Oton I. Veliki, saški vojvoda, vzhodnofrankovski kralj, prvi cesar Svetega rimskega cesarstva, * 23. november 912, Wallhausen danes na Saškem - Anhaltu, † 7. maj 973, Memleben, danes na Saškem - Anhaltu.
Oton je prevzel vodenje vzhodnofrankovskega kraljestva po očetu Henriku Ptičarju. Takoj je začel uveljavljati centralizirano kraljevo oblast in na pomembne položaje postavljati ljudi po svoji izbiri, ne da bi se oziral na ustaljene navade dedovanja služb. To je povzročilo vrsto uporov plemenskih vojvod in tudi članov najožje rodbine. Državne službe je začel podeljevati opatom in škofom, jim dodeljeval posesti, in tako ustvaril temelje za cerkvene kneževine. Notranji spori so se končali šele z vdorom Ogrov (954); razdejanje, ki so ga ti povzročili, je opozorilo na pomembnost deželnega miru in med seboj spravilo sorodnike. Ob naslednjem ogrskem napadu so združili sile in v bitki na Leškem polju (10. avgusta 955) uničili vojsko Ogrov, tako da se niso nikoli več vrnili.
Oton je nadaljeval z očetovo politiko širjenja nemškega vpliva na slovanska etnična območja. Med Labo in Odro je ustanovil dve marki, v katerih sta mejna grofa Herman Billung in Gero postopoma podrejala slovanska plemena nemškemu vplivu. Po večletnem upiranju je leta 950 češki knez Boleslav I. priznal Otonovo nadoblast. Leta 955 je Oton z veliko zmago nad slovanskimi in upornimi saškimi knezi ob mecklenburški rečici Recknitz (16. oktobra 955) uveljavil svojo oblast do Odre. Leta 963 si je poljski kralj Mješko I. kupil mir s tem, da je Otonu začel plačevati davek. Na osvojenem ozemlju je Oton vzpostavil cerkveno organizacijo, namenjeno pokristjanjevanju, s številnimi škofijami in nadškofijo v Magdeburgu (968).
Oton si je s svojim prvim pohodom v Italijo (951-952) zagotovil oblast nad lombardsko-severno italijanskim kraljestvom. Na svojem drugem pohodu (961-965) je v Rimu dobil cesarsko krono in tako deloma obnovil državo Karla Velikega. Na tretjem pohodu v Italijo (966-972) je dobil papeževo privolitev za ustanovitev nadškofije v Magdeburgu. Začel je osvajati pokrajine južne Italije in s tem sprožil spor z Bizancem, ki si je tudi lastil suverenost nad temi ozemlji. Spor se je končal leta 972 s poroko med Otonovim sinom Otonom II. in bizantinsko princeso Teofano. Apulija in Kalabrija sta ostali v okviru Bizantinskega cesarstva.
Oton je ustvaril cesarstvo, ki je segalo od srednje Italije do Baltskega morja in je trajalo do leta 1806. Vladarje, Otonove naslednike, imenujemo tudi Otone.
Mladost
Oton je bil sin saškega vojvode in vzhodnofrankovskega kralja Henrika I. Ptičarja in njegove druge žene Matilde, hčerke odličnega saškega plemiča. Imel je starejšo sestro Hedviko, mlajši od njega pa so bili sestra Geberga in dva brata, Henrik in Bruno. Henrik je bil materin ljubljenec. Najmlajši Bruno je bil določen za cerkveno kariero. Imeli pa so tudi polbrata Tankmarja, sina iz očetovega prvega zakona; tega zakona Cerkev ni priznavala. Oče Tankmarja ni priznaval za svojega dediča.
Oton si je svoje prve vojaške izkušnje najverjetneje pridobil v bojih proti slovanskim plemenom na vzhodni meji kraljestva. V tem času (929) se je rodil Otonov najstarejši sin Viljem, ki je bil nezakonski, verjetno sin slovanske plemiške ujetnice.
Zdi se (ni pisnih dokumentov), da se je oče Henrik že leta 929, ko je pridobil oblast nad vsem vzhodnofrankovskim kraljestvom, odločil, da bo v nasprotju s frankovsko tradicijopo fankovski tradiciji se je oblast delila med vsemi sinovi. kraljestvo zapustil enemu samemu sinu, Otonu, in s tem vzhodnofrankovskemu kraljestvu zagotovil nedeljivost. Zato je Otonu izbral nevesto visokega rodu, princeso Eadgyth, hčerko angleškega kralja Edvarda, ki je tudi bil saškega rodu. S tem je še poudaril Otonov povzdignjeni položaj napram polbratu in bratoma. Poroka je bila leta 930. Malo pred očetovo smrtjo so v Erfurtu Otonovo nasledstvo potrdili tudi zbrani saški in frankovski veljaki.
Kronanje in novi slog vladanja
Ob očetovi smrti je bil Oton star 23 let. Podedoval je položaj saškega vojvode in vzhodnofrankovskega kralja. Kronati se je dal 7. avgusta 936 v Aachnu.
Že ob kronanju je Oton pokazal, da razume položaj vladarja povsem drugače kot njegov oče. Medtem ko je Henrik ponujeno mu kronanje in maziljenje odklonil (kar je narod sprejel z odobravanjem, Cerkev pa z nenaklonjenostjo), je Oton prevzel frankovski ceremonial kronanja, se obdal z vladarskimi simboli in se pustil maziliti od majnškega nadškofa Hildeberta. Podrejenost so mu izkazali vojvode štirih vojvodin, ki so, poleg Saške, sestavljale vzhodnofrankovsko kraljestvo: Giselbert Lotarinški, Herman Švabski, Eberhard Frankovski in Arnulf Bavarski.
Tudi prve Otonove vladarske poteze so bile drugačne od očetovih. Medtem, ko je skušal oče Henrik vladati kot prvi med enakimi in se je o svojih ukrepih posvetoval s plemenskimi voditelji, se Oton od vsega začetka ni oziral na njihove želje in zahteve. Pri dodeljevanju visokih služb ni upošteval dotlej veljavnih pravil dedovanja, temveč jih je delil po svojem preudarku in tudi nižjemu plemstvu. Visoki plemiči, ki so bili z očetom Henrikom v prijateljskih ali sorodstvenih odnosih, so Otonovo ravnanje sprejemali kot ponižanje. Bili so prepričani, da se smejo kralju upreti tudi z orožjem, če se ta ne drži ustaljenih navad vladanja. Iskali in našli so povezavo z Otonovim polbratom Tankmarjem in bratom Henrikom, ki sta tudi bila nezadovoljna, ker sta bila odrinjena od oblasti. Tako je med leti 937 in 941 prišlo do številnih uporov, ki so ogrožali Otonovo vladavino.
Upori plemstva in sorodnikov (937-941)
Oton je kaj kmalu dobil priložnost, da v praksi preizkusi svoj avtoritativni način vladanja.
Leta 937 je vazal frankovskega vojvode Eberhardavojvoda Eberhard je bil brat nekdanjega vzhodofrankovskega kralja Konrada I., Bruning, po rodu Sas, svojemu vojvodi odrekel fevdalno pokorščino, češ da priznava le saško nadoblast. Eberhard je vzel pravico v svoje roke in požgal enega od Bruningovih gradov v bližini frankovsko-saške meje. Oton je oba poklical v Magdeburg na kraljevo sodišče in razsodil v prid Sasa. Ni se zadovoljil le z globo za Eberharda, temveč je tudi njegovim poveljnikom naložil kazen nošenja mrtvih psovNošenje mrtvih psov je bila srednjeveška kazen za plemiče, ki so kršili deželni mir (najprej na Švabskem in Frankovskem, kasneje pa tudi v cesarstvu). Obsojeni je moral javno prenesti mrtvega psa iz enega na drug kralj, kar naj bi simbolično pomenilo, da bi storil bolje, če ne bi nepoklican povzročal vojaških spopadov. Kazen je veljala za izredno sramotno in je bila pogosto nadomestilo za smrtno kazen., ki je veljala za izredno sramotno. Obsodba je Eberharda Frankovskega vzpodbudila k uporu proti kralju.
Julija istega leta je umrl bavarski vojvoda Arnulf. Njegov sin Eberhard Bavarski Otonu ni hotel priznati vseh pravic, ki so izhajale iz sporazuma med njunima očetoma (šlo je predvsem za pravico upravljanja kraljeve lastnine in nastavljanja škofov na bavarskem ozemlju). Ni se mu hotel podrediti, tudi za ceno oboroženega spopada. A prvi Otonov napad na Bavarsko ni bil uspešen.
Podobno se je zgodilo na Saškem, kjer je v istem času kot Arnulf umrl saški grof Siegfried von Merseburg, ki sta mu oče Henrik in Oton zelo zaupala in mu je Oton prepuščal tudi namestništvo na Saškem. Njegov položaj je želel naslediti Otonov polbrat Tankmar, vendar ga je Oton zaupal Siegfridovemu bratu, grofu Geru. Oton se je o saških problemih skušal pogovoriti na srečanju saškega plemena v bližini Essna, a se ga uporni saški plemiči niso udeležili. Nasprotno, začeli so se povezovati z nezadovoljneži na Frankovskem in Bavarskem. Tankmar je zavzel grad Belecke pri Warsteinu, kjer je bil skrit mladoletni Henrik, in Henrika izročil Eberhardu Frankovskemu. Zavzel je mesto Eresburg (danes del Marsberga) in plenil okolico. Ko se je mestu približala Otonova vojska, so ji meščani odprli vrata. Tankmar se je skušal skriti v cerkvi, a so mu vojaki sledili in ga prav pred oltarjem ubili.
S Tankmarjevo smrtjo se je upor hitro polegel. Eberhard je svojega ujetnika Henrika prosil odpuščanja in ga hotel nagovoriti, da bi zanj zastavil besedo pri bratu. A ga je Henrik presenetil z izjavo, da se bo pridružil upornikom, če mu bodo ti pomagali do bratovega prestola. Po posredovanju majnškega nadškofa Friderika je Oton, po kratkem pregnanstvu v Hildesheimu, Eberhardu Frankovskemu odpustil in mu vrnil vse prejšnje časti.
Oton je jeseni 938 že drugič poslal vojsko na Bavarsko in to pot Eberharda Bavarskega premagal, ga izgnal in mu odvzel vojvodski naslov. Na njegovo mesto je postavil njegovega strica Bertolda, grofa v Karantaniji, ki je Otonu priznal pravico, da nastavlja škofe in upravlja kraljevo lastnino znotraj vojvodine.
Vodja vseh dejavnosti, naperjenih proti Otonu, je bil odtlej njegov brat Henrik. Okrog Saalfeda je zbral svoje čete in z njimi odhitel v Lotaringijo, da bi se združil z vojsko svaka Giselberta Lotarinškegaporočen je bil s sestro Gebergo., ki se je tudi pridružil upornikom. Oton mu je z vojsko sledil v spodnje Porenje. Ko je pri Britnu (danes del Xantna) šele del Otonove vojske prekoračil Ren, je Henrik napadel, a je bila njegova vojska kljub številčni premoči hudo poražena (939). Henrik se je iz boja uspel rešiti. Zatekel se je v Merseburg. Ko Otonova vojska v dveh mesecih obleganje mesta ni mogla zavzeti, so se dogovorili za predajo pod pogojem, da se obleganci lahko iz mesta svobodno umaknejo. Henrik se je zatekel k francoskemu kralju Ludviku IV., ki je ponudil pomoč (zanimal se je za Lotaringijo) in za krajši čas s svojo vojsko celo vdrl v Alzacijo.
Med tem se je uporu ponovno pridružil Eberhard Frankovski, ki je dal zavzeti Breisach in svojo vojsko združil z Giselbertovo. Ko je Otonova vojska prispela do Breisacha in ga začela oblegati, se je Ludvik IV. že umaknil. Nadškof Mainza Friderik je skušal posredovati med nasprotniki. Ko pa Oton ni sprejel njegovih predlogov, se je tudi sam priključil upornikom. Med tem sta vojski Eberharda in Giselberta ropali na vzhodni strani Rena. Položaj je bil za Otona že zelo kritičen. Potem pa je prišlo do nenadnega preobrata: ko sta Eberhard in Giselbert pri Andernachu že poslala glavnino svoje vojske s plenom na zahodni breg Rena, ju je presenetila majhna enota Otonovih zaveznikov. Eberhard je padel v boju, Giselbert pa je na begu utonil v Renu (2. oktobra 939). Z njuno smrtjo se je končala prva velika vojna med sorodniki.
Neobičajno srečen zasuk dogodkov v Otonovo korist so sodobniki sprejeli kot božjo voljo, ki je potrdila legitimnost Otonove oblasti. Henrik je našel zatočišče pri francoskem kralju Ludviku IV., a se je še pred koncem leta prostovoljno podredil bratu. Po krajšem priporu mu je Oton lahkomiselnost odpustil; da bi potešil njegovo željo po vladanju, ga je imenoval na (z Giselbetovo smrtjo) izpraznjeno mesto vojvode Lotaringije. Oton je Frankovsko, ki je z Eberhardovo smrtjo tudi izgubila svojega vojvodo, zadržal pod neposredno kraljevo oblastjo in jo razdelil na številne majhne grofije. Frankovska in Saška sta odtlej tvorili jedro Otonove države.
Henrik se v Lotaringiji napram lokalnim plemičem, ki so težili proti Franciji, ni mogel uveljaviti; uprli so se mu in ga pregnali. Oton je upravljanje Lotaringije prepustil lokalnemu grofu Otonu Verdunskemu. Henrik se je, zagrenjen, ponovno odvrnil od brata. Povezal se z nezadovoljneži v saški Vzhodni markiSaški knezi na vzhodu so bili nezadovoljni, ker jih je Oton podredil mejnima grofoma Geru in Hermanu Billungu. in začel kovati zaroto. Za Veliko noč leta 941 naj bi Otona ubili v kraljevi palači v Quedligburgu. Oton je bil na zaroto pravočasno opozorjen. Henrika je zaprl v kraljevi grad v Ingelheimu, od koder pa je ta ušel, a je že ob božiču v frankfurtski stolnici brata na kolenih prosil odpuščanja. Oton mu je ponovno odpustil, ni pa mu (začasno) dal nobenega vplivnega položaja.
Desetletje mirnejšega vladanja (941-951) Spremembe na vojvodskih položajih