Ivan Vurnik, slovenski arhitekt, * 1. junij 1884, Radovljica, Avstro-Ogrska, † 8. april 1971, Radovljica, JugoslavijaVurnik, Ivan (1884–1971), geslo v Slovenski biografiji, pridobljeno 24. 6. 2015
Vurnik je bil za Fabianijem in Plečnikom med začetniki moderne slovenske arhitekture.
Življenjepis Oče mu je bil podobar Janez Vurnik, mati mu je bila Terezija (rojena Ažman). Bil je vnuk podobarja Janeza Vurnika st. Njegova sestra je bila učiteljica, ravnateljica in misijonarka Marija Rafaela Vurnik. Vurnik je bil naslednik uveljavljene gorenjske podobarske družine. Arhitekturo je po maturi v Kranju študiral pri profesorjih Königu in O. Wagnerju na Dunaju. Tam je sodeloval pri velikih projektih dunajskega Ringa. Po prvi svetovni vojni se je najprej trudil ustvariti slovenski nacionalni slog, ki bi združeval smotrnost in oblikovno izraznost, uporabnost in lepoto. Tovrstni stavbi sta Zadružna gospodarska banka in Telovadnica Tabor v Ljubljani. Ideje je Vurnik iskal v ljudskih umetnostnih oblikah, v postsecesijskih trendih v času art-decoja. Iskanje ljudske dekoracije ga je prisililo, da je nekoliko zatrl silnico svojega ustvarjalnega značaja. V poznih dvajsetih in tridesetih letih se je usmeril v racionalni modernizem s svojimi urbanističnimi vizijami in gradnjo. Ob porazu pri izboru načrta za novo univerzitetno knjižnico v Ljubljani je bil zelo razočaran. Pomemben je bil njegov koncept delavskih hiš v Mariboru in sodoben načrt za kopališče Obla gorica v Radovljici.
Delo
Že pred prvo svetovno vojno je skupaj z ženo Heleno Vurnik, šolano slikarko, uredil škofijsko kapelo v Trstu (1913-1915), v podobnem slogu pa sta leta 1919 prenovila tudi cerkev sv. Katarine v Topolu pri Medvodah. Eden vrhuncev njegove umetnosti in t. i. »nacionalne smeri« je gotovo pisano okrašena zunanjost in pritličje stavbe Zadružne gospodarske banke v Ljubljani, ki sta jo skupaj z ženo ustvarila leta 1922.
Zasnoval je tudi načrte za letno kopališče v Radovljici, ki ga je krasil skakalni stolp in načrte za edini radovljiški hotel Grajski dvor. Je avtor centralnega objekta bolnišnice Golnik in telovadnice na Taboru v Ljubljani. V Mariboru so leta 1928 po njegovih načrtih zgradili Vurnikovo delavsko kolonijo (tudi: mestna delavska kolonija), ki je zgleden primer uspešne socialne gradnje na Slovenskem med obema svetovnima vojnama.Maksimiljan Fras, Mariborski župan dr. Alojzij Juvan in njegov čas, Maribor, 2013.
Zasebno Maja 1913 je spoznal svojo bodočo ženo, slikarko Heleno Kottler Vurnik in se z njo novembra tudi poročil. Imela sta dva otroka, Miro (1916) in Ivana Nika (1923). Zakonca je kasneje zelo prizadela smrt sina Ivana Nika, ki so ga med drugo svetovno vojno na robu Tivolija ustrelili Italijani. Po koncu vojne se je postopoma umaknil iz javnosti. Starost je preživel v Radovljici. Ukvarjal se je z dekoracijami sakralnih spomenikov. Vurnikova sestra je kot nuna živela in delala na Tajskem.
O njem
monografija Ivan Vurnik 1884-1971 : slovenski arhitekt (1994) Boris Leskovec: Na brzicah življenja : življenjska pot arhitekta Ivana Vurnika in slikarke Helene Kottler Vurnik (2017) Oblike za novo demokracijo (Fabiani – Plečnik – Vurnik)
Glej tudi seznam slovenskih arhitektov Vurnikova delavska kolonija Helena Kottler Vurnik Neža Ema Mikec
Sklici
Zunanje povezave Ivan Vurnik, Arhitekturni vodnik
Kategorija:Slovenski arhitekti Kategorija:Prešernovi nagrajenci * Kategorija:Diplomiranci Tehniške univerze na Dunaju Kategorija:Radovljičani