Karači (; sindsko: ڪراچي; IPA: [kəˈraːtʃi] ⓘ) je glavno mesto pakistanske province Sind. Je največje mesto v Pakistanu in 12. največje na svetu, z več kot 20 milijoni prebivalcev. Je na južnem koncu države ob obali Arabskega morja in je od leta 1947 do 1959 služilo kot glavno mesto države. Uvrščeno med beta-svetovno mesto je glavno industrijsko in finančno središče Pakistana, z ocenjenim BDP več kot 200 milijard USD (PKM) od leta 2021. Karači je metropolitansko mesto in velja za najbolj kozmopolitsko mesto v Pakistanu ter med najbolj jezikovno, etnično in versko raznolikimi regijami v državi ter eno najbolj naprednih in socialno liberalnih mest v državi.
Regija je bila naseljena že tisočletja, vendar je bilo mesto uradno ustanovljeno kot utrjena vas Kolači šele leta 1729. Pomen naselja se je močno povečal s prihodom Vzhodnoindijske družbe sredi 19. stoletja. Britanski upravitelji so se lotili obsežnih projektov, da bi mesto preoblikovali v glavno pristanišče in ga povezali z obsežnim železniškim omrežjem Indijske podceline. V času pakistanske neodvisnosti leta 1947 je bilo mesto največje v Sindu z ocenjeno populacijo 400.000 ljudi. Kasneje je mesto doživelo dramatičen premik v prebivalstvu in demografije s prihodom več sto tisoč muslimanskih priseljencev iz Indije, skupaj z eksodusom večine njegovih hindujskih prebivalcev. Mesto je po osamosvojitvi Pakistana doživelo hitro gospodarsko rast, ki je pritegnila migrante iz vse države in drugih regij južne Azije. Po popisu prebivalstva v Pakistanu leta 2023 je bilo v Karačiju skupno 20,3 milijona prebivalcev. Karači je eno najhitreje rastočih mest na svetu in ima pomembne skupnosti, ki predstavljajo skoraj vse etnične skupine v Pakistanu. Karači zadržuje več kot dva milijona bengalskih priseljencev, milijon afganistanskih beguncev in do 400.000 Rohingov iz Mjanmara.
Karači je zdaj glavno industrijsko in finančno središče Pakistana. Mesto ima uradno gospodarstvo, ocenjeno na 190 milijard dolarjev od leta 2021, kar je največje v državi. Karači zbere 35 % pakistanskih davčnih prihodkov in ustvari približno 25 % celotnega pakistanskega BDP. Približno 30 % pakistanske industrijske proizvodnje je iz Karačija, medtem ko pristanišča Karačija obravnavajo približno 95 % pakistanske zunanje trgovine. Približno 90 % multinacionalnih korporacij in 100 % bank, ki delujejo v Pakistanu, ima sedež v Karačiju. Služi tudi kot prometno središče in vsebuje dve največji pakistanski pristanišči, pristanišče Karači in pristanišče Qasim, ter najbolj obremenjeno pakistansko letališče, mednarodno letališče Džinah. Karači velja tudi za pakistansko prestolnico mode in od leta 2009 gosti letni teden mode v Karačiju.
Karači, ki je bil v 1960-ih in 1970-ih zaradi svojega živahnega nočnega življenja znan kot mesto luči. V 1980-ih, ob obsežnem prihodu orožja med sovjetsko-afganistansko vojno, so Karači pretresali ostri etnični, sektaški in politični konflikti. Mesto je postalo znano po visokih stopnjah nasilnih zločinov, vendar so se zabeleženi zločini močno zmanjšali po operaciji zatiranja kriminalcev, politične stranke MQM in islamističnih skrajnežev, ki so jo leta 2013 sprožili pakistanski nadzorniki. Kot rezultat operacije je Karači leta 2014 padel s šestega najbolj nevarnega mesta na svetu glede kriminala na 128. mesto do leta 2022.
Etimologija Sodobni Karači naj bi bil ustanovljen leta 1729 kot naselje Kolači-jo-Goth med vladavino dinastije Kalhora. Novo naselje naj bi bilo poimenovano v čast Mai Kolači, čigar sin naj bi ubil krokodila ljudožerca v vasi, potem ko je ta že ubil njegove starejše brate. Ime Karačee, skrajšana in pokvarjena različica prvotnega imena Kolači-jo-Goth, je bilo prvič uporabljeno v nizozemskem poročilu iz leta 1742 o brodolomu blizu naselja.The Dutch East India Company (VOC) and Diewel-Sind (Pakistan) in the 17th and 18th centuries, Floor, W. Institute of Central & West Asian Studies, University of Karachi, 1993–1994, p. 49.
Zgodovina Zgodnja zgodovina
Območje okoli Karačija je bilo tisočletja prebivališče ljudi. Najdišča iz zgornjega paleolitika in mezolitika so bila izkopana v hribih Mulri ob severnem obrobju Karačija. Ti najzgodnejši prebivalci naj bi bili lovci-nabiralci, starodavna orodja iz kremena so bila odkrita na več lokacijah.
Verjamejo, da so obsežno regijo Karači poznali že Stari Grki in da je bila morda kraj Barbarikona, starodavnega morskega pristanišča, ki je bilo ob bližnjem izlivu reke Ind. Karači je bil morda imenovan tudi Ramya v starogrških besedilih.
Starodavno najdišče Krokola, naravno pristanišče zahodno od Inda, kamor je Aleksander Veliki plul s svojo floto v Ahemenidsko Asirijo, je morda bilo blizu izliva reke Malir v Karačiju, čeprav nekateri menijo, da je bilo blizu Gizrija. V bližini ustja Inda ni nobenega drugega naravnega pristanišča, ki bi lahko sprejelo veliko ladjevje. Nearh, ki je poveljeval Aleksandrovi pomorski floti, je omenil tudi hriboviti otok z imenom Morontobara in sosednji ravninski otok z imenom Bibakta, ki so ju kolonialni zgodovinarji na podlagi grških opisov opredelili kot Karačijev Manora Point oziroma Kiamari (ali Clifton). Obe območji sta bili otoka vse do globoke kolonialne dobe, ko ju je zamuljevanje privedlo do povezave s celino.
Leta 711 n. št. je Mohamed bin Kasim osvojil Sind in dolino Inda ter pristanišče Debal, od koder je leta 712 svoje sile poslal naprej v dolino Inda. Nekateri so pristanišče identificirali s Karačijem, čeprav nekateri trdijo, da je bila lokacija nekje med Karačijem in bližnjim mestom Thatta.
Pod Mirzo Ghazi Begom, mogulskim upraviteljem Sinda, se je spodbujal razvoj obalnega Sinda in Indove delte. Pod njegovo vladavino so utrdbe v regiji delovale kot branik proti portugalskim vdorom v Sind. Leta 1553–54 je osmanski admiral Seidi Ali Reis omenil majhno pristanišče ob obali Sinda z imenom Kauraši, ki je morda Karači. Grobnice Čaukandi v sodobnem predmestju Karačija so bile zgrajene približno v tem času med 15. in 18. stoletjem.
Naselje Kolachi in prvo pristanišče
Prvo pristanišče so sredi 18. stoletja ustanovili Kalhori blizu Karačija, znano kot Kharak Bander. Zgodovinar Karačija iz 19. stoletja Seth Naomal Hotchand je zapisal, da je ob pristanišču Karači obstajalo majhno naselje z 20–25 kočami, ki je bilo znano kot Dibro, ki je stalo ob vodnem bazenu, znanem kot Kolači-jo-Kun. Leta 1725 se je skupina belouških naseljencev iz Makrana in Kalata naselila v zaselku, potem ko so bežali pred sušo in plemenskimi spori.
Novo naselje je bilo zgrajeno leta 1729 na mestu Dibro, ki je postalo znano kot Kolači-jo-Goth ('Vas Kolači'). Novo naselje naj bi dobilo ime v čast Mai Kolači, prebivalca starega naselja, katerega sin naj bi ubil krokodila ljudožerca. Kolači je bil velik približno 40 hektarjev, z nekaj manjšimi ribiškimi vasicami, razpršenimi v njegovi bližini. Ustanovitelji nove utrjene naselbine so bili Sindi Banijas in naj bi prispeli iz bližnjega mesta Kharak Bandar, potem ko se je tamkajšnje pristanišče leta 1728 zasulo po močnem deževju. Kolači je bil utrjen in branjen s topovi, uvoženimi iz Maskata v Omanu. Pod Talpurji je bila zgrajena cesta Rah-i-Bandar, da bi povezala mestno pristanišče s terminali za karavane. To cesto so Britanci sčasoma nadalje razvili v cesto Bandar, ki so jo preimenovali v cesto Muhammad Ali Džinnah.
Ime Karačee je bilo prvič uporabljeno v nizozemskem dokumentu iz leta 1742, v katerem je trgovska ladja de Ridderkerk doživela brodolom blizu naselja. Leta 1770 je Karači prešel pod nadzor Kalatovega kana, kar je privabilo drugi val beloških naseljencev. Leta 1795 so Karači priključili Talpurji, kar je sprožilo tretji val beloških naseljencev, ki so prispeli iz osrednjega Sinda in južnega Pandžaba. Talpurji so leta 1797 zgradili utrdbo Manora, ki je bila uporabljena za zaščito pristanišča v Karačiju pred pirati al-Qasimi.
Leta 1799 ali 1800 je ustanovitelj dinastije Talpur, Mir Fateh Ali Kan, dovolil Vzhodnoindijski družbi pod vodstvom Nathana Crowa, da ustanovi trgovsko postajo v Karačiju. V tistem času mu je bilo dovoljeno zgraditi hišo zase v Karačiju, a do leta 1802 mu je bilo ukazano, da zapusti mesto. Mestu so še naprej vladali Talpurji, dokler ga februarja 1839 niso zasedle sile pod poveljstvom Johna Keana.
Britanski nadzor
Britanska vzhodnoindijska družba je Karači zavzela 3. februarja 1839, potem ko je HMS Wellesley odprla ogenj in hitro uničila utrdbo Manora, ki je varovala pristanišče Karači pri Manora Pointu. Prebivalstvo Karačija je bilo takrat ocenjeno na 8000 do 14.000 in je bilo omejeno na obzidano mesto v Mithadarju s predmestji v današnji četrti Serai. Britanske enote, znane kot podjetje Bahadur, so vzhodno od zajetega mesta ustanovile tabor, ki je postal predhodnik sodobnega kantona Karači. Britanci so nadalje razvili kanton Karači kot vojaško garnizijo za pomoč britanskim vojnim prizadevanjem v prvi anglo-afganistanski vojni.
Skupnost portugalskih Goanov se je začela seliti v Karači v 1820-ih kot trgovci. Večina od približno 100.000, ki so prišli v Pakistan, je v glavnem skoncentrirana v Karačiju.
Prestolnica Sinda je bila leta 1840 prestavljena iz Hiderabada v Karači, ko je bil Karači priključen Britanskemu imperiju, potem ko je generalmajor Charles James Napier zavzel preostanek Sinda po zmagi proti Talpurjem v bitki pri Mianiju. Po priključitvi leta 1843 je bila 17. februarja celotna provinca združena v predsedstvo Bombaja za naslednjih 93 let, Karači pa ostaja poveljstvo divizije. Nekaj let pozneje, leta 1846, je Karači utrpel velik izbruh kolere, kar je privedlo do ustanovitve karačijskega odbora za kolero (predhodnika mestne civilne vlade).
Mesto je raslo pod upravo svojega novega komisarja Henryja Bartla Edwarda Frera, ki je bil imenovan v 1850-ih. Karači je bil priznan zaradi svojega strateškega pomena, zaradi česar so Britanci leta 1854 ustanovili pristanišče Karači. Karači je hitro postal prometno središče za Britansko Indijo zaradi na novo zgrajene pristaniške in železniške infrastrukture ter povečanega kmetijskega izvoza od odprtja produktivni predeli na novo namakanih zemljišč v Pandžabu in Sindu. Do leta 1856 je vrednost blaga, s katerim se je trgovalo prek Karačija, dosegla 855.103 funtov, kar je privedlo do ustanovitve trgovskih pisarn in skladišč. Prebivalstvo leta 1856 je bilo ocenjeno na 57.000. Med sepojskim uporom leta 1857 se je 21. domorodna pehota, ki je bila takrat nameščena v Karačiju, septembra 1857 uprla in razglasila zvestobo uporniškim silam, čeprav so Britanci hitro premagali upornike in ponovno prevzeli nadzor nad mestom.
Po uporu so britanski kolonialni upravitelji nadaljevali z razvojem mestne infrastrukture, vendar so še naprej zanemarjali kraje, kot je Liari, ki je bil dom prvotnega mestnega prebivalstva sindskih ribičev in baloških nomadov. Ob izbruhu ameriške državljanske vojne je pristanišče v Karačiju postalo pomembno pristanišče za izvoz bombaža, z Indus Steam Flotilla in Orient Inland Steam Navigation Company, ustanovljenima za prevoz bombaža iz preostalega Sinda v pristanišče Karači in naprej do tekstilnih tovarn v Angliji. Zaradi povečanih gospodarskih priložnosti so se ekonomski migranti iz več etničnih skupin in religij, vključno z Anglo-Britanci, Parsi, Maratsi in Goan kristjani, med drugim, ustalili v Karačiju, s številnimi ustanovitvami podjetij v novem komercialnem okrožju Saddar. Muhamed Ali Džinnah, ustanovitelj Pakistana, se je leta 1876 rodil v dvorcu Vazir v Karačiju takim migrantom iz Gudžarata. V tem času so se izvajala javna gradbena dela v gotskem in indo-saracenskem slogu, vključno z gradnjo mestne hiše Frerejeve dvorane leta 1865 in poznejše tržnice Empress Market leta 1889.