Martjanci so naselje na severozahodnem koncu Prekmurja ob državni cesti Murska Sobota–Moravske Toplice v Občini Moravske Toplice.
Etimologija Zgodovinski viri Martjance prvič omenjajo leta 1365 kot Zenthmartun, leta 1366 kot Scentmartun in dystrictu Sancti Martini.Zelko, Ivan. 1982. Historična topografija Slovenije I. Prekmurje do 1500. Murska Sobota: Pomurska založba. str. 62. Kraj se imenuje po zavetniku martjanske cerkve, sv. Martinu.
V prekmurščini so znana naslednja poimenovanja Marčanci, Merčonci, Merčanci.Novak, Vilko. 1997. Martjanska pesmarica. Ljubljana: Založba ZRC. . str. 16. V madžarščini so se najprej imenovali Martyáncz, ki so ga 1887 pomadžarili kot Mártonhely.Viri za zgodovino Prekmurja/Források a Muravidék történetéhez 2. Szombathely-Zalaegerszeg 2008. . str. 119. Prekmurski Madžari še danes uporabijo poimenovanje Martyánc, ki je bilo pred madžarizacijo.
Geografija Naselje leži na Ravenskem, na nadmorski višini 194 m in ima obliko gručaste obcestne vasi. Starejši del naselja leži okrog župnijske cerkve sv. Martina, zgrajene leta 1392, novejši del pa se razvija na vzpetnem svetu proti severu, čez Martjanski potok proti zahodu in v reguliranem povirju potoka Lipnica proti vzhodu.
Prebivalci so se v preteklosti ukvarjali predvsem s kmetijstvom. Polja se širijo po vsej okolici, na njih pa največ pridelujejo različna žita, koruzo in krmne rastline. Gozda je malo, prevladujejo hrast, akacija, gaber in bor. V zadnjem obdobju naselje vse bolj dobiva videz primestnega naselja, ljudje pa odhajajo na delo v Mursko Soboto in Moravske Toplice.
Zgodovina Na mestu današnjih Martjancev je že v 13. stoletju stala cvetoča vas. Popis fevdalnega gospostva iz leta 1366 omenja župnijo z 18 vasmi in cerkev sv. Martina. Martjanci so skozi zgodovino veljali za staro upravno, cerkveno in šolsko središče.
V arhivskih virih se naselje kot trg pojavlja leta 1627, 1698 in 1786, vendar je kljub temu ohranilo vaško podobo. V turški dobi je kraj spadal pod oblast turškega age v Veliki Kaniži.
Leta 1601 se omenja evangeličanska šola, leta 1777 pa katoliška šola. Pouk je bil sprva organiziran v zasebnih hišah, leta 1884 pa so kupili gostilno grofa Szápáryja in jo preuredili v šolo, z dvema oddelkoma. Pouk so ukinili leta 1971.
V opisu iz leta 1931 je zapisano, da so v župnijskem arhivu nekoč našli najstarejšo literarno zapuščino prekmurskih Slovencev iz leta 1643, ki se je pozneje izgubila. Še leta 1931 je v kraju delovalo društvo Sokol Kraljevine Jugoslavije.
V drugi polovici 20. stoletja je kraj doživel velik razvoj. Leta 1949 so zgradili vaški dom z dvorano in odrom, v katerem so delovali tudi trgovina, krajevni urad, splošna ambulanta, prostori gasilskega društva ter proizvodna enota Obrata za sodelovanje s kmeti. Krajevni leksikon Slovenije iz leta 1980 navaja tudi dve gostilni, ena s prenočišči.
V Martjancih sta nastala dva zelo pomembna pisna dokumenta: Martjanska zakupna pogodba o najemu vinograda v Vučji Gomili. Nastala naj bi 1. januarja 1643. Stroka pogodbo uvršča med posebne pravne listine, nastale na Slovenskem. Je ena najstarejših knjižnih spomenikov pri Ogrskih Slovencih. Zanimiva je tako za pravnike kot za jezikoslovce. Martjanska pesmarica, prvi pisni dokument prekmurščine (ob koncu 16. stoletja in prva polovica 17.stoletja).
Znamenitosti Župnijska cerkev sv. Martina je eden najpomembnejših kulturnih spomenikov Prekmurja. Prvotna lesena cerkev brez stolpa je bila zgrajena verjetno že v 11. ali 12. stoletju, prva romanska cerkev pa je omenja leta 1366. Sedanjo cerkev je leta 1392 zgradil in poslikal Janez Aquila iz Radgone.
Cerkev je bila večkrat prezidana; njen prezbiterij krasi niz poznogotskih fresk, ladjo pa pokriva baročni obok iz leta 1702. Prezbiterij je mojstrsko poslikan z gotskimi freskami in okrašen s križnimi rebrastimi oboki, geometričnimi in maskastimi konzolami, plastičnimi sklepniki in drugim kamnoseškim okrasjem. Freske na severni in slavoločni steni so iz 15. stoletja in niso delo Aquile.
Marmornat tabernakelj z oltarjem sv. Martina iz leta 1925 je delo arhitekta Jožeta Plečnika, ki je leta 1933 zasnoval tudi nagrobnik župnika Jožefa Horvatha. Cerkev je del tako imenovane prekmurske skupine gotskih stavb iz druge polovice 14. stoletja, značilne po pravokotni ladji s prizidanim prezbiterijem in preprosti zunanjščini.
Župnija je bila ustanovljena domnevno že leta 1110, zagotovo pa pred letom 1392, ko se omenja duhovnik Erazmus. V reformacijski dobi je cerkev prešla v roke protestantov, ki so imeli tu svojo župnijo leta 1627, a so že pred letom 1698 prenehali z delovanjem. Cerkev je bila pod rabsko (do 1777) in nato somboteljsko škofijo, leta 1923 pa je prešla v apostolsko administracijo lavantinskega škofa. Leta 1931 je imel patronatske pravice nad župnijo grof Ladislav Szapáry, župnija (dekanija Murska Sobota, lavantinska škofija) pa je imela 1341 duš.
Škrabanova hiša z zvonikom je pritlična zidana hiša nekdanjega trgovca s posebej zanimivo fasado. Zgrajena je bila leta 1933. Nadstropni zidani zvonik se je dotika na vogalu in je last evangeličanske cerkve.
Prebivalstvo Leta 1931 je imelo naselje 347 prebivalcev, 71 hiš, 60 posestnikov, 7 kočarjev (lastnik majhnega kmečkega posestva) ter štirje najemniki. Leta 1931 so bili prebivalci pretežno evangeličanske vere, tretjina jih je bila katoličanov.
Do leta 1961 se je število prebivalcev povečalo na 412, v vasi je bilo 88 hiš, 107 gospodinjstev in 273 kmetov. Deset let pozneje, leta 1971, je v Martjancih živelo 434 prebivalcev, bilo je 95 hiš, 107 gospodinjstev ter 206 kmetov. +Število prebivalcev v Martjancih po letih186918801890190019101931194819531961197119811991200220112021293342422462426347376396412434512567492539538
Viri Krajevni leksikon Slovenije, DZS, 1980
Sklici in opombe
Glej tudi Seznam naselij v Sloveniji Cerkev svetega Martina, Martjanci Martjanska pogodba Jožef Pustaj Mihael Gaber
Zunanje povezave
Pokopališče Naša vas Marjanci
Kategorija:Naselja Občine Moravske Toplice