Matija Hunyadi, poznan kot Matija Korvin (madžarsko Hunyadi Mátyás, romunsko Matia Corvin), ogrski (madžarski) kralj, češki kralj, avstrijski vojvoda, * 23. februar 1443, Kolozsvár, Sedmograška (današnji romunski Cluj-Napoca), † 26. april 1490, Dunaj.
Matija Hunyadi je bil humanistično izobražen vladar in nadarjen vojskovodja. Kralj je postal pri štirinajstih letih. Takoj je prevzel vladanje v svoje roke ter se začel spopadati s Turki, ki so vse bolj ogrožali Ogrsko, in z domačimi nasprotniki. Pri tem se je opiral na nekdanje očetove prijatelje iz visokega plemstva in nove barone, ki jih je sam imenoval iz nižjega plemstva, predvsem pa na novo, profesionalno vojsko. Denar zanjo je zagotavljal s centralizacijo in profesionalizacijo upravljanja države, preusmeritvijo vseh davkov in carin v državno blagajno in z vedno novimi izrednimi dajatvami. Leta 1467 se je odzval na poziv papeža Pavla II. in se postavil na čelo križarskega boja proti »husitskemu« češkemu kralju Juriju Podjebradskemu. Po Jurijevi smrti (1471) je boj nadaljeval z njegovim naslednikom Vladislavom Jagelonskim, dokler se nista 1478 dogovorila za kompromis: oba sta obdržala naslov češkega kralja, ozemlje češke krone pa sta si razdelila.
Korvin je pogledoval tudi po rimsko-nemškem prestolu. Sklenil je mir s turškim sultanom Bajazidom II. (1482) in napovedal vojno cesarju Frideriku III. Pregnal ga je iz Spodnje Avstrije, zavzel Dunaj in prenesel tja svojo prestolnico; tu je tudi umrl. Ni imel zakonitega naslednika, zato so ogrski prestol zasedli Jagelonci. Centralna ureditev države je kmalu razpadla, dejanska oblast pa je ponovno prišla v roke velikih posestnikov.
Matija je bil humanistično izobražen in velik podpornik renesančne kulture in umetnosti. Nekaj sto knjig iz njegove bogate knjižnice Bibliotheca Corviniana se je ohranilo do današnjega časa. Vplival je na folkloro slovanskih narodov, v kateri so se razširile pripovedke o dobrem in pravičnem kralju. Vzporejali so ga tudi z »drugim Atilo«, ki so ga takrat opisovali kot zmagovitega in sposobnega kralja, Madžare pa so enačili s skitskimi Huni, kar se je ohranilo tudi v poznejših stoletjih.
Življenjepis thumb|left|Rojstna hiša Matije Korvina Matija Korvin je bil sin sedmograškega plemiča Jánosa Hunyadija, ki se je po smrti ogrskega kralja Albrehta II. Habsburškega zapletel v boj za skrbništvo nad mladoletnim kraljem Ladislavom Posmrtnim. Za skrbništvo sta se potegovala še Friderik III. Habsburški in Ulrik II. Celjski, oba kraljeva sorodnika. János Hunyadi je s sinovoma Ladislavom in Matijo oblikoval t. i. »ogrsko stranko«, ki naj bi zagovarjala interese ogrskega plemstva nasproti Celjanom in Habsburžanom. V okviru tega boja so leta 1456 privrženci »ogrske stranke« v Beogradu umorili Ulrika II. Celjskega. Kralj Ladislav Posmrtni se je maščeval in dal marca 1457 Ladislava Hunyadija v Budimu obsoditi veleizdaje in ga obglaviti. Ogrsko plemstvo se je razdelilo na privržence in nasprotnike kralja. Iz državljanske vojne, ki je izbruhnila, se je Ladislav umaknil v Prago in kot talca s seboj vzel mladega Matijo. Novembra 1457 je Ladislav nenadoma umrl. Jurij Podjebradski, tedaj upravitelj na Češkem, je Matijo zadržal v ujetništvu.Kontler, str. 91-96.
Mladost
Matija je bil drugi sin Jánosa Hunyadija in njegove žene Elizabete Szilágyi. Že kot otrok je na očetovem dvoru srečeval izobražene ljudi, med njimi vsestranskega učenjaka hrvaškega rodu Ivana Vitezarojen je bil pri Križevcih, študiral je v Padovi, Bologni in na Dunaju. in poljskega filozofa Gregorja iz Sanoka. Bil je deležen vsestranske humanistične vzgoje. Učil se je jezike in bral klasično literaturo, posebno vojaške razprave. Bil je izredno bister, saj je govoril mnogo jezikov, med njimi madžarsko, latinsko, italijansko, poljsko, češko in nemško.Kubiny, str. 23-24.
Že mladega so starši vključili v svoje dinastične načrte. Leta 1451 so ga obljubili za moža Elizabeti II. Celjski, hčerki celjskega grofa Ulrika II. in ga leta 1455 z njo zaročili ali morda celo poročili. Elizabeto so poslali na sedmograški dvor Hunyjadijev, Matijo pa kmalu za tem na dvor Ladislava Posmrtnega v Budim, tako da sta bila, bolj kot ne, talca sprtih rodbin. Elizabeta je še istega leta umrla.Kubiny, str. 26.Engel, str. 290-292.
Izvolitev za ogrskega kralja
Kralj Ladislav Posmrtni je umrl brez otrok (1457). Za nasledstvo se je potegoval saški vojvoda Viljem III., ki je bil poročen z Ladislavovo sestro Ano, a ogrsko plemstvo ga ni podprlo. Najvplivnejši plemiči (med njimi palatin Ladislav Garai in Matijev stric po materi, Mihael Szilágyi, ki je računal, da bo regent mladega kralja) so menili, da lahko edino izvolitev Matije, sina slavnega vojskovodje, zaustavi državljansko vojno. Njegovo kandidaturo je podprl tudi papež Kalist III.Kubiny, str. 29, 31.Engel, str. 298.
24. januarja 1458 so se na zaledeneli Donavi zbrali ogrski plemiči in soglasno izvolili Matijo za novega ogrskega kralja. K množičnosti in soglasnosti jih je spodbudil tudi Matijev stric, ki se je zbora udeležil v spremstvu vojske 15.000 mož. Matijo so odkupili od Jurija Podjebradskega za 60.000 zlatih forintov in za obljubo, da se bo poročil z Jurijevo hčerko Katarino.Kubiny, str. 53-54.Engel, str. 299.
Štirinajstletni Matija se je 14. februarja 1458 vrnil v Budim. V Marijini cerkvi (danes Matijeva cerkev) so ga slavnostno posadili na kraljevi prestol, niso ga pa mogli kronati, ker je bila sveta ogrska krona že skoraj dve desetletji v posesti cesarja Friderika III. Matija je regentstvo strica Mihaela formalno potrdil, dejansko pa je takoj prevzel vajeti oblasti v svoje roke.Kovács, str. 32-33.Kubiny, str. 55-56.
Takojšen prevzem vladarskih dolžnosti (1458) thumb|Korvinovi vladarski grbi Vsi plemiči niso bili zadovoljni z novim kraljem. Prvi se je uprl Jan Jiskra (Jiskra János z Brandýsa), poveljnik čeških najemnikov, ki je imel posesti v Zgornji Ogrski (danes Slovaška). Ogrski prestol je ponudil poljskemu kralju Kazimirju IV. (ki je bil poročen z drugo sestro Ladislava Posmrtnega, Elizabeto), a ta je ponudbo odklonil. Matijev poveljnik je Jiskrino vojsko premagal, a vdor Turkov v Srbijo, aprila 1458, je Matijo prisilil, da je z Jiskro na hitro sklenil premirje in mu prepustil grad Šariš in druge utrdbe v zgornji Ogrski. V Prago je poslal dva škofa (iz Gjura in Váca), da sta kronala Jurija Podjebradskega za češkega kralja.Kubiny, str. 57-58.
Prvič je Matija sklical ogrski državni zbor v Pešti maja 1458. Junija je zbor sprejel skoraj 50 odlokov, ki jih je ratificiral Matija in ne njegov regent. Matija je z mesta palatina odstavil Ladislava Garaia in nastavil Mihaela Országa (Guti Ország Mihály), nekdanjega tesnega očetovega sodelavca. Prepričal je strica Mihaela, da se je odpovedal regentstvu.Kubiny, str. 60-61.
Čeprav je državi zbor izrecno prepovedal odmerjane izrednih davkov, je Matija še istega leta (1458) odredil izredno dajatev (1 forint na ’’porto’’) in ukazal mobilizacijo plemstva, potem ko so Turki avgusta zavzeli trdnjavo Golubac v Srbiji.Kubiny, str. 67.Engel, str. 310-311. Vdrl je na turško ozemlje in se spopadel s Turki. Bosanski kralj Stjepan Tomaš mu je priznal suverenost in Matija je prepustil njegovemu sinu Stjepanu Tomaševiču del Srbije, ki ga Turki še niso zavzeli.Fine, str. 574.
Utrditev kraljevega položaja. Kronanje (1459–1464)
Matija je na prehodu v leto 1459 na zboru v Szegedu pripravljal vojno proti Turkom, ko so ga govorice o zaroti vzpodbudile, da se je vrnil v Budim. Vsaj trideset baronov (med njimi nekdanji palatin Ladislav Garai, sedmograški vojvoda Nikola Iločki (Újlaki Miklós), ki je imel velika matična ozemlja na Hrvaškem) se je 17. februarja 1459 zbralo v Németújváru (danes Güssing v Avstriji) in ponudilo ogrski prestol cesarju Frideriku III. Združena vojska cesarja in upornih baronov je pri Kermendinu premagala Matijevo vojsko, toda Garai je tedaj umrl in Iločki se je začel pogovarjati o miru. Spopadi so se nadaljevali še nekaj mesecev in Matiji onemogočali, da bi pomagal bosanskemu kralju Tomašu v boju proti Turkom. Ti so 29. junija 1459 zavzeli Smederevo in s tem zaključili osvajanje Srbije.Kubiny, str. 63-65.Fine, str. 575.
Po posredovanju papeža Pija II., je bilo aprila 1460 v Olomucu sklenjeno premirje med Matijo in cesarjem. Toda Jiskra je obnovil bojevanje na Zgornjem Ogrskem in Matija ga ni mogel premagati, tudi ne v letu 1461, ko mu je državni zbor v ta namen odobril novo izredno dajatev.Kubiny, str. 65, 69. Bojevanje je zelo obremenjevalo odnos med Matijo in Jurijem Podjebradskim, ki sta s poroko med Matijo in Jurijevo hčerko Katarino (1. maja 1461) postala sorodnika.Engel, str. 303.
Mirovni sporazum med Matijo in Friderikom III. je bil sklenjen 3. aprila 1462. Cesar je za 80.000 zlatih forintov vrnil ogrsko sveto krono. Obdržal je z vojsko osvojena ozemlja vzhodno od reke Leithe, ki pa so še vedno pripadala ogrskemu kraljestvu. Obdržal je tudi naslov ogrskega kralja, a se je odrekel dejanski oblasti. Posinovil je Matijo in sklenila sta pogodbo o medsebojnem dedovanju.Pogodba je postala osnova za kasnejšo sukcesijo Habsburžanov na Ogrskem. (Sporazum je bil ratificiran v Dunajskem Novem mestu, 19. julija 1463.)Kontler, str. 96.
Jiskra je tedaj prestopil na Matijevo stran in mu izročil vse trdnjave v Zgornji Ogrski. V zameno mu je dal Matija veliko ozemlje ob Tisi in 25.000 zlatih forintov.Kubiny, str. 58. V ta namen mu je državni zbor sredi leta 1462 ponovno odobril izredno dajatev. Z najemom Jiskrinih najemnikov je Matija ustvaril zametek profesionalne vojske, ki je v naslednjih desetletjih postala znana kot črna vojska.Engel, str. 309.
Zgodaj leta 1462 je sultan Mehmed II. vdrl v Vlaško in tamkajšnjega kneza Vlada III. Drakulo zamenjal z zvestim mu Radujem III. Junija 1463 je vdrl v Bosno in jo v enem mesecu zavzel.Kubiny, str. 68-69, 71. Matija se je odzval šele po ratifikaciji miru s cesarjem. Po dvomesečnem obleganju je nazaj osvojil Jajce in trdnjave na severu Bosne. Jajce je postalo ključna utrdba druge obrambne črte, ki je segala od meje z Vlaško do Jadrana in je ležala 100-150 km južneje od prve črte, ki je varovala osrčje Ogrske.Kontler, str. 99.. Matijeva vojska je s pomočjo vojvode Stjepana Vukčića (hercega vojvodstva Sv. Save) zasedla tudi Bosansko krajino; Matija jo je prepustil vojvodi, ki je sprejel Matijevo suverenost.Fine, str. 584-586.
Med pripravami na Matijevo kronanje je, zgodaj leta 1464, umrla kraljica Katarina. Matijo je po vseh predpisih v Székesfehérváru 19. marca 1464 s sveto krono kronal nadškof Esztergoma Dénes Szécsi. Na državnem zboru je novo kronani kralj zvestim mu baronom potrdil plemiške svoboščine. Legalnost Matijevega kraljevanja odtlej ni mogla biti več vprašljiva.Kubiny, str. 73.Engel, str. 302.
Prve reforme in notranji konflikti. Sprememba politike do Turkov (1464–1467)
Matija se je sedaj lahko lotil kadrovskih zamenjav. Razrešil je kanclerja, nadškofa Szécsija, in za vodjo kraljeve pisarne (glavnega kanclerja) postavil nadškofa Kaloče, Štefana Várdaia, za tajnega kanclerja pa Ivana Viteza. Dve prejšnji višji sodišči je združil v eno. S tem je zmanjšal avtoriteto tradicionalnih sodišč, ki so jih vodili baroni in prispeval k profesionalizaciji sodstva.Kubiny, str. 74-76.
Mehmed II. se je leta 1464 vrnil v Bosno in julija začel oblegati Jajce. Matija je začel zbirati vojsko ob Savi in prisilil sultana, da je 24. avgusta opustil obleganje. Z vojsko je prekoračil Savo, zavzel Srebrenico in začel oblegati Zvornik, a se je moral ob prihodu velike turške vojske umakniti na Ogrsko. Naslednje leto je prisilil Stjepana Vukčića, da je sprejel ogrske posadke v svoje trdnjave ob Neretvi.Fine, str. 586-587.