thumb|right|250px|page=160|Uvod Krsta pri Savici Krst pri Savici je obsežna epsko-lirska pesnitev, ki jo je v drugi polovici leta 1835 napisal slovenski romantični pesnik France Prešeren. Prešeren je pesem končal januarja leta 1836 in jo 14. aprila izdal v samozaložbi v 600 izvodih. Natisnil jo je tiskar Jožef Blaznik v Ljubljani. Prešeren jo je pozneje posvetil svojemu prijatelju Matiji Čopu.
Krst sestoji iz dveh delov, Uvoda (25 tercin in se konča z kvartino) in Krsta (53 stanc), ki se zelo vidno ločujeta v obsegu, vsebini in verzni obliki. Leta 1846, ko je pesnitev objavil v Poezijah, jo je rahlo spremenil, in sicer je spremenil 9. kitico, v Krst pa je pred 42. kitico dodal še eno. Tematska enciklopedičnost Krsta pri Savici zajema vse štiri glavne teme Prešernovega pesnenja: ljudsko, narodno zgodovinsko, bivanjsko in predvsem v uvodnem sonetu še pesniško. V ospredju pa se tokrat kot nova pojavi tudi verska tematika. Poleg sonetnega venca je to Prešernovo najbolj celovito delo. Pesnitev zaradi verske teme ni bila cenzurirana. Prvi ključ k miselnemu ustroju je Črtomirova osebnost in njegove odločitve sredi usodnega zgodovinskega dogajanja.
Pesnitev je sestavljena iz treh delov: Posvetilni sonet Matiju Čopu Uvod Krst
Oba dela povezuje Črtomir in njegova dramatična zgodba.
S to pesmijo se po Janku Kosu konča prvi del Prešernovega zrelega obdobja.Janko Kos, Pregled slovenskega slovstva, str. 121. Državna založba Slovenije, Ljubljana, 1980
Viri, na katere se je opiral Prešeren Janez Vajkard Valvasor: Slava vojvodine Kranjske. Valvasor je opisoval vero in pokristjanjevanje starih Slovencev. Prešeren je iz tu prevzel podatke o bojih med kristjani in staroslovenskimi pogani, o Valjhunu, Avreliju, Drohu.
Anton Tomaž Linhart: Poskus zgodovine Kranjske in ostalih dežel južnih Slovanov Avstrije. S pomočjo tega dela je Prešeren prikazal zgodovinski čas, pojme o staroslovenskih bogovih, črtih, Živi. Povzel pa je pojmovanje, da so stari Slovenci živeli v svobodni demokratični družbi in da je bilo s pokristjanjevanjem konec njihove politične svobode.
Izbral je obdobje pokristjanjevanja alpskih Slovanov, bolj točno, tretji upor proti pokristjanjevanju, ki je potekal med leti 769 in 772, ter je bil zatrt s pomočjo bavarskega vojvode Tasila III., kot zadnji upor Slovencev / alpskih Slovanov / Karantancev zoper nove vere in tuje oblasti, nakar je Karantaniji zavladal krščanski knez Valtunk (v delu imenovan Valjhun). Pri tem se je upiral tudi na Michaela Gotharda Christalnicka, ki je kot protestant negativno in verjetno tudi izmišljeno opisoval pokristjanjevanje Karantancev.
Prešeren se je opiral tudi na literarne vzorce bratov Schlegel, ki mu jih je predstavil Matija Čop. V ospredju naj bi bila sodobna epska pesnitev s prelomnimi zgodovinskimi dogodki. Sodobni ep naj bi povezoval objektivno in subjektivno; zgodovinske dogodke združi z osebnimi usodami. Čop je ravno tako predlagal drugačne verze, heksameter ni več aktualen, Prešeren uporabi enajsterce; tercine in stance.
Uvod Tema je pokristjanjevanje Karantancev v 8. stoletju, zato je vodilni motiv bojevanje med kristjani in poganskimi Slovani. Boj se odvija na Ajdovskem gradcu pri Bohinjski Bistrici, glavni osebi pa sta vodja poganov Črtomir in krščanski koroški vojvoda Valjhun.
Sodi v junaško epiko, pripoveduje o Črtomiru kot hrabremu poveljniku slovenske poganske vojske.
Uvod lahko razčlenimo na tri dele. Prvi del sestavlja prvih 10 kitic (1-10) in opisuje razmerje pred odločilnim bojem - brezupno obkoljenost. Drugi del sestavlja naslednjih 7 kitic (11-17) in zajema Črtomirov govor. Zadnji del sestavlja 9 kitic (18-26), ki opisujejo nesmiseln boj. Zadnji dve kitici sta v obliki epiloga, umirjata dogajanje ter opišeta neposredne posledice boja.
Pripovedna perspektiva se premika iz enega v drugi zorni kot in zavzema več različnih stališč. Tudi kompozicija ni epsko lagodna, temveč avtorska, se pravi strogo tektonska, s Črtomirovim govorom v središču, in strmo stopnjevana v katastrofo. Prav tako tudi izbranost morfologije, z mojstrsko igro glagolskih funkcij v ospredju, pa izdelanost ritma, ki gre v silovito ekspresivnost in izbrušena glasovna instrumentacija - vse to bralca iztrga iz občutka, da ima pred saboj arhaično pripoved.
Črtomirjev cilj, za katerega zastavi vse svoje moči, je utemeljen nadosebno in sicer v radikalnem boju za prostost ter identiteto njegovega ljudstva.
Glavno sporočilo je zajeto v Črtomirjevem govoru (17. kitica): »Bolje je umreti za svobodo, kot ostati živ in biti suženj.«
Uvod sestavlja 26 kitic, prvih 25 je trivrstičnih (tercine, za katere je značilna epskost, odprtost tekočemu dogajanju in večji količini snovi ter da sploh nima izrazite kritične meje), zadnja pa je štirivrstična (kvartina). Uvod z neprekinjeno verigo tercin ter brez kritičnih presledkov budi epska pričakovanja. Uvod kot zaključena metrična celota daje vtis antifrastičnega epa, ki osrednji figuri že uvodoma odreče status epskega protagonista.
Pripovedovalec uvoda nima jasne politične opredelitve - privzema torej samo pogled literarnih oseb v smislu personalne pripovedi oz. fokalizacije. Zato bralec ob koncu uvoda ostane zbegan.
Krst
Zadnji del pesnitve opisuje krst Črtomira pod slapom Savica. Glavni osebi v tem delu sta Črtomir in Bogomila. Tu ne gre več za izrazito domovinsko temo ampak opisuje junakovo osebno problematiko.
Konec junaške in začetek lirske epike.
Zgodovinsko dogajanje se pomakne v ozadje, ospredje pa zavzame Črtomirova osebna in notranja problematika. Odprejo se vprašanja ljubezni, sreče in temeljnega smisla življenja. Črtomir je zaradi zmage krščanstva nad njegovimi idealiPesnik je poganstvo zamenjal z verzi, kot je lepo bognjo Živo nameraval narediti samomor, ki ga je preprečil spomin na Bogomilo. Črne misli ga silijo v samomor. To dejanje obupanca mu preprečuje le neizmerna želja, da bi še enkrat videl ljubljeno Bogomilo, ki jo je spoznal, ko sta z očetom Staroslavom skrbela za tempelj boginje Žive na Blejskem otoku. Vendar je vdor Valjhunove vojske prekinil njuno srečo, saj je moral Črtomir v vojno. Sedaj, ko so bili boji končani in branitelji stare vere pobiti, Črtomir premišljuje, kako je vojne vihre preživela Bogomila. Iz sanjarjenja ga predrami stari ribič, ki Črtomira odpelje na skrivno mesto pri slapu Savica, potem pa se odpravi poizvedovat, kaj je z Bogomilo. Naslednje jutro ribič k Črtomiru pripelje Bogomilo in krščanskega duhovnika. Bogomila razkrije Črtomiru ves strah in muke, ki jih je doživljala v času vojne, ko je trepetala za njegovo življenje. V takšnem stanju jo je duhovnik seznanil s krščansko vero in Bogom, ki je Bog ljubezni za vse ljudi na svetu. Novemu Bogu je obljubila večno zvestobo in služenje za časa svojega zemeljskega življenja, če ohrani Črtomira živega. Črtomir jo razume in se hoče z njo poročiti. Vendar mu Bogomila in duhovnik pojasnita, da bo to mogoče šele v posmrtnem življenju, saj mora Bogomila spoštovati svojo zaobljubo Bogu. Črtomir se odloči darovati svoje življenje Cerkvi ter tako ugodi Bogomilini največji želji, zato se da krstiti pri slapu Savica. Po tem odide v Oglej, kjer se bo poučil o skrivnostih nove vere, da jih bo kot duhovnik oznanjal Slovencem, Bogomila se vrne domov k očetu. Zadnji del Krsta ni več le epski ampak je hkrati lirski, saj pesnik dodaja tudi čustva, v momentih pa je zgodba celo dramatična. To lahko opazimo predvsem v zadnji polovici, ko dobiva obliko dialoga med Črtomirjem, Bogomilo in duhovnikom.
Propagira tudi sinkretično in pacifistično različico krščanstva; če Bogomilino poročanje o mirnem prestopu poganov na krščansko stran beremo kot avtentično pričevanje, smo le se korak od zgodovinske spekulacije, po kateri so si predhodniki Slovencev z zgodnjim sprejemom krščanstva zagotovili etnično kontinuiteto in tako ušli usodi Polabcev in drugih Slovanov na področju današnje Nemčije in Poljske, ki so bili več stoletij nasilno izkoreninjeni.
Za krst je Prešeren izbral stanco ali oktavo, osemvrstičnico, sestavljeno iz rimljanskih enajstercev. Stanca ima poudarjeno kritičnost.
Osebe Črtomir V Uvodu in Krstu spoznamo dve različni osebnosti glavnega lika. V prvem delu, Uvodu, se podreja družbenim ciljem, je klasičen junak, za uresničitev cilja je pripravljen izgubiti življenje. V Krstu pa se že na začetku pokaže bolj njegov notranji svet, prikazan je kot občutljiva oseba, saj zaradi izgube vojnih tovarišev in bitke razmišlja o samomoru, vendar ga od tega odvrne misel na Bogomilo. Smisel mu daje ljubezen, vendar se zaradi ljubezni do Bogomile tej ljubezni odpove. V Krstu ni več epski junak in ne živi več v pravem epskem svetu. Družbena danost daje Črtomirju možnost tvornega obstajanja samo tako, da ga ukloni in da ni več celovit in zares suvereno delujoči junak. Njegova sreča je nekaj drugega kot njegova pot, razklan je med svobodo in nujnostjo. Razočaran je na dveh nivojih; kot vojskovodja v boju za pogansko vero in v ljubezni do Bogomile. Črtomir ves čas ostaja skeptik, saj se bori za pogansko vero (ki je ne označi kot svojo vero, temveč kot vero očetov) in v krščanski veri (spreobrne se zaradi Bogomile in ne neke notranje motivacije). Sprva Črtomir njeno spreobrnitev razume kot nov udarec sovražne sreče, nazadnje pa Črtomir popusti in sprejme krščansko vero, vendar bolj kot resignacijo kot odrešitev. Prešeren je notranji razkol v junaku nakazal tudi z izbiro imena Črtomir – tisti, ki črti mir. V posvetilnem sonetu Matiji Čopu se Prešeren primerja s Črtomirom, saj pravi, da je pokopal neizpolnjene želje enako kot Črtomir vse upanje na zemeljsko srečo. Po Prešernu je smrt dokončna.
Bogomila Je lepa, nedolžna, plemenita in ljubeča. Pred spreobrnitvijo je v službi boginje Žive, skrbi za njeno svetišče na Blejskem otoku, torej je ves čas v službi ljubezni. Življenje ji spremeni spoznanje, da bo smrt končala njeno ljubezen do Črtomira, želi pa si večne ljubezni. Krščanstvo ji tako predstavlja obljubo, da bosta lahko večno skupaj v posmrtnem življenju, vendar se morata v ta namen odreči ljubezni na tem svetu. Bogomila to lahko stori brez dvomov, saj je njeno občutenje ljubezni poduhovljeno, verjame v ljubezen po smrti, na neki višji ravni, ljubezen je osrednja sila življenja. Krščanstvo zanjo predstavlja odrešitev, saj je zanjo to vera ljubezni. Prešeren je v ljubeči poganki z izredno pozornostjo pripravil duševne pogoje za sprejem vere. To so: njena stiska, njen strah za Črtomira, njen obup in silovito iskanje srečnega izhoda. Prešeren je to nakazal tudi z imenom Bogomila – tista, ki je Bogu mila. Bogomilina vera in upanje v onstransko srečo sta popolna, vendar prikazana iz razdalje, tretjeosebno "de srečen je le ta, kdor z Bogomilo..." (Paternu, 1994: 146)
Duhovnik Spreobrnjen kristjan, prej je bil druidski svečenik. Ravno tako nasprotuje Valjhunovemu krščanstvu. Postavi se na stran etično čistih, miroljubnih in demokratičnih idej nove vere.
Pojav mitologije "Čopov in Prešernov program je ekskluzivističen, njun cilj je visoka literatura v slovenščini. Zato je Prešernova nova mitologija predvsem literarna, njegovi bogovi, njegov Bog in njegovi junaki pa priseljenci - ne z meglenih severnih jezer, temveč iz rimske in italijanske epike." (Paternu, 1994: 116)
Boginja ljubezni: