Đakovica (; ) je šesto največje mesto na Kosovu in sedež občine Đakovica in okrožja Đakovica. Po popisu leta 2024 ima občina Đakovica 78.699 prebivalcev.
Geografsko leži Đakovica na jugozahodnem delu Kosova, približno na sredini med mestoma Peć in Prizren. Od Jadranskega morja je oddaljen približno 100 kilometrov. Mesto je približno 208 kilometrov severovzhodno od Tirane, 145 kilometrov severozahodno od Skopja, 80 kilometrov zahodno od prestolnice Prištine, 435 kilometrov južno od Beograda in 263 kilometrov vzhodno od Podgorice.
Đakovica je bila naseljena že v prazgodovini. V osmanskem obdobju se je razvila v ključno trgovsko središče na poti, ki je povezovala Skader in Konstantinopel. Na svojem vrhuncu je Đakovica veljala za eno najnaprednejših trgovskih središč na Balkanu.
Etimologija Albansko ime mesta je Gjakova. Obstaja več teorij o izvoru imena vasi, vključno z izpeljavo iz osebnega imena Jakov (različica imena Jakob), srbske besede đak, ki pomeni »učenec« ali albanske besede gjak, ki pomeni »kri«.
Jakovljeva teorija izhaja iz imena Jakov, malo znanega plemiča v službi kneza Vuka Brankovića, ki je ustanovil in vladal mestu in čigar kovanci, ki so jih našli, so bili podpisani »Jakov«. Po mnenju lokalnih Albancev je ime izpeljano iz imena Jak (Jakov), pri čemer ime vasi pomeni 'Jakovovo polje'.
Zgodovina Osmansko obdobje
Đakovica je bila v osmanskem defterju (vrsta davčnega registra, ki so ga uporabljali v Osmanskem cesarstvu) iz leta 1485 omenjena kot vas s tržnico in je imela 67 gospodinjstev. Lokalni Albanci so jo v 16. stoletju razvili v mesto.Anscombe, Frederick F. (2006). "The Ottoman Empire in recent international politics – II: the case of Kosovo" , The International History Review 28 (4) 758–793. Od svoje ustanovitve je bilo naselje z večino etničnih Albancev, ki je zraslo okoli temeljnih struktur, ki jih je zgradil Hadim Sulejman Efendi, politično pomemben lokalni Albanec. Edith Durham je ugotovila, da so Đakovico v 15. in 16. stoletju ustanovili pripadniki albanskega plemena Mërturi, natančneje družini dveh mož, potomcev Bitusha Mërturija – Vule in Mërturja. Potomci družine Vula so bili še vedno prisotni med njenim obiskom Albanije v prvem desetletju 20. stoletja.
V osmanskem defterju (davčnem registru) iz leta 1485 je bila Đakovica vas s 67 gospodinjstvi. V 17. stoletju Katip Čelebi in Evlija Čelebi omenjata ta kraj kot Jakovičse, z 2000 hišami in 300 trgovinami. V zgodnjem obdobju osmanske vladavine sta bili Đakovica in občina Đakovica del nahije Altun-ili. V večini vasi v nahiji Altun-ili, skupaj z vasmi med Đakovico in Prizrenom, so prevladovali prebivalci z albansko antroponomijo. Selami Pulaha to vidi kot znak, da so v 15. stoletju (kot potrjujejo osmanski defterji) na zemljiščih med Junikom in Đakovico prebivalci prevladovali etnični Albanci. V osmanskih defterjih iz let 1571 in 1591 je bila večina prebivalcev Đakovice kot naselja zabeležena z albansko antroponomijo; albanska onomastika je prevladovala nad slovansko onomastiko.
Leta 1638 je barski nadškof Gjergj Bardhi poročal, da je v Đakovici 320 muslimanskih domov, 20 katoliških domov in 20 pravoslavnih domov, ter zapisal, da v regiji živijo Albanci in da se tam govori albanščina.
Mesto se je razvilo v osmansko trgovsko središče na poti Skadar–Konstantinopel, tržnica pa je bila ob mošeji Hadum, ki jo je leta 1594 zgradil Mimar Sinan, financiral pa jo je Hadum Aga. Evlija Čelebi ga je kot mesto omenil leta 1662 in ga opisal kot cvetoče in privlačno mesto z 2000 hišami, zgrajenimi iz kamna, s strehami in vrtovi. Javne stavbe so stale na široki ravnini in so vključevale dve bogato okrašeni kongregacijski mošeji, več molilnic, nekaj gostiln s svinčenimi strehami, čudovito kopališče (hamam) in približno 300 trgovin, podobnih slavčkovim gnezdom. Med 3. in 6. septembrom 1878 so v Đakovici potekali hudi boji med nacionalistično Albansko ligo Prizren in Osmanskim cesarstvom. V naslednjem spopadu je bilo ubitih 280 osmanskih vojakov, vključno z dvema pašema, nadaljnjih 300 pa jih je bilo ranjenih.
Maja 1845 se je po tem, ko je Mustafa Reşid Paša prepovedal pravico do nošenja orožja, uprlo 2000 upornikov iz regije Đakovica in plemena đakovskih gorjanov Krasniki, Gaši in Bitiçi. Uporniki, približno 8000 mož, so iz Đakovice pregnali osmansko garnizijo.ref name="Ippen"></ref> Osmani so upor zatrli, vendar jim ni uspelo vzpostaviti učinkovitega nadzora nad regijo.
Leta 1862 so Osmani poslali Maxharr Pašo z 12 divizijami, da bi v višavju Đakovice izvedli tanzimatske reforme. Pod vodstvom Mica Sokolija in Binaka Alie so plemena Krasniki, Gaši, Bitiçi in Nikaj-Mertur organizirala odpor v bližini Bujana. Upornike so okrepile sile Shale pod vodstvom Marka Lule. Po težkih bojih jim je uspelo premagati osmansko vojsko in jo pregnati iz višavja.Malaj, 2003, p.72
Lokalni albanski voditelji, kot je bil Sulejman Aga iz Botuse, so v 19. in 20. stoletju organizirali odpor in gibanja za neodvisnost proti Osmanom; v enem od takšnih uporov se je pred Đakovico zbralo 5000–6000 albanskih borcev pod vodstvom Sulejmana Age Batuše in napadlo garnizijo, da bi poskušali vstopiti v mesto. Leta 1904 je bilo v Đakovico poslanih 10 osmanskih bataljonov s topništvom, da bi zatrli upor. Šemsi Paša in Osmani so nato dobili ukaz, naj ocenijo živino in lokalnim Albancem naložijo visoke davke kot odgovor na upor, sovražnosti pa so spremljale prisilno pobiranje davkov od lokalnega prebivalstva in uničenje celih vasi v regiji Đakovice s strani osmanskih sil. Po prihodu v Botuso je Šemsi Paša s petimi bataljoni in številnimi topniškimi orožji začel bombardirati hiše. Osmane je pričakalo 300 albanskih borcev odpora pod vodstvom Sulejmana Age Batuše. Borci odpora so imeli 35 mrtvih ali ranjenih, Osmani pa so izgubili več kot 80 vojakov. Prispelo je še 300 albanskih borcev in obkolilo osmansko vojsko, vendar je še ni moglo dokončati, saj so bili Osmani številčno močnejši in so bili dobro oboroženi s topovi. Sčasoma se je zbralo 2000 albanskih plemenskih mož, da bi se borili proti Turkom, osmanska vlada pa je poslala še 18 bataljonov s topništvom, da bi zatrla to novo vstajo; Škupov vali, Šakir paša, je prav tako odšel v Đakovico. Sledila je vrsta bitk v regiji Đakovice, v katerih je umrlo več kot 900 osmanskih vojakov, 2 bimbašija in ducat častnikov, medtem ko so Albanci utrpeli le 170 mrtvih ali ranjenih. Šakir paši je bilo zato ukazano, naj se umakne.
Moderno obdobje Đakovica je med prvo balkansko vojno močno trpela zaradi srbske in črnogorske vojske. New York Times je leta 1912 poročal, navajajoč avstro-ogrske vire, da so ljudje na vislicah viseli na obeh straneh ceste in da je pot do Đakovice postala 'aleja vislic'. V regiji Đakovica je črnogorska vojaška policija ustanovila Kraljevski žandarmerijski korpus (Kraljevski žandarmerijski kor), znan kot krilaši, ki je zagrešil veliko zlorab in nasilja nad nepravoslavnim krščanskim prebivalstvom. Množično obešanje albanskih civilistov leta 1914 s strani srbsko-črnogorske vojske in umor katoliškega duhovnika Luigja Palaja sta bila med najpogosteje poročanimi vojnimi dogodki, ki so se zgodili v Đakovici.
Srbski duhovniki so albanske katoličane prisilno spreobrnili v srbsko pravoslavje. Glede na članek v Neue Freie Presse z dne 20. marca 1913 so pravoslavni duhovniki in vojska 300 đakovskih katoličanov spreobrnili v pravoslavno vero; frančiškanski oče Angelus, ki se ni hotel odpovedati svoji veri, je bil mučen in ubit z bajoneti. Zgodovinski inštitut v Prištini je poročal, da je Črna gora marca 1913 v regiji Đakovica spreobrnila več kot 1700 albanskih katoličanov v srbsko pravoslavno vero. Albert von Mensdorff-Pouilly-Dietrichstein je v intervjuju 10. marca 1912 Edwardu Greyu povedal, da so se srbski vojaki do muslimanskih in katoliških Albancev v Đakovici obnašali 'barbarsko'. Med drugo svetovno vojno, ko je bilo Kosovo pod italijansko oblastjo in kasneje pod nemškim nadzorom vključeno v Veliko Albanijo, so Srbe preganjale albanske paravojaške enote. Leta 1941 se je v okrožju Đakovica zgodilo veliko število umorov Srbov.
V letih 1953–56 je bila po vsem Kosovu izvedena sistematična kampanja policijske represije s ciljem prisiliti Albance, da zapustijo regijo. Prvi protest proti jugoslovanski policiji, na katerem je bila razgrnjena prepovedana albanska državna zastava, je bil v Đakovici 1. maja 1956. Temu protestu so kmalu sledili še drugi protesti, v katerih so sodelovali dijaki in študenti, ki so v Jugoslaviji razgrnili albansko zastavo. V teh dogodkih je jugoslovanska tajna policija v Đakovici ubila skupno 19 Albancev.
V dogodkih razpada Jugoslavije je bila leta 1990 ustanovljena Zveza neodvisnih sindikatov Kosova (BSPK). Člani BSPK so bili ponosni na svojo veliko udeležbo na lokalni ravni, ki je dosegla 14.900 delavcev. Ustanovni kongres BSPK je bil v Đakovici in kljub pridobitvi dovoljenja za zakonito izvedbo ga je policija razgnala že drugi dan. Mesto je močno prizadela vojna na Kosovu, utrpelo je veliko fizično uničenje, obsežne človeške izgube in kršitve človekovih pravic. V podeželskem naselju Meja, le 4 km od središča Đakovice, je 27. aprila 1999 srbska policija množično ubila najmanj 377 albanskih moških, starih med 16 in 60 let. To je največji pokol v vojni na Kosovu. Številna trupla žrtev so našli v množičnih grobiščih v Batajnici. Mednarodno kazensko sodišče za nekdanjo Jugoslavijo je zaradi njihove vpletenosti obsodilo več srbskih vojaških in policijskih častnikov. Dejanja na terenu so imela uničujoč vpliv na mesto. Po podatkih Mednarodnega kazenskega sodišča za nekdanjo Jugoslavijo (ICTY), OVSE in mednarodnih organizacij za človekove pravice so srbske policijske in paravojaške enote ter jugoslovanske sile izgnale približno 75 % prebivalstva, pri tem pa je bilo ubitih veliko civilistov. Velika območja mesta so bila uničena, predvsem s požigi in plenjenjem, pa tudi med lokalnimi boji med vladnimi varnostnimi silami in pripadniki OVK.
Dejanja vladnih sil v Đakovici so bila pomemben del obtožnice Združenih narodov za vojne zločine proti takratnemu predsedniku Slobodanu Miloševiću. Jugoslovanske enote so bile nameščene v mestu in njegovi bližini v dveh vojašnicah zaradi nevarnosti napada Osvobodilne vojske Kosova (OVK) čez mejo v Albaniji. V enem incidentu so letala Nata napačno prepoznala konvoj albanskih beguncev in ga napadla.
Večina albanskega prebivalstva se je po koncu vojne vrnila. Po tem je bil velik del mesta obnovljen. Mnogi Albanci so romsko prebivalstvo imeli za udeležence v vojnih zločinih in sodelavce pri dejanjih državne represije. Romska soseska v Đakovici (Brekoc) je bila tarča napadov in deli so bili požgani sredi leta 1999, približno 600 Romov je bilo preseljenih v begunsko taborišče zunaj mesta, zaradi političnega nasilja pa jih je bilo do avgusta 1999 domnevno ubitih ali pogrešanih 15. Večina srbskega prebivalstva, ki je štelo 3000, je junija 1999 pobegnila iz Đakovice, ostalo pa je le pet Srbov, ki so živeli pod stražo vojakov KFOR v lokalni srbski pravoslavni cerkvi. Leta 2004 je bilo zadnjih pet preostalih Srbov izgnanih iz Đakovice, lokalno srbsko pravoslavno cerkev pa so etnični Albanci uničili med nemiri v okviru marčevskih nemirov na Kosovu. Do popisa prebivalstva leta 2011 se je v Đakovico vrnilo približno 15 Srbov.
Geografija
Đakovica je v jugozahodnem delu Kosova. Severovzhodno od mesta se odpira zahodnokosovska ravnica Metohije, na jugozahodu pa se dviga vrh Prokletij. Mesto leži tudi na vhodu v dolino Erenik, kjer reka Krena teče s severa v gorski potok Erenik. Po nekaj kilometrih se izliva v Beli Drim, najdaljšo reko na Kosovu. Zahodno od Đakovice leži Đakovsko višavje, severovzhodno od mesta pa je regija Duškaja.
Jama Kusari, naravni spomenik, je na ozemlju občine Đakovica.
Podnebje Đakovica ima vlažno subtropsko podnebje (Cfa) po Köppnovi klasifikaciji podnebja s povprečno letno temperaturo 11,5 °C. Najtoplejši mesec je avgust s povprečno temperaturo 22,5 °C, najhladnejši mesec pa januar s povprečno temperaturo 0,7 °C.