sličica|Fotografija suženjskega fanta v Zanzibarju okoli leta 1890. Arabski gospodar ga je kaznoval zaradi prekrška.
Suženjstvo je status osebe, nad katero se izvaja lastninska pravica.Mednarodni dogovor o prepovedi suženjstva, trgovanju z ljudmi in podobnimi dejanji, Organizacija združenih narodov 1956, resolucija 0.311.371 Četudi so zakoni in sistemi raznih držav različni, je v smislu lastninske pravice suženj enakovreden premoženju; to pomeni, da je njegova oseba lahko predmet pravnih in trgovskih poslov.
Terminologija
Beseda suženj izhaja iz južnoslovanske besede *sǫ́žьn'ь 'zvezan skupaj' (ožje 'vrv'), ki v prenesenem pomenu označuje ujetnika.
Današnji izrazi Slave, (ang.|), Sklave (nem.), schiavo (ita.), esclave (fr.) izhajajo iz latinskega sclavus in grškega σκλάβος Obstaja tudi teorija, da beseda izhaja iz druge grške besede skyleúo = osiromašiti pobitega sovražnika, glej: Kluge, F.: Etymologisches Wörterbuch der deutschen Sprache, 1891, , kar je generični izraz za Slovana. V srednjem veku je bil namreč zasežen Slovan najobičajnejši talec, vojni ujetnik, saj so bili Slovani zadnje priseljeno ljudstvo po razpadu Zahodnega rimskega cesarstva.Oxford English Dictionary, 2nd edition 1989, s. v. 'slave' Zato tudi imajo starejši slovanski jeziki drugačen izraz za ta pojem: Čehi imenujejo sužnja otrok (morda iz starejšega votrok s pomenom nezrel človek), Rusi so pred revolucijo| povezovali izraz pаб [rab] na besedo rabota = deloGorjuškin, Z. A.: Rukovodstvo k poznaniju rossijskogo zakonoiskusstva, Universitetskaja tipografija, Moskva, 1811, danes je uveljavljena etimologija iz latinskega orbus = sirotaVasmer, M.: Russisches etymologisches Wörterbuch, Heidelberg 1953–1958 (Fasmer, M.: Etimologičeskij slovar’ russkogo jazika, Moskva 1964–1973).
Definicija
Suženjstvo v klasičnem smislu je bilo znano že pri Sumercih in se vse do danes še ni izteklo, čeprav je v teku stoletij dobilo nove oblike in s tem tudi nova imena za izvajanje lastninske pravice nad sočlovekom. Iz tega sledi, da je sama definicija suženjstva vezana na dobo izreka in na miselnost tiste dobe: najstarejše oblike suženjstva so bile popolnoma upravičene »kazni« za premagane vojake in za neplačnike dolgov, za srednjeveško moralo je bilo suženjstvo naravno stanje primitivnih ljudstev, ki so se enačila z živalmi. Po moderni obsodbi in prepovedi suženjstva so se pojavile nove oblike podrejanja, od ekonomskih omejitev do nekaterih spolnih perverzij. Kot posledica tega razlikovanja glede na dobo dogajanja je zgodovina suženjstva v grobem sestavljena iz treh delov, zato ima ta socialni pojav tri glavne definicije. Suženjstvo do poznega 15. stoletja je bilo ena od oblik prisilnega dela, ki ni imela veze s poreklom sužnja, razen priporočil glavnih verstev, naj se njihovi verniki ne zasužnijo. Z začetkom 16. stoletja je tedanja kraljevina Kongo začela plačevati evropske proizvode s sužnji in s tem je suženjstvo postalo največji trgovski posel v zgodovini človeštva. Po uradni prepovedi suženjstva v 19. stoletju se lastninska pravica nad ljudmi izraža z ekonomskim in spolnim izkoriščanjem manj razvitih skupin prebivalstva.
Zgodovina right|thumb|300px|Sužnji v rudniku, keramika antične Grčije Ta trojna definicija je predpostavka današnjega razumevanja suženjstva, saj se običajno celotna doba antike sprejema kot »navada starih časov«, medtem ko je trgovanje s sužnji med 16. in 19. stoletjem (atlantska prisilna selitev) obravnavano večinoma kot »tragedija človeštva«, resda bolj z emotivnega stališča in velikokrat brez objektivnih podatkov.Večina tovrstne literature je sad abolističnih gibanj, ki so za globlji vtis na bralca pretiravala z opisom krutega ravnanja s sužnji. Zasužnjevalci si niso prizadevali, da bi take opise zanikali, zato je treba dejansko stanje razbrati in deducirati iz takratnih trgovskih registrov in uradnih potnih listin, glej: Philip D. Curtin : The Atlantic Slave Trade: A Census, University of Wisconsin Press 1972; in tudi: DuBois Institute: The Trans-Atlantic Slave Trade. A Database on Cd-Rom , Harvard 1999. Ta dva vira sta tudi podlaga vseh številčnih podatkov v tem članku. Kar se pa tiče tretjega obdobja, to je današnjih časov, večina svetovnih medijev sicer pozna in obsoja moderne oblike suženjstva, vendar jih po navadi vključuje v »normalno kriminalno dejavnost« in s tem opraviči odtujenost problemu.
Prvotna oblika suženjstva
V antiki je bilo suženjstvo le ena od oblik socialnega razmerja med osebami in kot tako splošno sprejeto in upravičeno. Upoštevajo ga med drugimi tudi Sveto pismo (tako hebrejsko kot krščansko), Aristotelovi spisi, islamsko pravo, hindujska besedila in kitajska tradicija, kjer je bilo suženjstvo (xi) normalno že v drugem tisočletju pr.n.št. Tako kitajski kot mezopotamski zakoni v najzgodnejših pravnih virih obravnavajo suženjstvo kot sestavni del družbe. Hamurabijev zakonik (približno 1760 pred našim štetjem) predpisuje smrt za kogarkoli, ki pomaga pri pobegu sužnja ali mu daje zavetje. Tudi ena najzgodnejših svetopisemskih knjig opravičuje suženjstvo z zgodbo Noetovega sina Hama.
Suženjstvo je bilo prisotno v vseh antičnih in pred-antičnih družbah na vseh celinah in v vseh kulturah, vendar se je kot razmerje med neenakopravnimi osebami v marsičem razlikovalo glede na kraj in dobo. Vzrok za suženjstvo je bil različen. V najstarejših časih so bili sužnji v glavnem vojni ujetniki in gospodarji so imeli nad njimi pravico življenja in smrti. Sužnji so bili tudi zapuščeni otroci in kaznjenci. Status sužnja je bil večinoma tudi podedovan.Demography, Geography and the Sources of Roman Slaves, by Harris, W. V.: The Journal of Roman Studies, 1999 Ponekod so bili sužnji izenačeni z domačimi živalmi, se pravi da so bili dolžni brezpogojno delati po gospodarjevem ukazu, za kar jim je bila dana možnost (ne pravica) preživetja. Drugod so bili sužnji, sicer vedno brez osebne svobode, vključeni v družinsko ali srenjsko življenje, torej nekakšni dosmrtni brezpravni služabniki. V nekaterih primerih, ko so bili sužnji izobražene osebe, so jim dalekovidni gospodarji celo zaupali vzgojo otrok. Zato je mogoče opredeliti države antike v dve skupini, in sicer v skupnosti, ker so živeli tudi sužnji, in v prave suženjske države. Sistem suženjske države je predvideval redni dotok sužnjev, bogato elito, ki si je lahko dovolila nakup sužnjev, potrebo proizvajalcev po suženjskem delu, predvsem pa pravni sistem, ki je priznaval suženjstvo.Lindsay L.A.: Captives as Commodities: The Transatlantic Slave Trade, Pearson Education, New Jersey 2008, ISBN 978-88-15-14957-2
Rimski imperij
Rimsko cesarstvo je bilo tipična suženjska država, to je skupnost, kjer je suženjstvo podlaga državnega gospodarstva. V pozni republikanski fazi Rimskega imperija je več kot četrt prebivalstva Starega Rima bilo sužnjev. Za državo so bili bistvenega pomena: ko je ukinitev osvajalnih pohodov prekinila dotok sužnjev (vojnih ujetnikov), je cesarstvo začelo propadati.
Ena od najbolj poznanih omemb suženjstva v antiki je zgodovina upora, ki ga je proti rimskemu imperiju vodil Spartak med letoma 73 in 71 pr.n.št. (tretja suženjska vojna). Zgodovinski opisi, ki sta jih zapustila Plutarh in Apijan, pričajo o veliki številčnosti sužnjev v državi in predvsem o razmerah, v katerih so živeli. Vendar je jasno, da je bilo za moralo tiste dobe suženjstvo ne samo sprejemljivo, temveč celo potrebno. Zato je bilo zatrtje upora velik uspeh, ki je bil deležen triumfa po Rimskih ulicah.
Islam
Tudi v islamskem svetu je bilo prisotno suženjstvo, a se je razlikovalo od evropskega v dveh glavnih značilnostih. Prvič, suženj je lahko bil osvobojen, če je sprejel islamsko vero. Drugič, sinovi sužnje in svobodnega muslimana so se rodili svobodni; v večini verskih skupnosti status sužnja sploh ni bil deden.
Zgodovinsko se je arabsko trgovanje z ljudmi začelo v prvih stoletjih našega štetja, ko je bila uvedena uporaba dromedarjev za prekosaharska potovanja. Severnoafriški trgovci so začeli dobavljati sol, konje in drugo blago v osrednje predele kontinenta, kjer prebivalci niso imeli plačilnih sredstev razen obilice vojnih ujetnikov. Ti sužnji so bili nato preprodani v vzhodne dežele. Natančni obseg tega trgovanja ni znan, vendar se da sklepati iz zgodovine današnjega Iraka, kjer je v devetem stoletju nastal »upor zanj« (arabsko zanj [zandž] = črnecS časom je beseda ostala v rabi samo v pomenu temnopolti suženj, medtem ko je bil temnopolti človek imenovan sūdān.). Uporni sužnji so pobili tisoče mož in ugrabili njihove ženske in otroke ter začeli ogrožati Bagdad, preden so bili poraženi, štirinajst let po začetku upora. Po tem uporu se je povpraševanje po sužnjih precej zmanjšalo, vendar ne zaključilo.
Arabska navada zasužnjevanja je trajala dlje kot evropska, saj je bila navadno povezana z versko motivacijo, medtem ko so belci upravičevali suženjstvo samo s potrebo po delovni sili. Seveda je bila trgovina z ljudmi tudi za pripadnike islama donosen posel, vendar države niso nastajale in bogatele z njim, kot se je to zgodilo za Španijo in Portugalsko. Vsekakor so bile posledice precej podobne: kakor so Evropejci preplavili Južno Ameriko s krščanstvom, tako so na drugi strani sveta Arabci prinesli islam širom po Afriki in Aziji. Ker po koranu suženjstvo ni prepovedano, so ga moderne islamske države ukinile precej kasneje od evropskih. Še leta 1960, dve leti pred ukinitvijo sužnjelastništva v Saudovi Arabiji in Jemnu, je bilo našteto 300.000 sužnjev samo v Saudovi Arabiji.
Sužnji so prihajali iz različnih regij in iz različnih zgodovinskih situacij; v podsaharski Afriki jih še imenujejo zandž, na področju Velikega Kavkaza (predvsem gre za Čerkeze) in vzhodne Evrope so sakalibiVlasto, P.: The Entry of the Slavs into Christendom, An Introduction to the Medieval History of the Slavs, Cambridge University Press, Cambridge 1970, ISBN 978-0-521-07459-9, ISBN 978-0-521-10758-7, v osrednji Aziji jih imenujejo tatari.
Zanzibar je bil še do nedavnega vzhodnoafriška prestolnica za trgovino s sužnji. Skozenj je letno šlo po 50.000 sužnjevRemembering East African slave raids, BBC News, March 30, 2007, namenjenih v Azijo. Nekateri zgodovinarji ocenjujejo, da je med 11 in 18 milijoni afriških sužnjev prečkalo Rdeče morje, Indijski ocean in Saharsko puščavo v obdobju med letoma 650 in 1900. Zgodovinar Eduard Rüppell opisuje izgube sudanskih sužnjev na poti preko Zanzibarja do Egipta: »Daftardar beg je z vojsko zajel leta 1822 v južnem pogorju Nube 40000 ujetnikov. Zaradi slabe oskrbe, bolezni in potovanja po puščavi jih je le 5000 dospelo v Egipt.«
Oblika islamskega zasužnjevanja, ki je bila v navadi tudi v naših krajih, je janičarstvo iz dobe turških vpadov (1365-1826).Phillips, W. D. Jr: Slavery from Roman times to the Early Transatlantic Trade, Manchester 1985, ISBN 978-0-7190-1825-1 Ugrabljeni mladostniki so se morali vojaško izšolati in izuriti in so postali elita turške vojske, v katero turški državljani niso imeli vstopa. Četudi po pravu še vedno v lasti turške vlade in s prepovedjo poroke, niso bili na prodaj in so se smeli ukvarjati tudi z dodatnimi posli, recimo s trgovino in posredništvom. Dodeljena jim je bila znatna plača in mnogi privilegiji.Barbero, A.: Il divano di Istanbul, Palermo 2011, ISBN 88-389-2538-0. Ko je bil korpus janičarjev razpuščen (1826), je štel več kot 200 tisoč aktivnih vojakov.Barut, G.A.: Top ve Tüfek Osmanlı İmparatorluğu'nun Asker Gücü ve Silah Sanayisi, ISBN 975-6051-41-8 Kot rečeno, so to bili samo zasužnjeni mladostniki, tudi iz naših krajev.