Belize [belíze] (belizejska kreolščina: Bileez) je država na severovzhodni obali Srednje Amerike. Na severu meji na Mehiko, na vzhodu na Karibsko morje, na zahodu in jugu pa na Gvatemalo. Na jugovzhodu ima tudi vodno mejo s Hondurasom. Ima površino 22.970 kvadratnih kilometrov in 441.471 prebivalcev (2022). Njeno kopno je dolgo približno 290 km in široko 110 km. Je najmanj poseljena in najmanj gosto poseljena država v Srednji Ameriki. Njena stopnja rasti prebivalstva 1,87 % na leto (ocena iz leta 2018) je druga najvišja v regiji in ena najvišjih na zahodni polobli. Njeno glavno mesto je Belmopan, največje mesto pa je istoimensko mesto Belize. Belize pogosto velja za karibsko državo v Srednji Ameriki, ker ima podobno zgodovino kot angleško govoreče karibske države. Institucije in uradni jezik Belizeja odražajo njegovo zgodovino kot britanske kolonije.
Civilizacija Majev se je na območje Belizeja razširila med letoma 1500 pr. n. št. in 300 n. št. in cvetela približno do leta 1200. Evropski stik se je začel leta 1492, ko je Krištof Kolumb plul vzdolž Honduraškega zaliva. Evropsko raziskovanje so začeli angleški naseljenci leta 1638. Španija in Britanija sta zahtevali zemljo, dokler Britanija ni premagala Špancev v bitki pri St. George's Caye (1798). Leta 1840 je postal britanska kolonija, znana kot Britanski Honduras, in kronska kolonija leta 1862. Belize je svojo neodvisnost od Združenega kraljestva dosegel 21. septembra 1981. Je edina celinska država Srednje Amerike, ki je del Commonwealtha, s kraljem Karlom III. kot monarhom in vodjo države, ki ga zastopa generalni guverner.
Belize ima raznoliko družbo, sestavljeno iz številnih kultur in jezikov. Je edina srednjeameriška država, kjer je angleščina uradni jezik, medtem ko je belizejska kreolščina najbolj razširjeno narečje. Španščina je drugi najpogosteje govorjeni jezik, sledijo ji majevski jeziki, nemška narečja in garifuna. Več kot polovica prebivalcev je večjezičnih zaradi različnih jezikovnih ozadij prebivalstva. Znano je po septembrskih praznovanjih, obsežnih koralnih grebenih in glasbi punta.
Zaradi obilice kopenskih in morskih vrst ter raznolikosti ekosistemov ima Belize ključno mesto v globalno pomembnem mezoameriškem biološkem koridorju. Velja za srednjeameriško in karibsko državo z močnimi vezmi tako v ameriški kot karibski regiji. Je članica Karibske skupnosti (CARICOM), Skupnosti latinskoameriških in karibskih držav (CELAC) in Srednjeameriškega integracijskega sistema (SICA), edina država, ki ima polnopravno članstvo v vseh treh regionalnih organizacijah.
Ime Najzgodnejši znani zapis imena Belize se pojavi v dnevniku dominikanskega duhovnika Fraya Joséja Delgada iz leta 1677. Delgado je zapisal imena treh velikih rek, ki jih je prečkal med potovanjem proti severu vzdolž karibske obale: Rio Soyte, Rio Kibum in Rio Balis. Imena teh vodnih poti, ki ustrezajo reki Sittee, reki Sibun in reki Belize, je Delgadu posredoval njegov prevajalec. Predlagano je bilo, da je bil Delgadov Balis pravzaprav majevska beseda belix (ali beliz), kar pomeni 'kalna voda', čeprav takšna majevska beseda dejansko ne obstaja. Nedavno je bilo predlagano da ime izhaja iz majevske fraze bel Itza, kar pomeni 'pot do Itze'.
V 1820-ih si je kreolska elita Belizeja izmislila legendo, da toponim Belize izhaja iz španske izgovorjave imena škotskega lovca Petra Wallacea, ki je leta 1638 ustanovil naselje ob izlivu reke Belize. Nobenega dokaza ni, da so se na tem območju naselili bukanirji (lovci) in sam obstoj Wallacea velja za mit. Pisatelji in zgodovinarji so predlagali več drugih možnih etimologij, vključno s domnevnim francoskim in afriškim izvorom.
Zgodovina
Zgodnja zgodovina
Majevska civilizacija se je pojavila pred vsaj tremi tisočletji v nižinskem območju polotoka Jukatan in visokogorju na jugu, na območju današnje jugovzhodne Mehike, Belizeja, Gvatemale in zahodnega Hondurasa. Mnogi vidiki te kulture ostajajo na tem območju kljub skoraj 500-letni evropski prevladi. Pred približno letom 2500 pr. n. št. so se nekatere skupine za lov in iskanje hrane naselile v majhnih kmečkih vaseh; udomačili so poljščine, kot so koruza, fižol, buče in čili paprike.
V osrednji kulturi Majev se je razvila množica jezikov in subkultur. Med približno 2500 pr. n. št. in 250 n. št. so se pojavile osnovne institucije majevske civilizacije.
Civilizacija Majev Majevska civilizacija se je po ozemlju današnjega Belizeja razširila okoli leta 1500 pr. n. št., cvetela pa je približno do leta 900 našega štetja. Zapisana zgodovina srednjih in južnih regij se osredotoča na Caracol, urbano politično središče, ki je morda podpiralo več kot 140.000 ljudi. Severno od gorovja Maja je bil najpomembnejši politični center Lamanai. V pozni klasični dobi majevske civilizacije (600–1000 n. št.) je po ocenah okoli 400.000 do 1.000.000 ljudi naseljevalo območje današnjega Belizeja.
Ko so v 16. stoletju prišli španski raziskovalci, je območje današnjega Belizeja vključevalo vsaj tri ločena ozemlja Majev: Provinca Chetumal, ki je obsegala območje okoli zaliva Corozal Provinca Dzuluinicob, ki je obsegala območje med spodnjim tokom Nove reke in reko Sibun, zahodno do Tipuja Južno ozemlje, ki so ga nadzirali Maji Manche Ch'ol in obsega območje med reko Monkey in reko Sarstoon.
Zgodnje kolonialno obdobje (1506–1862) Španski konkvistadorji so raziskali ozemlje in ga razglasili za del Španskega imperija, vendar ozemlja niso uspeli poseliti zaradi pomanjkanja virov in sovražnih plemen Yucatán.
Angleški pirati so občasno obiskali obalo današnjega Belizeja in iskali zaščiteno regijo, s katere bi lahko napadali španske ladje in sekali les (Haematoxylum campechianum - višnjeva pražilka). Prva britanska stalna naselbina je bila ustanovljena okoli leta 1716 v okrožju Belize in je v 18. stoletju vzpostavila sistem, v katerem so uporabljali zasužnjene Afričane za sekanje lesa. To je prineslo dragoceno fiksirno sredstvo za barve za oblačila in je bil eden prvih načinov za doseganje hitre črnine pred pojavom umetnih barvil. Španci so britanskim naseljencem podelili pravico do zasedbe območja in sekanja lesa v zameno za njihovo pomoč pri zatiranju piratstva.
Britanci so leta 1786 prvič imenovali nadzornika nad območjem Belizeja. Pred tem britanska vlada naselja ni priznala kot kolonijo zaradi strahu, da bi izzvala španski napad. Zamuda pri vladnem nadzoru je naseljencem omogočila vzpostavitev lastnih zakonov in oblik vlade. V tem obdobju je nekaj uspešnih naseljencev pridobilo nadzor nad lokalnim zakonodajnim organom, znanim kot Javno srečanje, pa tudi nad večino zemlje in lesa v naselju.
V 18. stoletju so Španci napadli Belize vsakič, ko je izbruhnila vojna z Britanijo. Bitka pri St. George's Caye je bila zadnja takih vojaških spopadov leta 1798 med špansko floto in majhno enoto Baymenov in njihovih sužnjev. Od 3. do 5. septembra so se Španci poskušali prebiti skozi plitvino Montego Caye, a so jih blokirali branilci. Zadnji poskus Španije se je zgodil 10. septembra, ko so Baymeni odbili špansko floto v kratkem spopadu brez znanih žrtev na obeh straneh. Obletnica bitke je bila v Belizeju razglašena za državni praznik in se praznuje v spomin na »prve Belizejce« in obrambo njihovega ozemlja, odvzetega Španskemu imperiju.
Kot del britanskega imperija (1862–1981)
V zgodnjem 19. stoletju so si Britanci prizadevali reformirati naseljence in grozili, da bodo preklicali Javno srečanje, razen če bodo upoštevali vladna navodila za popolno odpravo suženjstva. Po generaciji prepirov je bilo suženjstvo v Britanskem imperiju leta 1833 odpravljeno. Zaradi sposobnosti njihovih zasužnjenih Afričanov pri pridobivanju mahagonija so lastniki v Britanskem Hondurasu v povprečju prejeli odškodnino v višini 53,69 GBP na zasužnjenega Afričana, kar je najvišji znesek, plačan na katerem koli britanskem ozemlju. To je bila oblika odškodnine, ki ni bila dana zasužnjenim Afričanom v tistem času, niti pozneje.
Konec suženjstva je malo spremenil delovne pogoje nekdanjih zasužnjenih Afričanov, če so ostali pri svoji trgovini. Vrsta institucij je omejevala možnost emancipiranih afriških posameznikov, da kupijo zemljo, v sistemu dolžniškega peonaža. Nekdanji 'ekstra posebni' sekači mahagonija ali Haematoxylum campechianum so podprli zgodnje pripisovanje zmogljivosti (in posledično omejitev) ljudi afriškega porekla v koloniji. Ker je majhna elita nadzorovala zemljo in trgovino v naselju, prej zasužnjeni Afričani niso imeli druge izbire, kot da nadaljujejo s sečnjo lesa.
Leta 1836, po osvoboditvi Srednje Amerike izpod španske vladavine, so Britanci zahtevali pravico do upravljanja regije. Leta 1862 ga je Združeno kraljestvo uradno razglasilo za britansko kronsko kolonijo, podrejeno Jamajki, in ga imenovalo Britanski Honduras. Od leta 1854 so najbogatejši prebivalci s cenzusom izvolili skupščino veljakov, ki jo je nadomestil zakonodajni svet, ki ga je imenovala britanska monarhija.
Belize je kot kolonija začel privabljati britanske vlagatelje. Med britanskimi podjetji, ki so prevladovala v koloniji v poznem 19. stoletju, je bilo Belize Estate and Produce Company, ki je sčasoma pridobilo polovico vseh zasebnih zemljišč in sčasoma odpravilo peonažo. Vpliv Belize Estatea delno pojasnjuje odvisnost kolonije od trgovine z mahagonijem v preostalem delu 19. stoletja in v prvi polovici 20. stoletja.
Velika depresija v 1930-ih je povzročila skorajšnji zlom gospodarstva kolonije, saj je britansko povpraševanje po lesu strmo upadlo. Učinke vsesplošne brezposelnosti je še poslabšal uničujoč orkan, ki je prizadel kolonijo leta 1931. Dojemanje vladnih prizadevanj za pomoč kot neustreznih se je poslabšalo zaradi zavračanja legalizacije delavskih sindikatov ali uvedbe minimalne plače. Gospodarske razmere so se med drugo svetovno vojno izboljšale, saj je veliko belizejskih moških vstopilo v oborožene sile ali kako drugače prispevalo k vojnim prizadevanjem.
Po vojni je gospodarstvo kolonije stagniralo. Odločitev Britanije, da leta 1949 devalvira britanski honduraški dolar, je poslabšala gospodarske razmere in vodila do ustanovitve Ljudskega odbora, ki je zahteval neodvisnost. Naslednica ljudskega odbora, Združena ljudska stranka (PUP), si je prizadevala za ustavne reforme, ki so volilne pravice razširile na vse odrasle. Prve volitve v okviru splošne volilne pravice so potekale leta 1954 in na njih je odločilno zmagala PUP, s čimer se je začelo obdobje treh desetletij, v katerem je PUP prevladovala v politiki države. Aktivist za neodvisnost George Cadle Price je postal vodja PUP leta 1956 in dejanski vodja vlade leta 1961, to mesto pa je pod različnimi nazivi opravljal do leta 1984.
Napredek k neodvisnosti je ovirala gvatemalska zahteva po suverenosti nad ozemljem Belizeja. Leta 1964 je Velika Britanija z novo ustavo podelila Britanskemu Hondurasu samoupravo. 1. junija 1973 se je Britanski Honduras uradno preimenoval v Belize.
Neodvisni Belize (od 1981) Belizeju je bila podeljena neodvisnost 21. septembra 1981. Gvatemala ni hotela priznati nove države zaradi dolgotrajnega ozemeljskega spora in trdila, da Belize pripada Gvatemali. Po osamosvojitvi je približno 1500 britanskih vojakov ostalo v Belizeju, da bi odvrnili morebitne gvatemalske vdore.