo svoje ustave, vendar obstajajo po zveznem sistemu. Argentina zahteva tudi Falklandske otoke (špansko Islas Malvinas, 12.173 km²), Južno Georgio in Južne Sandwicheve otoke (4066 km²) ter zahteva suverenost nad delom Antarktike med 25° Z in 74° Z (965.314 km², 1.461.597 km² z ledeno površino) kot del province Tierra del Fuego, Antártida e Islas del Atlántico Sur.
Najzgodnejša zabeležena človeška prisotnost v današnji Argentini sega v obdobje paleolitika. Inkovski imperij se je v predkolumbovskih časih razširil na severozahod države. Država ima korenine v španski kolonizaciji regije v 16. stoletju. Argentina se je povzpela kot država naslednica podkraljevstva Río de la Plata, španskega čezmorskega podkraljevstva, ustanovljenega leta 1776. Razglasitvi in boju za neodvisnost (1810–1818) je sledila podaljšana državljanska vojna, ki je trajala do leta 1861, in se je zaključila z reorganizacijo države kot zveze provinc z Buenos Airesom kot glavnim mestom. Država je nato uživala relativni mir in stabilnost, pri čemer je več valov evropskega priseljevanja, predvsem Italijanov in Špancev, korenito preoblikovalo njene kulturne in demografske nazore; 62,5 % prebivalstva ima popolno ali delno italijansko poreklo, argentinska kultura pa ima pomembne povezave z italijansko kulturo.O.N.I. – Department of Education of Argentina
Skoraj neprimerljivo povečanje blaginje je privedlo do tega, da je Argentina v začetku 20. stoletja postala sedma najbogatejša država na svetu. Po Maddisonovem projektu zgodovinske statistike je imela Argentina najvišji realni BDP na prebivalca na svetu v letih 1895 in 1896 in je bila vsaj pred letom 1920 dosledno med desetimi. Trenutno je na 61. mestu na svetu. Po veliki depresiji v 1930-ih je Argentina padla v politično nestabilnost in gospodarski zaton, ki jo je potisnil nazaj med nerazvite. Po smrti predsednika Juana Peróna leta 1974 je na mesto predsednika stopila njegova vdova in podpredsednica Isabel Martínez de Perón. Leta 1976 jo je strmoglavila vojaška diktatura. Vojaška vlada je v umazani vojni, obdobju državnega terorizma in državljanskih nemirov, ki je trajalo več kot desetletje do izvolitve Raúla Alfonsína za predsednika leta 1983, preganjala in ubijala številne politične kritike, aktiviste in levičarje.
Argentina je država v razvoju in se po indeksu človekovega razvoja uvršča na 46. mesto, drugi najvišji v Latinski Ameriki za Čilom. Je regionalna sila v Latinski Ameriki in ohranja svoj zgodovinski status srednje sile v mednarodnih zadevah. Argentina ohranja drugo največje gospodarstvo v Južni Ameriki, tretje največje v Latinski Ameriki in je članica G-15 in G20. Je tudi ustanovna članica Združenih narodov, Svetovne banke, Svetovne trgovinske organizacije, Mercosurja, Skupnosti latinskoameriških in karibskih držav ter Organizacije iberoameriških držav.
Etimologija Argentina je dobila svoje ime po latinski besedi argentum, ki pomeni srebro, plemenito kovino, ki je bila povod za evropsko kolonizacijo. Drugi uradni imeni države sta Argentinska republika (República Argentina) in Argentinski narod (Nación Argentina).
Zgodovina
thumb|left|Slika iz leta 1603 (Ottsen), z Indijancema na področju Srebrne reke. Najstarejši znaki človeške prisotnosti v Argentini se nahajajo v Patagoniji, kjer so znanstveniki našli ostanke iz približno leta 11.000 pr. n. št. Na začetku prvega stoletja so se pojavile poljedelske civilizacije, ki so se ukvarjale v glavnem s koruzo ob Andih, na zahodu sedanje Argentine (med drugimi Santa María, Huarpes, Diaguitas in Sanavirones).
Leta 1480, med ekspanzivnostjo inkovskega cesarstva, je vladar Pachacutec premagal in osvojil severnozahodno Argentino in jo pridružil k provinci Qulla Suyu.
Na severovzhodu v Gvaraniji so gojili manioko ter indijski krompir. V srednji in južni Argentini (Pampa in Patagonia) so živeli nomadski ljudje, združeni v 17. stoletju kot Mapuči.
Evropejci so prišli leta 1502. Španci so ustanovili permanentno kolonijo na območju današnjega Buenos Airesa leta 1536 in ponovno v letu 1580. Podkraljestvo Río de la Plata je bilo ustanovljeno leta 1776. Leta 1806 in 1807 je Britansko kraljestvo napadlo Buenos Aires, vendar so se naseljenci obakrat obranili.
thumb|left|Prva stran argentinske ustave iz leta 1853. 25. maja 1810, po novicah, da je Napoleon vrgel Kralja Ferdinanda VII s prestola, so prebivalci Buenos Airesa izkoristili priložnost, da bi postavili prvo neodvisno vlado (Primera Junta). Dogodki so poznani kot Revolución de Mayo (Majska Revolucija). Uradna neodvisnost od Španije je bila podpisana 9. julija 1816 na kongresu v Tucumanu (Congreso de Tucumán). Leto kasneje je General José de San Martín prečkal Ande, da bi osvobodil Čile in Peru, in s tem izničil špansko grožnjo.
thumb|left|San Martín, narodni heroj. Po neodvisnosti Združene Province Reke del Plata so se Centralisti in Federalisti (špansko Unitarios in Federales) večkrat bojevali med sabo, dokler narodna stabilnost ni bila ustavljena z ustavo leta 1853, ne dolgo potem, ko je Justo José de Urquiza premagal caudilla iz Buenos Airesa Juana Manuela de Rosasa. Provinca Buenos Aires se je združila z Argentinsko konfederacijo (Confederación Argentina) šele leta 1861, po bitkah Cepeda (1859) in Pavón (1863).
Po vojni trojne zveze proti Paragvaju v letih 1865 - 1870 so tuje invazije in evropska imigracija pripeljale do moderne agrikulture. Med letom 1878 in 1884 se je bojevala osvojitev puščave (Conquista del desierto), ki se je končala s porazom indijancev Pamp in Patagonije ter njihovem podjarmljenjem.Carlos A. Floria and César A. García Belsunce, 1971. Historia de los Argentinos I and II; ISBN 84-599-5081-6
Zadevo državne meje v Andih je rešila britanska arbitraža leta 1902, ki je vzpostavila današnje meje med Argentino in Čilom. V severni in osrednji Patagoniji so bile meje določene med zemljepisnimi širinami 40 ° in 52 ° J kot razlaga pogodbe o meji iz leta 1881 med Čilom in Argentino. Tako so bila nekatera patagonska jezera, na primer jezero O'Higgins / San Martín, razdeljena z državno mejo. Poleg tega so bile ugotovljene preference naseljenih kolonistov na obdelanem delu spornega območja. Meja, predlagana v arbitraži, je bila kompromis med mejnimi preferencami obeh vlad, ki sta bili sprti, in ni niti strogo ni sledila poravnavi najvišjih vrhov niti rečnemu razvodju in je bila objavljena v imenu kralja Edvarda VII..The Cordillera of the Andes Boundary Case - full text at UN
thumb|right|Perón kot predsednik leta 1947. Med 1880 do 1930 je Argentina doživela razcvet, zahvaljujoč izvozni ekonomiji. Število prebivalstva se je sedemkrat povečalo. Konservativni oligarhični politiki (Generación del 80) so vladali do 1916, ko je zakon univerzalnih volitev dovolil Radikalom dostop do predsednikovega sedeža. Vendar so vojaki vlado Hipólita Yrigoyena strmoglavili leta 1930, tako, da so konservativci vladali še eno desetletje. General Juan Perón je bil izbran za predsednika leta 1946. Več pravic je dodelil delavskem sindikatom, a ga je Revolución Libertadora odstranila s pozicije.
Od 1950-ih do srede 1970-ih so se menjavali na oblasti civilni predsedniki brez široke podpore in mehke vojaške vlade. Ta desetletja je ekonomija rasla in revščina padla na 7 % leta 1975. Po drugi strani je ekonomija postajala vedno bolj zaščitna, politično nasilje pa vedno bolj kruto z radikalnimi skupinami kakor Triple A in Montoneros. Leta 1973 je Perón drugič postal predsednik, a leto kasneje je umrl, tako da je predsednica postala njegova tretja žena Isabel. Brez Peronove karizme in z neuspešno ekonomsko politiko je Argentina 24. maja 1976 preživela še en državni prevrat.
Vojaška vlada, uradno znana kot Proces narodne reorganizacije (Proceso de Reorganización Nacional), je uporabljala krute metode (Umazana Vojna; Guerra Sucia) proti opoziciji - 10.000 do 30.000 pogrešanih (desaparecidos, glej Matere iz Plaza de Mayo). Vojna je bila prisotna v drugih južnoamerških državah pod vojaškimi vladami, ki so sodelovale med seboj v mednarodni kooperaciji Operacija Kondor (Operación Condor), v katero so bile zapletene službe državne varnosti - argentinska SIDE, čilska DINA in CIA iz ZDA. Med 1975 in 1983 je državni dolg narasel s 7.875 milijonov dolarjev na 45.087 milijonov.Banco Central, Memoria 1985, pag. 147 Globoke finančne težave, sum korupcije, nemiri zaradi kršitev človekovih pravic in poraz v vojni za Falklandske otoke (Islas Malvinas) so prisilili vojsko, da je razpisala volitve.
Demokracija je bila vzpostavljena leta 1983, ko je Raúl Alfonsín iz Radikalne meščanske unije (Unión Cívica Radical) nastopil kot predsednik. V času njegove oblasti se je vzpostavila civilna kontrola nad vojsko in številni vojaki, ki so sodelovali med umazano vojno, so bili obsojeni. A Alfonsín je moral odstopiti šest mesecev pred koncem svojega mandata zaradi velike inflacije in nasprotovanja akterjev na ekonomskem področju. Predsednik Carlos Menem, ki je sledil, je kljub obljubam med kampanjo privatiziral večino državnih podjetij (letalsko, električno, telefonsko, poštno, železniško itd.) in fiksiral argentinski peso ena-na-ena z ameriškim dolarjem. To je prineslo mednarodne preobrate in ekonomsko rast, vendar je v desetletju njegove vladavine propadlo veliko domače industrije, ker niso mogli konkurirati uvoženim izdelkom z nižjimi cenami.
Predsednik Fernando de la Rúa je moral dve leti potem, ko je bil izvoljen, zaradi masivnega bega kapitala blokirati vse bančne račune (Corralito). Finančna kriza ga je prisilila k odstopu 20. decembra 2001. Naslednja dva tedna so med mnogimi protesti (glej Cacerolazo) vladali različni provizorični predsedniki. 2. januarja je bil Eduardo Duhalde izbran za začasnega predsednika.
Nova argentinska vlada je pričela podpirati domačo industrijo in nadomeščati uvožene izdelke z domačimi. Tudi nov tečaj pesa je bil za domačo ekonomijo vzpodbudnejši. Povečal se je izvoz osnovnih izdelkov, kot sta žito in meso. Leta 2003 je bil za predsednika izvoljen Néstor Kirchner. Nadaljeval je s protekcionistično politiko ter nacionaliziral določena privatizirana podjetja. Država je tako poplačala svoj dolg Mednarodnemu denarnemu skladu (IMF).
Kirchnerja je na predsedniškem mestu nasledila njegova žena Cristina Fernández de Kirchner.
Upravna delitev Argentina je razdeljena na 23 provinc (špansko provincias, ednina: provincia), glavno mesto Buenos Aires pa ima status federalnega ozemlja (distrito federal). Province so sestavne enote argentinske zvezne države. Province imajo svojo lastno ustavo, lastno vlado pod vodstvom neposredno izvoljenega guvernerja (gobernador) in parlament. Province so po drugi strani razdeljene admnistrativne enote, imenovane Departamentos. Izjema je provinca Buenos Aires, ki je razdeljena v Partidos.