Lokovec je ena najdaljših in najbolj prostranih slovenskih vasi. Je osrednje naselje Lokovške planote. Združuje tri Lokovce: Spodnji (tudi Dolenji, pogovorno Də̀lejnkanc), Srednji in Zgornji (tudi Gorenji ali Gornji, pogovorno Gə̀rejnkanc). Naselje sestavlja množica razpršenih zaselkov z eno ali nekaj domačijami. Na seznamu krajevnih imen na slovenskem Goriškem leta 1910 je za občino Lokovec v sodnem okraju Kanal v političnem okraju Gorica navedenih 65 delov kraja. Silvotoponim Lokovec je lingvistični fenomen z latinskimi, langobardskimi in slovenskimi elementi. __POGLAVJE__
Dostop do Lokovcev: → iz Nove Gorice preko Grgarja in Čepovanske doline, kjer je več odcepov za Lokovce: v Spodnji Lokovec s ceste naprej od Fobškega Kala (še v KS Grgar) in iz vaškega jedra Čepovana; v Zgornji Lokovec iz gornje Čepovanske doline po Ječmencah (Na Občini) in z Vrat po Borojevićevi cesti
→ iz doline reke Soče preko Kanala ob Soči, Kanalskega vrha in Banjšic Avč, Levpe in Kala nad Kanalom Mosta na Soči, Tolminskega Loma, Kanalskega Loma in Grudnice
→ iz doline Idrijce iz Bače pri Modreju (železniška postaja Most na Soči, Postaja, železniška proga Jesenice - Sežana) preko Vrat v Čepovanskem dolu in od tam izbirno po že navedenih odcepih iz Dolenje Trebuše, ob izlivu Trebuščice v Idrijco, navkreber preko prevala nad Čepovanskimi Vršami do Čepovana in od tam izbirno po že navedenih odcepih
→ s Trnovske planote preko Lokvi s spustom do Čepovana in od tam izbirno po že navedenih odcepih
→ po nekdanjih zaradi zaraščanja izginjajočih pešpoteh, opisanih v različnih virih, po starih gozdnih cestah in vlakah
Geografija
Lokovška planota
Krajinska podenota Lokovška planota je opredeljena v Regionalni razdelitvi krajinskih tipov v SlovenijiRegionalna razdelitev krajinskih tipov v Sloveniji, 4 KRAŠKE KRAJINE NOTRANJE SLOVENIJE, Ministrstvo za okolje in prostor RS, Ljubljana 1998) na osnovi reliefa. Sega v tri občine: Mestno občino Nova Gorica, Občino Tolmin in Občino Kanal ob Soči. Večino Lokovške planote v novogoriški občini zavzema vas Lokovec s tremi Lokovci. Lokovška planota sega na vzhodu in jugu v Čepovan, na jugozahodu v Grgarske Ravne-Bate, na zahodu na Banjšice, preostali zahodni in severni del pa v Kal nad Kanalom, Kanalski Lom in Grudnico (KS Most na Soči). Od JZ proti SV delu planote se narava prilagaja najprej mediteranskemu, nato celinskemu in nazadnje alpskemu podnebju, zato si sledijo topla poletja, jesenska in zimska burja, ostre zime in sneg tudi še v maju ali že v oktobru.
Banjško - Lokovška planota
Banjško-Lokovška planota je skupaj s krajinsko enoto Banjška planota opredeljena v Regionalni razdelitvi krajinskih tipov v Sloveniji. Območje je opredeljeno kot enota zaradi geografske ločenosti od preostalega dela s Čepovanskim suhim dolom, ki zelo izrazito razmejuje Banjško-Lokovško planoto od Trnovskega gozda in Doline Soče.
Banjško-Lokovška planota je najzahodnejši reliefno neenoten izrastek dinarskega višavja. Nekateri viri jo obravnavajo skupaj s Trnovskim gozdom, Nanosom in Hrušico, drugi pa s flišnim svetom Kambreškega, ki se dviga zahodno od Soške doline. Stopnje, ki se dvigajo nad Goriško ravnino in dolino Soče proti notranjosti, planoto členijo na posamezne podenote. Na najnižji stopnji je Grgarsko kraško polje (kotlina), nad njim proti vzhodu sta precej manj izraziti Zagorsko in Ravniško polje, v smeri SV pa Čepovanski dol, »gotovo eden najizrazitejših suhih dolov na svetu sploh« (Melik, 1961, Geografski zbornik), ki je ločnica med Banjško-Lokovško in Trnovsko planoto. Banjšice so rahlo valovita travniška planota z odprtim razgledom proti jugu, severu in zahodu. Od tu se proti vzhodu površje stopničasto dvigne do reliefno močno razgibane zakrasele Lokovške planotice s stožčastimi hribi in številnimi vrtačami, brezni, jamami ter manjšimi kraškimi doli.
Na Banjšicah so triasne, jurske in kredne kamnine razmeroma dobro prepustne in izdatno zakrasele. Nekoliko manj propusten je zgornjetriasni dolomit, v katerem je zlasti okoli Čepovana nekaj manjših izvirov, ki napajajo kratek površinski Čepovanski potok. Kljub temu ta ponikne še preden doseže apnence. Kjer so dolomiti bolj predrti, ponika padavinska voda neposredno v zakraselo podlago. Na flišnih kamninah je razvita površinska hidrografska mreža. Zaradi karbonatnih vložkov v flišu pa se ponekod pojavlja lokalna kraška cirkulacija ter majhni kraški izviri. Površinske vode s fliša pri Ravnici in zahodno od Grgarja ponikajo v Grgarski kotlinici. Pri Batah je manjša občasna ponikalnica, več kratkih površinskih potokov je tudi na Banjšicah. V zahodnem flišnem obrobju Banjške planote so površinske vode izoblikovale številne grape.
Z visoke Lokovške planote se površje strmo prevesi v geomorfološko posebnost tega območja – Čepovanski dol. Rob med njima poteka po kopastih vrhovih na nadmorski višini od 800 m do 950 m, ki si sledijo v smeri JZ-SV, in tvorijo tudi mejo med KS Lokovec in KS Čepovan.Urška Povšič: Geografske značilnosti Lokovca, Pro loko Lokovec 2008 Čepovanski kanjon je globoko vrezan v visoko kraško planoto in izrazito obvisel nad dolino Idrijce, po njem pa ne teče noben vodotok. Mnenja stroke glede nastanka doline so še vedno deljena. Po teorijah Melika (Melik, 1960) naj bi Čepovansko dolino izdolbla reka, ki je izvirala v južnem delu Julijskih Alp in je med Mostom na Soči in Solkanom tekla vzporedno s Sočo, svoje vode pa je zbirala v porečjih današnje Bače, Cerknice in Idrijce. Vzrok, da je ta rečna dolina danes suha, naj ni bil v pretočitvi Čepovanske reke zaradi vplivov tektonike, in naj bi se reka ob dvigu Trnovske in Lokovške planote prelila proti Tolminski kotlini. Najnovejši rezultati analiz sedimenta in ugotovitve Karin Kure, objavljene 2023 v njenem magistrskem delu Geomorfološke značilnosti Čepovanskega dola, so, da je Čepovanski dol oblikovala reka, ki je imela zaledje porečja današnje Idrijce, o čemer so v preteklosti že pisali Habič (1964) in Moulin in sod. (2016).
Zgodovina Naselitev Glej tudi članek Lokovška planota
Gozdnatost in neprehodnost, nadmorska višina in s tem povezani vremenski pojavi, odsotnost vodnih virov, zgodovinski dogodki, tromeja med zemljiškimi gospostvi (goriško, kanalsko, tolminsko), leta 1505 "Instrukcija" cesarja Maksimiljana I. o prepovedi sekanja v gozdovih na Goriškem, ki so prej pripadali Goriškim grofom, od leta 1575 pa tudi Karlov rudniški red, ki je prepovedoval krčenje gozdov za napravljanje rovtov, rejo koz in kmetovanje, so okoliščine, ki so ovirale zgodnejšo množičnejšo naselitev Lokovške planote. Posamično naselitev in obiskanost območja potrjujejo arheološka najdišča in izročilo staroselcev, ki so se pred priseljenci in vojnami umikali v hribovita območja.
Trajna naselitev planote Lokovec se je dogajala ločeno iz več smeri: s tolminske, kanalske, z goriške in čepovanske, kar se še vedno odraža v vplivu narečij na govorico v Spodnjem, Srednjem in Zgornjem Lokovcu. Vojko Pavlin v knjigi »Goriško gospostvo ob prehodu pod Habsburžane (na osnovi urbarja iz leta 1507)« piše, da okoli leta 1500 gozdnato območje Lokovcev še ni bilo poseljeno. Goriški grofje in za njimi Habsburžani so tu imeli strnjeno posest, ki jo Slovenska historična topografija (SHT) navaja v Urbarju l. 1507 in še prej, okoli l. 1370, kot Zgornje Banjšice za potokom Avščkom, kar ustreza območju Lokovške planote. Tudi med soseskami solkanske (pra)župnije ob vizitaciji Bartolomeja Porcie l. 1570 Lokovec še ni omenjen.
Lokovec je med naselji, ki so nastala pozno kot rezultat novoveških kolonizacijskih tokov in novih možnosti za izrabo gozdov (VIR: dr. Vojko Pavlin, Župnija sv. Štefana v Solkanu in njen katapan iz leta 1757, ARHIVI 36 (2013), št. 2). Bolj množične naselitve severnega dela Lokovške planote, Čepovanske doline in Trebuš so povezane tudi z iniciativo tolminskega gospoda Neuhausa, ki je v začetku 16. stoletja s tolminske strani s kmeti začel poseljevati območja nad levim bregom Idrijce (Idrija pri Bači, Vrata v Čepovanskem dolu, Trebuša) in zasedati trebuške gozdove, zaradi česar je prihajalo do obmejnih sporov med tolminskim in goriškim gospostvom, za katero so Čepovanci tam opravljali razne lovske naloge in upravljali mlin. O naselitvi Lokovca iz S in SV strani je tudi izročilo, da so bile na Lokovški planoti po najprej lesenih prve kamnite s slamo krite hiše sezidane v 16. stoletju prav v Zgornjem Lokovcu. Ta del naselja je bližji Kanalskemu Lomu in Kalu nad Kanalom. Da je bil naseljen iz severozahodnih, severnih in severovzhodnih dolin pojasni še rovtarski dialekt prebivalcev v tem delu naselja, situacija, da je severni del Gornjega Lokovca do polovice 20. stoletja spadal k župniji (Kanalski) Lom in rodovniki prvih Lokovčanov, v večini sestavljeni na osnovi matičnih knjig okoliških župnij Tolminski in Kanalski Lom, Kal nad Kanalom za čas pred l. 1800 in Čepovan ter Solkan, kjer so vpisi za čas pred letom 1700 in tudi še kasneje vse do druge polovice 20. stoletja, čeprav ima Lokovec tudi svoje matične knjige od leta 1800 dalje. Tudi prvotno številčenje hiš se je z 1 začelo v Gornjem Lokovcu.
K sklepanju o časovnici naselitve Lokovcev vodi tudi Vojaški zemljevid Slovenije za obdobje 1784-1785 in z njim povezani zvezki iz obdobja 1763-1787. Iz zemljevida je razvidno, da Zgornji in Spodnji Lokovec tudi zaradi gozdnatosti še nista bila povezana s potmi, Srednji Lokovec pa je bil redko poseljen. Na zemljevidu so označene takrat že naseljene lokacije in zapisana še danes prisotna ledinska imena: Lokovec je označen kot širše območje (gozdnata planota), v sedaj Zgornjem Lokovcu so vpisani: B. Senvik (B. - Bereich oz. območje) - sedaj istoimenski zaselek domačij in tisočak Senebik, za lokacijo zahodno od Srednjega Lokovca Lupah je ohranjen vrh Na levpah (984 m), težje natančneje določljivo na območju današnjega Srednjega Lokovca je Hude Jusina - Hudajužna na dveh sorazmerno blizu si lokacijah, med Hudajužno in Na levpah je bila današnja kmetija Hribar - Pertreciah (Pretreciah), in podobno. V 3. zvezku Slovenija na vojaškem zemljevidu 1763–1787 so za vojaške potrebe zapisali: "Področje Lokovec in področje Vrat. Trdne zgradbe: Ti dve področji sestavljajo večinoma raztresene majhne hiše, teren je poln majhnih vzpetin in rup in ga pokriva kamenje. Poti: Poti so zelo slabe in naporne, pa vendarle v skrajni sili prehodne za tovorne konje. Gozdovi: Gozd med področjem Lokovec in vasjo Kal nad Kanalom je visokorasel in gost, teren pa je podoben kot drugod, zato se pešec komajda prebija skozenj." Za Puštale (v JZ delu Čepovanske doline) piše: "Oddaljenost: od Lokovca 1/2 ure. Gozdovi: Griči na področju (op. Spodnjega) Lokovca so pokriti s srednje visokim in raztresenim grmovjem."
Obsežnejši val naselitve se je zgodil med 17. in 18. stoletjem ob glavni dolini na JV, V in SV strani Lokovške planote, katere os povezuje SV in JZ del enote, na njo pa se pripenjajo poti, ki vodijo do številnih posameznih celkov s samotnimi kmetijami. Na Lokovški planoti so poiskali nov dom prebivalci okoliških krajev, kmetje (gozdarji, oglarji, kovači), ko je nad pobočji rek Idrijce in Trebuše za potrebe idrijskega rudnika in glažutarstva zmanjkalo lesa, oglja in pepelike, in je bil Lokovški gozd (Loccavizer Wald na vojaškem zemljevidu Illyria 1829-1835) lažje dostopen kot Trnovski. Prebivalci Spodnjega in Srednjega Lokovca se po govorici uvrščajo v primorsko narečno skupino, kar nakazuje, od kod so se priselili.