Janne Ahonen

Janne Petteri Ahonen, finski smučarski skakalec, * 11. maj 1977, Lahti, Finska.

Janne je eden najuspešnejših tekmovalcev smučarskih skokov vseh časov. Na tekmah za svetovni pokal tekmuje od leta 1992 in je v skupnem seštevku dosegel dve zmagi, bil še dvakrat drugi in štirikrat tretji. Vsega skupaj je dosegel 36 zmag, poleg tega je nosilec številnih medalj iz največjih tekmovanj tega športa. Za časa njegovih najboljših predstav je imel velikega tekmeca v Adamu Małyszu, še enemu velikanu skokov. Uspehov pa ni dosegal zgolj na posamičnih tekmah ampak tudi ekipno saj je v njegovih najboljših časih imela Finska ekipo številnih odličnih tekmovalcev in skupaj so osvajali številne moštvene lovorike. Zanimivo pa je da je v času Ahonenovega zatona prišlo do zatona tudi na finskem, tako enostavno taka velesila kot je nekoč nedvomno bila ni imela naslednikov, ki bi nadaljevali pot uspehov in rezultatsko so po letu 2011 finski skakalci povsem poniknili iz svetovnega vrha.

Tekmovalna kariera Začetki v svetovnem pokalu, 1992-94 Na tekmah za svetovni pokal je začel z nastopi v sezoni 1992-93. Prvi nastop je opravil v nemškem Ruhpoldingu pri starosti 15 let in pol 13. decembra 1992, ko je zasedel zgolj 56. mesto. Nato je na svoji četrti tekmi se uspel uvrstiti na 23. mesto kar je bil že določen napredek. Treba pa je vedeti, da so tedaj točke delili samo prvim petnajstim, in da je moral na svoje prve še nekoliko počakati. To je dosegel proti koncu sezone v domačem Lahtiju kjer je 7. marca 1993 osvojil 11. mesto. Za ta rezultat, edini v tej prvi sezoni, je dobil pet točk in to ga je v seštevku postavilo na točno 50. mesto.

Mladinski prvak, 1993 V začetku marca 1993 je nastopil na mladinskem prvenstvu, ki je bilo na češkem v Harrachovu. Tam je dne 2. marca na tekmi posameznikov zmagal pred vsemi in postal prvak. Naslednjega dne je dopolnil uspeh še z zmago na ekipni tekmi in se vrnil domov z dvema zlatima medaljama.

V sezoni 1993-94 je prvič tekmoval na vseh tekmah. To je bila tudi prva sezona v kateri so podelili točke za prvo trideseterico. Začel je z dvema skromnima dosežkoma izven trideseterice, nato pa na tretji tekmi drugič v karieri prišel do točk, ko je zasedel enajsto mesto in ponovil najboljši rezultat iz prejšnje sezone. Nato je na četrti presenetil celotno skakalno srenjo in se zavihtel povsem na vrh. Svojo prvo od kasneje mnogih zmag je dosegel 19. decembra v švicarskem Engelbergu. V nadaljevanju sezone je nastopal zelo spremenljivo kot je to značilno za mlade, neizkušene tekmovalce. Tako je večkrat pristal izven mest, ki prinašajo točke, pa se po drugi strani nekajkrat uvrstil med najboljših deset. Na oder za zmagovalce se sicer ni več uvrstil, najboljši je bil enkrat četrti in dvakrat peti. Skupaj je dosegel sedem uvrstitev med deseterico in sezono končal na desetem mestu s 388 točkami.

1994: drugič mladinski prvak Konec januarja 1994 se je udeležil Svetovnega mladinskega prvenstva, ki je bil organiziran v avstrijskem Breitenwangu. Tam je 26. januarja na tekmi posameznikov zmagal in osvojil zlato medaljo. S to zmago je postal prvi v zgodovini tekmovanja, ki mu je uspelo osvojiti dva naslova mladinskega prvaka. To pa še ni bilo vse. Naslednjega dne je sodeloval na tekmi ekip in še tam pobral največjo nagrado.

1994-2000: med najboljšimi

V sezoni 1994-95 se je sedemnajstletni Ahonen dokončno prebil med najboljše skakalce sveta in dokazal, da rezultati iz prejšnje sezone niso bili naključje, ampak da gre za nadarjenega skakalca, ki bo v prihodnosti krojil sam svetovni vrh tega športa. Že na prvi tekmi, 10. decembra v Planici, je pristal na tretjem mestu in se drugič v karieri zavihtel na zmagovalni oder. Nadaljeval je v tem stilu in kmalu prišel do nove zmage. Svojo drugo zmago v karieri je dosegel na prestižni tekmi na novega leta dan, 1. januarja 1995 v Ga-Paju. Ta zmaga in še nekaj solidnih rezultatov so ga prvič postavili na zmagovalni oder ene najprestižnejših skakalnih prireditev, Novoletne skakalne turneje, osvojil je skupno tretje mesto. V nadaljevanju sezone mu ni več uspelo zmagati je pa bil vedno med najboljšimi. Vsega skupaj je v celi sezoni dosegel šest uvrstitev na stopničke, od tega je ena zmaga, dve drugi in tri tretja mesta. Na koncu je vse to bilo dovolj, da je tudi v skupni razvrstitvi prvič končal na zmagovalnem odru. Osvojil je 869 točk in zasedel skupno tretje mesto.

Poleg tekmovanja za svetovni pokal je nastopil tudi na prireditvi za Svetovno nordijsko prvenstvo, ki je bilo na sporedu konec sezone, marca v Thunder Bayu, Kanada. Tam je posamično tako na mali kot veliki skakalnici zasedel deveto mesto in bil s tem oddaljen od medalj. Zato pa je bil v postavi finske ekipe, ki je na ekipni tekmi osvojila prvo mesto in postala ekipni Svetovni prvak.

V sezoni 1995-96 je bil ponovno med najboljšimi vendar je rezultatsko zelo nihal. Bil je sposoben uvrstiti se med najboljše tri ali pa zgolj nekje pri repu dvajseterice ali celo trideseterice. Trikrat je celo izostal iz mest, ki prinašajo točke. Dosegel je osemnajst uvrstitev med najboljših deset, od tega šest na stopničke. Dve novi zmagi ter po dve drugi in tretji mesti so njegovi najboljši rezultati, ki so mu v skupnem seštevku sezone prinesli ponovno tretje mesto za 1054 osvojenih točk. K tem rezultatom je potrebno dodati še dve ekipni zmagi kjer je finska imela izjemno moč ne samo zaradi Ahonena ampak tudi tekmovalca kot je bil Ari-Pekka Nikkola in še nekaj drugih zelo dobrih skakalcev.

Kot osemnajstletnik je lahko začel nastopati tudi na tekmovanjih v poletih, torej na največjih napravah. In tudi tu je takoj dokazal, da sodi med najboljše. Najprej je 10. februarja 1996 zmagal prvič na letalnicah. To je bilo v avstrijskem Kulmu kjer je bila najprej tekma za svetovni pokal. Nato je naslednjega dne na istem prizorišču na tekmi za Svetovno prvenstvo v poletih osvojil drugo mesto. Tako je že na svojem prvem nastopu v tem tekmovanju osvojil srebrno medaljo.

Sezono 1996-97 je začel zelo slabo. Na prvih dveh tekmah v Lillehammerju se sploh ni uvrstil med trideseterico. Nato je dosegel tri uvrstitve med dobitnike točk, med njimi tudi eno peto mesto, toda nato zopet rezultatsko nazadoval. Vse skupaj je nekoliko popravil v novem letu 1997, ko se je sicer ponovno začel uvrščati med najboljše, toda ne na najvišja mesta. Vsega skupaj je v celi sezoni le enkrat segel na oder za zmagovalce, ko je bil drugi. Na koncu je v skupni razvrstitvi za 734 osvojenih točk pristal na osmem mestu.

Svetovni prvak, Trondheim 1997 Slabšo sezono v svetovnem pokalu je popravil na Svetovnem prvenstvu 1997, ki je bilo v Trondheimu. Tam je dne 22. februarja na tekmi posameznikov zmagal in postal svetovni prvak. Nato je slavil še na ekipni tekmi kjer je Finska zmagala v postavi Ahonen, Mika Antero Laitinen, Jani Soininen in Ari-Pekka Nikkola.

V sezoni 1997-98 je začel približno tako kot v prejšnji. Torej slabše na prvih tekmah, nato pa na bolje. Na peti tekmi je prišel s tretjim mestom do prvih stopničk, ki jih je vsega skupaj dosegel šestkrat. Med njimi je tudi ena, edina zmaga, ki jo je dosegel doma v Lahtiju dne 7. marca 1998. Na koncu je bil v seštevku sezone za 836 osvojenih točk uvrščen na deveto mesto.

Sezono 1998-99 je začel veliko bolje kot prejšnjo. Na prvih treh tekmah je bil vsakič na drugem mestu, nato je na četrti v Chamonixu zmagal šestič v karieri. Nato je zmagal na obeh prireditvah v češkem Harrachovu in na Novoletno turnejo prišel v odlični formi. Tam mu sicer ni uspelo zmagati na nobeni od tekem, je pa bil trikrat drugi in enkrat peti, in to je bilo dovolj za prvo skupno zmago na tej prestižni turneji. Nato je do konca sezone slavil še trikrat in tako zbral vsega skupaj šest zmag, k temu je dodal še sedem drugih mest. Na koncu je v seštevku sezone zaključil na drugem mestu, zaostal je le za nemškim asom Schmittom.

Štart v sezono 1999-00 mu tako kot že večkrat prej zopet ni uspel. Na prvih dveh tekmah v Kuopiu se ni uvrstil niti med trideseterico. Nato mu je še pred novim letom uspelo ujeti pravo formo in 12. decembra je v Beljaku na peti tekmi sezone prvič slavil. Sledili so sami vrhunski rezultati toda zmagati mu ni uspelo vse do marca, ko je v domačem Lahtiju dosegel svojo trinajsto zmago v karieri. Uspešno sezono je zaključil z drugim mestom na finalu v Planici. Vsega skupaj je v tej sezoni stal na odru za zmagovalce šestnajstkrat, od tega sta dve zmagi, osem drugih in šest tretjih mest. V skupnem seštevku sezone je pristal s 1437 točkami na končnem tretjem mestu. V razvrstitvi poletov pa je bil skupno drugi.

2000: bron na poletih 14. februarja 2000 je bila v Vikersundu tekma za Svetovno prvenstvo v poletih. Tam je Ahonen priskakal do tretjega mesta in srebru iz prejšnjega tekmovanja dodal še bronasto medaljo.

2001-2003: za najboljšimi Pred naslednjo sezono je nastopil na osmih posamičnih tekmah poletne Velike nagrade in slavil na petih od njih. To je bilo dovolj za skupno zmago sezone 2000-01 tega tekmovanja. Nato je v sezoni 2000-01 dosegal dobre rezultate toda ni se mu uspelo uvrstiti na najvišje mesto. Poljak Adam Małysz in Nemec Martin Schmitt sta tokrat pobrala največje nagrade. Največji Ahonenov dosežek v sezoni je bil v drugem mestu na Novoletni turneji. Vsega skupaj je dosegel štiri druga mesta in na koncu pristal na skupnem petem mestu s 686 osvojenimi točkami.

Februarja 2001 se je udeležil Svetovnega prvenstva 2001, ki je bilo na njegovem domačem terenu v Lahtiju. Tam je osvojil tri kolajne. Najprej je 19. februarja na posamični tekmi na veliki napravi zasedel tretje mesto in si s tem pridobil bronasto medaljo. Nato je 21. februarja na isti skakalnici osvojil še srebro na ekipni tekmi. Na tekmi male skakalnice je bil šele sedmi zato pa je na isti napravi osvojil še eno srebro iz ekipne tekme.

thumb|220 px|desno|Ahonen leta 2003

V sezoni 2001-02 je rezultatsko nazadoval. Sploh začetek je bil ponovno na nizkem nivoju. Na prvi tekmi je s 33. mestom ostal brez uvrstitve med dobitnike točk. Nadaljevanje je bilo potem počasi na bolje. Šele sredi januarja je prvič priskakal med najboljšo deseterico, ko je osvojil osmo mesto v Willingenu. V zaključeku sezone je nato odskakal bolje in s tretjim mestom v Falunu dosegel edino uvrstitev na zmagovalni oder. V skupni razvrstitvi je na koncu bil na zanj skromnem 15. mestu z vsega 356 osvojenimi točkami.

Februarja 2002 je nastopil na olimpijskih igrah, ki so bile prirejene v Salt Lake Cityu, Utah, ZDA. Tam je med posamezniki na srednji napravi zasedel četrto mesto, na večji napravi pa deveto. Nato je 18. februarja bil v postavi finske ekipe, ki je osvojila drugo mesto in srebrno kolajno. Poleg Ahonena so v ekipi bili še Matti Hautamäki, Veli-Matti Lindström in Risto Jussilainen.

V naslednji sezoni 2002-03 je svoje rezultate močno popravil. Tokrat je za razliko od prejšnjih sezon že na začetku bil med najboljšimi. Začel je v Kuusamu s tretjim in drugim mestom ter nato nadaljeval z uvrstitvami v prvi deseterici. Nato je 21. decembra v Engelbergu po dobrem letu in pol prišel do svoje nove zmage, že štirinajste v karieri. Nato je slavil v razvrstitvi Novoletne turneje in postal še drugič njen zmagovalec. V nadaljevanju sezone je svoje uvrstitve nekoliko poslabšal, tako da je na koncu v skupnem seštevku zaostal za zmagovalnim odrom. Bil je s 1016 točkami uvrščen na skupno četrto mesto.

Februarja 2003 je nastopil na Svetovnem prvenstvu, ki je bilo organizirano v italijanskem Val di Fiemmeju. Tam se mu na tekmi posameznikov ni izšlo, bil je šele na 35. mestu. Zato pa je 23. februarja na ekipni tekmi bil v postavi finske ekipe, ki je zmagala pred vsemi in osvojila zlato medaljo. Poleg Ahonena so bili v zmagovalni ekipi še Tami Kiuru, Arttu Lappi in Matti Hautamäki.

2004-2006: povsem na vrhu