Kromberk je primestno naselje z okoli 2.100 prebivalci v Mestni občini Nova Gorica. Leži pod Trnovskim gozdom med gričem Panovcem na jugu ter hriboma Danijel (554m) in Škabrijel (646 m) na severu. Vzhodno od Kromberka je naselje Loke. Obe naselji sta povezani v Krajevno skupnost Kromberk - Loke. Obsegata več zaselkov: Loke, Rabotnica, Pod robom, Breg (najprej Makuci), Jerebica (tudi vodno zajetje), Kozaršče, Bonetovšče, Pri gradu, Pod gradom, Klavnica in Meblo, Pri cerkvi, Pristava, Kurja vas, Iztokovo naselje, Boršti, Pri hrastu, Pri Sv. trojici, Damber, Lesinje, Pavšičevo naselje, Varda, vrh Sv. Katarina z gostiščem Kekec.
Krajevni imeni Kromberk in Loke skozi stoletja Stran postane Kromberk Lego naselja lahko označimo kot zavetno. Tu se končuje SZ del spodnje Vipavske doline in začenja Goriška ravan, ki se proti SZ nato nadaljuje v Goriška Brda. Leži nekako ob strani in tako moramo razumeti prvotno ime za Kromberk – Stran.
Slovenska historična topografija kronološko navaja za naselje naslednja imena:
okrog l. 1200: Lita l. 1206: Stran okrog l. 1350 in kasneje: Strana okrog l. 1370: Strania l. 1398: Leyten med l. 1430 in 1450: Leytten l. 1507: Strann
Današnje ime izvira iz plemiškega priimka Kronberg, kar je nemška izpeljanka italijanskega imena grofov Coronini /corona - kron(e) in berg - gora/ in določa grad na gori.
"Grad oz. vilo na Strani je po letu 1206 zgradil Henrik Dornberški, ki je dobil posest skupaj z Lokami v last od goriškega grofa Majnharda II. Gašper Vid Dornberški je grad l. 1609 prodal Ivanu Mariji Coroniniju, poveljniku trdnjave Marano. “Zaradi njegovih zvestih in podložnih zaslug podelil je cesar Ferdinand II. dne 4. decembra 1615 jurisdikcijo in obmirje (Burgfrieden) v Strani njemu in njegovemu bratrancu Ivanu Andreju. /.../. Vrh tega je dovolil cesar omenjenemu Coroniniju, da sme ime vasi Stran spremeniti v Crannperg (doslovno prepisano), /.../ češ, da se je njegova rodbina nekdaj pisala “Crannperg”. Ivan Marija naj bi na tem mestu leta 1615 postavil nov grad, Neu Cronberg. (VIR: Vile na Goriškem in Vipavskem od 16. do 18. stoletja, Helena Seražin).
Zapisano ali pogovorno so prisotna tudi imena: Kronberk, Klomberk ali Klomperk. V italijanščini je ime kraja prevod iz nemščine Mon(o)corona. Goriški meščani so v pogovornem jeziku uporabljali tudi oblike: Clomperg, Clomperch ali Clompar. V krstni knjigi (ŠAK Ž Grg MKK 2) za Grgar je l. 1770 boter pri krstu iz kraja Cronperch ali Cromperch.
Loke Loke, Loka … so znana in pogosta imena, ki izvirajo iz »lèka«, kar v starocerkvenoslovanščini pomeni: »močvirnat travnik ob vodi« (VIR: Dušan Čop: Imenoslovje in etimologija imen).
Slovenska historična topografija kronološko navaja za naselje naslednja imena:
1090, prepis ok. 1400: Luca 23.1.1291: Lochach (Kontekst: ... in villa Lochach ... 1300, prepis 16. stol.: Lockach ok. 1370: Lak (Kontekst: ... ze Lak an der Leyach ... von Lak ... ze Lak ... 1388: Lonch (Kontekst: ... Domeni cumm fratre suo de Lonch ... 1507: Lakh in Lackh (Kontekst: ... wisenn vnndterenn Lackh ...
Pod Lokami in skozi Kromberk že od nekdaj vodi pot iz zgornje Vipavske doline proti Soči, s katere se po pobočjih hribov Škabrijel in Danijel odcepijo steze in poti na Ravniško in Trnovsko planoto.
Znamenitosti
Grad Kromberk Nad naseljem na apneniški skali stoji grad Kromberk, v katerem je od leta 1954 urejen Goriški muzej z arheološkim, etnološkim in kulturnozgodovinskim oddelkom. V njem so stalno razstavljena dela primorskih likovnih umetnikov 20. stoletja. V grajskem parku in v veži muzeja je lapidarij. Med prvo svetovno vojno sta bila tako kraj kot grad porušena. Z vojno odškodnino je bilo naselje obnovljeno. V gradu sta tudi poročna soba ter restavracija. Čez leto se tu odvijajo razni dogodki in prireditve.
"Prvotno poslopje je v prvi polovici 13. stoletja dal sezidati grof Henrik Dornberški in je stalo na območju, ki se je omenjalo z imenom Stran. Bilo je fevd goriških grofov do njihovega izumrtja leta 1500, za tem je prešlo pod Habsburžane. Konec 16. stoletja je veliko zemljiško posest pridobil Ciprijan I. Coronini. Njegova rodbina je prišla v Gorico na koncu 16. stoletja iz kraja Berbenno pri Bergamu. Leta 1609 je Gašper Vid Dornberški prodal drugi del posesti na tem območju Ciprijanovemu vnuku Ivanu Filipu Coroniniju. Njemu in njegovemu bratrancu Janezu Andreju Coroniniju je 4. decembra leta 1615 cesar Ferdinand II. podelil plemiški naslov von Cronberg, sodno oblast nad vasjo Stran in dovoljenje, da vas poimenujeta Cronberg. Ivan Marija Coronini je tedaj začel z gradnjo novega poslopja, imenovanega Neu Cronberg, ki ga je po vsej verjetnosti dokončal njegov sin Ludvik Pompej. Leta 1634 so Coroniniji postali državni baroni, leta 1681 pa državni grofje. Grad Kromberk je za nekaj časa postal matična rezidenca goriške veje rodovine Coronini. Leta 1820 so Coroniniji odkupili od družine Strassoldo dvorec Zingraf (današnjo palačo Coronini v Gorici) in grad v Kromberku začeli uporabljati kot poletno rezidenco.
Stavba z vogalnimi stolpi daje vtis, da gre za grad, vendar je bil celoten kompleks zasnovan kot dvorec ali vila. Tloris stavbe je delno zasnovan po beneškem tipu. Notranje stopnišče na južni strani vodi v nadstropje, kjer se je nahajal velik salon. Do spremembe tega osrednjega dela gradu je prišlo šele po obnovi med vojnama, ko so grad dvignili za pol nadstropja. V jugovzhodnem delu pritličja je stala grajska kapela za grofe in vaščane. Drugič je bila posvečena v začetku 19. stoletja ob umestitvi velike oltarne slike Franca Kavčiča z motivom Marijinega vnebovzetja. Po dimenzijah je presegala oltarni prostor in je zato visela kot stropna tabelna slika. Med 1. svetovno vojno je bila močno poškodovana, danes sta ohranjena samo dva fragmenta. Eden visi v poročni dvorani na Gradu Kromberk, drugi nekoliko večji, pa v palači Coronini v Gorici."
Grad je bil močno poškodovan v 1. in 2. SV. Grofje Coronini so ga vsakič obnovili in opremili. Po določitvi nove meje med Italijo in Jugoslavijo in nacionalizaciji posestva se je družina Coroni umaknila v Gorico. Jeseni 1947 so v obnovljenem dvorcu uredili prostore za mladinske delovne brigade, ki so regulirale potok Lijak. Takrat so vdrli v grobnico Coroninijevih pod grajsko kapelo v JV stolpu in razbili krste. Coroniniji so lahko šele leta 1958 grobnico izpraznili in zasuli. Od l. 1951 do l.1954 je v gradu delovala gozdarska šola. Leta 1954 je bil dvorec dodeljen Goriškemu muzeju, ki ga uporablja še danes. V vzhodnem delu pritličja in v prostorih nekdanje kapele z grobnico že dolgo deluje gostinski obrat.
"Poleg osrednje rezidenčne stavbe so v bližini stala gospodarska poslopja, konjušnica in park. Obzidje verjetno ni imelo obrambne funkcije, temveč je le obdajalo posest in varovalo lastnikovo zasebnost. Glavni vhod je domnevno stal na severni strani, do njega je vodila pot skozi obzidje in manjši park."
Park gradu Kromberk Delno rekonstruiran baročni parter, na severu sestavljen iz štirih polj s kamnito fontano v osi gradu je vrtno-arhitekturna dediščina. V južni osi je ohranjen zimski vrt z grotto. V 19. stol. je bil dodan parkovni del. Številne kipe iz parka ob kromberškem gradu je družina Coronini po 2.SV prenesla v Gorico v park dvorca Coronini Cronberg, kjer so dostopni javnosti.
Rodbina Coronini
Coronini - Cronberg, Alfred, grof (1846–1920) "Alfred Coronini je pripadal kromberški veji plemiške družine Coronini, ki je pustila globoko sled v gospodarskem, političnem in kulturnem življenju zgodovinske dežele Goriške. Dobro je poznal razmere pri Slovencih in cilje njihove politike v goriškem narodnostno mešanem okolju ter v napetem ozračju slovensko-italijanskih odnosov. Pridružil se je politično enotnemu društvu Sloga, ki ga je od 1890 vodil semeniški profesor Anton Gregorčič. S podporo slovenskih volivcev in društva Sloga je bil marca 1891 prvič izvoljen v dunajski državni zbor, nato drugič aprila 1897 (1899 oz. 1900 je odstopil). Prav tako je bil dvakrat izvoljen v goriški deželni zbor, in sicer septembra 1893 in septembra 1895 (1899 odstopil). Deloval je v skladu s politiko društva Sloga, ki je doživelo nekaj pretresov; ti so se pokazali zlasti ob koncu 19. stoletja, ko je 1899 na Goriškem prenehalo slogaštvo; v sporu med liberalnimi in konservativnimi Slovenci se je Coronini odločil za zadnje na čelu z Gregorčičem. Zaradi javne kritike je odstopil od poslanskega mandata in potem deloval le v nekaterih ustanovah slovenskega konservativnega tabora (bil je prvi načelnik katoliške Centralne posojilnice). Kot poslanec je podpiral zahteve za javno in enakopravno rabo slovenskega jezika, slovensko šolstvo, gospodarski dvig slovenskega podeželja, ureditev prometnih povezav, zlasti za zgraditev vipavske železnice (grof Kasimir F. Badeni, ministrski predsednik tedanje vlade, je železnico poimenoval kar Coroninijeva železnica). Pridružil se je tudi dolgotrajni obstrukciji deželnih poslancev, kar je povzročilo krizo delovanja deželnega zbora (1897–1900). Slovenci so takrat zahtevali sorazmerno reševanje problema porazdeljevanja sredstev deželnega šolskega sklada (»učiteljsko vprašanje«). Imel je dobre povezave z avstrijsko aristokracijo, tudi z vladnim vrhom."
Grofu Alfredu gre pripisati nastanek parka ob Coroninijevem dvorcu v Gorici, ki se je, navdihnjen z velikimi vrtovi, ki jih je občudoval med potovanji po Italiji in tujini, okoli leta 1870 odločil urediti in razširiti zeleno površino okoli palače. Pred tem je bil ob vili majhen kvadratni vrt, obdan z mejnim zidom in razdeljen po pravilnih geometrijskih pregradah. Alfredova pobuda je sovpadala z obsežnim programom urbane prenove, ki je zajel celotno mesto, znano kot avstrijska Nica. Gorica je bila prepoznana kot počitniško letovišče s posebej zdravim in zmernim podnebjem, zato so v kraju in okolici vile gradili dunajski veljaki in z družinami tu preživljali zime. Grof Alfred je nato začel z reorganizacijo parka, saj je vedel, kako izkoristiti neravnine terena in razlike v nadmorski višini. Coronini si je park zamislil kot "krajinski" ali "angleški" vrt, torej kot skupek svobodnih, asimetričnih, na videz naravnih oblik, v katerih različne botanične in arhitekturne komponente prispevajo k ustvarjanju zaporedja sugestivnih pogledov in slikovitih razgledov. V tem parku so danes tudi kipi, ki so bili prvotno v parku okoli kromberškega gradu.
Loški grad oz. dvor