Župnija Črniče je rimskokatoliška teritorialna župnija Vipavske dekanije, ki je del škofije Koper.

Zgodovina Cepitev solkanske pražupnije je v zgodovinskih virih prvič nakazana v popisu papeških dajatev iz leta 1296. Sama solkanska župnija je poleg župnika (plebanus) tedaj imela še tri vikarje. V njem je poleg njih zabeležen še vikar oglejskega kapitlja v Ozeljanu pri Šempasu, ki pa je v poznem srednjem veku propadel. V tem času je nedvomno obstajal tudi vikariat furlanskega rozaškega samostana (Abbazia di Rosazzo) v Črničah, vendar v tem viru ni omenjen.

Nastanek prvih cerkva z duhovnikom v Vipavski dolini, v mejah solkanske, pa tudi vipavske in komenske pražupnije, je treba pripisati maloštevilnim lastniškim cerkvam, za katere kaže, da segajo še v 11. stoletje, v čas pred oblikovanjem ozemelj teh pražupnij, ki so večinoma preko darovnic prešle v samostansko posest. To je izpričano za Črniče z Batujami, ki so prešle v posest benediktinskega samostana v Rozaču, za Skrilje, kjer je obstajal vikariat oglejskega kapitlja, kot tudi za Ozeljan ter za vikariat moženskih benediktincev (Moggio Udinese) v Braniku.

Poseben status v okviru solkanske pražupnije ima prav župnija sv. Vida v Črničah. Četudi je zelo malo verjetno, da takrat tam duhovnika ni bilo, je desetinski seznam iz leta 1296 ne navaja. Zakaj je tako, ni znano, saj dejstvo, da je bila cerkev že od leta 1220 v samostanski posesti, in sicer benediktincev v Rozaču, ni zadosten razlog za kaj takega. Domneva se, da je bila v Črničah posest furlanskih grofov, izvirajoča iz darovnice cesarja Otona III. leta 1001 grofu Verihenu. To posest je njihova zadnja predstavnica, Hadviga iz Moša, prinesla v zakon z Engelbertom I. Spanheimskim, leta 1096 umrlim ustanoviteljem samostana v Št. Pavlu v Labotski dolini. Uta, vdova po Engelbertu II. Spanheimskim, pa jo je (v obsegu 20 kmetij) med letoma 1135 in 1141 podarila proštiji v Baumburgu na Gornjem Bavarskem. Že nekaj let zatem (med 1144 in 1148), je proštija zaradi oddaljenosti to posest v zameno za neko drugo na Bavarskem predala Sigehardu iz Tittmoninga, ministerialu koroškega vojvode Henrika V. Na ta način so se Črniče vrnile v posest Spanheimskih, tako da je tudi razumljivo, zakaj jih je (kot Villam de Zernitschach) vojvoda Bernard leta 1220 mogel podeliti rozaškim benediktincem.

Kljub temu vsi zgodovinski viri in njihove povezave potrjujejo domnevo, da je bila v Črničah stara lastniška cerkev furlanskih grofov (bolj verjetno kot koroških vojvod) iz zgodnjega 11. stoletja, ki je leta 1220 prišla v posest benediktinskega samostana v Rozaču.

V popisu papeških dajatev iz leta 1296 bi morale biti Črniče, primerljivo vikariatom oglejskega kapitlja in samostana v Možacu, navedene med rozaškimi vikariati, vendar so tam izpadle. Tudi pozneje o njej arhivsko gradivo molči, iz česar je mogoče posredno sklepati, da je bila v polnih pravicah rozaških benediktincev vse do poznega 15. stoletja, ko se pojavi z župnikom (Justus plebanus in cerniza). Leta 1491 je dokumentiran spor okoli jurisdikcije nad Črničami (plebs de cernizach) med rozaškim opatom in arhidiakonom oglejskega partiarhata, v katerem je bilo odločeno, da jurisdikcija pripada Rozaču. Glede na podatek, da jo je v tem obdobju upravljal župnik in ne vikar, je patronat nad njo medtem očitno prešel na goriške grofe, vendar je samostan pri njej obdržal arhidiakonatske pravice. Zato tudi Črnič ni v zgoraj večkrat omenjenem popisu spodnjeoglejskega arhidiakonata iz let 1495–1501.

Kolikšna je bila v resnici rozaška posest v Črničah, žal ni dokumentirano. Ob koncu 15. stoletja je samostan poleg Črnič imel še Batuje, katerih odvetniščino je po goriškem urbarju iz leta 1398 pobiral goriški grof. V župnijo so tedaj spadali še kraji Osek, Malovše, Ravne in Vitovlje, zato je zelo verjetno, da je župnijsko ozemlje presegalo samostansko posest. Ko je bila v Črničah ustanovljena župnija, so morali biti vanjo vključeni tudi kraji, ki so bili dotlej podrejeni Solkanu. To je bil bržčas tudi razlog, da se je oglejski arhidiakon leta 1491, čeravno neuspešno, spustil v spor za jurisdikcijo nad njo.

Patron župnijske cerkve, sveti Vid, v srednjem veku ni izpričan, vendar sodi med naše najstarejše patrocinije. Prvotna cerkev je stala na ravnici pod današnjim naseljem, poskusov, da bi jo arheološko lokalizirali, pa še ni bilo.

Pozornost zgodovinarjev zbuja še cerkev sv. Katarine v zaselku Tabor nad Črničami, ki je bila podrta v prvi polovici 18. stoletja. Njen položaj v utrdbi in prvotni patrocinij sv. Janeza Krstnika dovoljujeta domnevo, da je to bila krstna cerkev solkanske pražupnije na meji z vipavsko, lahko pa gre celo za nasledek langobardske utrdbe. Ta je sedaj znana le kot protiturški tabor, kako daleč v preteklost sega njena stavbna dediščina, pa še ni bilo raziskano. Mogoče si jo je predstavljati tudi kot protiutež utrdbi pri Sv. Pavlu nad Vrtovinom na vipavski strani.

Pastoralno območje župnije Kamnje Kamenjski župnik od leta 2024 pastoralno upravlja tudi sosednji župniji Batuje in Črniče.

Sakralni objekti Slika Cerkev Kraj / naselje 1. cerkev sv. Vidažupnijska cerkev Črniče 2. cerkev sv. Justa podružnica Gojače 3. cerkev sv. Kozme in Damijana podružnica Malovše 4. cerkev sv. Janeza in Pavla podružnica Ravne

Sklici

Viri

Glej tudi seznam rimskokatoliških župnij v Sloveniji Škofija Koper

Črniče Črniče Kategorija:Črniče