Francisco Pizarro González, španski konkvistador, * 1478, Trujillo, Estremadura, † 26. junij 1541, Ciudad de los Reyes, današnja Lima.
Pizarro, rojen v Trujillu v Španiji v revni družini prašičerejcev, se je odločil za iskanje sreče in pustolovščin v Novem svetu. Odpravil se je v Urabski zaliv in spremljal Vasca Núñeza de Balboo pri prečkanju Panamske ožine, kjer sta postala prva Evropejca, ki sta iz obeh Amerik videla Tihi ocean. Nekaj let je bil župan novo ustanovljenega mesta Panama in se je podal na dve neuspešni ekspediciji v Peru. Leta 1529 je Pizarro od kastiljske krone dobil dovoljenje, da vodi kampanjo za osvojitev Peruja, in se odpravil na svojo tretjo, uspešno ekspedicijo.
Ko se je Peru znašel v ranljivem stanju državljanske vojne, se je Pizarro preselil v notranjost in ustanovil prvo špansko naselbino v Peruju, San Miguel de Piura. Po seriji manevrov, ki so se močno zanašali na španske topove in konjenico, je Pizarro novembra 1532 v bitki pri Cajamarci ujel inkovskega vladarja Atahualpo. Za njegovo izpustitev je bila zahtevana odkupnina in Atahualpa je sobo napolnil z zlatom do najvišje točke, ki jo je lahko dosegel, vendar ga je Pizarro obtožil različnih zločinov in ga julija 1533 usmrtil z davljenjem. Istega leta je Pizarro vstopil v inkovsko prestolnico Cuzco in dokončal osvojitev Peruja. Januarja 1535 je ustanovil mesto Lima, leta 1537 pa ga je kastiljska krona imenovala za 1. markiza osvajanja (). Pizarro je sčasoma postal žrtev političnih bojev za oblast in bil leta 1541 umorjen.
Otroštvo Francisco Pizarro se je rodil kot nezakonski sin pehotnega polkovnika Gonzala Pizzaro Rodrigueza de Aguilara (1446–1522) in matere Francisci Gonzalez Mateos. ženske iz revnih družin. Njegov datum rojstva ni znan, vendar naj bi bil nekje v 1470-ih, verjetno leta 1475. Njegovi izobrazbi je bilo posvečeno malo pozornosti, zato je odraščal in ostal nepismen. Njegov oče je služil v Navarri in v italijanskih vojnah pod poveljstvom Gonzala Fernándeza de Córdobe v Córdobi. Njegova mati se je pozneje poročila z Ines Munozom, ki je bil od samega začetka pri osvajanju Peruja s svojim polbratom.
Z njim je imela sina Francisca Martina de Alcantara. Francisco je bil po očetovi poti v drugem kolenu bratranec Hernanda Cortesa, znanega osvojitelja Mehike.
Zgodnja kariera konkvistadorja 10. novembra 1509 je Pizarro skupaj z Alonsom de Ojedo odplul iz Španije v Novi svet na odpravi v Urabo. Pizarro je postal udeleženec Ojedine propadle kolonije in poveljeval ostankom, dokler je ni zapustil skupaj s preživelimi.Prescott, W.H., 2011, The History of the Conquest of Peru, Digireads.com Publishing, Odplul je v Cartageno in se pridružil floti Martína Fernándeza de Encisa ter leta 1513 spremljal Balboo pri prečkanju Panamske ožine do Pacifika. Naslednje leto je Pedro Arias Dávila postal novoimenovani guverner Castille de Oro in nasledil Balboo. V naslednjih petih letih je Pizarro postal tesen sodelavec Dávile in guverner mu je dodelil mesto odgovornega za domorodce in živino. Ko se je Dávila zaradi nezaupanja odločil, da se bo znebil Balboe, je naročil Pizarru, naj ga osebno aretira in privede pred sodišče. Balboa je bil januarja 1519 obglavljen. Za svojo zvestobo Dávili je bil Pizarro nagrajen s položajem župana (alcalde) in sodnika takrat šele ustanovljenega mesta Panama od leta 1519 do 1523.
Ekspedicije v Južno Ameriko
13. februarja 1502 se je Pizarro prvič vkrcal na ladjo, ki ga je ponesla na španske zahodnoindijske otoke, v južno Ameriko, natančneje v Panamo pa je prišel šele leta 1513. Tam se je udeležil cele vrste raziskovalnih odprav. Od prihoda Špancev v Panamo so trdovratno krožile govorice, da obstaja nekje na jugu bogata in kulturno zelo visoko razvita dežela.
Leta 1524, ko je bil še v Panami, je Pizarro sklenil partnerstvo z duhovnikom Hernandom de Luquejem in vojakom Diegom de Almagrom, da bi raziskali in osvojili jug.
Pizarrova prva odprava proti jugu v letih 1524–1525 sama zase ni bila uspešna. Njegovi možje so trpeli hudo lakoto, mnogo preglavic pa jim je povzročala tudi sovražnost domorodcev, na katere so naleteli. Toda vrnili so se z veliko zlata in z novico, da so dlje proti jugu še bogatejše dežele. Opirajoč se na ta poročila se je Pizarro vrnil v Panamo, da bi si zagotovil podporo za drugo odpravo. Pizarro, Almagro in Luque so kasneje izrecno obnovili svoj dogovor, dogovorili so se, da bodo osvojili in si enakomerno razdelili imperij, ki so ga upali premagati. Čeprav je bil njihov dogovor strogo usten, so svoj podvig poimenovali Empresa del Levante in določili, da bo Pizarro poveljeval odpravi, Almagro bo zagotavljal vojaške in prehranske zaloge, Luque pa bo odgovoren za finance in dodatne prehranske potrebe.
Prva odprava (1524) Novembra 1524 je prva od treh odprav zapustila Panamo, da bi osvojila Peru, s približno 80 možmi in štirimi konji. Juan de Salcedo je bil zastavonoša, Nicolás de Ribera je bil blagajnik, Juan Carvallo pa inšpektorLeon, P.; (1998), The Discovery and Conquest of Peru, Chronicles of the New World Encounter, edited and translated by Cook and Cook, Durham, Duke University Press,
Diego de Almagro je ostal, ker naj bi rekrutiral možje, zbral dodatne zaloge in se kasneje pridružil Pizarru. Guverner Paname, Pedro Arias Dávila, je sprva načeloma odobril raziskovanje Južne Amerike. Pizarrova prva odprava pa se je izkazala za neuspešno, saj njegovi konkvistadorji, ki so pluli po pacifiški obali, niso dosegli dlje od Kolumbije, preden so podlegli slabemu vremenu, pomanjkanju hrane in spopadom s sovražnimi domorodci, v enem od katerih je Almagro zaradi ustreljene puščice izgubil oko. Imena krajev, ki so jih Španci dali na svoji poti, vključno s Puerto Deseado (želeno pristanišče), Puerto del Hambre (pristanišče lakote) in Punta Quemado ali Puebla Quemado (požgano pristanišče), so potrdila njihove težave. Pizarro se je bal poznejših sovražnih srečanj, kot je bilo tisto, ki ga je odprava doživela v bitki pri Punti Quemadi, zato je končal svojo prvo odpravo in se vrnil v Panamo.
Druga odprava (1526) Dve leti pozneje so Pizarro, Almagro in Luque začeli pripravljati drugo odpravo z dovoljenjem Pedra Ariasa Dávile, panamskega guvernerja. Dávila, ki je sam pripravljal odpravo proti severu v Nikaragvo, ni želel dovoliti še ene odprave, saj je izgubil zaupanje vanje. Trije sodelavci so si sčasoma pridobili njegovo zaupanje in je privolil. Do takrat naj bi prišel nov guverner, ki bi nasledil Dávilo. Pedro de los Ríos je julija 1526 prevzel vodenje kot novi kolonialni upravitelj in sprva odobril Pizarrove odprave (pridružil se mu bo nekaj let pozneje v Peruju).
10. marca 1526 je Pizarro zapustil Panamo z dvema ladjama s 160 možmi in več konji ter dosegel kolumbijsko reko San Juan. Kmalu po prihodu se je skupina ločila, Pizarro je ostal, da bi raziskal novo in pogosto nevarno ozemlje ob močvirnati kolumbijski obali, medtem ko se je sopoveljnik odprave Almagro vrnil v Panamo po okrepitve. Pizarrov Piloto Mayor (glavni pilot), Bartolomé Ruiz, je nadaljeval plovbo proti jugu in po prečkanju ekvatorja našel in ujel balzo (splav) z jadri z domačini iz Tumbesa. Na presenečenje vseh so te prevažale tekstil – izdelan iz nove rastline, imenovane bombaž, keramične predmete ter nekaj kosov zlata, srebra in smaragdov, zaradi česar so bile Ruizove najdbe osrednji predmet te druge odprave. Nekaj domačinov so vzeli na Ruizovo ladjo, da bi služili kot tolmači.
Nato je odplul proti severu proti reki San Juan in našel Pizarra in njegove može, izčrpane od težav, s katerimi so se soočali pri raziskovanju novega ozemlja. Kmalu je Almagro vplul v pristanišče, naložen z zalogami in okrepitvijo vsaj osemdesetih rekrutov, ki so v Panamo prispeli iz Španije z ekspedicijskim duhom. Ugotovitve in odlične novice Ruiza in Almagrovih novih okrepitev so razveselile Pizarra in njegove utrujene privržence. Odločili so se, da bodo odpluli nazaj na ozemlje, ki ga je Ruiz že raziskal in po težkem potovanju zaradi močnih vetrov in tokov dosegli Atacames na ekvadorski obali. Tukaj so našli domorodno prebivalstvo, ki je bilo pred kratkim pod oblastjo Inkov. Na žalost za konkvistadorje so se ljudje, ki so jih srečali, zdeli tako kljubovalni in številni, da se Španci niso odločili, da bodo vstopili v deželo.
Slavnih trinajst
Po dolgih prepirih med Pizarrom in Almagrom je bilo odločeno, da bo Pizarro ostal na varnejšem mestu, na otoku Isla de Gallo, blizu obale, medtem ko se bo Almagro z Luquejem vrnil v Panamo po okrepitve – tokrat z dokazilom o zlatu, ki so ga našli in novico o odkritju očitno bogate zemlje, ki so jo raziskali. Novi guverner Paname, Pedro de los Ríos, je izvedel za nesreče Pizarrovih odprav in smrt različnih naseljencev, ki so šli z njim. Ker se je bal neuspešnega izida, je zavrnil Almagrovo prošnjo za nadaljnje vire. Poleg tega je ukazal, naj se nemudoma pošljeta dve ladji pod poveljstvom Juana Tafurja z namenom, da se Pizarro in njegova posadka vrneta v Panamo.
Pizarro se ni nameraval vrniti in ko je Tafur prispel na otok Isla de Gallo, je Pizarro v pesek narisal črto in rekel: »Tam leži Peru s svojim bogastvom; tukaj je Panama s svojo revščino. Vsak mož izberi, kaj se najbolje spodobi za pogumnega Kastiljanca. Jaz grem na jug.«
S Pizarrom je ostalo le 13 mož. Kasneje so postali znani kot »Slavnih trinajst« (Los trece de la fama), medtem ko so ostali člani odprave ostali s Tafurjem. Ruiz je odšel z eno od ladij z namenom, da se pridruži Almagru in Luqueju pri njunih prizadevanjih za zbiranje okrepitev. Kmalu po odhodu ladij so Pizarro in njegovi možje zgradili preprost čoln in se odpravili 25 lig proti severu do La Isla Gorgona, kjer so ostali sedem mesecev, preden so prispela nova živila.
Nazaj v Panami je Pedro de los Ríos (po Luquejevem dolgem prepričevanju) končno ugodil prošnjam za drugo ladjo. Almagro in Luque sta izkoristila priložnost in zapustila Panamo (tokrat brez novih rekrutov) za La Isla Gorgona, da bi se ponovno pridružila Pizarru. Po srečanju s Pizarrom sta se sodelavca odločila, da bosta na priporočilo Ruizovih indijanskih tolmačev nadaljevala plovbo proti jugu.
Do aprila 1528 sta končno dosegla severozahodno perujsko regijo Tumbes. Tumbes je postal prvi uspeh, ki so si ga Španci tako dolgo želeli. Tumbi, lokalni prebivalci, so jih sprejeli s toplo dobrodošlico, gostoljubnostjo in živili. V naslednjih dneh sta dva Pizarrova moža, Alonso de Molina in Pedro de Candia, raziskovala ozemlje in oba sta v ločenih poročilih poročala o bogastvu dežele, vključno s srebrnimi in zlatimi okraski okoli poglavarjevega prebivališča in gostoljubnostjo, s katero so ju vsi sprejeli. Španci so prvič videli tudi perujsko lamo, ki jo je Pizarro imenoval majhna kamela. Pizarro je še naprej prejemal ista poročila o mogočnem monarhu, ki je vladal deželi, ki so jo raziskovali. Ti dogodki so bili dokaz, ki je odpravo prepričal, da sta bogastvo in moč, prikazana v Tumbesu, primer bogastva perujskega ozemlja. Konkvistadorji so se odločili, da se vrnejo v Panamo, da bi pripravili zadnjo osvajalsko odpravo z več rekruti in zalogami. Pred odhodom pa so Pizarro in njegovi privrženci odpluli proti jugu vzdolž obale, da bi videli ali bi lahko našli kaj zanimivega. Zgodovinar William H. Prescott pripoveduje, da so po prehodu skozi ozemlja, ki so jih poimenovali, kot so Cabo Blanco, pristanišče Payta, Sechura, Punta de Aguja, Santa Cruz in Trujillo (ki ga je Almagro ustanovil leta kasneje), končno prvič dosegli deveto stopnjo južne zemljepisne širine v Južni Ameriki.