Apijeva cesta

Ápijeva césta () je ena najzgodnejših in strateško najpomembnejših rimskih cest starodavne republike. Povezovala je Rim z Brindisijem v jugovzhodni Italiji. Na njen pomen kaže njegovo splošno ime, ki ga je zapisal Statij,Silvae, 2.2. Appia longarum... regina viarum ("Apijeva pot, kraljica dolgih cest").

Cesta je poimenovana po Apiju Klavdiju Slepem, rimskem cenzorju, ki je začel in dokončal prvi odsek kot vojaško cesto proti jugu leta 312 pred našim štetjem"Appian Way" in Chambers's Encyclopædia. London: George Newnes, 1961, Vol. 1, p. 490. med samnitskimi vojnami. Sprva je povezovala Rim s Kapuo, pozneje pa je vodila do Taranta in Brindisija. Cesta, ki je bila grajena na kamniti podlagi in prekrita s ploščatimi kamni je bila dobro ohranjena in uporabna preko deset stoletij. Od Vie Appie se je odcepilo več vzporednih cest, od katerih je najpomembnejša via Appia Traiana, ki se je v Beneventu odcepila proti Bariju na obali Jadranskega morja in ob njej nadaljevala do Brindisija. Celotna dolžina ceste je bila 590 km.

Leta 2024 je bila vpisana na seznam Unescove svetovne dediščine.

Izvor

Potreba po cestah Apijeva cesta je bila rimska cesta, ki se je uporabljala kot glavna cesta za vojaško oskrbo od svoje izgradnje v ta namen leta 312 pred našim štetjem.

Bila je prva dolga cesta, zgrajena posebej za prevoz vojakov izven manjše regije večjega Rima (to je bilo bistveno za Rimljane). Nekaj cest izven zgodnjega mesta je bilo etruščanskih in je vodilo predvsem v Etrurijo. Do pozne republike so se Rimljani razširili po večini Italije in so bili mojstri gradnje cest. Njihove ceste so se začele v Rimu, kjer je bil glavni itinerarium ali seznam ciljev ob cestah, in so segale do meja njihove domene – od tod tudi izraz »Vse ceste vodijo v Rim«.

Samnitske vojne Rimljani so bili naklonjeni prebivalcem Kampanije, ki so tako kot sami, vodili svoje začetke do Etruščanov. Samnitske vojne so sprožili Samniti, ko se je Rim poskušal združiti z mestom Capua v Kampaniji. Govorci italskega jezika v Laciju so bili že zdavnaj pokorjeni in vključeni v rimsko državo. Odgovorni so bili za spremembo Rima iz pretežno etruščanske v predvsem italsko državo.

Gosta populacija suverenih Samnitov je ostala v gorah severno od Capue, ki je bila severno od grškega mesta Neapolis (je bilo starodavno mesto v Apuliji v Italiji, ki ga noben starodavni pisatelj ne omenja, vendar o njegovem obstoju pričajo njegovi kovanci). Okoli leta 343 pred našim štetjem sta Rim in Capua poskušala skleniti zavezništvo. Samniti so se odzvali z vojaško silo.

Pregrada Pontijskega barja

Med Capuo in Rimom je ležalo Pontijsko barje (Pomptinae paludes), barje, okuženo z malarijo. Vijugasta obalna cesta se je vila med Ostijo ob ustju Tibere in Neapolisom. Via Latina je sledila svoji starodavni in komaj bolj dostopni cesti ob vznožju Monti Laziali in Monti Lepini, ki sta vidna nad nekdanjim močvirjem.

V prvi samnitski vojni (343–341 pr. n. št.) so Rimljani ugotovili, da ne morejo podpreti ali oskrbeti čet na polju proti Samnitom čez močvirje. Upor Latinske lige je še dodatno izčrpal njihova sredstva. Opustili so poskus zavezništva in se poravnali s Samnijem.

Kolonizacija na jugovzhodu Rimljani so le čakali, medtem ko so iskali rešitev. Prvi odgovor je bila kolonija, "obdelovanje" naseljencev iz Rima, ki bi ohranili stalno bazo delovanja. Druga samnitska vojna (327–304 pr.n.št.) je izbruhnila, ko je Rim poskušal postaviti kolonijo v Calesu leta 334 pr. n. št. in ponovno v mestu Fregellae leta 328 pr. n. št. na drugi strani močvirja. Samniti, ki so bili zdaj velika sila, potem ko so premagali Grke iz Tarentuma (sodobni Taranto), so zasedli Neapolis, da bi si poskušali zagotoviti zvestobo. Neapolis se je pritožil v Rim, ki je poslal vojsko in izgnal Samnite iz Neapolisa.

Apija Klavdija začetek del Leta 312 pred našim štetjem je Apij Klavdij Slepi postal cenzor v Rimu. Bil je iz rodu Klavdijcev, ki so bili patriciji, in so izvirali iz Sabincev, sprejetih v zgodnjo rimsko državo. Ime je dobil po ustanovnem predniku rodu, Apiju Klavdiju (Attus Clausus v Sabine). Bil je populist, torej zagovornik navadnih ljudi. Človek notranje pronicljivosti, v letih uspeha naj bi izgubil zunanji vid in tako dobil ime caecus – slepi.

Ne da bi čakal, da mu senat pove, kaj naj stori, je Apij Klavdij začel drzna javna dela za reševanje problema oskrbe. Akvadukt (Aqua Appia) je zagotavljal oskrbo mesta Rim z vodo. Daleč najbolj znan projekt je bila cesta, ki je potekala čez Pontijsko barje do obale severozahodno od Neaplja, kjer je zavila proti severu do Capue. Na njem je bilo mogoče prepeljati poljubno število svežih vojakov na prizorišče operacij, zaloge pa množično prestavljati v rimska oporišča brez ovir s strani sovražnika ali terena. Ni presenetljivo, da je Apij Klavdij po svojem cenzorskem mandatu dvakrat postal konzul, pozneje je opravljal druge funkcije in bil tudi v poznejših letih ugleden državni svetovalec.

Uspeh ceste Cesta je dosegla svoj namen. Izid druge samnitske vojne je bil nazadnje ugoden za Rim. V seriji udarcev so Rimljani obrnili svojo srečo in pripeljali Etrurijo za mizo leta 311 pred našim štetjem, v samem letu upora, in Samnium leta 304 pr. n. št. Cesta je bila glavni dejavnik, ki jim je omogočil dovolj hitro koncentracijo svojih sil in njihovo ustrezno oskrbo, nato pa so postali močan nasprotnik.

Gradnja Glavni del Apijeve ceste so začeli in končali leta 312 pr. n. št.

Cesta se je začela kot izravnana makadamska cesta, po kateri so bili v malto položeni drobni kamenčki. Na to je bil položen gramoz, ki je bil končno prekrit s tesno prilegajočimi se, prepletenimi kamni, ki so zagotovili ravno površino. Zgodovinar Prokopij je dejal, da se kamni tako varno in tesno prilegajo skupaj, da se zdi, da so zrasli, ne pa da bi bili združeni.Tingay, G.I.F., and J. Badcock. These Were The Romans. ed. Chester Springs, Pennsylvania: Dufour Editions, Inc., 1989. Cesta je bila na sredini nagnjena (za odtok vode) in je imela na obeh straneh ceste jarke, ki so bili zaščiteni z podpornimi zidovi.

Med Rimom in jezerom Albano

Cesta se je začela na Forumu Romanumu, šla skozi Servijev zid pri Porta Capena, šla skozi usek v clivus Martis in zapustila mesto. Za ta odsek ceste so graditelji uporabili Via Latina. Zgradba Avrelijanovega zidu stoletja pozneje je zahtevala postavitev drugih vrat, Porta Appia (danes Porta San Sebastiano). Zunaj Rima je šla nova Via Appia skozi dobro ohranjena predmestja ob Via Norba, starodavni poti do hribovja Alban (Colli Albani), kjer je bilo mesto Norba. Cesta je bila takrat via glarea, makadamska cesta. Rimljani so zgradili visokokakovostno cesto s plastmi cementiranega kamna nad plastjo drobnih kamnov, z drenažnimi jarki na obeh straneh, nizkimi podpornimi zidovi na potopljenih delih in prašnimi potmi za pešce ob straneh. Via Appia naj bi bila prva rimska cesta, kjer so uporabili apneni cement. Materiali so bili vulkanske kamnine. Površina naj bi bila tako gladka, da ni bilo mogoče razločiti stikov. Rimski del še vedno obstaja in je obložen s spomeniki vseh obdobij, čeprav je cement iz fug razpadel in pustil zelo hrapavo površino.

Preko barja Cesta se hribovju Alban ne izogne, ampak gre naravnost skozi useke in nasipe. Nagibi so strmi. Nato vstopi v nekdanje Pontijsko barje. Kamnit nasip dolg približno 31 kilometrov je vodil čez stoječe in smrdeče tolmune, ki so jih od morja blokirale peščene sipine. Apij Klavdij je nameraval izsušiti močvirje, pri čemer se je lotil prejšnjih poskusov, vendar mu ni uspelo. Nasip in mostove so nato morali nenehno popravljati. Nihče ni užival v prečkanju močvirja. Leta 162 pred našim štetjem je Mark Kornelij Kateg dal zgraditi kanal ob cesti, da bi razbremenil promet in zagotovil alternativo, ko so cesto popravljali. Rimljani so raje uporabljali kanal.

Vzdolž obale Via Appia je pobrala obalno cesto pri Tarracini (sodobni Terracina). Vendar so jo Rimljani nekoliko zravnali z useki, ki danes tvorijo klife. Od tam je cesta zavila proti severu do Capue, kjer se je zaenkrat končala. Potek je bil Ariccia (Ariccia), Tres Tabernae, Forum Appii, Tarracina, Fundi (Fondi), Formiae (Formia), Minturnae (Minturno), Suessa, Casilinum in Capua, vendar so bile nekatere od njih kolonije, dodane po samnitskih vojnah. Razdalja je bila 212 kilometrov. Prvotna cesta ni imela miljnikov, saj še niso bili v uporabi. Nekaj jih je preživelo iz poznejših časov, vključno s prvim miljnikom blizu Porta Appia.

Podaljšanje do Beneventum

Tretja samnitska vojna (298–290 pr. n. št.) je morda napačno poimenovana. To je bil popoln poskus vseh sosedov Rima: Italcev, Etruščanov in Galcev, da bi preverili moč Rima. Samniti so bili vodilni ljudje zarote. Rim je severnjakom zadal hud udarec v bitki pri Sentinumu v Umbriji leta 295 pr. n. št.. Samniti so se borili naprej sami. Rim je zdaj postavil 13 kolonij v Kampaniji in Samniju. Verjetno so v tem času podaljšali Via Appia 35 milj onkraj Capue mimo razcepov Caudine do kraja, ki so ga Samniti imenovali Maloenton, "prehod jat". V načrt ceste so dodani Calatia, Caudium in Beneventum (še ni tako imenovan).William Smith, Dictionary of Greek and Roman Geography (London, 1854), 1292–93. Tu se je končala tudi Via Latina.William Smith, Dictionary of Greek and Roman Geography (London, 1854), 1303.

Podaljšanje do Apulije in Kalabrije Do leta 290 pred našim štetjem se je suverenost Samnitov končala. Peta Italije je bila odprta Rimljanom. Datumi so nekoliko negotovi in viri se precej razlikujejo, vendar se zdi, da so Rimljani med tretjo samnitsko vojno podaljšali cesto do Venusie (Venosa), kjer so postavili kolonijo z 20.000 možmi. Potem so bili v Tarentu.

Rimska ekspanzija je vznemirila Tarentum, vodilno mesto grške prisotnosti (Magna Graecia) v južni Italiji. V sosednji Grčiji so najeli plačanca, kralja Pira iz Epira, da bi se v njihovem imenu boril proti Rimljanom. Leta 280 pred našim štetjem so Rimljani v bitki pri Herakleji na obali zahodno od Tarenta doživeli poraz od Pira. Bitka je bila draga za obe strani, zaradi česar je Pir pripomnil: »Še ena taka zmaga in sem izgubljen«. Po najboljših močeh se je rimska vojska obrnila na grški Regium (Reggio Calabria) in tam izvedla poboj Pirovih partizanov.

Namesto da bi jih zasledoval, je Pir šel naravnost v Rim po Via Appia in nato Via Latina. Vedel je, da bi lahko bil ujet v močvirju, če bo nadaljeval po Via Appia. Previden pred takšnim ujetjem tudi na Via Latina, se je umaknil brez boja, potem ko je naletel na nasprotovanje pri Anagniju. Prezimoval je v Kampaniji in se leta 279 pred našim štetjem umaknil v Apulijo, kjer je v bitki pri Askulu, ko so ga zasledovali Rimljani, dosegel drugo drago zmago. Ko se je umaknil iz Apulije v sicilski premor, se je vrnil v Apulijo leta 275 pred našim štetjem in krenil proti Kampaniji navzgor po rimski cesti.

Po tej isti cesti so Rimljani uspešno branili regijo pred Pirom in ubili njegovo vojsko v dvodnevnem boju v bitki pri Beneventumu leta 275 pr. n. št. Zaradi tega so Rimljani mesto iz "Maleventum" ("mesto slabih dogodkov") preimenovali v Beneventum ("mesto dobrih dogodkov"). Pir se je umaknil v Grčijo, kjer je umrl v uličnem boju v Argosu leta 272 pr. n. št. Taranto je istega leta padel v roke Rimljanom, ki so začeli utrjevati svojo oblast nad vso Italijo. See The Harper Encyclopedia of Military History, p. 66

Rimljani so Via Appia potisnili v pristanišče Brundisium leta 264 pr. n. št. Potek iz Beneventuma je bil zdaj Venusia, Silvium, Tarentum, Uria in Brundisium. Rimska republika je zaenkrat vladala Italiji. Apij Klavdij je umrl leta 273 pr. n. št., a pri večkratnem podaljšanju ceste nihče ni poskušal nanjo prestaviti njegovega imena.

Ponovno odkritje Pot Apijeve ceste čez današnji pokrajini Lazij in Kampanja je bila vedno dobro znana, medtem ko natančna lega dela v Apuliji (izvirni, ne Trajanov dodatek), ni bila znana, saj ni bilo vidnih ostankov Apijeve ceste v tej regiji.