right|thumb|150 px|Slika gobavca iz 19. stoletja. thumb|Za gobavost značilne spremembe na koži. Gobavost ali lepra, tudi Hansenova bolezen, je že od antike poznana nalezljiva bolezen, ki jo povzročata bakteriji Mycobacterium leprae in Mycobacterium lepromatosis. Danes jo z antibiotiki uspešno zdravimo. Uporablja se zdravljenje s kombinacijo antibiotikov. Inkubacijska doba traja tudi več mesecev ali celo let, lahko celo desetletij. Za okužbo je potreben dolgotrajnejši stik z bolnikom. Gobavost povzroča značilne spremembe na koži ter obkrajnem živčevju, prizadene pa lahko tudi ledvice, oči, moda, dihala in druge organe.Biasizzo, Helena, Grbec, Petra (2020). Lepra (gobavost). Medicinski razgledi, letnik 59, številka 1, str. 39-51. Poškodbe obkrajnega živčevja lahko povzročijo izgubo občutenja bolečine, lahko pa pride tudi do izgub delov okončin zaradi ponavljajočih poškodb in okužb neopaženih ran. Pojavita se lahko tudi mišična oslabelost in slepota. V svetu letno prijavijo okoli 200.000 novih okužb in v nekaterih delih sveta bolezen še vedno predstavlja pomemben javnozdravstveni problem, v Sloveniji pa sodi med izkoreninjene bolezni.

Gobavost je bolezen, ki je prizadeva človeštvo že več tisoč let. Izraz lepra izvira iz starogrškega poimenovanja (), iz (; 'luska'), »Hansenova bolezen« pa je dobila ime po norveškem zdravniku Gerhardu Armauerju Hansenu.

Povzročitelj Gobavost povzročata mikobakteriji Mycobacterium leprae in Mycobacterium lepromatosis. M. lepromatosis je nedavno identificirana vrsta mikobakterij, ki so jo osamili iz vzorca, pridobljenega od umrlega bolnika z difuzno lepromatozno gobavostjo leta 2008. Klinično M. lepromatosis in M. leprae ni možno razlikovati. M. leprae je aerobna, paličasta, acidofilna bakterija z voskasto celično ovojnico, značilno za mikobakterije. M. leprae in M. lepromatosis sta obligatna znotrajcelična patogena ter ne moreta rasti ali biti gojeni zunaj gostiteljevega tkiva. Gojiti jih je možno v eksperimentalnih živalih, kot so miši in pasavci.

Dejavniki tveganja Najpomembnejši dejavnik tveganja za pojav gobavosti je stik z okuženo osebo. Posamezniki, ki so izpostavljeni bolniku z gobavostjo, imajo 5–8-krat večje tveganje kot splošna populacija. Gobavost se pogosteje pojavlja pri osebah, ki živijo v revščini. Simptomov ne razvijejo vsi, ki se okužijo z M. leprae.

Zdravstvena stanja, ki povzročajo oslabitev imunskega sistema, kot so nedohranjenost, druge bolezni in določene genske mutacije, lahko povečajo tveganje za pojav gobavosti. Podatki ne kažejo, da bi okužba s hivom povečala tveganje.

Prenašanje okužbe Mehanizem prenosa okužbe še ni povsem pojasnjen. Do prenosa pride ob tesnem stiku z okuženo osebo. Večina oseb (95 %), ki so izpostavljene M. leprae, ne razvije gobavosti. Z bežnimi stiki, kot sta rokovanje in sedenje ob okuženi osebi, se gobavost ne prenese. Prenos se verjetno zgodi skozi zgornje dihalne poti. Starejši viri so predpostavljali, da je glavni način okužbe stik preko kože, novejše raziskave pa dajejo prednost prenosu preko dihal. Do prenosa naj bi prišlo z izločki zgornjih dihal, ki vsebujejo povzročitelja. Najverjetnejša pot prenosa je preko nosne sluznice. Možen je tudi prenos pri stiku z okuženo zemljo ali s pikom insektov.

Gobavost se ne prenaša s spolnim stikom, prav tako se med nosečnostjo ne prenese z okužene matere na nerojenega otroka. Se pa bacili lepre nahajajo v materinem mleku in možen je prenos med dojenjem.

Zbolevajo tudi živali pasavci, raziskujejo pojav tudi pri drugih vrstah. V predelih, kjer so okuženi deveteroprogasti pasavci, na jugu Združenih držav Amerike, je možen tudi zoonotski prenos bolezni. Simptomatika Pri gobavosti so prizadete živčne celice, ki posledično odmirajo. Bolnik izgubi občutek za mraz, vročino in bolečino. Če bolnik ni deležen zdravljenja, nastopi smrt največkrat zaradi kakšne druge resne okužbe, na primer tetanusa.

Zgodnji stadij V zgodnji razvojni stopnji se pojavijo nejasno omejeni madeži na koži; pri ljudeh s temnejšo poltjo so madeži svetlejši od okolne kože, pri ljudeh s svetlejšo poltjo pa so rdečkasti. Madeži niso boleči in so manj občutljivi na dotik od zdrave kože. V tej stopnji lahko bolezen stagnira, mine ali pa napreduje.

Tuberkuloidna gobavost Nesomerni madeži postanejo izbočeni in hrapavi. Na prizadetih predelih kože dlake izpadejo. Periferni živci postanejo vozlasto zadebeljeni, čut za dotik peša in nazadnje povsem izgine. Posledično se takšni bolniki pogosto ranijo. Zaradi prizadetosti obkrajnega živčevja so mišice slabotne.

Bunčičasta gobavost Bunčičasta gobavost je najtežja oblika gobavosti. Bakterije se namnožijo po krvi, živčevju, sluznicah in mezgovnem sistemu po vsem telesu. Koža je močno spremenjena in je vozličasta. Značilni so svetlordeči do rjavi lepromi, ki se na obrazu med seboj prekrivajo in združujejo ter tvorijo tako imenovan levji obraz. Sledijo lahko okvare kosti, mišic, kit ter notranjih organov.

Zdravljenje Gobavost dandanes načeloma velja za ozdravljivo bolezen. Prvi veliki napredek v boju proti gobavosti je bilo odkritje povzročitelja. Bakterijo Mycobacterium leprae je leta 1873 odkril norveški zdravnik Gerhard Armauer Hansen.

V dvajsetih letih dvajsetega stoletja so se pojavili prvi terapevtski prijemi, ki pa so bili le malo uspešni. Prelomnico je pomenila terapija s sulfonamidi, ki se je pojavila v 40. letih. Leta 1947 se je pojavil najučinkovitejši sulfonamid dapson. Kasneje so odkrili še druge učinkovine: klofazimin (1962), rifampicin (1971) ... Terapija traja več mesecev in zajema kombinacijo več različnih zdravil. Razlikuje se od bolnika do bolnika.

Terapija je odvisna od oblike bolezni ter njene napredovanosti. Za dokaz bolezni se uporablja leprominski test.

Epidemiologija

Leta 2018 so v svetu poročali o 208.619 novih primerih gobavosti, kar je predstavljalo blažjo povečanje v primerjavi z letom 2017. Leta 2015 je bilo 94 % novih primerov gobavosti omejenih na 14 držav. O največjem številu primerov so poročali v Indiji (60 % vseh poročanih primerov), sledili sta Brazilija (13 %) in Indonezija (8 %). Pojavnost bolezni sicer kaže v svetovnem merilu trend upadanja, je pa bolezen v nekaterih predelih sveta še vedno prisotna v znatnem številu, vključno z Brazilijo, južno Azijo (Indija, Nepal, Butan) in nekaterimi deli Afrike (Tanzanija, Madagaskar, Mozambik) ter Pacifika. V Združenih državah Amerike letno poročajo o okoli 150 do 250 primerih.

V 60-ih letih prejšnjega stoletja so zabeležili več deset milijonov primerov gobavosti, ko se je začela pojavljati odpornost proti dapsonu, najpogosteje uporabljanem antibiotiku v tistem času. Z mednarodnimi in nacionalnimi ukrepi, vključno s strategijo Svetovne zdravstvene organizacije, je bilo doseženo zmanjšanje števila novih primerov bolezni.

Število novih primerov gobavosti v svetu je težavno za natančno merjenje in spremljanje, saj ima bolezen dolgo inkubacijsko dobo, diagnoze so pogosto zapoznele, v najbolj prizadetih državah pa je zdravstvena oskrba tudi pomanjkljiva.

Leto 2005 2006 2007 2008 2009 2010 2011 2012 2013 2014 2015 2016 2017 2018 2019 2020 2021 2022 2023 2024 Število novih primerov 296.479 258.980 252.541 249.018 244.797 228.488 224.344 232.847 215.636 213.861 211.945 217.927 210.973 208.613 202.166 127.506 140.546 174.059 182.792 215.636

Sklici

Kategorija:Bakterijske bolezni Kategorija:Zapostavljene tropske bolezni