right|thumb|Pristanišče Zadar (; v antiki Iader; zastarelo slovensko Zader) je pristaniško mesto na severozahodni obali Ravnih kotarjev v severni Dalmaciji s približno 67.000 prebivalci (2021); mestna občina 70.779, glavno mesto Zadrske županije, sedež druge največje in obenem najstarejše univerze na hrvaškem ozemlju ter rimskokatoliške nadškofije, ki ni vključena v nobeno metropolijo, ampak je formalno podrejena neposredno Rimu. Nadškofija ima tudi semenišče "Zmajević" in klasično gimnazijo.
Zadar leži na polotoku ob stari magistralni cesti Reka - Split in je pomembno tranzitno pristanišče. V mestu so pomembne stavbe iz beneškega obdobja, stolnica iz 13. stoletja, rimski forum, mestna vrata, ostanki mestnega obzidja iz zgodnjega srednjega veka itd.
Geografija Zadar se je razvil na ugodnem položaju v središču vzhodne obale Jadranskega morja, zaščiten z arhipelagom zadarskih otokov od vpliva odprtega morja, kar je bilo zelo pomembno v obdobju dominacije pomorskega prometa. Na kopnem ima v zaledju prostrano ravnico Ravnih Kotarov, ki mu omogoča neovirano prostorsko širjenje. Z masivom Velebita je zadrsko področje ostro razmejeno od Like in kontinentalnega dela Hrvaške, kar se je v zadnjem času nekoliko spremenilo z izgradnjo avtoceste in predora Sveti Rok.
Ko so v 20. stoletju prevladale ceste na račun morskih poti, je Zadar še naprej zadržal prometni pomen, saj je skozi mesto potekala jadranska magistralna cesta, mesto pa je povezano tudi z avtocesto A1 z moderno štiripasovnico Zadar zahod - avtocesta A1. Z odcepom železniške proge je od leta 1966 povezan s Kninom, kjer se priključi na glavno železniško progo Zagreb–Split. Mednarodna ladijska linija ga povezuje z italijanskim mestom Ancona. Letališče Zadar je v Zemuniku, 10 km vzhodno od mesta. thumb|left|Kalelarga - glavna zadarska ulica
Zgodovina mesta Od prazgodovine do rimske dobe Širše zadrsko področje je bilo naseljeno že v pradavnini. Nahajališča te zgodnje kulture datirajo od starejše kamene dobe, iz dobe neolitika pa so z arheološkimi raziskovanju našli številna človeška naselja. Na obrobju današnjega Zadra so se taka naselja nahajala na področju Arbanasa in Puntamike. Pred naseljevanjem ilirskih plemen, so ta prostor naseljevala pradavna mediteranska ljudstva iz njihovega predindoevropskega jezika pa zelo verjetno izvira tudi ime naselja - Jader, Jadra ali Jadera, ki so ga potem prevzele tudi druge civilizacije. Ime naselja se nanaša na nek pradavni hidrografski pojem.
Ilirsko naselje je iz 9. stoletja pr. n. št., ki je bilo že v 7. in 6. stoletju pr. n. št. pomembno središče ilirskega plemena Liburni, katerim je bila zadrska luka izhodišče za številna trgovska potovanja in varen pristan. Jadasini kot stanovalci Idasse ali Jadere so prvič omenjeni leta 384. pr. n. št. na grškem napisu iz Farosa (današnji Stari Grad na Hvaru) kot zavezniki hvarskih staroselcev v boju proti grškim kolonistom. Grški geograf Skilaks Skarianderis opisuje Zadar z imenom Idassa, Jadar, prebivalce pa imenuje Jadasinini.
Sredi 2. stoletja pr. n. št. zadrsko področje postopno osvajajo Rimljani, ki se naselijo v Zadru. Kolonijo rimskih državljanov - Colonia Julia Jader - je v letu 48. pr. n. št. najverjetneje osnoval sam Julij Cezar. Zadar je postal samostojni municipij odsluženih rimskih vojakov, ki jim je bila poleg mesta dodeljena tudi zemlja za obdelovanje.
Jader je bil urejen po vseh pravilih rimskega urbanizma: pet vzdolžnih in večje število prečnih ulic je kazalo pravilno mrežo mestnih komunikacij, ki so delile mesto po strogem geometrijskem redu na pravokotne četrti - insule. Na zahodnem koncu mesta je bil grajen glavni trg - rimski forum, ob njem na nekoliko višjem delu pa kapitol s templjem. Kapitol je bil omejen z enonadstropno, forum pa z dvonadtropno verando. Na prostoru obrnjenem proti morju je bil gospodarski trg - emporij. Rimski Jader je bil zaščiten z močnim obzidjem, na več mestih ojačenim z monumentalnimi stolpi, imel je javni vodovod z vodo iz 40 km oddaljene Vrane, sistem kanalizacije, terme in druge elemente visoko razvitega urbanega življenja. Domnevno je bil na področju rimskega Zadra tudi rimski amfiteater, kot tudi rimsko gledališče.
Zgodnji srednji vek S preseljevanjem ljudstev in prodorom barbarov je prišlo do postopne stagnacije Zadra. V 5. stoletju, že pod oblastjo Vzhodnih Gotov, je mesto popolnoma propadlo, številne javne zgradbe pa so zaradi dotrajanosti postale ruševine. Zadar je v tem času (6. stoletje) skoraj gotovo doletel tudi močan potres v katerem so se porušili celi kompleksi monumentalne rimske arhitekture, katerih ostanke so kasneje uporabili kot gradbeni material. Med 4. in 6. stoletjem se v Zadru razvija tudi nova religija - krščanstvo; mesto dobi škofa (škofija naj bi bila ustanovljena že leta 380), gradi se novo versko središče severno od foruma z baziliko in krstilnico in drugi sakralni objekti. Po odhodu Vzhodnih Gotov s področja Dalmacije leta 537 in dokončnega propada Zahodnega Rimskega cesarstva, Zadar pade pod oblast Bizanca. Istočasno začnejo prodirati Avari in Slovani, ki so v zgodnjem 7. stoletju popolnoma porušili in opustošili Salono (rimsko mesto blizu Splita), tako da Zadar, kot edino mesto, ki se je uspelo obraniti pred napadi novih osvajalcev, prevzame vlogo novega upravnega središča Bizantinske province Dalmacije. Vlogo glavnega mesta Dalmacije je zadržal do leta 1918.
V začetku 9. stoletja se je v Zadru odvijala živahna diplomatska aktivnost škofa Donata in mestnega kneza Pavla v sporu med Frankovsko državo Karla Velikega in Bizantinskega cesarstva. Franki so za kratek čas osvojili Zadar, a je bil z mirom iz Aachna leta 812 vrnjen Bizancu. Zadar se je v celoti obrnil k morju, pomorstvu in trgovini in zahvaljujoč novemu strateškemu položaju postal gospodar prostora od kvarnerskih otokov do Kaštelanskega zaliva. Bizantinska Dalmacija ni bila teritorialno enotna, temveč skupek mestnih občin na čelu z Zadrom, široka mestna avtonomija pa je doprinesla k razvoju dalmatinskih mest kot svobodnih občin. V vsem je prednjačil prav Zadar, ki je imel položaj podoben kot so ga imele Benetke.
Zadar v srednjem veku
V času silovitega vzpona srednjeveškega Zadra postaja mesto vse večja grožnja ambicijam mogočnih Benetk, v zaledju pa se tudi ustvarja nova hrvaška država. Zadar postopno vzpostavlja najprej trgovske in nato še politične zveze s Hrvati, ki se vse bolj integrirajo v mestno življenje. V 10. stoletju se v Zadru beleži vse več hrvaških imen tako priorjev, sodnikov, duhovnikov, opatinj in redovnic, kar je pomenilo, da je hrvaški etnični element osvojil vse ravni mesta. Zadrčani se trudijo za osamosvojitev od Bizanca, pri čemer je prednjačila mogočna zadrska patricijska družina Madijevci. Leta 1154 je bila ustanovljena zadrska nadškofija, ki se je ohranila do danes, čeprav ni več metropolija oz. je brez sufraganov. Po sporazumu z Bizancem je Zadar, skupaj z ostalimi dalmatinskimi občinami, leta 1069 pripojil k svoji državi hrvaški kralj Peter Krešimir IV.. Po dinastičnih bojih in smrti kralja Dimitrija Zvonimira leta 1089, Zadar od leta 1105 dalje prizna oblast prvega hrvaško-ogrskega kralja Kolomana. Od tedaj se Zadar vse pogosteje spopada z Benetkami. Prvič so Benečani napadli in zavzeli mesto leta 1000, občasna osvajanja in odpor Zadrčanov pa so trajala vse do leta 1358, ko je, s podpisom Zadrskega miru, mesto prešlo pod oblast hrvaško-ogrskega kralja Ludvika I. Ogrskega.
Zadar je bil posebej težko prizadet leta 1202, ko je beneški dož Enrico Dandolo za napad in obleganje izkoristil križarje na 4. pohodu v Palestino. Križarji so se Benečanom obvezali plačati prevoz z ladjami do Egipta, a ker jim niso mogli plačati, so jih Benečani izkoristili za rušenje in ropanje Zadra. Hrvaško-ogrski kralj Emerik Ogrski je obsodil križarsko vojno, češ ali je prav da Božja vojska napada krščansko mesto. Papež Inocenc III. je izobčil Benečane in križarje, ki so sodelovali pri osvajanju.
thumb|250px|V Zadru hranijo skrinjo sv. Simona iz leta 1380, pomembno delo srednjeveške zlatarske umetnosti na Hrvaškem. Prebivalstvo Zadra je bilo v razvitem srednjeveškem obdobju pretežno hrvaško, o čemer priča zapis kardinala Bosona, ki je leta 1177 spremljal papeža Aleksandra III. na poti v Benetke. Ko so se papeževe ladje zaradi nevihte zatekle v zadrsko luko, so Zadrčani papeža pričakali s hrvaškimi pesmimi. Med 11. in 14. stoletjem je bila zlata doba Zadra. Z veščo politiko in trgovino, ter sposobnimi pomorščaki je imel ključno vlogo med mesti na vzhodni obali Jadrana, kar se je odrazilo tudi na njegovem izgledu in kulturi. Zgrajene so bile številne cerkve, bogati samostani, razkošne palače uglednih družin, izdelana je bila tudi skrinja sv. Simona (škrinja Sv. Šimuna). Eden najboljših primerov sijaja in moči tedanjega Zadra je tudi prva univerza na hrvaškem, ki so ga leta 1396 osnovali dominikanci.
Od 15. do 18. stoletja Po Ludvikovi smrti je Zadar priznal oblast kralja Sigismunda Luksemburškega, za njim pa Ladislava Neapeljskega (ki so ga v Zadru leta 1403 kronali za Madžarsko-hrvaškega kralja), vendar je leta 1409, ko je uvidel da izgublja vpliv v Dalmaciji, Zadar in svoje dinastične pravice nad Dalmacijo prodal Benetkam za 100.000 dukatov. Tako je Beneška republika ponovno prevzele Zadar 31. julija 1409, tokrat brez boja, vendar z odporom zadrskega plemstva, ki je bil zatrt s pregnanstvom in zaplembo premoženja. Zadar je še naprej administrativno središče Dalmacije, a sedaj pod beneško oblastjo, ki se je razširila nad celotnim dalmatinskim prostorom (z izjemo Dubrovniške republike). Benečani so znatno omejili politično in gospodarsko avtonomijo Zadra, ki je bil navkljub tej represiji še vedno mesto blaginje. V tem času je bil v Zadru rojen eden od najslavnejših hrvaških kiparjev in graditeljev – Juraj Dalmatinac, pomemben prvenstveno po svojem delu na Šibeniški stolnici in v Dubrovniku, tu sta še veliki imeni renesančne umetnosti – brata Lucijan in Franjo Vranjanin (Laurana), ki sta se s svojimi kiparskimi in graditeljskimi deli posebej proslavila v Italiji.
V času 16. in 17. stoletja so Zadar večkrat napadli Turki, ki so že v začetku 16. st. osvojili zadrsko zaledje, samo mesto pa se neprestano nahajalo na dometu turškega topništva. Zato so začeli izgradnjo novega obrambnega sistema in zidov, ki so zelo spremenili izgled mesta. Za potrebe izgradnje novih peterokotnih utrdb so porušili mnogo hiš in cerkev, celo celotno zadrsko predmestje – Vas Sv. Martina. Po koncu 40-letne izgradnje je Zadar postal največje utrjeno mesto v Beneški Republiki s sistemom utrdb, bastijonov, obrambnih jarkov izpolnjenih z morjem in novih velikih javnih mestnih vodnjakov. V tem času so zgradili tudi celo vrsto povsem novih javnih zgradb (Mestna loža in Mestna straža na tedanjem Gosposkem trgu, več novih vojašnic in skladišč pa tudi razkošnih novih palač).
Znotraj mestnih zidov se je razvijala visoka kultura življenja. V 16. in 17. st. je bila pomembna aktivnost hrvaških književnikov, ki so pisali v narodnem jeziku (Jerolim Vidolić, Petar Zoranić, Brne Karnarutić, Juraj Baraković, Šime Budinić). Izpostaviti je potrebno tudi slikarja Andrija Medulića (okoli 1510./1515.-1563.), ki se je podpisoval kot »Andrea Schiavone«.
Zaradi stalne turške nevarnosti se je število prebivalcev znatno zmanjšalo in je prišlo do splošne stagnacije gospodarstva. Mesto je doživelo tudi več hudih epidemij kuge. Benetke so naseljevale novo prebivalstvo, pod nadškofom Vickom Zmajevićem so se v treh delih priselili tudi Arbanasi (Albanci), ki so se naselili v predmestju Arbanasi. Kljub vsem tegobam je bilo v Zadru leta 1783 zgrajeno gledališče (Teatro Nobile), ki je delovalo več kot sto let.
Po ukinitvi Beneške republike (1797) sta Zadar in Dalmacija pripadla Hasburžanom, katerih vladavina nad Zadrom je trajala v prvem obdobju le do 1806, drugo obdobje pa več kot sto let (1813-1918).
Zadar v 19. in 20. stoletju Francosko obdobje