Napad na Pearl Harbor je bil japonski letalski in pomorski napad na ameriško pomorsko oporišče Pearl Harbor na otoku Oahu na Havajih. Do napada je prišlo v nedeljo, 7. decembra 1941, ko so japonska letala in podmornice brez opozorila napadli tam zasidrano ameriško tihomorsko ladjevje. V dveh zaporednih zračnih napadih je bilo uničenih 188 ameriških letal, 18 vojaških ladij je bilo potopljenih ali težje poškodovanih, mrtvih je bilo 2.402http://www.usswestvirginia.org/ph/phlist.php, ranjenih pa je bilo okoli 1.250 ameriških vojakov in civilistov. Napad je bil z vidika zmage popoln uspeh japonske mornarice, vendar pa ni imel nobene taktične vrednosti, saj letalonosilk, ki so bile glavne tarče napada, tistega usodnega dne ni bilo v pristanišču. Dejansko sta bili v napadu uničeni le dve relativno stari bojni ladji, vse ostale poškodovane ladje pa je Američanom v kratkem roku uspelo popraviti. Nedotaknjena so ostala tudi številna skladišča goriva in ostale kopenske naprave. Napad je bil povod, da so ZDA vstopile v drugo veliko vojno, s čimer je konflikt, ki je bil dotlej bolj ali manj evropskega značaja, postal svetoven.
Pot v vojno Japonski je bilo usojeno, da slej ko prej trči z ZDA. Vzroke za spopad med tema dvema velesilama je treba iskati v drugi polovici 19. stoletja, ko je Japonska postala ne le dežela vzhajajočega sonca, temveč tudi nova vzhajajoča azijska velesila. Bliskovit razvoj japonskega gospodarstva je na majhnem otočju povzročil kronično primanjkovanje strateških surovin, zato je Japonska začela iskati nove vire in kmalu prišla v spor z drugimi velesilami, kot sta bili Kitajska in Rusija. V želji po zavojevanju novih ozemelj se je ob izbruhu prve svetovne vojne pridružila antanti, ki ji je v zameno za sodelovanje v veliki vojni obljubila nemške tihomorske kolonije. Vendar je ta po koncu vojne dobila le drobtinice, večino ozemelj so namreč dobile ZDA in Združeno kraljestvo, kar je bilo za Japonsko veliko razočaranje. Razmere so se nato za nekaj časa umirile, vendar problemi še zdaleč niso bili rešeni. Do prvega večjega spora med ZDA in Japonsko je prišlo v letih 1931 do 1932, ko je Japonska zasedla kitajsko Mandžurijo. Leta 1937 pa je zasedla še severno Kitajsko in se dve leti zatem usmerila še proti jugu, kjer je zasedla Hajnan, pri tem pa začela že pripravljati načrte za zasedbo Malaje, Filipinov in Nizozemske Vzhodne Indije. Do spora morda niti ne bi prišlo, če ZDA v tistem času ne bi podpirale Čankajškove kitajske vlade, britanskega, francoskega in nizozemskega kolonializma. Japonci so bili namreč mnenja, da »Azija pripada Azijcem«, v resnici pa jim je šlo le za zavojevanje novih ozemelj, iz katerih bi lahko pridobili nove surovine za svoje rastoče gospodarstvo in vse številčnejše prebivalstvo. Padec Francije junija 1940 je dal Japoncem nov zalet, in tako so ti zasedli Francosko Indokino, da bi bila mera polna, pa so 27. septembra podpisali pakt s silama osi Nemčijo in Italijo. Ameriški veleposlanik v Tokiu je pisal predsedniku Franklinu D. Rooseveltu; »Vse očitneje se mi zdi, da bo spopad nekega dne neizogiben. Glavno vprašanje pri tem je, ali je za nas bolje, da do tega spopada pride prej ali pozneje.«. Roosevelt je bil odkrito na strani Velike Britanije in proti silam osi, katerih članica je zdaj postala tudi Japonska. Nastali spor so želeli rešiti po diplomatski poti, ker pa so bila mirovna pogajanja med Japonsko in ZDA neuspešna, so ZDA do konca leta uvedle prepoved izvoza na Japonsko vseh surovin in vojnega materiala, razen nafte. Vendar pa so se 26. junija 1941, ko Japonska ni spremenila svoje politike v Aziji, stvari še dodatno zapletle. ZDA so zamrznile vse japonsko premoženje v ZDA, šest dni pozneje pa prepovedale še izvoz nafte. Pogajanja so se kljub temu nadaljevala, ZDA so bile optimistične, vendar pa je Japonski vedno bolj postajalo jasno, da je vojna postala neizbežna, zato je ta začela pripravljati načrte za napad.
Priprave na spopad Japonske priprave thumb|left|Vzlet japonskega letala »Zero«. 7. januarja 1940 je Isoroku Jamamoto, poveljnik japonskega ladjevja, ministrstvu za mornarico posredoval strogo zaupno sporočilo, v katerem je poveljnik predlagal drzen napad, s katerim bi bila vojna odločena že v prvem dnevu. Generalštab je načrt odobril in ga poslal v nadaljnjo preučitev. Sledile so temeljite priprave, za urjenje pilotov so pripravili poseben poligon, ki je bil podoben Pearl Harborju, za napad v plitvem pristanišču so prilagodili tudi torpede, svoje delo pa je opravila tudi obveščevalna služba. Med 10. in 18. novembrom 1941 je iz pristanišča Kure izplulo šest letalonosilk, dve bojni ladji, dve težki križarki in ena lažja, devet rušilcev in tri podmornice. Zaradi varnosti in strahu, da jih Američani ne bi odkrili, so ladje zapustile pristanišče posamično. Pristanišče je zapustilo tudi osem tankerjev za prevoz goriva. Med potjo do Havajskega otočja je bilo vsako sporazumevanje po radiju strogo prepovedano. Ladjevje se je nato srečalo v zalivu Tankan pri največjem kurilskem otoku Etorofu, kjer se je založilo z gorivom, orožjem in ostalim materialom, ki ga bo potrebovalo pri napadu na ameriško oporišče. 26. novembra je prišel ukaz, da ladjevje izpluje po najsevernejši poti proti vzhodu, natanko po 43. severnem vzporedniku, kjer je vreme najslabše, verjetnost, da bi jih odkrili, pa najmanjša. Med dvanajstdnevnim potovanjem je admiral Nagumo ukazal, da je treba vsak dan poslušati radio Honolulu, če bi Američani slučajno oddajali sporočilo o prihajajočem Japonskem ladjevju. Vendar pa se na Havajskih otokih niso zavedali nevarnosti, ki se jim je hitro približevala. Drugega decembra je admiral Jamamoto preko radia poslal ukaz »Povzpni se na goro Niitaka«, kar je bilo dogovorjeno znamenje za napad. Kmalu pa je temu ukazu sledilo še navodilo »Dan X je 8. december«, kar je za Havaje 7. december. Na 170. poldnevniku je ladjevje natočilo gorivo in začelo izvajati še zadnje priprave. Če bi jih Američani odkrili pred 6. decembrom, bi napad odpadel, če pa jih bodo odkrili šele 7. decembra, bo do napada prišlo v vsakem primeru. 6. decembra je ladjevje doseglo 159. poldnevnik, 490 milj severno od otoka Oahu, in ko je 7. decembra doseglo točko 275 milj od otoka Oahu, je bilo na palubah letalonosilk že pripravljenih 190 popolno oboroženih letal. Piloti so samo še čakali na znameniti ukaz Tora, Tora, Tora!
Obveščevalna dejavnost Prva opozorila, da Japonci nekaj pripravljajo, so Američani prejeli že na začetku leta 1941, kmalu po tem, ko je Isoroku Jamamoto obvestil japonsko admiraliteto o svojih namerah. Opozorilo je Washingtonu posredoval ameriški veleposlanik v Tokiu Grow, glasilo pa se je: »Moj perujski kolega je nekega člana veleposlaništva obvestil, da je z raznih in tudi z japonske strani slišal, da japonske vojaške sile načrtujejo splošen napad na Pearl Harbor, če bi prišlo do problemov med Japonsko in ZDA, in da bi v tem napadu uporabili vsa mogoča vojaška sredstva. Moj kolega pravi, da se čuti dolžan posredovati mi to informacijo, ker je potrjena z raznih strani, čeprav se mu zdi načrt fantastičen.« Mornariška informacijska služba je sporočilu še dodala: »Tem govoricam ni treba verjeti«, saj je bila prepričana, da do napada ne bo prišlo v tako kratkem roku. Sporočilo so nato posredovali admiralu Kimmelu, poveljniku ameriškega tihomorskega ladjevja, ki je po prejemu sporočila večkrat zahteval okrepitve, vendar jih ni dobil.
Ameriški poveljniki tudi niso bili na tekočem o dogajanju na drugih bojiščih in tehničnih rešitvah na vojaškem področju. Med 11. in 12. novembrom 1940 so Britanci z zastarelimi torpednimi letali Fairey Swordfish napadli italijansko pomorsko bazo Taranto ter onesposobili 3 bojne ladje, ena težka križarka in dva rušilca pa sta bila poškodovana. Šlo je za prvi napad te vrste, britanski uspeh napada je bil popoln izgube pa minimalne. O napadu je poročal ameriški opazovalec v britanski mornarici izdelal je podrobno poročilo napada vendar to ni prišlo dlje od ameriške mornariške obveščevalne službe niti niso bile narejene ustrezne študije in analize napada čeprav je dogodek odmeval po celem svetu. Na drugi strani so Japonci pokazali več zanimanja za ta dogodek. Njihova vojaška delegacija je celo obiskala Taranto ter se sesala z Italijani ter podrobno preučila napad ter iz njega potegnila svoje zaključke in tehnične rešitve pri načrtovanju napada na Pearl Harbor. Ena izmed teh rešitev je bil torpedo, ki ga je mogoče uporabiti v plitvih vodah pristanišč. Japonsko zanimanje za napad ni ostalo neopaženo britanski obveščevalni službi MI6, ki je preko svojih agentov poizkušala posvariti ZDA.
thumb|left|275px|Pearl Harbor 30. oktobra 1941. Japonski obveščevalci so nemoteno delovali tudi v ZDA. Da bi si Japonci zagotovili uspeh, so potrebovali podatke o razporeditvi ameriškega ladjevja. V začetku oktobra je japonsko zunanje ministrstvo naročilo japonskemu konzulu v Honoluluju naj preko koordinatnega sistema poroča o položaju ameriških ladij v pristanišču. Agent Takeo Jošikava uradno zaposlen kot uradnik na japonskem veleposlaništvu v Honoluluju se je, kot turist, večkrat odpravil na turistične polete nad otokom Oahu, da bi opazoval ladjevje. Od začetka jeseni pa vse do 6. decembra je tako bil Tokio natančno obveščen o položaju vseh ladij v pristanišču. Najbolj zanimiva stvar pri tem pa je bila, da so Američani vedeli za ta sporočila. Tokio je namreč svoja diplomatska sporočila kodiral preko šifre, poimenovane Škrlat (Pisalni stroj Tip 97), ki pa so jo Američani razbili že poleti leta 1940 s pomočjo projekta za dešifriranje, poimenovanega Magija. Za namen dekodiranja Škrata je bilo izdelanih osem dekodirnih strojev. Štirje so se nahajali v Washingtonu; po dva sta bila dodeljena mornarici in kopenski vojski, tri pa so poslali Britancem. Osmi stroj pa so poslali ameriški vojski na Filipinih. Magija je bila zelo uspešna pri razbijanju diplomatskih sporočil, vendar pa ni bila vsemogočna, saj je japonska mornariška šifra JN-25 še vedno ostala nezlomljiva. Ključ do pravih informacij pa je bila prav ta šifra.
Do podatkov, da Japonci pripravljajo nekaj velikega so se dokopali tudi Britanci. Vir informacij je bilo prestreženo nemško tajno sporočilo svojim obveščevalcem v ZDA. Sporočilu je bil priložen obsežen vprašalnik o vojaških zmogljivostih baze Pearl Harbor na Havajih. Nemci so podatke zbirali na prošnjo Japoncev. Britanski obveščevalci iz MI6 so želeli ZDA o tem obvestiti preko trojnega agenta Dušana Popova vendar je ta zaradi svojega življenjskega sloga padel v nemilost vodje FBI Edgarja Hooverja, ki informacijo ni vzel resno ta pa se je nato izgubila v birokratskem stroju urada. Dolgo časa se postavlja vprašanje ali je Winston Churchill na podlagi prestreženih japonskih radijskih sporočil vedel kdaj in kje bo prišlo do napada in če je vedel zakaj o tem ni obvestil ameriškega predsednika Roosevelta. Britanci so imeli v tistem času najboljšo obveščevalno službo, Bletchley Park pa je imel svojo izpostavo tudi v Hong Kongu in Singapurju kjer so s pomočjo nizozemske obveščevalne službe (Kamer 14) prestrezali in dekodirali japonski radijski promet. Podatke so nato delili z ameriško obveščevalno službo. Sredi leta 1941 ter po japonski zasedbi francoske Indokine so vsi vedeli, da je japonski napad na jugovzhodno Azijo neizbežen zaradi česar so Britanci nekoliko okrepili svojo garnizijo v Hongkongu in Maleziji tja poslali bojno floto Z ter evakuirali britanske civiliste, vendar pa niso vedeli kje in kdaj bo do napada prišlo. Japonski obseg in hitrost napada v začetku decembra 1941 je bil presenečenje za vse tako za Veliko Britanijo kot ZDA. Obveščevalni podatki iz tistega obdobja iz katerih je bila umaknjena stopnja zaupnosti ne potrjujejo domneve, da bi Britanci oz. Winston Churchill vedeli za prihajajoči napad. Mnogi britanski dokumenti iz tistega časa še vedno tajni in niso dostopni javnosti.