Občina ali komuna () je raven upravne delitve v Francoski republiki. Francoske občine so analogne civilnim okrožjem in združenim občinam v Združenih državah in Kanadi, Gemeinden v Nemčiji, comuni v Italiji ali municipios v Španiji. Občine temeljijo na zgodovinskih geografskih skupnostih ali vaseh in imajo pomembna pooblastila za upravljanje prebivalstva in zemlje na pokritem geografskem območju. Komune so upravne enote četrte stopnje v Franciji.
Občine se zelo razlikujejo po velikosti in površini, od velikih mest z milijoni prebivalcev, kot je Pariz, do majhnih zaselkov z le peščico prebivalcev. Občine običajno temeljijo na že obstoječih vaseh in olajšajo lokalno upravljanje. Vse občine imajo imena, vendar niso vsa imenovana geografska območja ali skupine ljudi, ki prebivajo skupaj, občine (lieu dit ali bourg), razlika je v pomanjkanju upravnih pristojnosti. Razen občinskih okrožij največjih mest so občine najnižja raven upravne razdelitve v Franciji in jih vodijo izvoljeni uradniki, vključno z županom (maire) in občinskim svetom (conseil municipal). Imajo obsežna avtonomna pooblastila za izvajanje nacionalne politike.
Terminologija Komuna je najmanjša in najstarejša upravna enota v Franciji. Commune je zgodovinsko povezana s socialističnimi in kolektivističnimi političnimi gibanji in filozofijami. Ta asociacija deloma izvira iz vzpona pariške komune leta 1871, ki bi jo lahko bolj posrečeno poimenovali v vzpon mesta Pariz.
Francoska beseda komuna se je pojavila v 12. stoletju, iz srednjeveške latinščine communia, za veliko zbiranje ljudi, ki si delijo skupno življenje; iz latinščine communis, »stvari, ki so skupne«.
Splošno Število komun Januarja 2021 je bilo v Franciji 35.083 komun, od tega 34.836 v metropolitanski Franciji, 129 v čezmorskih departmajih in 83 v čezmorskih skupnostih in Novi Kaledoniji. To je precej višja vsota kot v kateri koli drugi evropski državi, saj francoske občine še vedno v veliki meri odražajo delitev Francije na vasi ali župnije v času francoske revolucije. + Razvoj števila občin Metropolitanska Francija(1)čezmorska Francija(2) Marec 186137.510 n/a Marec 186637.548 n/a 6, marec 192137.963 n/a 7. marec 192637.981 n/a 8. marec 193138.004 n/a 8. marec 193638.014 n/a 1. januar 194737.983 n/a 10. maj 195438.000 n/a 7. marec 196237.962 n/a 1. marec 196837.708 n/a 1. januar 197137.659 n/a 20. februar 197536.394 n/a 1. januar 197836.382 n/a 1. marec 198236.433 211 Metropolitanska Francija(1)Čezmorska Francija(2) 1. marec 198536.631 211 1. marec 199036.551 212 1. januar 199936.565 214 1. januar 200036.567 214 1. januar 200136.564 214 1. januar 200236.566 214 1. januar 200336.565 214 1. januar 200436.569 214 1. januar 200536.571 214 1. januar 200636.572 214 1. januar 200736.570 214 1. januar 200836.569 212 1. januar 202134.836 212(1) V sedanjih mejah metropolitanske Francije, ki je obstajala med letoma 1860 in 1871 ter od leta 1919 do danes.(2) V sedanjem obsegu čezmorske Francije, ki je od osamosvojitve Novih Hebridov leta 1980 ostal nespremenjen.
Celotno ozemlje Francoske republike je razdeljeno na občine; celo nenaseljene gore ali deževni gozdovi so odvisni od komune za njihovo upravljanje. Obstaja le nekaj izjem: COM (collectivité d'outre-mer, tj. čezmorska skupnost) Saint-Martina (33.102 prebivalcev). Prej je bila občina znotraj regije Guadeloupe. Struktura občine je bila ukinjena, ko je Saint-Martin 22. februarja 2007 postal čezmorska skupnost. COM Wallisa in Futune (14.944 prebivalcev), ki je še vedno razdeljen na tri tradicionalna poglavarstva. COM Saint Barthélemy (6852 prebivalcev). Prej je bila občina znotraj regije Guadeloupe. Struktura občine je bila ukinjena, ko je Saint-Barthélemy 22. februarja 2007 postal čezmorska skupnost.
Poleg tega dve regiji brez stalnega prebivališča nimata občin: TOM (territoire d'outre-mer, tj. čezmorsko ozemlje) francoskih južnih in antarktičnih dežel (brez stalnega prebivalstva, približno 200 stalnih znanstvenikov, vojakov in meteorologov) Otok Clipperton v Tihem oceanu (nenaseljen)
Površina tipične občine V metropolitanski Franciji je bila povprečna površina občine leta 2004 14,88 kvadratnih kilometrov. Srednje območje občin metropolitanske Francije je bilo ob popisu leta 1999 še manjše, in sicer 10,73 kvadratnih kilometrov. Srednja površina je boljše merilo površine tipične francoske občine.
Občine francoskih čezmorskih departmajev, kot sta Réunion in Francoska Gvajana, so velike po francoskih standardih. Običajno združujejo v isto občino več vasi ali mest, med katerimi so pogosto velike razdalje. Na Réunionu sta demografska ekspanzija in obsežna urbanizacija povzročili upravno delitev nekaterih občin.
Prebivalstvo tipične občine Povprečno število prebivalcev metropolitanskih občin Francije je bilo po popisu leta 1999 380 prebivalcev. Tudi to je zelo majhno število in tu stoji Francija v Evropi popolnoma ločeno, z najnižjo povprečno populacijo občin med vsemi evropskimi državami. To majhno povprečno število prebivalcev francoskih občin lahko primerjamo z Italijo, kjer je bilo leta 2001 povprečno število prebivalcev občin 2343 prebivalcev, Belgijo (11.265 prebivalcev) ali celo Španijo (564 prebivalcev).
Tukaj navedena povprečna populacija ne sme skriti dejstva, da med francoskimi občinami obstajajo izrazite razlike v velikosti. Kot je bilo omenjeno v uvodu, je lahko občina mesto z 2 milijonoma prebivalcev, kot je Pariz, mesto z 10.000 prebivalci ali le zaselek z 10 prebivalci. Povprečna populacija nam pove, da ima velika večina francoskih občin le nekaj sto prebivalcev; vendar obstaja tudi majhno število komun znotraj veliko večje populacije.
V metropolitanski Franciji ima 57 odstotkov od 36.683 občin manj kot 500 prebivalcev in te manjše občine s 4.638.000 prebivalci predstavljajo le 7,7 odstotka celotnega prebivalstva. Z drugimi besedami, le 8 odstotkov francoskega prebivalstva živi v 57 odstotkih njenih občin, medtem ko jih je 92 odstotkov skoncentriranih v preostalih 43 odstotkih.
Šest vasi, uničenih v prvi svetovni vojni med bitko pri Verdunu (1916), nikoli ni bilo obnovljenih. Vse so v departmaju Meuse. Po vojni je padla odločitev o nezdružljivosti ozemlja uničenih vasi z ostalimi komunami, kot oporoka vasi, ki so »umrle za državo«, in ohranitev spomina nanje. Naslednje komune so popolnoma nenaseljene, upravlja pa jih svet treh članov določenih s strani prefekta departmaja Meuse: Beaumont-en-Verdunois, Bezonvaux, Cumières-le-Mort-Homme, Fleury-devant-Douaumont, Haumont-près-Samogneux, Louvemont-Côte-du-Poivre.
Status komune Navkljub velikanskim razlikam v številu prebivalstva ima vsaka od komun svojega župana (maire) in občinski svet (conseil municipal), ki upravljata komuno iz mestne hiše (Hôtel de Ville) s povsem enakimi pooblastili ne glede na velikost komune. Edina izjema je Pariz, kjer je mestna policija podrejena državi in ne županu. Ta poenotenost statusa je nedvomno zapuščina francoske revolucije, ki je želela odstraniti krajevne značilnosti in velikanske razlike v statusu komun za časa rojalistične Francije.
Francoska zakonodaja upošteva velike razlike v velikosti občin na številnih področjih upravnega prava. Velikost občinskega sveta, način volitev občinskega sveta, najvišja dovoljena plača župana in podžupanov ter omejitve občinskega financiranja kampanj (med drugim) so odvisni od populacijskega sloja, v katerega sodi določena občina.
Od zakona PLM iz leta 1982 imajo tri francoske občine poseben status, saj so nadalje razdeljene na občinska okrožja: to so Pariz, Marseille in Lyon. Občinsko okrožje je edina upravna enota pod občino v Francoski republiki, vendar obstaja le v teh treh občinah. Teh občinskih okrožij ne smemo zamenjevati z okrožji, ki so pododdelki francoskih departmajev: francoske občine veljajo za pravne osebe, medtem ko občinska okrožja, nasprotno, nimajo uradne zmogljivosti in lastnega proračuna.
Pravice in obveznosti občin ureja Général des collectivités territoriales (CGCT), ki je s sprejetjem zakona z dne 21. februarja 1996 o zakonodaji in dekretom št. april 2000 za predpise.Legislation Decree
Od leta 1794 do 1977 - razen nekaj mesecev v letih 1848 in 1870-1871 - Pariz ni imel župana in ga je tako neposredno nadzoroval departmajski prefekt. To je pomenilo, da je imel Pariz manj avtonomije kot najmanjša vas. Tudi potem, ko je Pariz leta 1977 ponovno pridobil pravico voliti svojega župana, je centralna vlada obdržala nadzor nad pariško policijo. V vseh drugih francoskih občinah je občinska policija pod nadzorom župana.
Zgodovina komune Francoske komune so bile ustanovljene na začetku francoske revolucije v letih 1789-1790.
Francosko kraljestvo Pred francosko revolucijo je bil najnižji nivo administrativne porazdelitve župnija (paroisse), katere osnova je bila cerkev z okoliškimi hišami in kmetijskim zemljiščem okoli njih, vendar pa niso imele občinskih struktur postrevolucionarnih komun. Poleg župnij so obstajala mesta z ustanovno listino, ki so jo dobila ali od kralja samega ali od krajevnih grofov, vojvod (npr. Toulouse). Le-ta so bila sestavljena iz več župnij, običajno zaprta z obrambnim zidovjem. Ta mesta so bila osamosvojena moči fevdalne gospode v 12. in 13. stoletju, upravljana pa so bila preko mestnih teles, ki so bila dokaj podobna bodočim komunam razen dveh stvari: 1- mestna telesa niso bila demokratična, po navadi so bila v rokah kakšne bogate družine, ki ji je sčasoma bil podeljen plemiški naslov; 2- ni bilo poenotenega statusa, vsako tako mesto je imelo svoj status in svojstveno ureditev. Na severu Francije so se mesta nagibala k upravljanju s strani échevins (sodnikov), medtem ko so na jugu prevladovali konzuli (v povezavi z antičnim Rimom). Izjema sta bila Bordeaux, katerega je upravljal jurat (zaprisežen), in Toulouse s capitouls (predstojnik kapitlja).
Francoska revolucija 14. julija 1789 je bil po padcu bastilje Jacques de Flesselles župan, predstojnik trgovcev, ubit na stopnicah pariške mestne hiše. Čeprav so v tedanjem času predstojniki trgovcev predstavljali neodvisnost Pariza in so celo odprto nasprotovali kralju Karlu V., njihovi uradi pa začasno ukinjeni, nato pa vzpostavljeni nazaj s strogim kraljevim nadzorom, so bili v očeh ljudstva le še en krajevni predstavnik kralja in ne več utelešenje svobodnega mesta.
Po tem dogodku je bila v trenutku vzpostavljena Pariška komuna, ki je zamenjala staro srednjeveško obliko, ustanovljena pa je bila tudi mestna garda za zaščito Pariza pred poskusom kralja Ludvika XVI. zadušiti revolucijo. Več drugih mest je hitro sledilo Parizu, tako da so se komune vzpostavljale povsod, vsaka s svojo vojsko. 14. decembra 1789 je Narodni ustanovitveni zbor (Assemblée Nationale) izglasoval zakon o ustanovitvi komun kot najnižjega nivoja administrativne porazdelitve Francije, tako potrdil samostojno kreirane komune kot tudi na novo ustvaril številne druge. S tem je želel ustanoviti popolno družbo, v kateri bi bilo vse postavljeno z razlogom in ne zaradi tradicije ali konzervativizma.
Tako so revolucionarji ustanovili administrativne razdelke, ki bi bili enotni po celi državi: departmaje, razdeljene na okrožja, le-ta na kantone, ti pa na komune, brez izjeme. Vse te komune naj bi imele enakopravni status, vsaka bi imela na čelu svojega župana in občinski svet, ki bi bila izvoljena s strani prebivalcev komune. V vsaki taki komuni se je morala zgraditi mestna hiša, ki bo gostila srečanja občinskega sveta kot tudi administracijo. Sprva je bilo določeno nasprotovanje takšni razdrobitvi v več tisoč komun, vendar je na koncu prevladal Mirabeau in njegove ideje o eni komuni za vsako župnijo.