Uganda

Republika Uganda (, ) je neobalna država v vzhodni Afriki. Na vzhodu meji na Kenijo, na severu na Južni Sudan, na zahodu na Vzhodni Kongo, na jugozahodu na Ruando in na jugu na Tanzanijo. Južni del vključuje znaten del Viktorijinega jezera, ki si ga deli s Kenijo in Tanzanijo. Uganda je na območju afriških Velikih jezer, leži v porečju Nila in ima raznoliko ekvatorialno podnebje. Od leta 2024 ima več kot 49 milijonov prebivalcev, od tega jih 8,5 milijona živi v glavnem in največjem mestu Kampala.

Uganda je dobila ime po kraljestvu Buganda, ki obsega velik del juga, vključno s Kampalo, in katerega jezik luganda je splošno razširjen; uradni jezik je angleščina. Regijo so naseljevale različne etnične skupine, preden so pred približno 3000 leti prispele skupine Bantujcev in Nilotov. Te skupine so ustanovile vplivna kraljestva, kot je cesarstvo Kitara. Prihod arabskih trgovcev v 1830-ih in britanskih raziskovalcev v poznem 19. stoletju je zaznamoval začetek tujega vpliva. Britanci so leta 1894 ustanovili protektorat Uganda, ki je združil različna kraljestva in postavil temelje za prihodnjo politično dinamiko. Uganda se je osamosvojila leta 1962, prvi premier pa je bil Milton Obote. Kriza v Mengu iz leta 1966 je zaznamovala pomemben konflikt s kraljestvom Buganda. Vojaški udar Idi Amina leta 1971 je privedel do brutalnega režima, za katerega so značilni množični poboji in gospodarski upad, vse do njegove strmoglavljenja leta 1979.

Nacionalno odporniško gibanje Yoweri Museveni (NRM) je prevzelo oblast leta 1986 po šestletni gverilski vojni. To je prineslo stabilnost in rast, a avtoritarne prakse in zlorabe človekovih pravic. Odprava omejitev predsedniških mandatov, obtožbe o volilnih goljufijah in represiji so sprožili zaskrbljenost glede demokratične prihodnosti Ugande. Museveni je bil izvoljen za predsednika na splošnih volitvah 2011, 2016 in 2021. Vprašanja človekovih pravic, korupcija in regionalni konflikti, kot sta vpletenost v vojne v Kongu in boj proti Gospodovi odporniški vojski (LRA), še naprej predstavljajo izziv za Ugando. Kljub temu je napredovala na področju izobraževanja in zdravja, izboljšala je pismenost in zmanjšala okužbo z virusom HIV, čeprav izzivi na področju zdravja mater in neenakosti spolov ostajajo. Prihodnost države je odvisna od obravnavanja upravljanja in človekovih pravic, hkrati pa izkorišča svoje naravne in človeške vire za trajnostni razvoj.

Geografsko je Uganda raznolika, z vulkanskimi griči, gorami in jezeri, vključno z Viktorijinim jezerom, drugim največjim sladkovodnim jezerom na svetu. Država ima pomembne naravne vire, vključno z rodovitno kmetijsko zemljo in neizkoriščenimi zalogami nafte, ki prispevajo k njenemu gospodarskemu razvoju. Storitveni sektor prevladuje v gospodarstvu in presega kmetijstvo. Bogata biotska raznovrstnost Ugande z narodnimi parki in rezervati divjih živali privablja turizem, ki je pomemben sektor za gospodarstvo. Uganda je članica Združenih narodov, Afriške unije, G77, Vzhodnoafriške skupnosti in Organizacije za islamsko sodelovanje.

Zgodovina Predkolonialna Uganda

Velik del Ugande so do pred 3000 leti poseljevali kmetje in pastirji, ki so govorili osrednji sudanski in kulijaški jezik, ko so na jug prispeli govorci bantujščine, na severovzhodu pa nilotski govorci. Do leta 1500 našega štetja so bili vsi asimilirani v bantu govoreče kulture južno od gore Elgon, reke Nil in jezera Kyoga. Po ustnem izročilu in arheoloških študijah je cesarstvo Kitara pokrivalo pomemben del območja Velikih jezer, od severnega Albertovega jezera in Kyoga do južnih Viktorijinega jezera in Tanganjiškwga jezera. Kitara velja za predhodnika kraljestev Tooro, Ankole in Busoga. Nekateri Luo so vdrli v Kitaro in se asimilirali s tamkajšnjo družbo Bantujcev, s čimer so ustanovili dinastijo Biito trenutnega Omukame (vladarja) Bunyoro-Kitare., bunyoro-kitara.com.

Arabski trgovci so se preselili v deželo z obale Indijskega oceana v vzhodni Afriki v 1830-ih za trgovino. V poznih 1860-ih se je Bunyoro v srednjem zahodu Ugande znašel v grožnji s severa s strani agentov, ki jih je sponzorirali Egipt. Za razliko od arabskih trgovcev z vzhodnoafriške obale, ki so iskali trgovino, so ti agenti spodbujali tuja osvajanja. Leta 1869 je kediv Ismail paša iz Egipta, ki je želel priključiti ozemlja severno od meja Viktorijinega jezera in vzhodno od Albertovega jezera ter 'južno od Gondokora', poslal britanskega raziskovalca Samuela Bakerja na vojaško ekspedicijo na meje severne Ugande, s ciljem zatreti tamkajšnjo trgovino s sužnji in odpreti pot trgovini in 'civilizaciji'. Banyoro se je uprl Bakerju, ki se je moral boriti v obupni bitki, da bi si zagotovil umik. Baker je na odpor gledal kot na izdajo in je Banyoro obsodil v knjigi (Ismailia – A Narrative Of The Expedition To Central Africa For The Suppression Of Slave Trade, Organised By Ismail, Khadive of Egypt (1874)), ki je bila v Veliki Britaniji zelo brana. Kasneje so Britanci prispeli v Ugando z nagnjenostjo proti kraljestvu Bunyoro in se postavili na stran kraljestva Buganda. To je sčasoma stalo Bunyoro polovico njegovega ozemlja, ki ga je Buganda kot nagrado dobila od Britancev. Dve od številnih izgubljenih okrožij sta bili po osamosvojitvi vrnjeni Bunyoru.

V 1860-ih, ko so Arabci iskali vpliv na severu, so britanski raziskovalci, ki so iskali izvir Nila,Stanley, H. M., 1899, Through the Dark Continent, London: G. Newnes, prispeli v Ugando. Sledili so jim britanski anglikanski misijonarji, ki so prispeli v kraljestvo Buganda leta 1877 in francoski katoliški misijonarji leta 1879. Ta situacija je povzročila smrt ugandskih mučencev leta 1885 – po spreobrnitvi Muteese I. in velikega dela njegovega dvora ter nasledstvo njegovega protikrščanskega sina Mwange. Britanska vlada je zakupila Imperial British East Africa Company (IBEAC) za pogajanja o trgovinskih sporazumih v regiji od leta 1888.

Od leta 1886 je v Bugandi potekala vrsta verskih vojn, sprva med muslimani in kristjani, nato pa od leta 1890 med ba-Ingleza protestanti in ba-Fransa katoličani, frakcijami, poimenovanimi po imperialnih silah, s katerimi so bile povezane. Zaradi civilnih nemirov in finančnih bremen je IBEAC trdil, da ne more »ohraniti svoje okupacije« v regiji. Britanski komercialni interesi so bili goreči za zaščito trgovske poti reke Nil, zaradi česar je britanska vlada leta 1894 priključila Bugando in sosednja ozemlja, da bi ustvarila Ugandski protektoratGordon Martel, "Cabinet politics and African partition: The Uganda debate reconsidered." Journal of Imperial and Commonwealth History 13.1 (1984): 5-24..

Ugandski protektorat (1894–1962)

Protektorat Ugande je bil protektorat Britanskega imperija od leta 1894 do 1962. Leta 1893 je Imperial British East Africa Company prenesla svoje pravice do upravljanja ozemlja, ki ga sestavlja predvsem Kraljevina Buganda, na britansko vlado. IBEAC se je odpovedal nadzoru nad Ugando, potem ko so ga ugandske notranje verske vojne pahnile v bankrot.

Leta 1894 je bil ustanovljen Ugandski protektorat, ozemlje pa je bilo razširjeno preko meja Bugande s podpisom več pogodb z drugimi kraljestvi (Toro leta 1900, Ankole leta 1901 in Bunyoro leta 1933) na območje kar približno ustreza tisti v današnji Ugandi.

Status protektorata je imel bistveno drugačne posledice za Ugando, kot če bi regija postala kolonija kot sosednja Kenija, v kolikor je Uganda ohranila določeno stopnjo samouprave, ki bi bila sicer omejena pod popolno kolonialno upravo.

V 1890-ih je bilo 32.000 delavcev iz Britanske Indije rekrutiranih v Vzhodno Afriko po podjemnih pogodbah za gradnjo ugandske železnice. Večina preživelih Indijcev se je vrnila domov, vendar se jih je 6724 odločilo ostati v Vzhodni Afriki po dokončanju linije. Kasneje so nekateri postali trgovci in prevzeli nadzor nad odzrnjevanjem bombaža in maloprodajo krojaških izdelkov.

Od leta 1900 do 1920 je epidemija spalne bolezni v južnem delu Ugande, ob severni obali Viktorijinega jezera, ubila več kot 250.000 ljudi.

Druga svetovna vojna je spodbudila kolonialno upravo Ugande, da je zaposlila 77.143 vojakov, da bi služili v kraljevih afriških puškah. Videli so jih v akciji v kampanji v zahodni puščavi, kampanji v Abesiniji, bitki za Madagaskar in kampanji v Burmi.

Osamosvojitev (1962 do 1965) Uganda se je od Združenega kraljestva osamosvojila 9. oktobra 1962 s kraljico Elizabeto II. kot vodjo države in kraljico Ugande. Oktobra 1963 je Uganda postala republika, vendar je ohranila članstvo v Commonwealthu.

Na prvih volitvah po osamosvojitvi, ki so potekale leta 1962, je zmagalo zavezništvo med Ugandskim ljudskim kongresom (UPC) in Kabaka Yekko (KY). UPC in KY sta oblikovala prvo vlado po osamosvojitvi z Miltonom Obotejem kot izvršnim predsednikom vlade. Buganda, največja pokrajina bivšega protektorata, kot tudi ostale pokrajine, je priznana kot monarhija. Oktobra 1963 je Uganda razglašena za republiko, kralj Bugande Eduard Mutesa II. pa postane predsednik države z večinoma ceremonialno vlogo. (Website of the Parliament of Uganda)

1966–1971 (pred državnim udarom) Leta 1966 je po boju za oblast med vlado, ki jo je vodil Obote, in kraljem Muteeso, Obote suspendiral ustavo in odstavil ceremonialnega predsednika in podpredsednika. Leta 1967 je nova ustava razglasila Ugando za republiko in odpravila tradicionalna kraljestva. Obote je bil razglašen za predsednika.

1971 (po državnem udaru) –1979 (konec Aminovega režima) Po vojaškem udaru 25. januarja 1971 je bil Obote odstavljen z oblasti in general Idi Amin je prevzel nadzor nad državo. Amin je Ugandi vladal kot diktator s podporo vojske naslednjih osem let."A Country Study: Uganda" , Library of Congress Country Studies Izvajal je množične poboje v državi, da bi ohranil svojo oblast. Ocenjuje se, da je med njegovim režimom umrlo 80.000–500.000 Ugandčanov. Poleg svojih brutalnosti je iz Ugande na silo odstranil podjetniško indijsko manjšino. Junija 1976 so palestinski teroristi ugrabili letalo družbe Air France in ga prisilili, da je pristalo na letališču Entebbe. Sto od 250 potnikov, ki so bili prvotno na krovu, je bilo talcev, dokler jih deset dni kasneje niso rešili izraelski komandosi. Aminova vladavina se je končala po ugandsko-tanzanijski vojni leta 1979, v kateri so tanzanijske sile ob pomoči ugandskih izgnancev vdrle v Ugando.

1979–danes

Leta 1980 je izbruhnila ugandska Busheva vojna, zaradi katere je Yoweri Museveni postal predsednik, saj so njegove sile januarja 1986 strmoglavile prejšnji režim.

Dejavnosti političnih strank v Ugandi so bile od tistega leta omejene z ukrepom, ki naj bi bil domnevno namenjen zmanjšanju sektaškega nasilja. V nestrankarskem sistemu »Gibanja«, ki ga je uvedel Museveni, so politične stranke še naprej obstajale, vendar so lahko upravljale le sedež. Niso mogli odpreti izpostav, organizirati shodov ali neposredno kandidirati (čeprav so volilni kandidati lahko pripadali političnim strankam). Ustavni referendum je julija 2005 razveljavil to devetnajstletno prepoved večstrankarske politike.

Leta 1993 je papež Janez Pavel II. med svojim 6-dnevnim pastoralnim potovanjem obiskal Ugando, da bi prebivalce Ugande pozval k iskanju sprave. Med mašnimi slovesnostmi se je poklonil pomorjenim krščanskim mučencem.

Sredi in poznih 1990-ih so Musevenija hvalile zahodne države kot del nove generacije afriških voditeljev."'New-Breed' Leadership, Conflict, and Reconstruction in the Great Lakes Region of Africa: A Sociopolitical Biography of Uganda's Yoweri Kaguta Museveni, Joseph Oloka-Onyango," Africa Today – Volume 50, Number 3, Spring 2004, p. 29