sličica|Ponovno osvajanje Iberskega polotoka skozi leta
Rekonkvista ali rekonkista (špansko, portugalsko in = ponovna osvojitev)Re (ponovna) + conquista (osvojitev) je zgodovinski proces, ki se je odvijal na Iberskem polotoku približno 780 let. Potekal je po omajadski zmagi nad Vizigotskim kraljestvom leta 711 in se zaključil s padcem Granadskega emirata leta 1492.
Zahodni zgodovinarji so za začetek rekonkviste imenovali bitko pri Covadongi (718 ali 722). Ta bitka zaznamuje eno od prvih zmag krščanskih vojaških sil po islamski osvojitvi Iberskega polotoka leta 711. V njej je skupina, ki jo je vodil plemič Pelagij Asturski, premagala kalifatsko vojsko v gorah severnega dela Iberskega polotoka. S to zmago se ponovno vzpostavi neodvisno krščansko Astursko kraljestvo.
Rekonkvista je bila končana tik pred Kolumbovim odkritjem Amerike oziroma Novega sveta, ter predstavlja mejnik in zaključek španskega srednjega veka v dobi širitve španskega in portugalskega kolonialnega imperija.
Izraz Reconquista - zgodovinopisje in tradicija Nekateri akademiki so navajali, da izraz rekonkvista ni točen, saj so se krščanska kraljestva, ki so ponovno osvobodila teritorij, oblikovala po tem, ko se je že zgodila islamska invazija. Španija in Portugalska prej nista obstajali kot naroda, zato dejansko ne gre za ponovno pridobitev ozemlja, saj se ne odvija s strani Vizigotskega kraljestva. Ta kraljestva pa se kljub temu predstavljajo kot neposredni dediči starodavnega Vizigotskega kraljestva. Eden prvih španskih intelektualcev, ki se je spraševal o zamisli o osvoboditvi, je José Ortega y Gasset, ki je pisal v prvi polovici 20. stoletja. Kljub temu je izraz v uporabi še danes.
Zunaj Španije so stvari videli manj problematično. Nihče ni resno dvomil o uporabi izraza rekonkvista. Profesor Derek William Lomax je celo napisal knjigo z naslovom The Reconquest of Spain (Osvojitev Španije). Zavedajoč se vzvišenosti in zavrnitve s strani nekaterih, je veliki angleški hispanist izrazil v prvih vrsticah: »Rekonkvista (Reconquista) je konceptualni okvir, ki ga uporabljajo zgodovinarji. Toda za razliko od koncepta srednjega veka, to ni umetni koncept. Nasprotno, rekonkvista je bila ideologija, ki so si jo španski kristjani izmislili kmalu po letu 711 in njeno učinkovito uresničevanje je pomenilo, da se je ohranila kot zgodovinska tradicija ter postala predmet nostalgije in retoričnega klišeja publicistov, tako tradicionalistov kot marksistov«.
Že od prvih trenutkov je bila rekonkvista za dele različnih kraljestev in posestev, ki so bila izolirana na severnem goratem območju polotoka, pravi proces obnove in osvoboditve. Osvobojena niso bila samo območja, temveč tudi številna krščanska ljudstva (hispansko-viziogotska), ki so stoletja živela na okupiranem ozemlju. Ta ljudstva predstavljajo prave dediče Vizigotskega kraljestva.
Zgodnja reakcija kantabrijske obale proti islamu podpira idejo o takojšnji zavrnitvi Arabcev in razvoju rekonkviste skoraj takoj po začetku arabskega osvajanja. Velik del kantabrijskih obal ni bil nikoli osvojen s strani Arabcev, kar upravičuje idejo, da sta se arabska konkvista (traja kratek čas) in krščanska rekonkvista (traja zelo dolgo) prekrivali, kar pomeni, da se lahko obravnavata kot eno samo zgodovinsko obdobje. Bitka pri Guadalateju je prva bitka za obrambo Vizigotskega kraljestva leta 711, ki prav tako zaznamuje začetek muslimanske invazije. V zlati dobi (Siglo de Oro) so pesniki opredeljevali Špance kot Gote. Zato je po mnenju kritikov to delni koncept, saj prenaša le krščansko in evropsko vizijo tega kompleksnega zgodovinskega procesa v neupoštevanju mnenja andaluzijskih muslimanov.
Pisatelji, kot je Ignacio Olagüe Videla, iz islamske revolucije na zahodu (1947), menijo, da je arabska vojna invazija le mit in trdijo, da je ustanovitev Al Andaluza posledica spreobrnitve velikega dela španskega prebivalstva v islam. Te teze je preučeval znan Arabec González Ferrín v svojem delu Historia General de Al-Andalus, v katerem je zapisal: »que en verdad nunca existió« (Nikoli ni res obstajal).
Olagüove hipoteze danes, v sedanjem zgodovinopisju, nimajo pomembne podpore. Olagüejevo delo je bilo opisano kot »zgodovina fikcije« in zavrnjeno v akademskih krogih. Arheologija in starodavna besedila si bistveno nasprotujejo, saj bogati viri in arheološke najdbe dokazujejo, da je bilo islamsko osvajanje nasilno, s številnimi bitkami in obleganji, s katerimi je islamska vojska iztrebila celotne populacije, takšen primer je Zaragoza. Prav tako se v veliko krščanskih in muslimanskih virih pojavljajo zapisi o visokih davkih, ki so jih plačevali le nemuslimani, kot sta gizya, harag, prav tako lahko zasledimo zakone, v katerih so zapisani pogoji o manjvrednosti nemuslimanskega prebivalstva.
V svojem delu España invertebrada (Španija brez hrbtenice) je José Ortega y Gasset trdil, da rekonkvista Španije v 8. stoletju ni rekonkvista (Una reconquista de ocho siglos no es una reconquista). Zanimivo pa je, da je običajno uporabljal izraz »osvajanje Granade« na mesto »ponovno osvajanje Granade«.
Nekateri avtorji so brez uspeha predlagali uporabo alternativnega izraza »krščansko osvajanje«, vendar se izraz rekonkvista še naprej uporablja s strani strokovnjakov in laikov za poimenovanje tega zgodovinskega obdobja.
Koncept in trajanje sličica|Islamska dinastija Almohadov in okoliške države, vključno s krščanskim kraljestvom Portugalske, Leona, Kastilije, Navarre in Aragonije, okoli leta 1200
Tradicionalni zgodovinopisci že od 19. stoletja poudarjajo obstoj rekonkviste kot neprekinjen pojav, s katerim so krščanska iberska kraljestva nasprotovala muslimanskim kraljestvom in jih kasneje tudi osvojila. Muslimanska kraljestva so predstavljala skupnega sovražnika, ki je vojaško zavzel območje, ki je prej pripadalo domorodnim iberskim kristjanom.
Koncept krščanske rekonstrukcije Iberskega polotoka se je naprej pojavil v nejasni obliki konec 9. stoletja. Mejnik je postavila Christianova Chronica Prophetica (883-884), ta dokument poudarja krščanski in muslimanski kulturni in verski razkorak na Iberskem polotoku in potrebo po izgonu muslimanov. V istem obdobju je predstavljena Crónica Albeldenske, ki navaja pojem ponovnega pridobivanja ozemlja izpod oblasti muslimanskih osvajalcev, ter obnovitev združene krščanske države kakršna je obstajala v času Vizigotskega kraljestva.
Krščanski in muslimanski vladarji so se med seboj borili. Kljub temu pa so med muslimani in kristjani obstajala neobičajna zavezništva. Razlike med njimi so najbolj »zameglili« plačniki na obeh straneh, ki so se borili za tistega, ki jim je plačal največ. Tako lahko danes vidimo, da je imelo to obdobje serijo epizod relativne religiozne tolerance.
Sodobna zamisel o konceptu rekonkviste je neločljivo povezana z osnovnimi miti o španskem nacionalizmu v 19. stoletju in konsolidirana od sredine 20. stoletja, med Francovo nacionalno – katoliško diktaturo. Zamisel o osvobodilni vojni, o osvoboditvi pred muslimani, ki so bili prikazani kot tujci, je uporabljena tudi v času španske državljanske vojne proti republikanskim upornikom, ki so ogrožali regionalni nacionalizem in komunizem.
Konsolidacija krščanskih jeder/islamsko osvajanje krščanskega Iberskega polotoka sličica|Vizigotska Španija v času muslimanske invazije Leta 711 je na Iberskem polotoku potekala prva invazija muslimanov, predvsem so to bili severnoafriški berberski vojaki, med katerimi je bilo nekaj Arabcev. Prepluli so Gibraltarsko ožino (ki svoje sedanje ime dolguje Tariqu, generalu, ki se je tam izkrcal) in začeli osvajati Vizigotsko kraljestvo Hispanijo. Tukaj je Roderik, eden zadnjih vizigotskih kraljev, izgubil življenje v bitki pri Guadaleteju. Táriq je bil poklican v Damask, ki je bil takrat prestolnica kalifata, od koder se nikoli ni vrnil. Njegovo mesto je zasedel guverner Abd al-Aziz.
Takrat so začeli s politiko pogodb s plemenitimi Vizigoti, ki so jim dali v nadzor preostali del Iberskega polotoka. Leta 716 je bil Abd al-Aziz umorjen v Sevilji in s tem se je začela kriza. Istega leta so začeli Arabci svoje sile usmerjati proti Pirenejem, saj so poskušali vstopiti v Karolinško kraljestvo. Leta 719 so prevzeli nadzor nad Septimanijo, zadnjo pokrajino Vizigotskega kraljestva.
Hitro in močno islamsko invazijo je, poleg dejavnikov, ki so privedli do globalne širitve islama, mogoče razložiti s slabostmi, ki so vplivale na Vizigotsko kraljestvo: Krhka in nepopolna oblast, ki se je izvajala na polotoku, saj je leta 711 kralj Roderik vodil vojaško akcijo proti severu. Razdelitev elit s spori, povezami z izvolitvijo naslednikov na prestol monarhije, saj ta ni bil deden. Zmanjšanje trgovske dejavnosti je povzročilo devalvacijo judovskega prebivalstva, ki je imelo v glavnem vodilno vlogo. Tudi oni bi lahko videli prednost v položaju hebrejskih manjšin, ki jih ščiti islamska jurisdikcija.
Islamska vladavina Po ustanovitvi lokalnega emirata je vladar Omajadskega kalifata odstranil številne uspešne muslimanske poveljnike. Tarik ibn Zijad, prvi guverner na novo osvojeni pokrajini Al Andaluz, je bil odpoklican v Damask, da bi zamenjal Muso bin Nusairja, ki je bil njegov nekdanji nadrejeni. Musov sin Abd al-Aziz ibn Musa se je poročil z Egilono, Roderikovo vdovo in ustanovil svojo regionalno vlado v Sevilji. Osumljen je bil, da je pod vplivom svoje žene in je bil obtožen, da se želi spremeniti v krščanstvo in da načrtuje secesionistični upor. Kalif Al-Walid je umrl leta 715, nasledil ga je njegov brat Sulejman ibn Abd al-Malik. Zdi se, da je Sulejman kaznoval preživelega Musa bin Nusairja, ki je kmalu umrl med romanjem leta 716. Na koncu je bratranec Abd al-Aziza ibn Musa, Ayyub ibn Habib al-Lakhmi postal emir Al Andaluza.
Generali, ki so bili zadolženi za osvajanje, so morali nujno delovati samostojno zaradi načinov komuniciranja, ki so bili na voljo. Uspešni generali na terenu in v oddaljenih provincah/pokrajinah so si pridobili osebno zvestobo svojih častnikov in bojevnikov, njihove ambicije pa so bile spremljane s strani različnih oddaljenih vlad, z določeno mero zaskrbljenosti in suma. Na koncu so nekdanje uspešne generale zamenjale mlajše generacije, ki so bile bolj zveste vladi v Damasku.
Resna pomanjkljivost muslimanskih osvajalcev je bila etnična napetost med Berberi in Arabci. Berberi so bili avtohtoni prebivalci Severne Afrike, ki so se šele pred kratkim spreobrnili v islam. Ti so predstavljali večino vojakov, ki so sestavljali islamsko vojsko, vendar so zaznali arabsko diskriminacijo. Ta latentni notranji spor je ogrozil muslimansko enotnost.
Po islamski osvojitvi večine Iberskega polotoka v letih 711–718 in vzpostavitvi Al Andaluz, je pohod Omajadov doživel velik poraz v bitki pri Toulousu in jih za nekaj časa ustavila na poti proti severu. Odo Veliki iz Akvitanije je svojo hčer poročil z Uthmanom ibn Naissijem, berberskim upornikom in gospodom iz Cerdanya (morda tudi iz Katalonije), da bi zavaroval svoje južne meje in s tem preprečil napad Martina Martela na severu. Vendar je velika kazenska ekspedicija, ki jo je vodil Abdul Rahman Al Ghafiqi, najnovejši emir Al Andaluza premagala in ubila Uthmana. Muslimanski guverner je zbral ekspedicijo severno od zahodnih Pirenejev, oplazil območja do Bordeauxa in porazil Oda Velikega v Bitki pri reki Garoni leta 732.
Obupani Odo je prosil za pomoč Karla Martela, vodjo frankovske in ostale vojvodske vojske proti Omajadom. Martel jih je premagal v bitki pri Toursu leta 732, s tem, ko je ubil Abdula Rahmana Al Ghafiqija. Kljub temu, da se je takrat mavrska vlada začela umikat, je na delih Iberskega polotoka ostala še 760 let.
Začetek rekonkviste sličica|Kip Pelagija v Covadongi