Katalonija (v katalonščini Catalunya, v španščini Cataluña, v okcitanščini (aranščini) Catalonha) je pokrajina (regija), ki leži na skrajnem severovzhodu Pirenejskega polotoka. Razteza se na 32.000 km², na severu meji s Francijo in Andoro, na jugu s pokrajino Valencija, na zahodu s pokrajino Aragonija, na vzhodu pa jo obdaja Sredozemsko morje (okrog 580 km obale). Njeno glavno mesto je Barcelona.
Katalonsko ozemlje je predmet spora med Španijo, ki ga šteje kot svojo avtonomno skupnost, in katalonsko oblastjo, ki od enostranske razglasitve neodvisnosti 27. oktobra 2017 Katalonijo šteje kot samostojno republiko.
Po zadnjem štetju prebivalstva ima Katalonija 7.083.000 prebivalcev v skupno 946 občinah, od katerih jih ima 59 več kot 20.000 prebivalcev (v njih živi 70 % katalonskega prebivalstva). Dve tretjini prebivalstva Katalonije živita v Barceloni in njenih predmestjih (Regió Metropolitana de Barcelona).
Zgodovina
Na ozemlju današnje Katalonije so tako kot na vsej sredozemski obali Iberskega polotoka svoje kolonije postavili že stari Grki in Kartažani. Pozneje so bili ti kraji del Rimskega imperija, po njegovem propadu pa so prešli pod vizigotsko oblast. Med 8. in 12. stoletjem so bili deli Katalonije pod Umajadskim kalifatom (711-929), pod Kordovskim kalifatom (929-1031) ter pod Almoravidi (1086-1153) kot del območja t.i. Al-Andalusa. Po porazu Muslimanov v Toursu so leta 732 oblast v pirenejski pokrajini prevzeli Vizigoti in ji dali skupno ime Marca Hispanica (kot del Frankovskega kraljestva), večino ozemlja današnje Katalonije pa so upravljali grofje iz Barcelone. Močno samoupravo, skoraj neodvisno od Frankov, si je pridobil barcelonski grof Vilfred I. Kosmati (vladal 878-897), ki je bil začetnik dinastije Sunifredov, ter velja v Kataloniji še danes za začetnika katalonske državotvornosti. Med drugim je dal ustanoviti samostan Santa Maria de Ripoll, v mestecu Ripoll, v katerem je pokopan, tako kot številni njegovi nasledniki.
Katalonska kultura se je razvila v srednjem veku pod vladavino barcelonskih grofov in s širitvjo Aragonske krone na Sredozemlje v 13., 14. in 15. stoletju.
Povezava z Aragonsko krono
thumb|desno|300px|Priključitev Aragonskega kraljestva h grofiji Barceloni kot začetek zgodovine Aragonske krone. Aragonski kralj Ramiro II. je abdiciral leta 1137 v korist komaj leto dni stare hčerke Petronile in jo predal v varstvo ter prihodnji zakon barcelonskemu grofu in bodočemu soprogu Rajmondu Berengarju IV. Razlog za abdikacijo je bila nesposobnost voditi kraljevino skozi vojno stanje proti Almoravidi, zato se je umaknil v samostan. Sin Rajmonda Berengarja IV. in Petronile Aragonske, Alfonz II. Aragonski je leta 1164 postal prvi formalni kralj Aragonske krone. Od takrat naprej so imeli vsi njegovi nasledniki naziv kralj Aragona in grof Barcelone. Aragonsko kraljestvo in Barcelona sta kljub združitvi ohranila vsak svoje navade, denarno enoto in razvila svoje lastne politične institucije (kot je npr. emblematična Diputació del General oz. Generalitat, ustanovljena leta 1359). Kljub imenu gonilna sila Aragonske krone ni bila Aragonija, ampak Katalonija (katere poimenovanje se je uveljavilo v 12. stoletju). Aragonska krona je najprej preko barcelonskega pristanišča in zatem preko Majorke postala velika pomorska sila, ki je kraljevo oblast prek trgovanja in osvajanja razširila v Valencijo, na Balearske otoke in celo na Sardinijo, Sicilijo in južno Italijo.
thumb|200px|Katalonski parlament (Corts catalanes) v časih katoliških kraljev: (Ferdinand II. Aragonski in Izabela I. Kastiljska)
Združitev aragonske krone s Kastilijo
Poroka Izabele I. Kastiljske in Ferdinanda II. Aragonskega je leta 1469 združila krščansko Španijo. Leta 1492 so kraljevi vojaki zavzeli še zadnja mavrska območja in kraljevina je začela z osvajanjem obeh Amerik. Politična moč Španije je takrat začela drseti iz Aragonije proti Kastiliji. Katalonija je obdržala svoje zakone, toda sčasoma so tudi ti izginili (kljub občasnim obdobjem obnove). V naslednjih stoletjih je bila Katalonija v več vojnah na strani poražencev, kar je privedlo do še večje centralizacije moči v Kastiliji.
Poraz med špansko nasledstveno vojno
Najpomembnejši konflikt tistega časa predstavlja španska nasledstvena vojna, ki se je začela s smrtjo Karla II. (El hechizado / uročen) iz Habsburške dinastije leta 1700, ki za seboj ni pustil naslednika. Katalonija, kot cela Aragonska krona, je podprla kandidata iz avstrijske veje Habsburške dinastije (kasnejšega cesarja Karla VI.), Kastiljska krona pa je večinoma podpirala kandidata Filipa V. iz francoske dinastije Burbonov. Pro-avstrijska vojska se je dokončno predala 11. septembra 1714, Filip V. pa je s posebnimi odloki (Decreto de Nueva planta) ukinil glavne katalonske politične inštitucije in pokrajino podredil vojaški oblasti.
Karlistične vojne in državljanska vojna
Središče delovanja karlistov sta predstavljali predvsem Baskija in Navarra (1833-1845), pomemben pa je bil tudi sever Katalonije. Iz tega sledi, da je imelo gibanje karlistov tudi pomemben regionalni značaj, saj iz teh vojn izhajajo tudi začetki baskovskega in katalonskega separatizma. V drugi polovici 19. stoletja je Katalonija postala pomembno industrijsko središče. Še danes gre za enega najbolj industrializiranih in razvitih predelov Španije, poleg Baskovske pokrajine in območja Madrida. V prvi tretjini 20. stoletja je Katalonija pridobivala in izgubljala različne stopnje avtonomije. V času druge španske republike (ustanovljene leta 1931) je dobila svoj prvi statut o avtonomiji, s katerim je bila obnovljen Generalitat de Catalunya, tradicionalni katalonski avtonomni ustroj. Po porazu republikanskih sil v španski državljanski vojni (1936-1939) je na oblast prišel general Francisco Franco in kot še nihče poprej povsem zatrl avtonomijo in kulturo Katalonije. Prepovedal je celo javno rabo katalonskega jezika.
Katalonija v dobi tranzicije v demokracijo
S Frankovo smrtjo leta 1975 je Katalonija spet pridobila kulturno avtonomijo in tudi nekaj politične. Leta 1977 je v pogajanjih med špansko vlado in katalonsko vlado v izgnanstvu prišlo do uradne obnovitve Generalitata; njegov predsednik je postal Josep Tarradellas, dotedanji predsednik katalonske vlade v izgnanstvu in vodja Katalonske republikanske levice. S sprejetjem demokratične španske ustave (1978) je bil Kataloniji priznan status narodnosti (nacionalidad) in pravica do široke avtonomije znotraj kraljevine Španije.
Drugi katalonski statut o avtonomiji, ki ga je španski parlament sprejel 22. decembra 1979, je uradno priznal Kataloniji narodnostno dimenzijo in ji omogočil razvoj široke politične avtonomije. Novi statut, ki ga je katalonski parlament sprejel 9. avgusta 2006, opredeljuje Katalonijo kot posebno nacijo, čeprav poudarja, da izraza ne gre enačiti z enakim izrazom v španski ustavi. V statutu je tudi zapisano, da »želi Katalonija razvijati svoj politični značaj znotraj okvirov države, ki priznava in spoštuje raznolikost identitet španskih narodov«. Statut je bil v katalonskem parlamentu odobren, a so ga pozneje v sodelovanju s španskim parlamentom (Cortes) nekoliko spremenili. Večje katalonske stranke so popravljeni statut sprejele, prav tako pa je bil s precejšnjo večino podprt na splošnem referendumu.
Trenutno je Katalonija ena od najbolj ekonomsko dinamičnih španskih pokrajin. Katalonsko glavno in največje mesto Barcelona je pomembno mednarodno gospodarsko, kulturno in turistično središče.
Geografija
Enklava Llívia Mirovni sporazum iz leta 1659, s katerim se je končala dolgoletna vojna med Francijo in Španijo, je določal, da katalonsko ozemlje severno od Pirinejev pripade Franciji. V sporazumu je bilo zapisano, da vse vasi severno od gorovja pripadejo Franciji, naknadno pa se je ugotovilo, da je na tem območju tudi Llívia, ki je imela status mesta, zato je ostala del Katalonije (Španije), četudi je kot enklava še danes povsem obdana s francoskim ozemljem. Ker v njej španska oblast ni mogla preprečiti minulega referenduma o neodvisnosti, so v njej prebivalci s prepričljivo večino podprli neodvisnost Katalonije.
thumb|200px|Katalonija, posneta z Nasinega satelilta Glede na relativno majhnost ozemlja je Katalonija geografsko zelo raznolika. Najbolj očitno jo zaznamujeta Sredozemsko morje na vzhodu s 580 km obale ter obširna dvignjena območja na severu z gorsko verigo Pireneji. V notranjosti se nahaja velika Leridska nižina (Lleida). Notranjost od obale ločuje predlitoralno hribovje, razen v provinci okrog Girone, kjer je tudi obala dvignjena.
Podnebje
Katalonija ima sredozemsko podnebje, a z velikimi razlikami med obalo, notranjostjo in gorskimi predeli. Na obali so zime mile in zmerne, poletja zelo vroča. V notranjosti je podnebje kontinentalno sredozemsko z mrzlimi zimami in zelo vročimi poletji. Visoka območja blizu Pirenejev pa imajo gorsko podnebje z zelo nizkimi temperaturami in snegom pozimi, veliko padavinami skozi vse leto (več kot 1000 mm letno) in zmernimi poletji.
Demografija
Po uradnih statistikah je imela 1.1.2005 Katalonija 6,995.206 prebivalcev, kar je predstavljalo 15,8 % celotnega španskega prebivalstva; 6,8 % prebivalcev je bilo priseljencev. V Barceloni živi na 100 km² površine 1,5 milijona ljudi, zaradi česar mesto velja za najgosteje poseljeno v Španiji in eno najgosteje poseljenih v Evropi. Okrog prestolnice oz. manj kot 25 km stran od nje v somestju živi še 2,5 milijona ljudi (večja mesta so Hospitalet de Llobregat, Badalona, Santa Coloma de Gramenet in Cornellá v prvem mestnem obroču, Tarrasa, Sabadell, Montcada i Reixac, Granollers, Martorell, Molins de Rei, Sant Feliu de Llobregat, Gavà in Castelldefels v drugem mestnem obroču). Gosteje so poseljena še območja severne obale (Costa Brava) in južne obale (Costa Dorada), dolina reke Llobregat do mesta Manresa ter območje okrog mest Lleida na zahodu in Girona na severovzhodu.
Jeziki
Skladno s Statutom o avtonomiji je Kataloniji lasten jezik katalonščina. Po določbah zakona o jezikovni politiki se smejo Katalonci prav zaradi svojega jezika šteti za narod. Uradni jeziki tega območja so katalonščina in kastiljščina (po vsej Španiji) ter okcitanščina (aranščina), ki se govori v Aranski dolini. Katalonska oblast (Generalitat) je razvila zakonodajo, ki spodbuja in varuje rabo katalonščine v družbi (t. i. "Zakon o jezikovni normalizaciji"). Razširjenost katalonščine Kataloniji je nekdaj pripadala tudi pokrajina Roussillon (imenovana tudi Severna Katalonija), ki je leta 1659 postala del Francije. V okolici mesta Perpignan (katalonsko Perpinya) po nekaterih ocenah še vedno tretjina prebivalcev govori katalonščino, kljub temu, da je bila že leta 1700 ukinjena kot uradni jezik. Govorci so večinoma starejši ljudje, prav tako kot v mestecu Alghero na severovzhodu Sardinije. Katalonski jezik se govori še v pokrajini Valenciji in na Balearskih otokih (največji so Majorka, Menorka, Ibiza in Formentera), hkrati pa je tudi uradni jezik v državici Andora v Pirinejih.
Jezik, s katerim se identificirajo Katalonci Jezik, s katerim se identificirajo Katalonci (2003) Materni jezik Lasten jezik Jezik pogovora katalonščina 40,4 % 48,8 % 50,1 % kastiljščina 53,5 % 44,3 % 44,1 % Oba jezika (katalonščina in kastiljščina) 2,8 % 5,2 % 4,7 % okcitanščina (aranščina) 0,1 % 0,0 % 0,0 % Drugi jeziki 3,2 % 1,7 % 1,1 %
Znanje katalonščine v Kataloniji Znanje katalonščine v Kataloniji (2001) Vrsta znanja Št. prebivalcev Odstotek Razume 5.872.202 94,5 % Govori 4.630.640 74,5 % Bere 4.621.404 74,4 % Piše 3.093.223 49,8 % Celotno prebivalstvo, starejše od dveh let6.215.281
Vir: Statistični urad Katalonije
Politična ureditev