Mongolija

Mongolija () je azijska celinska država, ki na severu meji na Rusijo, na jugu, vzhodu in zahodu na Kitajsko, na zahodu pa se približa Kazahstanu na le nekaj kilometrov. Je druga največja država, ki nima morja, takoj za bližnjim Kazahstanom. Pokriva površino 1.564.116 kvadratnih kilometrov in ima 3,5 milijona prebivalcev, zaradi česar je najredkeje poseljena suverena država na svetu. V Ulan Batorju, glavnem mestu in tudi največjem mestu v državi, živi okoli 50 % prebivalstva. Velik del njenega ozemlja pokriva travnata stepa, na severu in zahodu gorovje Altaj, na jugu pa puščava Gobi.

Ozemlje sodobne Mongolije so vladala različna nomadska cesarstva, vključno s Huongnu, Šianbei, Rouranom, Prvim turškim kaganatom, Drugim turškim kaganatom, Ujgurskim kaganatom in drugimi. Leta 1206 je Džingiskan ustanovil Mongolsko cesarstvo, ki je postalo največje sosednje kopensko cesarstvo v zgodovini. Njegov vnuk Kublajkan je osvojil Kitajsko in ustanovil dinastijo Juan. Po propadu Juana so se Mongoli umaknili v Mongolijo in nadaljevali s prejšnjim vzorcem frakcijskih konfliktov, razen v času Dajan kana in Tumen Zasagt kana.

V 16. stoletju se je v Mongolijo razširil tibetanski budizem, ki ga je nadaljevala dinastija Čing, ustanovljena v Mandžuriji, ki je državo v 17. stoletju absorbirala. Do začetka 20. stoletja je bila skoraj tretjina odraslega moškega prebivalstva budistični menihi.Michael Jerryson, Mongolian Buddhism: The Rise and Fall of the Sangha, (Chiang Mai: Silkworm Books, 2007), 89. Po propadu dinastije Čing leta 1911 je Mongolija razglasila neodvisnost in leta 1921 dosegla dejansko neodvisnost od Republike Kitajske. Kmalu zatem je država postala satelitska država Sovjetske zveze. Leta 1924 je bila ustanovljena Mongolska ljudska republika kot socialistična država. Po protikomunističnih revolucijah leta 1989 je Mongolija v začetku leta 1990 izvedla svojo mirno demokratično revolucijo. To je privedlo do večstrankarskega sistema, nove ustave leta 1992 in prehoda na tržno gospodarstvo.

Približno 30 % prebivalstva je nomadskega ali polnomadskega; konjska kultura ostaja sestavni del. Budizem je večinska religija (51,7 %), nereligiozni pa so druga največja skupina (40,6 %). Islam je tretja največja verska identifikacija (3,2 %), skoncentrirana med etničnimi Kazahi. Velika večina državljanov so etnični Mongoli, približno 5 % prebivalstva pa predstavljajo Kazahi, Tuvanci in druge etnične manjšine, ki so še posebej skoncentrirane v zahodnih regijah. Mongolija je članica Združenih narodov, Azijskega dialoga o sodelovanju, skupine G77, Azijske investicijske banke za infrastrukturo, Gibanja neuvrščenih in globalna partnerica Nata. Mongolija se je leta 1997 pridružila Svetovni trgovinski organizaciji in si prizadeva razširiti svoje sodelovanje v regionalnih gospodarskih in trgovinskih skupinah.

Etimologija Ime Mongolia v latinščini pomeni »Dežela Mongolov«. Mongolska beseda Mongol (монгол) je negotove etimologije. Sükhbataar (1992) in de la Vaissière (2021) sta predlagala, da izvira iz imena Mugulü, ustanovitelja Rouranskega kaganata iz 4. stoletja, prvič potrjeno kot Mungu, (kitajščina: 蒙兀, sodobna kitajska Měngwù, srednja kitajska Muwngu),. veja ljudstva Šivei na seznamu severnih plemen dinastije Tang iz 8. stoletja, domnevno povezana z Mungkujem iz obdobja Liao (kitajščina: 蒙古, sodobna kitajska Měnggǔ, srednja kitajska MuwngkuX).Baxter, Wm. H. & Sagart, Laurent. . 2011. Retrieved 11 October 2011.

Po padcu dinastije Liao leta 1125 so Khamaški Mongoli postali vodilno pleme na Mongolski planoti. Vendar so jih vojne z dinastijo Jin, ki so jo vladali Jurčeni, in tatarsko konfederacijo oslabile. Zadnji poglavar plemena je bil Jesügej, čigar sin Temüjin (Džingiskan) je sčasoma združil vsa plemena Šivei v Mongolsko cesarstvo (Jekhe Monggol Ulus). V 13. stoletju je beseda Mongol postala krovni izraz za veliko skupino mongolsko govorečih plemen, združenih pod vladavino Džingiskana.

Od sprejetja nove mongolske ustave 13. februarja 1992 je uradno ime države Mongolija (Mongol Uls).

Zgodovina

Tisočletna zgodovina Mongolije se v glavnem deli na tri dele: zedinjenje nomadskih plemen leta 209 pr. n. št. v narod Šiongnu (kitajsko: 匈奴, Xiongnu) in naslednje obdobje vladavin Šianbei, Rouran, Gokturk in drugih do 12. stoletja; veliko Mongolsko cesarstvo (1206-1370), njegov razpad in priključitev Kitajski; ponovna samostojnost Mongolije.

Prazgodovina in antika Homo erectus se je naselil v Mongolijo pred 850.000 leti. Sodobni ljudje so pred približno 40.000 leti, v zgornjem paleolitiku, dosegli Mongolijo. Jama Hoid Cenher v provinci Hovd kaže živahne roza, rjave in rdeče-oker poslikave (izpred 20.000 let) mamutov, risov, baktrijskih kamel in nojev in si zasluži vzdevek Lascaux Mongolije. Venera iz Mal'te (izpred 21.000 let) priča o razvitosti paleolitske umetnosti v severni Mongoliji (danes je kraj Mal'ta del Rusije).

Kmečke neolitske naselbine (okoli 5500–3500 pr. n. št.), kot so v Norovlinu, Tamsagbulagu, Bajanzag in Rašaan Hadu so obstajale že pred uvedbo nomadstva in uporabo konja, kar je osrednji dogodek v zgodovini Mongolije. Nomadstvo je postalo prevladujoči način življenja. Etnogeneza mongolskih ljudstev je v veliki meri povezana s širitvijo starodavnih severovzhodnih Azijcev. Mongolski pastirski način življenja lahko delno izhaja od zahodnih stepskih pastirjev, vendar brez večjega pretoka genov med tema dvema skupinama, kar kaže na kulturni prenos.

Nomadstvo konjskih jahačev je bilo prvič videno v bakrenodobni in bronastodobni Afanasevski kulturi (3500–2500 pr. n. št.), ki je segala do gorovja Hangaj v osrednji Mongoliji. Vozovi s kolesi, najdeni v grobovih Afanasevske kulture so datirani v 2200 pr. n. št. Pastoralno nomadstvo in obdelava kovin se je zelo razvilo v kasnejši Okunevski kulturi (2. tisočletje pr. n. št.), Andronovski kulturi (2300–1000 pr. n. št.) in Karasuški kulturi (1500–300 pr. n. št.), ki se je zaključila z železno dobo Šiongnu cesarstva leta 209 pr. n. št. Ostanki pred bronastodobnimi Šiongnu vsebujejo jelenove megalite, grobne gomile kurgan, kvadratne grobnice iz kamnitih plošč in skalne poslikave.

Čeprav se je pridelava poljščin nadaljevala do mlajše kamene dobe, je vedno zaostajala v primerjavi z nomadskim pastirstvom, ki je v Mongolijo morda prišlo z zahoda ali je nastalo neodvisno. Prebivalstvo bakrene dobe je bilo opisano kot paleomongoloidno na vzhodu, kar je zdaj Mongolija, in kot evropoidno na zahodu.

V bronasti dobi so zahodno Mongolijo naselili Točariani (Juedži) in Skiti. Mumija skitskega bojevnika, za katero pravijo, da je stara okoli 2500 let, je 30 do 40-letni moški s svetlimi lasmi in so ga našli v Altaju v Mongoliji. Zaradi uvedbe konjskega nomadstva se je mongolsko politično središče iz evrazijske stepe premaknilo v Mongolijo, kjer je ostalo do 18. stoletja.

Poseg severnih pastirjev (npr. Guifang, Šanrong, Donghu) na Kitajsko v času dinastij Šang (1600–1046 pr. n. št.) in Džov (1046–256 pr. n. št.), je bil začetek dobe nomadskih imperijev. thumb|right|Najdba iz 7. st., 180 km iz Ulan Batorja

Zgodnje države Mongolija, od pradavnine naseljena z nomadi, je od časa do časa izoblikovala veliko konfederacijo.Ebrey, P. B.: The Cambridge Illustrated History of China, Cambridge University Press, ISBN 978-0-521-12433-1. Prva od teh je nastala, ko so se zbrali Šiongnu z neznanimi narodi, da bi leta 209 pred našim štetjem ustvarili konfederacijo Modu Šanju. Kmalu so se pojavili kot največja grožnja dinastije Čin, zaradi česar je slednja začela gradnjo Kitajskega zidu in se zavarovala s skoraj 300.000 vojaki, ki jim je poveljeval maršal Meng Tian. Ni znano, kateri etnični skupini je ta narod pripadal, vendar ga nekateri zgodovinarjide Guignes, J.: Histoire générale des Huns, des Turcs, des Mongols et des autres Tartares istovetijo s Huni. Skoraj vsi podatki o njih so iz kitajskih virov, zato so verjetno nekatera dogajanja zamolčana ali pretirana, saj so bili Mongoli in Kitajci stalno v vojnem stanju.

Obsežnemu Hunhujskemu cesarstvu (209 pr. n. št.–93 n. št.) je sledilo mongolsko cesarstvo Šianbej (93–234 n. št.), ki je prav tako vladalo več kot celotni današnji Mongoliji, ki je prav tako vladal več kot celotni današnji Mongoliji. Sledil je mongolski Rouran kaganat (330–555), odcepljen od Šianbeia kot ogromno cesarstvo (segalo je od Bajkala do puščave Gobi in od Haršara do Koreje); bili so prvi, ki so uporabili naziv kagan kot cesarski naziv.

Porazili so ga Gokturki (555–745), katerih cesarstvo je bilo celo večje (leta 576 so oblegali Panticapaeum, današnji Kerč). Sledil je Ujgurski kaganat (745–840), ki so ga porazili Kirgizi. Mongolski Kitani, potomci Šianbeijev, so vodili Mongolijo v času dinastije Liao (907–1125), za katero so prišli Hamag Mongoli (1125–1206).

Mongolsko cesarstvo do začetka 20. stoletja thumb|right|Karta kaže mejo Mongolskega cesarstva v 13. stol. glede na današnjo Mongolijo. Rdeče kaže kje danes govorijo mongolščino thumb|Mongolska država, 14-17. stol.

Leta 1189 je prestol Hamag Mongolov zasedel 27-letni Temudžin, pra-pra-vnuk kana Habula, ki mu je v kaosu poznega 12. stoletja končno uspelo združiti mongolska plemena (ki so spadala v Šivei, vejo Mongolskih Šianbeijev) med Mandžurijo in gorovjem Altaj v ikh (veliko) mongolsko cesarstvo. Leta 1206 je prevzel naslov Džingiskan in vodil serijo vojaških akcij, s katerimi je pometel skozi večji del Azije in ustvaril Mongolsko cesarstvo, ki je bilo največje po obsegu teritorija v svetovni zgodovini. Po svojih zavojevanjih je postal znan kot krut vladar. Pod njegovimi nasledniki se je cesarstvo raztezalo od današnje Ukrajine na zahodu do Koreje na vzhodu in od Sibirije na severu do Omanskega zaliva in Vietnama na jugu, kar je znašalo 33.000.000 kvadratnih kilometrov (22 % celotne zemeljske površine) in je imelo več kot 100 milijonov prebivalcev. Pax Mongolica je ustvaril mir po deželi, omogočil varno trgovino in poslovanje po vsej Aziji in unificiral davčni sistem. To so bili zlati časi za trgovce. Arabci, Grki in zahodni Evropejci so mirno trgovali po poteh Mongolije, izmenjavalo se je znanje in tehnologije (orožje, tisk, gradnja ladij ...), kot tudi umetnost in arhitektura.

Moderni raziskovalciMayell, H.: Genghis Khan a Prolific Lover, DNA Data Implies, National Geographic 2003. ugotavljajo, da je imelo mongolsko osvajanje pomembne posledice, ne samo v valu preseljevanja narodov v evropskem prostoru, temveč tudi v biološkem pogledu. V krajih, ki so bili nekoč pod mongolsko oblastjo, ima približno 8 % ljudi dva kromosoma Y v telesnih celicah, kar se pripisuje mongolski genetski dediščini.

Po Džingiskanovi smrti, je bilo cesarstvo razdeljeno na štiri kraljestva ali kanate, ki so postali samostojni po državljanski vojni (1260–1264), v kateri je leta 1259 umrl Möngke kan. Eden od kanatov je bil Veliki kanat, ki sta ga sestavljali današnja Mongolija in Kitajska in ga je vodila dinastija Juan pod Kublajkanom, Džingiskanovim vnukom. Ta je glavno mesto preselil v današnji Peking. Po več kot stoletju moči, je dinastijo Juan leta 1368 nadomestila dinastija Ming, mongolski dvor pa je zbežal na sever. Ko je vojska Mingov potiskala Mongole v njihovo domovino, so uspešno oplenili in uničili mongolsko glavno mesto Karakorum in nekaj drugih mest. Nekaj poskusov upiranja so Mongoli izvedli pod Ajušridarjem in njegovim generalom Köke Temürjem.

Mongolija

Źródło i licencja