Liberija uradno Republika Liberija, je država, ki leži ob obali zahodne Afrike. Na severozahodu meji na Sierro Leone, na severu na Gvinejo, na vzhodu na Slonokoščeno obalo ter na jugu in zahodu na severni Atlantski ocean. Meja z Gvinejo je dolga 590 km, meja s Sierro Leone 299 km, meja s Slonokoščeno obalo pa 778 km. Država ima okoli 5 milijonov prebivalcev, po površini pa je velika 111.369 kvadratnih kilometrov. Uradni jezik v Liberiji je angleščina, poleg tega pa se v državi govori več kot 20 drugih jezikov. Glavno in največje mesto Liberije je Monrovija.
Zastava države je sestavljena iz 12 enakih horizontalnih rdeče-belih črt in bele petkrake zvezde v modrem kvadratu v zgornjem levem kotu. Črte predstavljajo 12 podpisnikov deklaracije o neodvisnosti, moder kvadrat predstavlja afriško celino, petkraka zvezda pa svobodo, ki je bila podeljena nekdanjim ameriškim sužnjem. Osnova za nastanek zastave pa je bila Zastava Združenih držav Amerike.
Liberija je nastala v začetku 19. stoletja, kot projekt Ameriške kolonizacijske družbe (ACS), ki je verjela, da bodo imeli temnopolti v Afriki boljše možnosti za svobodo in blaginjo kot v Združenih državah Amerike. Med letom 1822 in začetkom ameriške državljanske vojne leta 1861 se je v Liberijo preselilo več kot 15.000 osvobojenih in svobodno rojenih črncev, ki so se v ZDA soočali z družbenim in pravnim zatiranjem, ter 3198 Afro-Karibov."July 26, 1847 Liberian independence proclaimed", This Day In History, History website. Postopoma so razvili "ameriško-liberijsko" identiteto in s seboj prinesli svojo kulturo in tradicijo; liberijska ustava in zastava sta bili oblikovani po ameriški, glavno mesto pa je bilo poimenovano po podporniku ACS in ameriškem predsedniku Jamesu Monroeju. Liberija je 26. julija 1847 razglasila neodvisnost, ki so jo ZDA priznale šele 5. februarja 1862. 3. januarja 1848 je bil Joseph Jenkins Roberts, premožen, svobodno rojen Afroameričan iz ameriške zvezne države Virginija, ki se je naselil v Liberiji, po razglasitvi neodvisnosti, izvoljen za prvega predsednika Liberije.
Liberija je bila prva afriška republika, ki je razglasila neodvisnost, in je prva ter najstarejša sodobna republika v Afriki. Bila je ena redkih držav, ki je v času dirke za Afriko ohranila svojo suverenost. Med drugo svetovno vojno je Liberija podpirala vojna prizadevanja Združenih držav proti Nemčiji, v zameno pa je prejela znatne ameriške naložbe v infrastrukturo, ki so pripomogle k blaginji in razvoju države. Predsednik William Tubman je spodbujal gospodarske in politične spremembe, ki so povečale blaginjo in mednarodno prepoznavnost države; Liberija je bila ustanovna članica Lige narodov, Združenih narodov in Organizacije afriške enotnosti.
Ameriško-liberijski naseljenci se niso dobro razumeli z domorodnimi ljudstvi, na katera so naleteli, zlasti s tistimi, ki so živela v bolj izolirani notranjosti. Kolonialne naselbine so napadali Kruji in Greboji iz svojih notranjih položajev. Američani in Liberijci so spodbujali verske organizacije k ustanavljanju misijonov in šol za izobraževanje domačega prebivalstva. Američani in Liberijci so se oblikovali v majhno elito, ki je imela nesorazmerno veliko politično moč; avtohtoni Afričani do leta 1904 niso imeli pravice do državljanstva v lastni deželi.
Leta 1980 je zaradi političnih napetosti, ki so nastale pod vladavino Williama R. Tolberta, prišlo do vojaškega udara, med katerim je bil Tolbert ubit, kar je pomenilo konec ameriško-liberijske vladavine v državi in začetek več kot dveh desetletij politične nestabilnosti. Po petih letih vojaške vladavine Sveta narodne odrešitve in petih letih civilne vladavine Nacionalne demokratske stranke Liberije sta sledili prva in druga liberijska državljanska vojna. Posledično je umrlo 250.000 ljudi (približno 8 % prebivalstva), še več jih je bilo razseljenih, liberijsko gospodarstvo pa se je zmanjšalo za 90 %. Mirovni sporazum iz leta 2003 je pripeljal do demokratičnih volitev leta 2005, na katerih je bila za predsednico izvoljena Ellen Johnson Sirleaf, ki se je zapisala v zgodovino kot prva ženska predsednica na celini. Konflikti in izbruh virusa ebole v letih 2013-2016 so močno prizadeli nacionalno infrastrukturo in osnovne socialne storitve, tako da je leta 2015 83 % prebivalstva živelo pod mednarodnim pragom revščine.
Zgodovina
Avtohtoni prebivalci Michael Omolewa je potrdil prisotnost artefaktov iz starejše kamene dobe Oldowan v Zahodni Afriki, ki dokazujejo prisotnost starodavnih ljudi.
Nedatirani acheuleanski (ESA) artefakti so dobro dokumentirani po vsej Zahodni Afriki. Kronometrični zapisi srednje kamene dobe (MSA) kažejo, da so bile tehnologije jedra in lističev v Zahodni Afriki prisotne vsaj od srednjega pleistocena (~780–126 tisoč let nazaj ali ka) v severnih, odprtih sahelijskih območjih in da so se ohranile do meje med koncem pleistocena in holocenom (~12ka) v severnih in južnih območjih Zahodne Afrike. To je najmlajši primerek takšne MSA tehnologije v Afriki. Prisotnost populacij MSA v gozdovih ostaja odprto vprašanje, vendar so tehnološke razlike lahko povezane z različnimi ekološkimi območji. Populacije iz pozne kamene dobe (LSA) dokazujejo precejšnjo tehnološko diverzifikacijo, vključno z mikrolitskimi in makrolitskimi tradicijami.
Podatki kažejo, da se akeramične in keramične zbirke pozne kamene dobe (LSA) v Zahodni Afriki kronološko prekrivajo in da je spreminjanje gostote mikrolitske industrije od obale proti severu geografsko strukturirano. Te značilnosti lahko predstavljajo družbena omrežja ali neko obliko kulturne difuzije, povezane s spreminjajočimi se ekološkimi pogoji.
Mikrolitska industrija s keramiko je postala pogostejša sredi holocena, skupaj z očitno intenzivnejšim izkoriščanjem divje hrane. Med ~4–3,5ka so se te družbe postopoma preoblikovale v proizvajalce hrane, verjetno zaradi stikov s severnimi pastirji in poljedelci, saj je okolje postalo bolj sušno. Vendar so lovci in nabiralci v bolj gozdnatih predelih Zahodne Afrike preživeli še veliko dlje, kar priča o trdnosti ekoloških meja v tej regiji. desno|sličica|Evropski zemljevid Zahodne Afrike in Obale žita iz leta 1736. Ima arhaično kartografsko oznako Negroland.
Širitev ljudstva Mande Obalo popra, znano tudi kot Obala zrnja, so avtohtona afriška ljudstva naseljevala že vsaj od 12. stoletja dalje. Mandeji so se iz Sudana širili proti zahodu in izrinili številne manjše etnične skupine na jug proti Atlantskemu oceanu. Deji, Basi, Kruji, Goli in Kisiji so bila nekatera od prvih dokumentiranih ljudstev na tem območju.
Priliv teh skupin je bil še večji zaradi propada zahodnosudanskega Malijskega imperija leta 1375 in Songajskega imperija leta 1591. Ker so se notranja območja izsuševala, so se prebivalci preselili na bolj vlažno obalo. Ti novi prebivalci so iz Malijskega in Songajskega imperija prinesli znanja, kot so predenje bombaža, tkanje blaga, taljenje železa, gojenje riža in sirka ter družbene in politične institucije. Kmalu po tem, ko so regijo osvojili Maneji, so se v okraju Grand Cape Mount priselili pripadniki ljudstva Vaj iz nekdanjega Malijskega imperija. Kruji so nasprotovali prihodu Vajov in sklenili zavezništvo z Mani, da bi ustavili njihov nadaljnji prihod.
Ljudje ob obali so gradili kanuje in trgovali z drugimi Zahodnoafričani od Zelenega rta do Obale zlata. Arabski trgovci so v regijo vstopili s severa, dolgoletna trgovina s sužnji pa je ujetnike odpeljala v severno in vzhodno Afriko.
Zgodnja kolonizacija Od leta 1461 do konca 17. stoletja so imeli portugalski, nizozemski in britanski trgovci v regiji stike in trgovske postojanke. Portugalci so območje poimenovali Costa da Pimenta ("Obala popra"), pozneje pa se je zaradi obilja zrn popra Aframomum melegueta območje postalo znano pod imenom Obala zrnja. Evropski trgovci so z lokalnim prebivalstvom menjavali blago in dobrine.
V Združenih državah Amerike je na prehodu med 18. in 19. stoletjem začelo nastajati gibanje za naselitev svobodnih barvnih ljudi, tako svobodno rojenih kot nekdaj zasužnjenih, v Afriki. Razlog za to je bila rasna diskriminacija, ki se je kazala v obliki odvzema političnih pravic ter odrekanja državljanskih, verskih in socialnih pravic.Howard Brotz, ed., African American Social & Political Thought 1850–1920 (New Brunswick: Transaction Publishers, 1996), 38–39. Leta 1816 ustanovljeno Ameriško kolonizacijsko družbo (ACS) so sestavljali predvsem kvekerji in lastniki sužnjev. Kvekerji so verjeli, da bodo imeli črnci v Afriki boljše možnosti za svobodo kot v ZDA."Background on conflict in Liberia" , Friends Committee on National Legislation, July 30, 2003Maggie Montesinos Sale (1997). The Slumbering Volcano: American Slave Ship Revolts and the Production of Rebellious Masculinity, Duke University Press, 1997, p. 264. Medtem ko so sužnjelastniki nasprotovali svobodi zasužnjenih ljudi, so "repatriacijo" svobodnih barvnih ljudi razumeli kot način za preprečevanje upora sužnjev.
Leta 1822 je Ameriška kolonizacijska družba začela prostovoljno pošiljati svobodne barvne ljudi na Obalo popra, da bi tam ustanovila kolonijo. Umrljivost zaradi tropskih bolezni je bila zelo visoka — od 4571 izseljencev, ki so prispeli v Liberijo med letoma 1820 in 1843, jih je preživelo le 1819. Do leta 1867 je ACS (in z njo povezane državne podružnice) pomagala pri selitvi več kot 13.000 barvnih prebivalcev iz Združenih držav in Karibov v Liberijo. Ti svobodni Afroameričani in njihovi potomci so se poročali v svoji skupnosti in se opredeljevali kot Amero-Liberijci. Mnogi so bili mešane rase in izobraženi v ameriški kulturi; niso se identificirali z domorodci iz plemen, ki so jih srečali. V kolonialni skupnosti so se večinoma poročali med seboj in ustvarili etnično skupino, ki je imela kulturno tradicijo, prežeto z ameriškimi koncepti političnega republikanizma in protestantskega krščanstva.
ACS, ki so jo podpirali ugledni ameriški politiki, kot so Abraham Lincoln, Henry Clay in James Monroe, je menila, da je "repatriacija" boljša od tega, da osvobojeni sužnji ostanejo v Združenih državah. Podobne državne organizacije so ustanovile kolonije kot so Mississippi v Afriki, Kentucky v Afriki in Republika Maryland, ki jo je Liberija kasneje priključila. Vendar je Lincoln leta 1862 Liberijo označil za uspeh le "v določenem smislu" in namesto tega predlagal, da se svobodnim ljudem druge barve kože pomaga pri izselitvi v Chiriquí, ki je danes del Paname.
Amero-liberijski priseljenci se niso dobro razumeli z domorodnimi ljudstvi, na katera so naleteli, zlasti s tistimi, ki so živeli v skupnostih v bolj izoliranem "bušu". Kolonialne naselbine so napadali Kruji in Grebi iz njihovih notranjih položajev. Srečanja z afriškimi plemeni v bušu so bila pogosto nasilna. Ker so bili prepričani, da so drugačni ter kulturno in izobrazbeno boljši od avtohtonih ljudstev, so se Amero-Liberijci razvili v elitno manjšino, ki je ustvarila in obdržala politično oblast. V zavestnem prizadevanju, da bi posnemali ameriški jug, so amero-liberijski priseljenci sprejeli oblačila, kot so krila z obročki in fraki, ter izključili domorodce iz gospodarskih priložnosti, vključno z ustanavljanjem plantaž, na katerih so bili domorodci prisiljeni delati kot sužnji. Avtohtona plemena do leta 1904 niso imela pravice do državljanstva v svoji lastni deželi. Amero-Liberijci so spodbujali verske organizacije k ustanavljanju misijonov in šol za izobraževanje domorodnih ljudstev. sličica|Zemljevid kolonije Liberija v tridesetih letih 19. stoletja, ki ga je izdelal ACS, prikazuje pa tudi kolonijo Mississippi in druge kolonije, ki jih je financirala država.
Politično oblikovanje sličica|Rezidenca Josepha Jenkinsa Robertsa, prvega predsednika Liberije, med letoma 1848 in 1852.